NAPLAVINE

Recenzija dogodka
26. 7. 2021 - 13.30

Po enoletnem premoru nas je 25. junija pot zopet pripeljala v Ljudsko gledališče Celje, kjer vsako leto poteka zadnja etapa tekmovanja Opus1. Organizira ga plesna sekcija Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, na njem pa mladež od 10 do 24 let predstavi svoje sodobnoplesne miniature od dveh do sedmih minut dolžine - odvisno od starostne kategorije. Posebnost tekmovanja je, da morajo udeleženi solisti ali dueti sami pripraviti koreografijo na razpisano temo, mentor pa jim pri tem lahko zgolj svetuje in jih vodi čez ustvarjalni proces. Kot pove naslov tekmovanja, ki je bilo prvič izvedeno leta 1993, naj bi tu mladi koreografi ustvarili svoja prva dela, s katerimi bodo zgradili svoj bodoči opus. Vsakoletna pot vodi miniature od predizbora, na katerem so se letos tekmovalci prestavili le z videoposnetki, do državnega tekmovanja v Španskih borcih, dve najstarejši skupini – srednješolce in študente – pa čaka še mednarodno tekmovanje v Celju, kjer se z zlatim priznanjem odlikovanim točkam pridružijo miniature iz tujine. 

Tekmovalnemu programu je seveda sledila podelitev nagrad, med katerimi je verjetno najbolj zaželena produkcijska nagrada, uvedena leta 2014. Ta nagrajeni avtorici ali avtorju iz starostne skupine 19 do 24 let omogoči možnost celovečernega prvenca, ki vključuje uporabo plesnega studija, rezidenčnega apartmaja, tehnično in produkcijsko podporo, denarno nagrado in mentorstvo. Slednje kot zastopnici obeh producentov - JSKDja in Plesnega Studia Intakt – nudita Nina Meško in Nataša Tovirac. Tovirac smo vprašali, s kakšnim izzivom se soočajo mladi avtorji, ko preskočijo s sedeminutne miniature na okoli polurno predstavo.

Izjava Nataše Tovirac.

Pozno zvečer smo se nagnetli v dvoranico Plesnega foruma Celje, da bi si ogledali končni produkt takšnega procesa, ki je tokrat zaradi koronskih razmer izjemoma trajal dve leti. In sicer premiero predstave Kam piha veter triindvajsetletne izraelske plesalke Danielle Lamensdorf, dobitnice produkcijske nagrade leta 2019.

*** ***

V objemu nostalgične melodije, ki jo slišite v ozadju, se iz teme izrišejo naplavine. Kup prozornega in rumenega polivinila. Rožnati skladiščni voziček. Ležeča performerka v zeleni obleki. Njeno telo se počasi prebuja in pred nami se pokaže gledališki lik radovednega dekleta, ki raziskuje sebe in prostor. Sodobnoplesni gib spodkopava enotnost karakterja in prostora ter vtisne dogajanju sanjsko logiko. Geste se včasih kompulzivno ponavljajo. Včasih koreografirane plesne sekvence kot predobstoječi programi odnesejo dekle s sabo. Včasih si plesalka s ponavljanjem gest prizadeva doseči nadzor nad svojim telesom. Nenadnemu nasmehu publiki sledi tresenje telesa. Od nikoder se sproži v hebrejščini odpeta otroška pesem o smetarskem tovornjaku s pripadajočo koreografijo. Mehki prehodi med impulzi, ki prihajajo iz notranjosti in iz zunanjosti, nas potisnejo v prostor nezavednega - prostor naplavin otroštva in družbene indoktrinacije, prostor brez jasne kontrole. Tok nelogičnega zaporedja akcij, ki se med sabo spodkopavajo, spominja na zatikanje plošče ali na preperelo kaseto, na kateri so bili glasbeni komadi posneti drug čez drugega. Krožna vožnja s skladiščnim vozičkom po odru pokaže, da nam izhod iz podružbljenih programov našega nezavednega ni na voljo. 

