RKHV; Teritorij teatra, 27.3.2012

Avizo: U 203

Podlaga

Pograjčev postdramski miks izgubljene časti in dokumenta



Tokratna premiera Slovenskega mladinskega gledališča postavlja v središče priredbo romana nemškega pisatelja Heinricha Bölla, Izgubljena čast Katharine Bloom ali kako nastane in kam lahko vodi nasilje iz leta 1974. Böll je v tem času zagovarjal stališča Frakcije Rdeče armade in med njim in časnikom Bild se je vnela polemika o etičnosti produkcije potvorjenih informacij. Priredbe dela v prevodu Mire Miladinović Zalaznik se je lotila Blažka Müller Pograjc in zgodbo o Katharini Bloom, žrtvi medijskega linča, spisala v linearno strukturirano pripoved.

Katharina je objekt medijskega procesa odkrivanja zločina; nasilnega boja za podatke v imenu preganjanja nasilja. Poleg nje so kolateralne žrtve še drugi, med drugim zakonski par Blorna, ki je Katharini določeno obdobje finančno pomagal. Medijska pajkova mreža ogradi intimno življenje posameznikov in postane nasilno sredstvo pridobivanja informacij v imenu pravične, urejene, informacijsko in politično čiste korektne družbe.

Mediji, kot je bil v sedemdesetih časnik Bild, so napovedovali danes marsikaj dobro znanega; rumeni tisk, združen z nasiljem državnega represivnega aparata. Kot omenja Tomaž Toporišič v gledališkem listu, gre za primer upodobitve medijskega lova na čarovnice, ki sta ga zaznavala v Nemčiji Heinrich Böll, v Sloveniji pa Edvard Kocbek. Med njima je obstajala pisemska korespondenca, vzporednice politične skorumpiranosti medijskega dogajanja v Nemčiji in Jugoslaviji sta zaznavala oba.

Časnik Bild je članek v primeru Baader-Meinhof naslovil Tolpa Baader-Meinhof še naprej mori, na kar se je Böll ogorčeno odzval, sledila pa je objava romana Izgubljena čast Katharine Bloom, ki ga Matjaž Pograjc postavi v spodnji dvorani Slovenskega Mladinskega Gledališča.

Uprizoritveni postopek, strategija ali princip, ni tako rezek kot bi morda pričakovali. Ravno nasprotno, zgodba medijskega »booma« učinkuje podobno, kot medijsko posredovana resničnost našega vsakdanjika; veliko besed v gledališkem listu; prototip slovenskih novic s »časopisom dnevnikom«; ki ga gledalci prejmemo med predstavo, in odsotnost spektakularnosti v ozadju  medijskega zapisa ter njega spremljajoče fotke. V ozadju medijskih strategij izrabe spektakelskih postopkov ni spektakla in za uprizoritvene umetnosti je ostalo malo. Kako naj uprizoritev govori, če ne v okviru postopkov svojega medija? Uprizoritev Izgubljena čast Katharine Bloom se dobesedno in metaforično giblje med temi vprašanji, na teritoriju zagatnosti gledališkega uprizarjanja, ujetega med konvencijo in svojo razgradnjo.

Subtilna in natančna uporaba prostora - scenografija je delo Tomaža štrucla - sestavlja tri med seboj ločene, naključno propustne prostore; prazen pas med občinstvom in odrskim dogajanjem, ki sta mu še najbližje opravljiva soseda, vmesni prostor slehernikov kot kolateralnih pomočnikov ali kolateralnih žrtev medijske gonje, in prostorom konstrukcije informacij v ozadju. Poleg dramskih oseb je edini prehajajoči element med prostori, torej element, konstituirajoč se v propustnosti, miza zasliševalcev, inšpektorjev, detektivov, ki mestoma iz elementa v uporabi delegatov državnega represivnega aparata zamenja vlogo v navadno maskersko mizo. Pomenljiv travestitski, če ne kar karnevalski utrinek je žal redek trenutek v predstavi.

Kreativna obdelava dokumentarnega gradiva in postopna, dramaturško šibka gradnja prizorov, ki izostruje intimno dramo Katrarine Bloom kot žrtve medijskega linča in razčlenjuje korporativno delovanje medijev v sedemdesetih, kaže na režijsko neodločenost, v kateri svet - v navednicah - pobegniti; v svet intimne drame Katharine Bloom ali v svet dokumenta, prisotnosti arhiva kot nekakšne utolažljive instance nesprijaznjenosti s sedanjostjo.

Pograjčeva estetika je, kot vedno, lepa, domiselna, samosvoja v tem, da se ne spreneveda preobražati kreativnosti v revolucionarni emancipatorni potencial ali se zapisati radikalnosti uprizarjanja kot ego-tripaškemu esteticizmu.

In seveda se, kot vedno v takšnih primerih odrskih postavitev, znajdemo pred enim in istim vprašanjem; torej, kako odgovoriti na nasilje?

Kako govoriti o nasilju?

V kolikor Pograjc odgovarja, da se nasilje nahaja v tej vmesni plasti dokumenta in intime, torej med arhivom in intimnim, so za nasilje danes mediji esencialnega pomena in je sam govor o nasilju in nenasilju vpet v začaran krog medijsko produciranega podatka.

Besedilo je napisala Anja Bajda.

Odvizo: U203

L svetlana