Osvoboditev muze
Uprizoritev Orfej in Evridika temelji na besedilu Urše Majcen, temelječem na antičnem mitu. V koprodukciji Cankarjevega doma, Mestnega gledališča ljubljanskega in zavoda En–Knap pa je zaživela v spektaklu, kakršnega v Sloveniji običajno vidimo zgolj enkrat letno. Orfej in Evridika sta svoji novi podobi prikazala na premieri 23. januarja 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Režija Jana Krmelja nas že v uverturi trodejanke opozori na razplastitev uprizoritvenih metodologij, ko pianist Sašo Vollmaier dirigira občinstvu, nato pa svoje gibe preda plesalcu Mattii Casonu. Slednjemu se na odru pridruži še zbor soplesalcev in soigralcev, ki nas uvede v pripoved: »Stara zgodba vedno ista« ter opozori, da »se ona nikoli ne odloča«. Uprizoritev tako uvede motiv emancipacije ženske iz utesnjenega arhetipa muze. Ko v uvodnem prizoru Matic Lukšič in Lena Hribar Škrlec, ženska in moški, Orfej in Evridika, pristaneta v prometni nesreči, Evridika umre, brodar Haron, v izvedbi igralca Filipa Samoborja, jo popelje v temačni podzemni svet mrtvih, žalujoči Orfej pa se nameni v mračno podzemlje v upanju, da Evridiko pripelje nazaj.
Med iskanjem Evridike Orfej naleti na mitološka bitja, s katerimi se sooči v dialoških izmenjavah in daljših monologih. Vsako bitje, s katerim Orfej pride v stik, zanj predstavlja novo lekcijo, ki se jo mora naučiti. Postopoma mu predajajo sporočilo Evridikine osvoboditve iz okov njegove ljubezni in ga soočajo s škodljivimi deli njegove osebnosti ter ravnanja. Hkrati pa soočanja Orfeja postavljajo v podrejen položaj, v odnosu z mitološkimi figurami se namreč pojavlja na obrobju odra ali pa je s hrbtom obrnjen proti občinstvu. Tu postane jasna obrnitev vlog izvornega mita v odnosu do uprizoritve. Orfej je postavljen na obrobje zgodbe in zavzame pasivno vlogo.
Monologi mitoloških figur, ki jih izvedejo igralci zasedbe Mestnega gledališča ljubljanskega, se ustalijo na nivoju naracije. Igralci odlično izgovarjajo besedilo, a vendar med statičnim govorom niso nosilci akcije, kar igro in besedilo izpostavi v odnosu do gibljivih in aktivnih elementov predstave, kot so ples, glasba, videoprojekcija in scenografija. Sčasoma se besedilo zgolj z izgovarjanjem začne izgubljati. Zaradi prenasičenosti elementov pa ne pride do izraza in ne vstopi v prostrani prostor.
Gostobesedno besedilo Urše Majcen je prepredeno s ponavljajočimi motivi in frazami, ki so nenehno prisotni. Liki postanejo nosilci določenih fraz, ki vseskozi ostanejo z njimi. Ponavljanje in cikličnost se pojavljata na ravni celotne predstave, uporabljena pa sta tudi kot postopka v posameznih monologih. V poetičnem zapisu je z utesnjenimi opisi telesnih stanj prikazana težavna vloga ženske: muze, ustvarjalke ali obojega hkrati. Nosilci teksta v besedilu zavzemajo kritično držo.
V vrhuncu prvega dejanja Orfej le najde Evridiko. Ta pa prevzame aktivno vlogo in se odloči ostati mrtva, odloči se ostati v temnih meglicah Hada. Na tej točki se zgodba prevesi v popolno dekonstrukcijo antičnega mita. V osrednjem prizoru Evridikine emancipacije se hierarhija uprizoritvenih elementov popolnoma obrne: Evridika je predstavljena kot samostoječa bela obleka, iz katere rastejo rože. Udaren simbol ženske, ujete v vlogi muze, prikazane z vizualno prelepo podobo z rožami namesto glave. Vizualnost njene podobe, ki cveti v Orfejevih pesmih, a hkrati obstaja le kot mit, ki odseva v Orfejevi glasbi, v svoji preprostosti v relaciji do razplastene igre, plesa in besedila izpade bolj učinkovito. Vloga muze ženski ne dopušča svobode, zato si jo Evridika vzame, saj se odloči ostati mrtva.
