Neizpolnjena izpovednost dejanj

Leta 2018 je Zala Dobovšek, tedanja selektorica Festivala Borštnikovo srečanje, zapisala, da je znotraj gledališke produkcije preigravanja spola malo, a tudi kadar se pojavlja, avtorji o tematikah žensk – njihovih izkušnjah, eksistenčnih situacijah in osebnih poetikah – le diskutirajo, namesto da bi jih že afirmirali v svoje umetniške ustroje. Znotraj neinstitucionalne in sodobnoplesne scene, nagnjene k preizpraševanju normativnosti in odslikovanju sodobnosti, so sicer takšne prakse pogosteje prisotne, kar pa še ne pomeni, da do prodornih razmislekov o ženskosti in družbenem spolu nasploh prihaja vedno, ko tovrstna tematika predstavlja osrednjo vsebino predstave.

Samostojni plesni prvenec Teje Modrijan Izbira telesa, ki smo si ga ogledali v torek, 11. januarja, v Plesnem Teatru Ljubljana, se začne s postopnim prižigom luči, ki se v temačni meglici razpršijo v mehko modrikasto atmosfero. Oblikovalec svetlobe Aljaž Zaletel v kombinaciji z zvoki kapljanja Bora Prokofjeva občinstvo potopi v mistično prvobitno atmosfero, ki izhaja iz časa pred sodobno družbo. Plesalka, ki gola s spuščenimi lasmi sama stoji na levem koncu odra, se sprehodi na nasprotno stran prizorišča, kjer jo čakata spodnje perilo in dolgo krilo. S tem, ko si Modrijan nadene oblačila, ki jih običajno najdemo na ženskem oddelku veleblagovnic, ter si spne lase, simbolično prevzame žensko vlogo oziroma ženski družbeni spol, ki ga v dotični predstavi preigrava. Oziroma poskusi preigravati. Čeprav mnoge predstave o spolu ne govorijo eksplicitno, o njem še vedno uspejo veliko povedati, pri plesni predstavi Izbira telesa pa se situacija zdi neobičajno obratna.

V analizi družbenega spola v gledališču je najpogostejša referenca Judith Butler, ki jo kakopak v svoji predstavi z zvočnim insertom citira tudi Modrijan. Butler družbeni spol opiše kot fantazmo, saj je notranja resnica družbenega spola ponaredek, vpisan na površino teles, ki jih avtorica obravnava kot instrument oziroma medij za njim zunanje kulturne pomene, vzpostavljene v okvirih hegemonega kulturnega diskurza. Koncept performativnosti spola lahko opišemo tudi s pomočjo – teatru bližje – teorije komunikacije Umberta Eca, ki pravi, da za sporazumevanje ljudje namenoma ustvarjamo semantične znake, ki pa jih lahko tudi nenamenoma komuniciramo. Spol nam oseba denimo lahko komunicira z znaki, kot so izgled, glas, gib in obleka, ki so prepoznani, četudi se oseba sama sploh ne zaveda, da nam jih sporoča.

V tem leži tudi problem teorije performativnosti spola, saj objektu gledanja odvzame vršljivskost v določanju svoje spolne identitete. V tej perspektivi samoidentifikacija nima glasu, pripisovanje spola pa pade na skladnost spolne prezentacije objekta z vizualnim slovarjem subjekta. Poleg družbene problematičnosti omenjene teorije pa ima ta tudi kot uprizoritvena metoda določene pomanjkljivosti. Teja Modrijan je do preigravanja ženske vloge pristopila s pantomimičnimi gestami, med drugimi nalivanjem kave in ličenjem, intenzitetami svojega gibanja, ki od krotkega prehaja k agresivnemu, ter svojo vizualno podobo. Subjekt, ki spol pripisuje, je družba oziroma na primeru predstave občinstvo, ki pa je plesoče telo Modrijan za žensko prepoznalo že iz parateksta in prvotnega prizora, saj je tudi golo telo s spuščenimi lasmi že ospoljeno oziroma spolno zaznamovano. Dolge lase, prsi, krilo in obraz Teje Modrijan aktualni družbeni slovar enači z žensko, s tem pa je njeno delovanje v teh okvirih podvrženo imanenci, nečemu, čemur ne more zbežati, česar ne more transcendirati in je lahko zato v očeh občinstva zgolj afirmirano.

Četudi pa vsebina predstave na konceptualnem in izpovednem nivoju ostane prazna, lahko plesalki priznamo uspešno izvedeno gibalno raven predstave, pri čemer ji je svetovala Jelena Oleami. Razmišljanje o spolu je zapakirano v tričetrturno improvizacijo, ki jo združuje gibalna rdeča nit – obračanje. Rotacije in kroženje avtorica uspe razgibati na način, ki obdrži pozornost občinstva, saj njihovo statičnost najprej razbije gestikuliranje rok, sčasoma pa se razbije tudi stojiščna vertikala. Modrijan sopostavi itenzitete svojega gibanja in svojo podobo: ko ima lase spete, je gibanje bolj tehnično, s kontroliranimi kretnjami, ko ima lase spuščene, je bolj kaotično, z nenadnejšimi sunki in sprostitvami energije.

Druga gibalna rdeča nit pa je register, v katerem Modrijan pleše, ki vsebuje mnogo referenc na urbane plese, iz katerih plesalka izhaja. Njena plesna trajektorija jo je popeljala iz šol Plesno mesto in Urška do Urban Roofa, kjer se je začela intenzivneje ukvarjati z urbanimi plesnimi tehnikami. Iz slednje šole izvira tudi producent predstave Gašper Kunšek, ki je tudi svetoval pri gibu. Avtoričine korenine niso prepoznavne zgolj v citiranju njenega prejšnjega projekta, plesne miniature Modrost telesa, temveč tudi v njeni improvizacijski tehniki ter v načinu obravnave vsebinske tematike. Spol je v hip hopu manj pretočen kakor v sodobnem plesu, že sama binarna distinkcija hip hopa pa je plesalko vodila v raziskovanje dotične tematike v obliki solo predstave.

Na koncu predstave se Modrijan ponovno znajde sredi modrikaste meglice, ob zvokih kapljanja. Sleče si kostum in s tem simbolično izstopi iz ženske vloge, v kateri se je preizkušala med predstavo. Vendar pa za seboj pa ne pusti zgolj obleke in neodgovorjenih vprašanj, ampak tudi intelektualno nepotešeno publiko.