Odtavati ... in priti nazaj

Odtavati ... in priti nazaj

Recenzija dogodka
26. 12. 2016 - 13.00

Odtavali smo v temno, majhno prizorišče Levega odra v Drami. V sklopu Drama Laboratorij, kjer lahko mladi ustvarjalci predstavijo svoja dela, smo si tokrat ogledali monodramo Mojce Madon z naslovom Grozljivi gost.

Sloneč ob steno Rok Prašnikar čaka, da se gledalci posedejo, in nato začne s svojim nastopom. Že po prvih monologih vidimo izpiljenost in celovitost njegove igre. Poudarjeno pretirano ekspresivnost naredi naravno in prepričljivo tvori karakter lika. Vseprisotno se giblje po prostoru ter smiselno uporablja minimalistično sceno črne mize in dveh stolov. Njegove kretnje, mimika in gibi zapolnjujejo praznino prostora in ustvarjajo prisotnost namišljenih objektov. S telesno in obrazno izraznostjo tako v neprekinjeni dinamiki tekoče pelje svojo zgodbo nevrotičnega mladostnika, ki je izgubljen v tem svetu.

Monodrama izhaja iz knjige Umberta Galimbertija Grozljivi gost: nihilizem in mladi, po kateri je dobila tudi ime. Galimberti analizira stanje mladih, kar ustvarjalci predstave umestijo skozi vidik svojih osebnih izkušenj. Predstavijo družbeno situacijo mladih, v kateri prevladuje prostovoljno delo namesto zaposlitev, birokracija nad človeškostjo, slabe stanovanjske razmere, selitve v tujino itd. Že sam prostor, v katerem je uprizorjena predstava, potrjuje to vizijo problematike mladega, ki je vedno zveden na nekaj stranskega.

Galimbertijev mladi posameznik nima več upov, saj ga prežema nihilizem – upanje, utopija in optimistično videnje so že del preteklosti in ne obstajajo v sedanjem. Za razliko od stanja, opisanega v knjigi, pa nastopajoči v uprizoritvi še zmeraj predstavlja aktivnega mladega, ki (še) ni povsem izgubil želja in sanj, »he's not there yet«. Njegov edini odziv in odgovor na družbeno situacijo je namreč ta, da sanjari. Tako si v glasni vnemi domišlja, da je kralj Evrope, sveta, vesolja … Poseduje lahko vse, kar želi, in tako si prilasti 'črno seksualno sužnjo'. Svojo imaginativno vsemogočnost stopnjuje, dokler ne obsedi na stolu – pravzaprav ves čas le sedi na stolu, medtem ko sanjarije ustvarjajo drugi nivo gledališke fikcije.

To ciklično vračanje iz fikcije sanjarije v statično realno se ponovno ponovi. S tem pa dotedanja tekoča dinamika zabremza. Sprememba je le v vsebini sanj, lik nas vodi po svoji utopiji Avstralije. Tudi v tem podvajanju stopnjevanj sanj in njihovega razkroja se pokaže, da nikjer ni najti sreče. Cunami vedno vse odplakne, vsak prisoten up. Oranžna luč, spremljevalka sanj Avstralije, za katero je zaslužen Dorian Šilec Petek, se začne temniti in vse pokaže, tako kot je: ničevo in temno. Razgali se konkretno dejstvo, ki ne ponuja nič.

Šele ob koncu predstave sanjajoči protagonist uvidi, kako je njegovo domišljanje v resnici u-nič-eno. Da je kot posameznik reduciran na pasivno sanjaštvo, ki mu predstavlja edini izhod. Iz igre gledališko realnega in fikcijskega stopi v neko gledališko bolj surovo realno. Spozna, kako je njegova zgodba le gledališka uprizoritev, tako kot predmeti v njej. A ne le predmeti in prizorišče, postavi si tudi vprašanje posameznika: »Kaj pa jaz?«

Uprizoritev se ukvarja s položajem mladega človeka ter poudarja aspekt tavanja, ki je kratkotrajna in še vedno nezadostna, zgolj sedativna rešilna bilka v stanju današnje družbe. Predmet sanj v Grozljivem gostu se oprijema banalnih teženj po vsemogočnosti in kraljevanju. Želja biti kralj, ki lahko počne, kar želi, ker je kralj. Sanje ne odsevajo resnosti problema mladega človeka, saj so zvedene na površinski objekt želja. Tako mlad človek ni le predstavljen kot zgubljeni subjekt v brezupni realnosti, ampak tudi kot ne-umni alter ego, ki si skoraj zasluži, da biva v odčaranih družbenih okoliščinah.

Lik je predstavljen histerično, hiperaktivno, kot pretirano navdušeni govoreči mladič. Njegova energičnost pripovedovanja sicer poganja predstavo zaradi svoje hitre dinamičnosti, a ga kot karakterja poenostavi in splošči. Sanje izkoristi za to, da lahko seksa s črnko in poseduje svojo vizijo kraljevine. Ave! Absurdnost teh želja že skoraj upraviči njegov marginalizirani položaj v družbi.

Morda pa je svet že tako razvrednoten, da so tudi sanje in želje razvrednotene in absurdne. Več od tega pa ni več. Z odprtim koncem uprizoritev pušča odprto vprašanje: je mogoče iti še kako drugače naprej ali pa ostanemo v neskončni možnosti želja, ki bodo na koncu vedno zvedene na realni nič.

Dalje je odtavala Tjaša.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness