Dobrih dvajset stolov, postavljenih v krogu, paket kred, stetoskop, beležka in prazna črna soba. Od stene do stene – s stetoskopom okrog vratu, s polnimi žepi polomljenih kred – pretrgano gibanje moškega, ki je življenje pravkar osmislil s smrtjo. V Mestnem gledališču ljubljanskem so 24. februarja v majhnem in intimnem studiu MGL premierno uprizorili dramski monoprojekt z naslovom Smrtno resno po motivih istoimenskega monologa izpod peresa švedskega književnika Niklasa Rådströma. Monolog je iz švedščine prevedel prvak Mestnega gledališča ljubljanskega Boris Ostan, ki je besedilo ob pomoči dramaturginje Ire Ratej tudi priredil in ga odigral. 

Sodeč po prvih nekaj igralčevih dejanjih na odru, ko Ostan s kredo na tla sprva nariše silhueto človeškega telesa in nato okrog nje še velikega kita, se zdi, da gledamo še eno novodobniško iskanje sebstva v kapitalizmu prek čudenja nad minljivostjo življenja. A že po prvih verzih o tragični determiniranosti življenja s smrtjo preseneti anekdota iz monologa, ki pojasni smisel kitove silhuete in človeške v njej. Nekoč naj bi blizu kitolovnega središča na Islandiji pogrešili mornarja. Nekaj dni po njegovem izginotju so drugi kitolovci na odprtem morju naleteli na jato kitov. V enem od velikih morskih sesalcev je bilo, čeprav je bil že mrtev, opaziti nenavadno trzanje. Ko so razparali debelo kitovo tolščo, so v želodcu našli pogrešanega mornarja. Njegovo srce je, čeprav je bil več dni ujet v živečem in plavajočem kitu, še kar bílo. Mornar si je opomogel, a ga je za vse življenje zaznamovala koža, pobeljena zaradi kitove želodčne kisline.

V skladu z anekdoto si Ostan kožo na rokah pobeli s kredami in kmalu zatem z njimi popiše še vse zidove studia. Medtem ko ima večino predstave okrog vratu stetoskop, ki opominja na bitje srca in posledično življenje, krede na tem mestu postanejo simbol beline smrti. Ostan ves čas predstave namiguje na kontrast med barvo življenja in belino smrti, ki sta v svoji ločenosti zmeraj ciklično povezani. Prav anekdota o kitu in mornarju vedno znova služi kot temeljni vir za uprizarjanje čudenja življenju in smrti: mornarja je živega pogoltnilo življenje, po smrti življenja oziroma kita pa je kljub bližini smrti sicer oživel, a je vse življenje nosil belo znamenje bližajočega se konca. 

Ravno prepletenost belih sledov krede ali smrti in stetoskopa ali življenja ponazarja položaj avtorja monodrame. Niklas Rådström je dramski monolog Smrtno resno namreč napisal po tem, ko je bil zaradi diagnoze levkemije soočen z lastno minljivostjo. Tudi Boris Ostan poskuša pri občinstvu zbuditi zavest o minljivosti in zato vsakih nekaj minut zrecitira odlomek iz kakšnega srednješolskega učbenika biologije ali slavospev požrtvovalnosti zdravniške stroke, ki si kruh služi z ohranjanjem srčnega utripa svojih pacientov. Bele sledi krede na črnih zidovih ‒ opomin na smrt ‒ naenkrat pospremijo vsako misel; od fascinantne hitrosti spermijev in celične delitve do bolestnega strahu pred smrtjo Hansa Christiana Andersena, ki je imel na nočni omarici vedno sporočilo, da ni mrtev, da zgolj spi. 

