Oblast je pri nas ljudska

Oblast je pri nas ljudska

Recenzija dogodka
9. 10. 2015 - 13.00

Josif Brodski: Demokracija!. Mala drama, Ljubljana, 25. sep. 2015. Foto: Peter Uhan.

 

Mala drama, Ljubljana, leto 2015. Štiri straniščne školjke na podstavkih in štirje mikrofoni. Scenografija, ki zaznamuje celotno predstavo Demokracija! je namenoma banalna prispodoba tistega, kar navidezna demokracija v svoji najbolj očitni obliki pravzaprav je: reciklaža vladavine izbrancev nad množico. Sonja Vukićević, beograjska plesalka in koreografinja, je leta 1996 uporabila premične straniščne školjke v predstavi Macbeth/ono, s čimer je aludirala tudi na takratne nosilce oblastnih razmerij v Srbiji. Dve desetletji pozneje, po obdobju razcveta državotvornega liberalizma, lahko le ugotovimo, da so se devetdeseta leta vrnila v svoji najbrutalnejši obliki. Tako imenovane odprte meje se izkažejo za zaprte, elite enormno bogatijo, delavski razred je čedalje bolj obubožan, država-blaginja pa se pospešeno lévi v golo represijo.

To levitev je Josif Brodski upošteval v svojem besedilu Demokracija! iz leta 1991, v katerem sicer ni označil replik nastopajočih likov: predsednika države, ki ga igra Jernej Šugman, ministra za notranje zadeve in pravosodje, igra ga Bojan Emeršič, finančnega ministra, v tej vlogi nastopa Jurij Zrnec, ministrice za kulturo, igra jo Silva Čušin, in tajnice v igralski izvedbi Barbare Ribnikar. Odločitev o poteku izjavljanja je raje prepustil režiserju in igralski zasedbi. Režija Matjaža Zupančiča in dramaturgija Darje Dominikuš odraža "tranzicijski" kontrast med prvim dejanjem, ki diagnosticira oblastni sindrom majhne socialistične države, in drugim, ki markira taisti sindrom taiste majhne, vendar po novem kapitalistične države. Scenografija Alena Ožbolta ta kontrast le dodatno podčrta. V ozadju obeh delov dogajanja je namreč kopica simbolov: v prvem delu so to grbi, zastave, srpi in kladiva, Lenini in podobna ikonografija socializma, v drugem pa različni korporativni logotipi – CNN-ov, Applov, Siemensov in drugi – med katerimi smo pogrešali kakšnega domačega, npr. NLB-jev. Tudi kostumografija Bjanke Adžić Ursulov uspešno poudari razliko med socializmom in kapitalizmom, morda le rahlo preveč očitno.

Čeprav skrčena na zgolj pet omenjenih figur, vladajoča garnitura zadostuje za nemoteno odvijanje oblastniškega rituala, ki je ponazorjen predvsem skozi nenehno prenažiranje. Ponavljajoče se luksuzne gostije nam pravzaprav kažejo govorico oligarhije, ki odraža izživljanje prvinskih nagonov njenih nosilcev. Poudarek je na strogo hierarhičnih razmerjih, ki veljajo vzdolž celotne vertikale oblasti. Predsednik je tako, kot veleva eden izmed songov, zakon, vladavina prava, ustava, ljudstvo pa je amorfna množica, ki se je vladajoči bojijo zgolj takrat, ko se fizično upira, a imajo za take priložnosti vedno pri roki represivni aparat.

S kar veliko glasbe sledi predstava trendu pevskih vložkov na sceni, kar vzpostavlja pomenljive vzporednice s kabaretskimi tridesetimi leti preteklega stoletja, v katerih je bila muzika pogosto maska kritičnosti. Jani Kovačič je pripravil songe, v katerih zelo nazorno izraža jezo nad obstoječim. Enega, ki komentira vlogo policije, prepričljivo odpoje notranji minister. En verz gre nekako takole:

"Če kdo ruši privilegijev sistem, tedaj naglo lom' po njem."