»Živjo! Ime mi je Danielle. Stara sem tri leta. Moja najljubša barva je rdeča. Moje najljubše živali so krave. Moja najljubša pesem je iz risanke Pokemon.«

Na pripovedni ravni predstavo oblikuje niz pesmi in monologov: prej slišana samopredstavitev otroka, pesem o smetarskem tovornjaku ter daljši manifest o herojstvu: »Je heroj ta, ki nadvlada svoje želje in doseže cilje v vojni zatiranja? Ta, ki je feminist? Ta, z umetno inteligenco? Ta, ki se sveti v temi in je vodoodporen?« Performerka pri recitiranju preklaplja med registri izjavljanja: med naivnostjo otroka, ki nastopa pred starši; otroškim zanosom, ki ponavlja družbeno zaprisego, ali pa odraslim, ki prepričuje samega sebe. Tudi sekvence, ki jasno orišejo poanto predstave - namreč vprašanje posamezničine identitete in svobodne volje znotraj mehanizmov družbene vzgoje in kolektivnih mitov - niso izvedene s pozicije vednosti in kontrole izvajalke nad samo sabo. Pač pa se kot ostali material vmeščajo v logiko samospodkopavanja, preklapljanja med dvomom in zanosom ter neprestanega vznikanja potlačenega, ki teče skozi celotno predstavo. Pametni nasvet - »ne dajajte zdravega uma v pralni stroj« - je recimo izrečen kot obupano ponavljanje, med katerim se junakinja zaplete v kup polivinila, s čimer komično pokomentira povedano. Logika kolažnega zaporedja sekvenc in ponovitev ne oblikuje le performerkinega izvajanja, pač pa ima celotna predstava isto strukturo, namreč vsi daljši besedni sklopi se vedno še enkrat ponovijo v celoti, namreč vsi daljši besedni sklopi se vedno še enkrat še enkrat ponovijo v celoti. 

Predstava ni oblikovana kolažno le na ravni zaporedja slik in prizorov, pač pa tudi globinsko, v smislu, da so si to, kar je povedano, kako je to povedano in kako se pri tem giblje plesno telo, pogosto navzkriž. Ker vstopamo v predstavo skozi performerkin karakter, ki ne zmore ohranjati popolne kontrole nad sabo in potekom dogajanja, je učinek komičen, na meji med burlesko in absurdom. Čeprav nam je avtorica zaupala, da se je pri ustvarjanju zgledovala pri dadaizmu, je rezultat nemara bližje nadrealizmu, saj ne vidimo neke nevtralne zunanje pozicije, od koder bi bil komično-absurdni material režiran. Vidimo le, da je telo zdaj vodeno od zunaj in glava zgolj sledi dogajanju, spet drugič pa gibanje sprožijo notranji priučeni programi. Lahko se vprašamo - glede na to, da je notranjost družbeno pogojena, ali je sploh kakšna razlika med zunanjimi in notranjimi impulzi, med “zunaj” in “znotraj”? V freudovski burleski se subjekt pokaže kot pena na valu, ki jo nosijo sile onkraj njene kontrole. Iskanje lastne identitete pripelje do zgodnjih otroških spominov, ki pa so spomini na vzgojo in podružbljanje. Individualni karakter, ki je osišče predstave, se razkrije za od zunaj vsiljeni konstrukt, v katerega je posameznica interpelirana.

Izjava Danielle Lamensdorf.

Poleg koherentne gradnje predstave, ki sledi isti dobro razdelani logiki tako na ravni performativnosti kot dramaturške linije celote, je Kam piha veter zanimiva tudi v svojih političnih konotacijah. Čeprav se Lamensdorf drži splošnosti in v predstavi izraelske politične situacije ne izpostavi eksplicitno, pa se od nje tudi ne ogradi in jo je moč slutiti med vrsticami - recimo diskurz o heroju je po njenih besedah značilen za izraelsko družbo, v kateri je služenje vojaškega roka obvezno za vse državljane. Ost predstave je sicer usmerjena v preizpraševanje vsidranosti posameznice v lokalni družbeni kod in v premislek o meji naše svobodne volje in avtonomije. Hkrati pa absurdno-burleskni ton dogajanja na komičen način subvertira tudi koherentnost in samoumevnost teh istih družbenih diskurzov. 

Izjava Danielle Lamensdorf.

Tako pridemo do naslova predstave - Kam piha veter? Če so naši zavestni in nezavedni vzgibi del družbenega programja, je svobodna volja nemara zgolj v tem zunanjem vetru ali valu, ki nosi naše naplavine in identitetne drobce. Natančneje, svoboda gibanja vznika v prehodih med zavestnimi in nezavednimi vzgibi in iz teh vrzeli lahko zasledimo obris vala, ki nas nosi, in nemara lahko zasurfamo z njim. 
 

*** *** ***

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.