V skladu z novo Evridiko so predstavljene življenjske zgodbe treh velikih ustvarjalk Virginie Woolf, Sylvie Plath in Sarah Kane, ki so si vzele življenje. Evridika uprizoritve je tako povzdignjena iz vloge muze v vlogo ustvarjalke, a hkrati pahnjena v vlogo žrtve patriarhata. Z deli omenjenih ustvarjalk so po njihovi smrti upravljali in se okoriščali moški, pravzaprav tudi moški, ki so jih v njihovem življenju zatirali.
Ples, ki ga je imel v vajetih koreograf Iztok Kovač, v tem delu iz predvsem atmosferične in podporne vloge stopi v ospredje. Postane način slikovitega prikaza samomora oziroma trpljenja umetnic, vlogo katerih hkrati prevzame tudi Ajda Smrekar, ki pripoveduje o usodah žensk z jasno kritiko moških, ki so se z njihovim delom po smrti okoriščali. Čeprav je bila v besedilu pogosto omenjena problematika klišejskosti ženske kot mita, se je koreografija vseeno dotaknila klišejske upodobitve blaznosti, v primeru Sarah Kane zvezane na bolniški postelji.
Prostor spektakla na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu je bil velik in poln rekvizitov ter scenskih elementov. Scenografija, ki jo je snoval Lin Japelj, se je odmaknila od starodavnega grškega mita in je bila postavljena v sodobnost. Tako je bil prisoten pravcati avtomobil, ki je bil v prvem delu spektakelsko razpolovljen v prometni nesreči in se kot dva razpolovljena dela pojavljal v predstavi. Na podoben način je deloval tudi reševalni čoln, ki je brodil po meglicah temnega Hada, ustvarjenih s pomočjo umetnega dima. Kostumi igralcev so se skladali s scenografijo, barvna paleta osvetljave se je gibala med bledo modrimi, oranžnimi in rdečimi odtenki, kar je ustvarjalo barvni kontrast.
Korepetitor, avtor glasbe in aranžmaja Sašo Vollmaier je nastopil kot vseobsegajoči Had. Na odru se je pojavil na začetku in na koncu uprizoritve z igranjem svoje avtorske glasbe. Vodil je glasbeno podlago, ki je bila mogočna, tragična in čustveno nabita in je zato povzročala občutek nenehne utesnjenosti in ujetosti. Petje zbora je bilo usklajeno in močno. Glasovi pevcev so bili pogosto uporabljeni tudi za vsebinske poudarke. Kakovostno izvedena glasba je predstavljala način ustvarjanja atmosfere predstave, nespremenljive skozi celotno uprizoritev.
V zadnjem prizoru smo priča umiranju Perzefone, v igralski izvedbi Nataše Tič Ralijan. V svojih zadnjih izdihljajih v nežnem mirnem glasu Orfeju ponudi še zadnjo lekcijo o ljubezni. V svoji umirjeni drži strnjeno posreduje Orfeju pojmovanje smrti, ki se je razkrivalo skozi celoten spektakel. Smrt predstavlja svobodo, osvoboditev klišejskosti ženskega obstoja, ki si ga lastijo moški. Telesa plesalcev ponujajo podporo pri prehodu v podzemni svet mrtvih, ko se zberejo okoli umirajoče Perzefone. Ta stopi v objem Hadu in se odpravi proti luči v smrt. Oder plesalci začnejo zapuščati, zapustita ga tudi Orfej in Had, dokler na odru ne ostane le še Evridika, ki prepeva. Postala je sama sebi svoj Orfej.
V Had se je podala vajenka Zara. Čez Aheron jo je spremljal Metod.
Dodaj komentar
Komentiraj