Čeprav je spolno delo v Sloveniji že več kot dvajset let dekriminalizirano, v javnem diskurzu še vedno ni pretirano zastopano, če ni že kar tabuizirano. Na gledališki sceni – predvsem na off-u – pa v zadnjih letih opažamo porast projektov, ki naslavljajo tematiko spolnega dela. V mislih imamo denimo Mesto užitka Roka Kravanje iz leta 2020 in lani lansiran sedemletni projekt, ki ga performerka Lina Akif izvaja pod aliasom Čokolina, ali pa nedaven Maskin cikel predavanj-performansev Ali se (s)plača skrbeti? s konca prejšnjega leta. Vsi ti dogodki tematiko spolnega dela sicer obravnavajo iz različnih izhodišč, vsi pa odpirajo prostor za njeno detabuizacijo. 

Razlogi za porast diskurza o spolnem delu so gotovo večplastni: navajamo le nekatere. V zadnjih letih, od pojava platforme OnlyFans, se kljub tabuizaciji vendarle razpirajo debate o novih oblikah spolnega dela. Hkrati je na neinstitucionalni sceni moč zaslediti vedno več diskurza o razredu, solidarnosti, pozicijah moči, in tudi o skrbstvenem delu, ki s spolnim delom večkrat sovpadajo. Največ dogodkov, ki smo jih omenile, vred z dogodkom, ki ga bomo pokrile v tej recenziji, je producirala Maska, ki je jeseni prejšnjega leta izdala številko Za koga?, ki z različnih pozicij obravnava razred in skrbstveno delo v gledališču. V času, ko se v umetnosti in kulturi nasploh naslavljajo pozicije moči, se tako postopoma odpira prostor za diskurz o depriviligiranih pozicijah, kakršno je tudi spolno delo.

K več kot dobrodošlemu porastu tematizacije spolnega dela se uvršča tudi Now, suddenly, I was a creature of vice. Dokumentarni performans, ki je nastal v koprodukciji Maske in Zavoda Delak, se je premierno odvil 25. aprila v osmo/zi. Projekt je delo mlade avtorske ekipe; pod koncept, režijo, izvedbo intervjujev in besedilo se podpisuje Lučka Neža Peterlin; nastopali sta Lea Aymard in Ajda Pirtovšek, asistentki na produkciji pa sta bili Lana Krmelj in Manca Tea Devetak. 

Performans združuje raznolike izkušnje desetih različnih spolnih delavk, s katerimi je Peterlin preteklo jesen izvedla intervjuje. Performans ima zelo jasno tridelno strukturo: v prvem delu poslušamo odlomke transkripcij intervjujev, ki jim je glas posodilo sedem igralk. Skozi njih nas vodi na odru prisotna Pirtovšek, ki nam prek projekcije zaslona svojega laptopa tu in tam odpre definicijo tujke, ki se pojavi na posnetku.

V tem smislu je v prvem delu vloga Pirtovšek precej tehnična. Že na začetku uprizoritve pa nas, skozi zapis na projekciji, opomni: To niso naše besede. To niso besede igralk. Ta potujitev naš že, ob vstopni točki v uprizoritev, opomni na resničnost izkušenj, ki se skrivajo za posojenimi glasovi. Hkrati pa se potujitev, ki se kaže prek tehnične prisotnosti igralke, projiciranja slovarskih definicij in opominjanja, da gre zgolj za podajanje glasu mestoma izpade kot nekoliko preveč previdna, in v kontekstu uprizoritve, ki je sicer uspešna v senzibilizaciji, tovrstni potujitveni učinki ne delujejo nujno najbolj konstruktivno.

Vendarle pa vsebina preseže formo: kot rečeno, poslušamo o raznolikih izkušnjah, o vsem od spolnih delavk, ki so v poklic šle iz iskrene želje, do tistih, ki se z njim ukvarjajo po sili razmer. S tem, ko se odpira paleta raznolikih izkušenj, pogosto tudi travmatičnih in nasilnih, dobimo kompleksen vpogled v izkušnjo spolnega dela, ki brez moraliziranja, viktimiziranja, pač pa skozi skrbno izbrane odseke več kot dvajsetih ur materiala, odpirajo odskočno desko za senzibilizacijo s položajem spolnih delavk pri nas. Zaradi mnoštva raznolikih izkušenj uprizoritev prav tako ne zapade v past enoznačne reprezentacije, ki smo je vajene iz stereotipnih naslavljanj spolnega dela. 

