OD PLESNE TOČKE DO PREDSTAVE
Prejšnji teden smo recenzirali sodobnoplesni prvenec Kam piha veter triindvajsetletne izraelske plesalke Danielle Lamensdorf. Če obnovimo, je polurna predstava nastala kot zadnji člen dolge verige tekmovanja Opus1, ki ga že od leta 1993 organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Na tekmovanju sodobnoplesna mladež, stara od 10 do 24 let, vsako leto na razpisano temo ustvari svojo 2- do 7-minutno plesno miniaturo - dolžina je odvisna od starostne kategorije. Ker naj bi bila to prva stopnička na poti k bodočemu koreografskemu opusu, morajo plesalci sami ustvariti svoje solo točke in duete, mentor jim pri tem sme zgolj svetovati. Vsakoletna pot vodi plesalce od predtekmovanja do državnega tekmovanja v Španskih borcih, najvišje odlikovane srednješolce in študente pa pričakuje še mednarodna etapa v Celju, kjer se domačim pridružijo še točke iz tujine.
Ko je leta 2014 Nina Meško, ki v okviru JSKD-ja organizira tekmovanje, iskala partnerja za naslednjo stopnico na poti mladih talentov k profesionalizaciji, se je na povabilo odzvala Nataša Tovirac, vodja Plesnega studia Intakt. V koprodukciji obeh organizacij je odrsko luč ugledala Mednarodna produkcijska nagrada Opus1, ki jo vsako leto podeljuje tričlanska komisija, v kateri se Meško in Tovirac pridruži še rotirajoči tretji člen – letos je bila to Alicia Ocadiz.
Izbranemu slovenskemu ali tujemu avtorju nagrada prinese možnost produkcije celovečernega prvenca v skupni vrednosti od 6 do 7 tisoč evrov. Polovica vsote nagrade je v obliki produkcijskih sredstev, ki jih priskrbi PS Intakt: uporaba plesnega studia za 3 mesece, svetlobni oblikovalec, tehnična podpora ter foto- in videodokumentacija. Drugo polovico predstavlja denarna nagrada, ki jo lahko zmagovalci porabijo za potne stroške, honorar zase in morebitne sodelavce, kostume in podobno. Vključena sta tudi enomesečna uporaba JSKD-jevega rezidenčnega apartmaja ter mentorsko vodstvo Nine Meško in Nataše Tovirac. Tovirac, s katero smo se usedli za krajši intervju, smo povprašali, kako se avtorji lotijo preskoka s 7-minutne miniature na polurno predstavo.
Niz nagrajenih plesalcev in njihovih prvencev je leta 2015 začela grška plesalka Georgia Kapodistria in v njem so se nabrale večinoma solo predstave, recimo slovenskih plesalk Lie Ujčič in Kaje Vajdetič. Edini duet je nastal leta 2016, ko je nagrajeni Žigan Krajnčan k sodelovanju povabil kolega soplesalca Gašperja Kunška. Temu je naslednje leto sledil neuspešni poskus, da bi obe nagrajeni plesalki Carolyn Prokopidis in Veronika Valdes skupaj ustvarili predstavo – rezultat sta bili dve krajši solo deli. Leta 2019 se je koncept izbora spremenil; komisija sedaj povabi dva ali tri avtorje k predložitvi koncepta, nato pa se odloči, komu izmed njih bo podelila produkcijsko nagrado. A tudi sicer se ustvarjalni proces vedno začne z zapisom koncepta, nakar si mentorici ogledata vaje ali posnetke. Cilj pa je – po Tovirac – čimprej navezati osebni stik z ustvarjalci in ustvarjalkami ter vzpostaviti medsebojno zaupanje.
Za mlade plesalce je preskok od točke do celovečerne predstave pogosto tudi prvi premislek o produkcijskih in tehničnih aspektih ustvarjanja.
V predkoronskih časih je bil ustvarjalni proces dvodelen. Predstava nagrajenega avtorja je bila premierno predstavljena na naslednjem mednarodnem tekmovanju Opus1 aprila naslednje leto v intimni dvoranici Plesnega foruma Celje. Temu je čez dva meseca sledila še predstavitev znotraj končne letne produkcije PS Intakt na velikem odru Španskih borcev, ki je posledično vključevala temeljitejšo delo s tehnično ekipo. Lanska epidemija pa je posegla v ta utečeni tok. Leta 2019 nagrajena izraelska plesalka Danielle Lamensdorf je bila tako prisiljena v dvoletni proces, katerega vmesna faza je bila spletna predstavitev plesnega videa decembra 2020. Po spletu je Lamensdorf vodila tudi delavnico, ki je ključni del modela, kot sta ga zasnovali Nataša Tovirac in Nina Meško.
Delavnica je poseben izziv, ki avtorici ali avtorju omogoči poglobitev razumevanja lastnih ustvarjalnih postopkov ter zunanji pogled na delo, v katerem sicer nastopa. Povrhu je delavnica organizacijski izziv, saj si jo morajo avtorji sami strukturirati, so pa za to delo tudi dodatno plačani.
Posebnost Opusa1 in nemara tudi celotne slovenske mladinske sodobnoplesne scene je, da je večji poudarek dan zgodbi, karakterju in ekspresiji nasproti bolj abstraktnim aspektom koreografije ali delu na ritmu. Podoben vzorec smo – z izjemo dueta Krajnčana in Kunška – lahko opazili tudi v prvencih, ki so nastali v okviru produkcijske nagrade, vendar nam je Tovirac zagotovila, da ni za tem nobene namerne usmeritve. Bolj verjetno je, da zgodbeni okvir mladim avtorjem ponudi oprijemljivo ogrodje za oblikovanje njim še neznanega teritorija celovečerne predstave. Tudi Danielle Lamensdorf je v svojem letošnjem prvencu na odru prvič uporabila govor in odprla svoje ustvarjanje nekaterim gledališkim postopkom. Odločitev za to ni bila namerna; nastala je ravno med pripravljanjem delavnice, ki jo je oblikovala kot vprašalnik, s katerim naj bi vsak udeleženec nabral material za svoj solo ples.
Med otipljivejše uspehe produkcijske nagrade lahko štejemo uvrstitvi predstav Neimenovano Žigana Krajnčana in Gašperja Kunška ter Zaklenjeno Veronike Valdes na bienalni festival slovenskega sodobnega plesa Gibanica. Med uspehi, ki dajo notranje zadoščenje, pa je nemara zmožnost odpreti mladi avtorici ali avtorju nove horizonte in jima pomagati udejanjiti prej še neizkoriščeni potencial, kot to pokomentira Tovirac na primeru Danielle Lamensdorf.
*** *** ***
Foto: podelitev produkcijske nagrade 2021, z leve: Nataša Tovirac, Nina Meško, Alicia Ocadiz
Dodaj komentar
Komentiraj