O majstru, Ubuju in predstavi

O majstru, Ubuju in predstavi

Recenzija dogodka
18. 4. 2016 - 13.00

V soboto se je s premiero Valentiniade zaključila letošnja repertoarna sezona velikega odra ljubljanske Drame. Po Faustu, Evropi, V republiki sreče, Ani Karenini, Kralju Ubuju [ibiju] in Liliomu je uprizoritev dramskega libreta, sestavljenega iz izbranih točk Karla Valentina, sedma predstava velikoodrske sezone. Do celotnega sezonskega zaključka pa nas loči še slab teden dni, posvečen festivalu »Živel Shakespeare!«, ki ga bo zaključil Macbeth – poslednje dejanje Male drame.

Kot smo že omenili, je v središču Valentiniade besedilo, ki ga sestavljajo kratki kabaretni prizori in skeči Karla Valentina, bavarskega vsestranskega avtorja, ki je zaznamoval kulturno ozračje dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, v prevodu režiserja Eduarda Milerja. Valentinove miniature, ki večinoma temeljijo na jezikovni pomoti ali igri, niso zgrajene kot običajne šale, saj njihova komičnost izhaja iz vztrajnosti oziroma ponavljanja. Valentinova komičnost torej ni stvar razpleta, preobrata, »punch linea«, temveč absurdnosti tako situacije kot njenega vztrajnostnega momenta.

Če je bila izvorno okolje uspeha Valentinovih kabaretnih nastopov zakajena weimarska pivnica, se je ob institucionalnem kontekstualnem prenosu treba vprašati, kako ta sprememba vpliva na samo komičnost. Tega se je zavedala tudi dramatičarka in dramaturginja Žanina Mirčevska, ki je posamezne skeče priredila tako, da jim je podložila isti dogajalni kontekst. Na ta način je dramski libreto več kot le kolaž prizorov, saj jih povezuje samonanašalni okvir – postavitev dogajanja v gledališče pred premiero.

A ta okvir v uprizoritvi deluje preveč nejasno, na trenutke pa nasprotno pretirano poudarjeno. Kar zadeva komičnost tako besedila kot tudi uprizoritve, je opazno, da med besedilom in uprizoritvijo prihaja do neskladja: nekateri prizori, ki v besedilu dobro učinkujejo, niso uvrščeni v uprizoritev ali pa so skrajšani, na primer začetni prizor Tik pred premiero – duet za tri, Obračanje na gledališkega direktorja ali pa Zakaj sem tako suh. Po drugi strani pa tudi sama uprizoritev uspe najti nekatere druge načine, s katerimi proizvaja gledališko komičnost – v mislih imamo predvsem samonanašalnost in intertekstualnost uprizoritve.

Kaj točno mislimo s tem? Če v besedilu kar mrgoli referenc na gledališki kontekst uprizoritve – Nemška hiša, Mala drama, Hedda Gabler, Levi oder – pa že začetni prizor razkrije raven komičnosti, ki v besedilu ni mogoča. Ko Janez Škof kot Valentin skozi avditorij stopi na oder in z njega nekaj časa zre v publiko, dokler se zagrnjena zavesa izza njega ne zruši na tla, to niti ni tako komično kot to, kar razgaljeni oder razkrije v svoji globini. Tam se namreč ne nahaja nič drugega kot scenografija Branka Hojnika iz predstave Kralj Ubu [ibi], Jurij Zrnec pa kot gledališki direktor Oto z ubujevskega odra začne odganjati Valentina z gledališke rampe. Gledališki direktor kot kralj Ubu, a čigav portret se tokrat skriva na pokritem platnu?

Navezava na Kralja Ubuja se ponovi še v nadaljevanju z Zrnečevo imitacijo in poigravanjem z ubujevstvom, pa tudi ostali – Maja Končar, Silva Čušin, Saša Pavček, Alojz Svete in že omenjeni Janez Škof – so najbolj prepričljivi, ko preigravajo avtoreferencialno zanko v prizorih od slabega stanja Drame kot zgradbe, ki bo nasmejala vsakogar, ki se je kdaj ubadal z gradbenimi problemi ali pa ima vpogled v mizerno situacijo stavbe, do smešenja obrtnikov, dramaturginj in pevcev nasploh itd. A vprašanje čemu vseeno ostaja. Gre morda za kritiko, parodijo ali humorno navezavo?

Zaradi vsega tega se zdi, da uprizoritev Valentiniade komično ne funkcionira v svoji polnosti, saj se premalo zaveda in poigrava z lastno podobo in komično vselej išče v svoji zunanjosti, naj bo to medbesedilna navezava ali vstop v avditorij kot prostor dogajanja. Začetno vprašanje raziskave komičnosti, torej kako je, in njen način ne prideta dlje kot do splošnih ugotovitev o smešnem in do oporekanja nižjim oblikam komedije. Kot da zavestna tematizacija lastnega početja, pri čemer umanjka tudi zakaj sploh komičnost, zabriše potencial uprizoritve, saj samo sebe jemlje preveč resno in z distance.

S tega vidika je Valentiniada v celoti premalo smešna na način, da bi bila v lahkotno zabavo in polnjenje dvorane brez splošne gledališke obveznosti, in hkrati premalo drzna, da bi kritično premislila kontekst uprizarjanja in komičnosti, kot si je zastavila v izhodišču. Kralj Ubu in V republiki sreče tako ostajata prvi predstavi sezone velikega odra plesnivih kleti in zamakajočih streh.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness