V Gleju je v sklopu sodelovanja gledališča z Društvom za promocijo žensk v kulturi v okviru cikla Glej, čez mejo! nastopila belgijska umetnica Marjis Boulogne. Pri nas je pred leti že gostovala na festivalu Mesto žensk s predstavo Večna medikacija, tokrat pa je v goste prišla s predstavo in zgodbo Lekcija anatomije: forenzična pravljica.

Pripovedovana zgodba o smrti dojenčice je sicer del širšega avtoričinega umetniškega projekta, imenovanega Izkopavanja. V drugih performansih sklopa je prehodila pot od nosečnosti do rojstva otroka. Iz vezenih in pletenih tkiv je nastala anatomska lutka dojenčice. A kljub previdnosti, ki jo je namenila pri izdelavi, otrok ni bil živ. Tako je mrtva dojenčica svojo zgodbo dobila šele po obdukcijskem pregledu belgijske patologinje. To 'zgodbo' pa smo videli v torkovi predstavi v Gleju.

Otroška navdušenost, kanček pravljičnosti, dodelana lutka in še nekaj patoloških podatkov o malem pletenem bitjecu na secirni mizi je bilo potrebnih, da je Marjis Boulogne s performerko Kajo Janjić razkrivala misterije življenja. S humorjem, radovednostjo in očaranostjo sta omenjeni gledalcem nežno, a natančno lansirali moralne rebuse dojemanja rojstva-življenja-smrti.

Lekcija anatomije, ki se je začela z obdukcijo mrtvega otroka na secirni mizi, je z natančnimi medicinskimi izrazi počasi tkala zgodbo otroka. Endoskop in videoprojekcija tega vpogleda v notranjost sta postavila telo kot osrednjega govorca. Zeleni madeži, rdeče lise, kožne razjede, tekočine, nerazprti bronhiji kažejo nemo zgodbo, ki jo povzemata performerki. A z natančnostjo medicinskih izrazov natančnosti rekonstrukcije zgodbe mrtve deklice vendarle ne moreta ponuditi.

Nasproti medicinski dejstvenosti je namreč stala forenzična pravljica. To sta vpletali z nežnostjo gibov in mehkobnimi pasažami nekakšne svete zapletenosti človeškega telesa. Pravljičnost se je po koncu obdukcije kazala v tokokrogu minevanja in razkrajanja. Razkrajajoče telo je postalo gojišče flore in favne; postalo je nakazovanje nadaljevanja obstoja.

Svetost življenja in cikličnost sta bili sluteni tudi v performerkinemu lansiranju zgodbe, ki je z ambivalentnostjo neprizadetosti in nežnostjo matere predočila medicinska dejstva. In ravno v slednjem se je v navezavi z razkrojem telesa kot nadaljevanjem obstoja, razkrivala 'prisotnost' ali iskrica božanskega. Če rahlo poenostavimo, je bilo v performerkinem načinu zaradi vsebine predstave slutiti arhetip matere boginje. Tistega božanskega, ki življenju da in vzame, vzame in da.

Samoumevnost življenjskega kroga pa je prestopala tudi v polemične sfere. V predstavi Lekcija anatomije: forenzična pravljica se razmerje med znanstvenostjo uveljavitve zgodbe in čustvenim negovanjem življenja kot svetega pokaže kot zadrega. Zadrega morale. Kaj narediti z navdušenostjo in radovednostjo nad medicinskimi dejstvi rojstva, ki je pospremljena z dejstvom mrtvega otroka, katerega zgodba namiguje na detomor? 

A kar razbremeni moralno zadrego, četudi ta obstaja, je inherentno dejstvo, da je ta zadrega bila izpostavljena. Da performerka pokaže, kako je mogoče v znanstveno predstavljenemu tokokrogu življenja in minevanja preseči spektakel razstavljanja človeškega telesa in ga reducirati na tisto, čemur rečemo človeško. Na zgodbo življenja in smrti, na zgodbo obstajanja in minevanja.

Učenka lekcije anatomije je bila Sonja Zlobko.