"Nihanje med dobrim in slabim"

"Nihanje med dobrim in slabim"

Recenzija dogodka
11. 11. 2013 - 13.00

Alen Prošić: Antikrist. Režija: Alen Prošić. Stara elektrarna, Ljubljana, 5. nov. 2013. Foto: Sunčan Stone.

 

Antikrist je brezbožnik; antikrist je človek, ki se je odločil, da se spopade z avtoritetami, vključno s svojo lastno; antikrist je unheimlich tvoje in moje biti; antikrist je kršilec pravil in prepovedi.

Alen Prošić, režiser predstave Antikrist, pa v svoji izjavi za TV Slovenija pravi, da je antikrist "neka borba človeka, ki se mu dogaja vsak dan, nihanje med dobrim in slabim". Gledališče vidi kot prostor, ki se sicer razvija, vendar prepočasno stopa v smer izrabe tehnologije. Njegova ideja pa je predvsem približati gledališče filmskemu načinu razmišljanja. Predstava Antikrist je tako inspirirana z istoimenskim filmom Larsa von Trierja, z namenom spregovoriti o neki notranji razdvojenosti posameznika. To želi početi združujoč gledališko in filmsko umetnost v gledališču, ki potemtakem postane hibridno.

Bolj tradicionalno oziroma gledališko breme te predstave je nase prevzel predvsem igralec Aleksandar Rajaković, ki ga najbolj poznamo iz razvpitega komada Čefurji raus! V prepletu mnogih video podob, svetlobnih in dimnih učinkov, ki se zvrstijo na odru, na prvi pogled ni videti, da gre kvečjemu za monodramo, saj Rajakovićeva soigralca Pia Zemljič in Marko Mandić prispevata le svoja glasova.

***

Kaj je in kdo je pravzaprav danes in tukaj antikrist? Ali je to ključno vprašanje, ki nam ga predstava v resnici zastavlja? Ali gre za režiserjevo introspekcijo in zakaj sploh slediti von Trierjevi poetiki na natanko takšen način, kot to predstava počne? In zakaj na odru nenehno dežuje? Je pri tem manj zares več ali pa je vendarle več več? Kako prikazani izseki iz risanke Tom in Jerry korespondirajo z vsem tem? Ta kopica raznorodnih vprašanj, ki se nam ob ogledu predstave Antikrist lahko zastavijo, govorijo o tem, da ima ponujen material neki potencial, neko domišljavost.

Potencial je predvsem navzoč na ravni multimedijske prezentacije, na ravni vizualno-zvočne obdelave nekaterih čustveno nabitih iztočnic, poudarkov, presežkov. Na teh točkah predstava izžareva določeno energijo, ki pa ji primanjkuje artikulacije, a še zdaleč ne nujno v pomenu nudenja definicij, pojasnil ali kakšnega "prepričevanja" publike, temveč v smislu preprostega povezovanja ponujenih vizualnih elementov v neko intrigantno, konfliktno, sledljivo, izpiljeno, razjasnjeno zgodbo. Pravim zgodbo – zaradi vtisa, da predstava hoče pripovedovati, nam nekaj povedati in sporočiti.

Prevladuje namreč vtis želje po naraciji, kljub vsem uporabljenim nenarativnim odrskim učinkom. Igralec si v svoji vlogi po svojih močeh sicer prizadeva izpeljati načrtovano naracijo, a se ta nekako ne ujame povsem s (pre)močno multimedijsko dramaturško zasnovo. Pri tem so bile manjše težave z zvokom in rekviziti seveda drugotnega pomena. Pri multimedijskih projektih, kot je ta, je namreč odločilnega pomena, kako se lotiš ravno tistega prepleta, povezovanja in kolažiranja uporabljenih elementov – od igre, telesnega giba in premikov rekvizitov do rabe svetlobnih, zvočnih in dimnih učinkov itd. Vešče vzpostavljen kolaž omogoča, da pride do tistega ključnega preskoka – konflikta –, ki lahko na odru generira neko simbolično razpoko v redu stvari, kar je pri temi, kot je antikrist, najbrž odločilnega pomena.

Zdi se, da bi – z nekaj več poskusi, premisleki in izpopolnjevanji – razpoložljiv bogat material predstave lahko bil uprizorjen bolje; vsekakor pa je možno v naslednjih izvedbah uveljaviti določene izboljšave, morda pa tudi korenito premisliti režijski pristop, kar je sicer zmeraj dobrodošlo. Ne nazadnje je projekt Iskre v organizaciji zavoda Bunker, znotraj katerega je predstava nastala, namenjen ravno predstavitvam mladih, še neuveljavljenih umetnikov oziroma "prebliskom novega in inovativnega". Ta namen je bil dosežen, med drugim tudi na ravni pikantnih kostumov v izvedbi dua Eric Matyash.

Vizualni naboj predstave je nedvomno tisti njen del, ki bi se ga dalo bolj organsko poudariti, povezava vizualij z igro – ob nekoliko izrazitejši rabi igralčeve podobe antikrista, ki je zaenkrat videti premalo raziskana – pa bi lahko bila neposrednejša in čistejša. Rajaković je tovrstne raziskave vsekakor zmožen, kot vemo iz njegovih prejšnjih nastopov. Rekli bi lahko, da bi ravno po tej poti, poti izrazitejšega eksperimenta, iz predstave Antikrist zrasel izzivalnejši hibrid filma in teatra. Z drugimi besedami, bolj poudarjen eksperimentalni potencial predstave, ki je nedvomno viden, a vendarle premalo artikuliran, bi lahko bil povsem živ odrski eksperiment s tako močnim simbolom, kot je antikrist. Ta eksperiment bi konceptualno lahko bil naravnan bodisi v smeri introspekcije skozi raziskavo psihologije jaza ali pa v smeri njegove politične razsežnosti v pomenu praks preizpraševanja možnosti nemogočega.

Upajmo, da bo načrtovani nadaljnji razvoj projekta prinesel bolj preudarno verzijo odrsko-filmskega "nihanja med dobrim in slabim", ki ga izpostavlja režiser. Vsekakor pa se gre predstavi zahvaliti za vnovično vstajenje antikrista na tukajšnjem odru, njen eksperimentalni naboj pa je njena najboljša plat, nedvomno vredna nadaljnje raziskave. In kaj bi se šele zgodilo, če bi neki nov Antikrist v prihodnosti prekoračil mejo med odrom in publiko? Le zaželimo si lahko tovrstnega manj dramskega in bolj performativnega razpleta vsakokratnih (mladih) protagonistov herezije.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.