Uprizoritev sliko tako imenovane demokracije uspešno zasuka v siceršnjo (pris)podobo oblasti ter s tem pojma demokracije in oblasti po svoje izenači, hkrati pa ju potencialno relativizira. "Demokracijo" zagledamo kot instrument (neo)kolonizacije (vsa postrežena hrana prihaja iz tujine), oblastnike pa predvsem kot nosilce prvinskih nagonov, ki pa – če le nekoliko razširimo obzorje – niso značilni samo za njih, temveč tudi za ljudstvo oziroma za nas same. Tako se (v predstavi zgolj nakazana) paradigma abstraktnega ljudstva zrcali v njegovih skorumpiranih predstavnikih iz krvi in mesa. Ljudska oblast ni problematična zgolj zaradi svoje samozadostnosti, podprte z represijo, temveč zaradi samega dejstva, da jo ljudstvo tolerira, vzdržuje, reproducira v/na sebi. Oblastniška paradigma se nikoli ne kaže le v splošni reprodukciji odnosa med vladanim in vladajočim, temveč tudi skozi različna ponotranjenja potrebe po podrejenosti oziroma nadrejenosti.

S tega vidika Demokracija! vnovič odpira vprašanje smotra tovrstnega uprizarjanja, (ne)moči gledališča, performativne geste in izraznega patosa, ki izhaja iz institucionalnega okvira. Zgolj ta je namreč zmožen zagotoviti nevtralne pogoje za soočenje dveh resničnosti: ministrice za kulturo kot lika na odru in aktualne ministrice za kulturo v občinstvu. Sedeč v tem prostorskem balonu oziroma vakuumu se ne moremo izogniti vtisu o soudeležbi v meščanski mizansceni, ki ji prispevamo tudi z lastnim telesom. Gre natanko za tisto mizansceno, ki tvori mnoge situacije obstoječega; dober del občinstva se tako med prizorom posiljevanja tajnice sladko smeje, ta smeh pa je povsem očitno posledica dojemanja posiljevanja (oziroma šovinizma in seksizma) kot posebej zabavnega momenta. Ta več kot očiten prikaz perverzije oblasti za večino pomeni lahkotno zabavno plat "demokracije", v čemer lahko prav zares, tukaj-zdaj, začutimo njeno bistveno tiranijo: tiranijo vsakršne prevlade večine nad manjšino, izhajajočo iz legaliziranega volilnega rituala.

Na tej specifični točki predstave, v tem premiku fokusa z odra k odzivu občinstva, v nasmejanem meščanstvu kot odsevu zaigranega dejanja, se pravzaprav odvije ključna manifestacija oblastniške paradigme. Reduciranje inteligentne alegorične uprizoritve na banalnost spektakla zelo nazorno poudari nenasitnost (liberalne) buržoazije, ki si želi predvsem resničnostni šov: želi le opazovati vrtince podob in se perverzno naslajati iz varnega, udobnega zavetja, bodisi domačega ali gledališkega naslanjača, pri čemer nima večjih težav z lastno zasužnjenostjo v obliki zadolženosti, vseprisotnega nadzora itd. Meščanstvo, ki ga seksizem neznansko zabava, s tem izjavlja, da je zadovoljno s pasivnim komentiranjem – v obliki smeha –, udeležba pa ga ne zanima. Oziroma ga zanima le udeležba na ravni blagovne menjave oziroma podpore industriji spektakla – z nakupom gledaliških vstopnic, internetne in televizijske naročnine ipd.

To nepredvideno in nepredvidljivo razodevanje dela publike prikliče asociacijo na Zupančičevo besedilo in predstavo Hodnik iz leta 2004, ki po mnenju Tomaža Toporišiča zastavlja temeljno vprašanje: "Ali predstava v živo res razpolaga s svojo lastno ontologijo, ki je pristnejša od repeticije televizije?" Protagonisti v njej uprizorjenega zakulisja televizijskega resničnostnega šova so prostovoljci, ki tekmujejo za naklonjenost občinstva. Poskušajmo povleči vzporednico z resničnostnim šovom, ki nam ga prirejajo izvoljeni predstavniki ljudstva, ekvivalenti tistih iz predstave Demokracija!. Če smo v Hodniku zagledali odraz samih sebe v likih, s katerimi se lahko neposredneje poistovetimo, nas je Demokracija! v resnici soočila s telesi naše "demokratične izbire", izbire-ki-to-ni. Postavila nas je pred dejstvo, da trajnejši umik v pasivnost, ki jo podpira trg, marketing, kulturna industrija itd., in prepuščanje pobude tistim, ki so pripravljeni upravljati naše potrebe namesto nas samih, v svoji končni instanci pomeni samodestruktivno potezo. Psihopatologijo tega odrekanja odgovornosti za lastno življenje v imenu sledenja avtoritetam odlično odraža himna, ki odločno zaznamuje uprizoritev:

"Ljubi dom – / od tebe ločil nikdar se ne bom! / Srca z zlato so verigo pripeta, / na brezno, kjer je grob našega očeta."

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.