Če prvi del temelji na prisotnosti igralke, ki je zgolj tehnična pomoč in posredovalka med občinstvom in snovjo uprizoritve, se ta logika postavi na glavo v drugem delu uprizoritve, ko na oder pride Lea Aymard. Aymard sama kot spolna delavka, transženska, aktivistka in performerka, ki na področje gledališča vstopa skozi svojo izkušnjo, vzpostavi neposredni stik med seboj in publiko. Njena prezenca, njeno telo samo, podaja svojo izkušnjo spolnega dela – s tem, za razliko od Pirtovšek, ni samo stik s snovjo uprizoritve, pač pa je njena snov sama. Ta vdor realnosti torej gledalko dodatno prizemlji in demistificira izkušnjo spolnega dela: če je prej gledalka poslušala o resničnih izkušnjah skozi glasove, ki jih posodijo igralke, imamo zdaj neposreden stik s telesom, ki govori o lastni izkušnji. Prek monologa z le minimalno odrsko akcijo – razkrivanje vsebine kovčka – odpira premislek o spolnem delu in materinstvu, o izkušnji transpolnih spolnih delavk, ki se pri svojem delu marsikdaj srečujejo s transfobijo ter s tem razširja tematiko uprizoritve.  

Tretji del uprizoritve zopet v fokus postavlja Pirtovšek, ki tokrat prek svojega telesa – še vedno pa na ravni naracije – prevede izkušnji Peterlin kot raziskovalke, ki opisuje svoje spoznavanje, navezovanje stikov in spoprijateljevanje s spolnimi delavkami, ki so se bile pripravljene srečati z njo. V pripovedi se pojavi še lik Iris, ki temelji na eni od spolnih delavk, in je tudi utelešen s strani Pirtovšek. Tudi tu pa je igralka glede svoje funkcije zelo jasna: napove, kdaj govori kot Lučka, torej avtorica, kot Iris pa bere zapise, kratke zgodbe, ki jih je Iris zapisala. 

Dokumentarna predstava je v svojih mehanizmih razkrivanja resnice precej neposredna. S to neposredostjo se med gledalko in predstavo vzpostavi zaupanje, ki ne dopušča veliko prostora za sumljivost do materiala, kar je pri vse premalokrat naslovljeni temi zlasti pomembno. Ni torej prostora za dvom, hkrati pa predstava ne moralizira, viktimizira oziroma z uprizoritvenimi sredstvi na nikakršen način ne želi manipulirati z gledalko. Edino vprašanje, ki se vendarle odpira pri tako minimalistično zastavljenem odrskem dogodku, je vprašanje doziranja akcij ter scenskih elementov. Ker je predstava tako jasna v svoji tridelni strukturi, kjer je vsak del – predvsem na ravni besedila – tematsko izjemno močan, smo mestoma vendarle pogrešile še dodaten prostor, kjer bi odrsko dogajanje podkrepilo močno vsebino. Tako bi mnoštvo informacij lažje dihalo, oziroma učinkovitejše prišlo do gledalke. Kljub minimalizmu odrskih akcij imamo na drugi strani včasih občutek, da je kakšen element odveč, oziroma ostaja neizkoriščen; pri tem imamo v mislih denimo kovček, poln camgirl oblačil, ki pa je odpravljen nekoliko na hitro. 

Vendar izpostavljeno vprašanje ne pomeni, da je dogodek vizualno nezanimiv: izpostavile bi zlasti izkoristek projekcije v sklepnem delu uprizoritve, ki vred z akcijo Ajde Pirtovšek vzpostavi vizualno vznemirljivo sliko, izsek iz življenja camgirl, ki v kombinaciji z odsotnostjo glasbe združuje spektakularno predstavo spolnega dela z njeno bolj prizemljeno vsakdanjostjo.  

Now, suddenly, I was a creature of vice je naslov dobila po citatu Virginie Despentes iz njenega feminističnega eseja, ki v angleškem prevodu nosi naslov King Kong Theory. Poved uporabi, ko opisuje svoj prvi vstop v spolno delo, izkušnjo, ki jo popisuje kot transformativno. V poglavju, ki bi ga prevedle kot »Spati s sovražnikom,« popiše splošno percepcijo družbe – v Franciji v devetdesetih skrajno odklonilen odnos do spolnega dela — in lastne premene v percepciji, ki jih je omogočila njena izkušnja. Za večji problem se tudi v njenem eseju pokaže tabuizacija poklica, ali pa diskurz usmerjen k obsojanju spolnih delavk. Kot najbolj naravna rešitev, ali pa kar nujen prvi korak, se tako zdi odpiranje diskurza o spolnem delu, o normaliziranju poklica, kar nedvomno uspe tudi dokumentarnemu performansu Now, suddenly, I was a creature of vice, četudi smo si mestoma želele bolj neposrednega soočenja s temo. 

Pisala je Nastja.