Kljub nekoliko prisiljenim opominom na minevanje vsakega življenja je smrt v predstavi prikazana kot samoumevna in v primerjavi z življenjem nevredna posebne pozornosti. Tudi v anekdoti o mornarju, ki se mu smrt usodno približa, življenje prevlada. Kakšne dodatne zgodbe ali anekdote, ki bi podobno služila nadaljnjemu razvoju razpredanja o cikličnosti smrti in življenja, pa v predstavi ni. Tako Ostan med daljšimi cikli čudenja premetenosti življenja vsake toliko brez izrazite kontekstualne povezave preskoči na distopične, a ne pretirano tragične in večkrat ponovljene verze o neizbežnosti smrti, ki jih pospremi z nekoliko satiričnimi gestikulacijami, ko občinstvu z gotovostjo žuga, da bomo vsi umrli. Kmalu se vse dogajanje še pospeši, sicer pretanjeni gibi igralca med občinstvom, ki sedi v krogu, pa učinkujejo odrezavo in mestoma preveč bliskovito. Njegovo gibanje spominja na nevrozo ali hudo srbeča stopala, ki morajo vsake toliko na drugi strani studia s kredo narisati še eno jajčece, celico ali krsto. Najrazličnejše tematike, ki se počasi sestavljajo v sicer heterogeno, a vendarle smiselno celoto, si sledijo hipno, morda še prehitro, da bi lahko temeljito premislili, kaj smo pravkar videli in slišali. 

Predstava ne kleca pod bremenom pretirano globokih in razvitih filozofskih oprimkov smrti ali življenja, temveč se s tematikami ukvarja na precej poljuden in enostaven način. V monodrami je tako čudenje omejeno zlasti na človeka, saj se od vsega ostalega živega ločuje ravno po tem, da se zaveda smrti in se ne zadovolji le z obstojem, temveč vneto želi zaužiti življenje. 

Boris Ostan s pragmatično prezenco prostor zapolnjuje tudi v dolgih trenutkih tišine, njegov spekter uprizarjanja čudenja lastni zavesti in stalni vpetosti v miselne procese pa lahko meji na lunatičnost ali fanatiko, ki sta ponekod morda odveč. Hitro menjavanje tematik, ki si na prvi pogled sledijo v nesmiselnem zaporedju, pa odvrača pozornost od tragične smrtnosti, ki se je vsi zavedamo. Smrtno resno lahko potemtakem označimo za neresno, saj se z obilo nenadejanih šal o smrti oddaljuje od resnosti zavedanja lastne smrtnosti. 

Avtor dramske predloge se je življenju začel čuditi šele ob misli na smrt, ko so mu diagnosticirali bolezen, s tem pa je Smrtno resno lahko poziv k temu, da je najboljša refleksija bistva življenja tista, ki se v začetku ozre k smrti. Toda Ostan se v uri in pol raje dotakne življenja, ki za razliko od smrti ni nujno pogojeno s slutnjo minljivosti. Ker je smrt enkratna, življenje pa traja, je lahko življenje bolj tragično kot misel na enkratno tragičnost smrti, ki je prisotna zgolj, ko se s to enkratnostjo ne sooči. A bližje ko je ta enkratnost, ki se ji Ostan ob koncu predstave približuje s postopnim ugašanjem luči, zapiranjem studijskih vrat in zavestnim napovedovanjem lastne smrti, ko parafrazira Rådströma v trenutku, ko je ta izvedel za svojo bolezen, bližje nam je zavest o minljivosti življenja. Tudi ta minljivost ni tragična, temveč lahko misel nanjo osvetli življenje, ki traja, smrt pa se zgodi - nepričakovano, pa čeprav jo pogosto napoveduje.

Ostan po Rådströmu z monodramo ponudi prav možnost premikanja izhodišča za razmišljanje o življenju. Z začetno anekdoto o kitu in mornarju tlakuje pot k razmisleku o smrti in življenju, nato pa s pospešenimi gibi in nizanjem včasih nedoslednih misli in tematik preusmeri pozornost od tragičnosti smrti k fascinantnosti življenja. Smrtno resno je v tem kontekstu poskus obračuna z razširjenostjo tragičnega pojmovanja smrti in samoumevnosti življenja. Da bi uprizorjena monodrama popolnoma odstrla in detabuizirala rigidne vzorce razmišljanja o življenjskem ciklu smrtne beline in barve življenja, pa ji zmanjka nekoliko več eksistencialne ostrine, ki bi se vtisnila v debele kitove tolšče naših minljivih življenj.

Foto: Anka Simončič