Preveč nesvobodna za svobodo

Preveč nesvobodna za svobodo

Recenzija dogodka
28. 11. 2017 - 13.00

Rainer Werner Fassbinder: Kri na mačjem vratu. Režija: Ivana Djilas. Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena, prva ponovitev, 18. nov. 2017. Foto: Peter Giodani.

 

Na pijano meščansko zabavo pride tudi vesoljka, ki je pravzaprav alegorična in nevtralna referenca v njihovem kapitalističnem vsakdanjiku. Vstop tujke v druščino navidezno različnih in samosvojih je glavna domislica Rainerja Wernerja Fassbinderja v njegovi drami Kri na mačjem vratu iz leta 1971. Njena prva uprizoritev v Sloveniji se je zgodila v Mestnem gledališču ljubljanskem novembra 2017.

Režija Ivane Djilas spoštuje enostavnost izhodiščnega besedila, zgodbo pa skrči na fragmente ali, bolje, semple. Prostorska postavitev je razbremenjujoča, pa vendarle dovolj zavezujoča. Scenografija Nastje Miheljak brez odvečnih podrobnosti nakaže »univerzalno« žurersko vzdušje, kostumografija Jelene Proković pa zgovorno razčleni značaje nastopajočih likov.

Učinek redukcije zgodbe zaznamuje dramaturgijo Ire Ratej. Zgodbo se dosledno krči med povezovanjem besedila z živo glasbo, ki jo ustvarja in miksa Murat. To miksanje, na katerega se naslanja vso početje nastopajočih, funkcionira dramaturško odlično – v smislu tajminga, jasnosti in ritma. Sploh ritma: ritem – prej kot zgodba ali seštevek posameznih zgodbic – pravzaprav potegne odločno rdečo nit čez vso predstavo.

Posamezne zgodbe-sempli so koščki življenjskih situacij, vezanih na posamezen karakter lika: buržujke, ki ji ni treba delati za preživetje, mladega ljubimca, ki trži svoje spolne usluge, moškega srednjih let, ki mu komaj uspeva potlačiti svoja »perverzna« nagnjenja itd. Njihove razlage so izpovedi sebi samim, predvsem o intimi in iskanju ljubezni, odražajo pa odtujenost sodobne družbe, tako imenovane demokracije. Ko rečem tako imenovane, tako tudi mislim; danes je demokracija navidezna vladavina ljudstva; je vladavina le v pomenu pervertirane fraze, ki je do te mere estetizirana, da se navzven kaže kot uresničevanje volje ljudstva, kot nekakšen »full package« blaginje, navznoter pa je v tako imenovanih demokratičnih deželah nekaj zelo gnilega. Točno to je pokazal Fassbinder v svoji antigledališki gesti, s poudarkom na kritiki jezika kot aparata podrejanja totaliteti.

Režija ljubljanske postavitve sledi temu prvotnemu dramskemu zastavku tako, da govorne segmente stilsko in pojavno zasuče v aktualno sodobnost. Da to doseže, se poslužuje skupinskega slow motiona med posamičnimi pripovedovanji. Koreografija gibov enajstih nastopajočih, za katero je poskrbela Maša Kagao Knez, odločno prispeva k učinku tega upočasnjenega premikanja igralske zasedbe. Celota tako dobi zaokrožen videospotovski značaj.

In čeprav je dogajanje mestoma morda nekoliko preveč predvidljivo, pa predvidljivost vesoljkinih ponavljanj replik deluje v prid zgovornosti celote. To so nekatere izmed povedi, ki jih povzema od posameznih likov: »Tvoja mama je prasica / Človek se na vse navadi / Strah me je / Nisem mogla vedeti, da sem preveč nesvobodna za svobodo / Človek ne more vedeti, kaj ga čaka / Človek je težko sam.«

Predstavo zaključi vesoljkin obrat, ki ničesar ne spreobrne, temveč le potrdi status quo med retrospektivo vseh prej slišanih povedi. Vesoljka se je učila človeških navad in ko se je le naučila osnov omike, se je pač integrirala v družbo. Prav ta integracija tujke ali Druge v skupino atomiziranih posameznikov, ki »nimajo časa« za misel in akcijo, ki bi odgovarjali na kompleksnost neke situacije, to požiranje unikatnega in samosvojega, ki potem izbruhne v predelani, estetizirani obliki – izdelka, kanona, trenda, funkcije in zakona –, je ključna značilnost kvazidemokracije.

Predstava pušča zelo ansambelski vtis, pri čemer je igra (k sreči) dovolj zabrisana, da dobimo v primeru izhodiščnega teksta skoraj nujen vtis funkcij namesto vlog (kar še ne pomeni, da so te razosebljene). Kot uprizoritvena kompozicija odraža privrženost odločitvi za dosledni preplet giba, glasbe in govorjenja. Jasnost posameznih izvajanj se dobro poveže z dovršeno didžejevsko strukturo zvoka, ki diktira tempo, tudi dinamiko duhovitega priklona.

Sodobno moderna Kri na mačjem vratu Ivane Djilas je lahko razumljena tudi kot svež prispevek k zapolnjevanju razpok v dvoumni modernistični paradigmi.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness