V torek, 16. novembra, je v Plesnem teatru Ljubljana plesalec Gašper Kunšek premierno predstavil svoja plesna premišljevanja o smrti z naslovom Palača uma. Smrt, kot uprizorjena v tej predstavi, je prej podaljšek sanj kot konec življenja. Umiranje potemtakem ni hiranje, ampak plastenje uma. Vsako novo umiranje nas sooča s halucinacijami, porojenimi v bolečih sledeh našega krhkega obstoja, in je zatorej po definiciji paradoksno in varljivo – v odsotnosti strahu, ki poje dušo, pa tudi igrivo.

Premišljevanja o smrti uvede odzvanjanje zvona, ki se razliva po prostoru, odetem v temo. Medtem ko se pred našimi očmi v postopnem plastenju tople svetlobe odstirajo mišičaste konture plesalčevega telesa, zaslišimo oddaljene zvoke človeškega sveta, ki odmevajo kot iz nekakšnega zborovanja. Človeški glasovi se pretapljajo v globoko polifonijo, medtem ko se v medprostorih plesalčevih živcev, tkiv in mišic zarisujejo sledi njegovega bivanja. Um se še ne zaveda, da biva kot palača vsega, kar je kadarkoli obstajalo, da je mozaik steklenih koščkov, ki v srečanju odsevov ustvarjajo bleščeči sijaj tistega, kar še bo. 

Prvih nekaj trenutkov, ko topla razpršena svetloba postopoma vzpostavlja dogajalni prostor, je plesalčev gib omejen na notranjost njegovega telesa. Ko energija notranjih trenj plesalčevega telesa naraste do viška, prek katerega se, ovita v krče treh dimenzij, ne more pomakniti, se v sunku prelije v obdajajoči prostor, kamor se želi naposled raztopiti. V zvijanju, ki ni pretirano elegantno, ampak prej sključeno in stremeče v tla, plesalec v polosvetljenem prostoru poišče svoj edini instrument, stekleni ovalni oltar, napolnjen z majhnimi zvonovi – figurami, ki nas premeščajo v odzvanjanje zvona iz začetka predstave – ter vanj izpljune s telesnimi tekočinami prežet zvonček. Plesalec stekleno kroglo naposled pregrizne – dobro prežveči – in iz njenega steklenega dna izvleče preostale zvončke, ki postanejo njegovi telesni podaljški. Z njimi ustvarja bežno slišen zvok, ki naša ušesa pritegne k posluhu. S tem našo pozornost iz vidnega postopoma preusmerja v nevidni, zvočni prostor.

Če izključimo misel, da bljuvanje zvončka bežno spominja na bljuvanje zobne proteze, edino konkretno reprezentacijo starega telesa najdemo v tretjem od štirih plesalčevih potovanj. Zdi se, da plesalec ne stremi toliko k prikazovanju starega in starajočega se kot k preizkušanju lastne telesne zbranosti in notranje gibkosti v uprizoritvenem prostoru, ki je začrtan kot medprostor življenja in smrti, ali še bolje, preteklega in trenutno minevajočega. Čeprav bi zvončke lahko razumeli kot simbole junakovih grešnih dejanj, ne zasledimo na odru nikakršne tehtnice, nikakršnega božanskega razsodnika. Omenjeni tretji prizor, v katerem se plesalec giblje v krogih, pri čemer njegovo telo izkazuje različne stopnje zgrbljenosti, morda vklenjenosti, traja dovolj dolgo, da premoti in prebije bolj ambientalno vzdušje prvega dela. Zgrbljenost se ne zdi uprizorjena, ampak dejanska in porojena iz plesalčevega napora, pa tudi iz njegovega lastnega doživljanja uprizoritvenega prostora. Ker plesalčev obraz skozi večino predstave ostaja ravnodušen, njegovo doživljanje predvsem v prvem delu uprizoritve razbiramo skozi konture njegovih mišic in kosti, ki jih osvetljujejo in senčijo razpršeni in dozdevno rahlo gibljivi snopi svetlobe.

Podobno kot konture plesalčevega telesa so tudi pripovedne konture Palače uma metaforično osvetljene s snopom svetlobe. Ob koncu prvega prizora, za katerega se zdi, da predstavlja eno izmed njegovih mnogih smrti, se plesalec uleže na tla, kar je edini horizontalni položaj telesa v celotni uprizoritvi. Nekaj trenutkov po tem, ko plesalec obleži in prostor prekrije popolna tema, iznad odra v občinstvo zasije slepeča svetloba. Nato se kvaliteta prostora spremeni – prostor postane tišji in prostornejši, zvok pa se iz zvočnikov preseli na konice plesalčevih prstov in drugih pritiklin. S tem ko si na razne dele telesa pripne zvončke, lahko plesalec ustvarja glasbo za svoj danse macabre, ki sledi v drugem prizoru. Kot srednjeveška satira na temo smrti danse macabre vključuje poosebitev smrti, ki utelešena v mnogoterih oblikah poziva živeče duše, naj se ji pridružijo pri plesu na grobovih, s čimer jih spominja na neizbežnost smrti. Čeprav v drugem prizoru Palače uma, ki ga lahko razumemo kot svojevrsten ples smrti, poosebitev smrti umanjka, se njena groteskna prisotnost kaže v poudarjenem odnosu med eksperimentalno naravnanim plesalcem in občinstvom, ki v plesalca sedaj prvič zre frontalno. Ko smo s plesalcem soočeni na štiri oči, groteskno vzdušje ustvarja predvsem zabrisanost meje med njegovo igrivostjo in njegovo blaznostjo.

Zadnji del uprizoritve začrtuje kontrast med igrivostjo, prehajajočo v blaznost, in ponavljajočo se krožno kompozicijo. Če plesalec v tretjem prizoru krog zarisuje s krožnim gibanjem po odru, pa v četrtem prizoru stopi v središče kroga, ki ga predhodno oblikuje iz zvončkov – torej predmetov, ki jih je v prvem delu izbezal iz prepleta svojih živcev in jih tako uvedel kot simbole svojih v telesni konstituciji prisotnih strahov in želja. Prav iz njih naposled ustvari nekakšen krožni portal, ki deluje kot zaščita pred temačnejšimi manifestacijami njegovega potovanja. Ko v krožno kompozicijo umesti zadnjega izmed zvončkov, stopi v središče kroga, kamor nato posije ne več razpršen, ampak ozek snop svetlobe, ki presvetli njegovo telo in ga s tem pretvori v hologramu podobno obliko. Presvetljeno telo ni več meseno telo, v katerem se prek igre svetlobe in sence zarisujejo konture mišic in kosti, ampak telo brez razlik, čisti kinetični potencial, ki naznanja postopen umik plesalčeve prisotnosti.

Po tem, ko nekaj minut strmimo v plesalčevo presvetljeno telo, ki se zaradi svetlobnega učinka dozdevno giblje z vedno večjo sunkovitostjo in hitrostjo, luč nenadoma ugasne. Tišina in tema v dvorani ustvarita suspenz, ki napove zaključni prizor uprizoritve. V zaključnem prizoru, ki je učinkovit predvsem zaradi svoje nenadnosti in kratkotrajnosti – traja namreč le nekaj minut –, se ponovno pojavi motiv krožnosti, le da je ta tokrat vsebovan v eliptičnem pripovednem loku. Ko svetloba še zadnjič posije, za nekaj sekund ugledamo trpki obraz plesalca, ki proti središču odra kot nekakšen vlečni vol vleče ogromno kovinsko lestev. Telo ni več prosojno, ampak težko in sizifovsko, plesalec pa zopet postane performer – body-artist, ko si z bucikami preluknja obrvi in pozorno opazujoč občinstvo počaka, da se iznad njegovih oči ulijeta dve krvavi solzi. Ko se naposled vzpne po lestvi, se dvorana začne postopoma temniti, vse dokler ne vidimo samo še temnega obrisa plesalčevega telesa. Ta eliptični zaključek uprizoritve celotno plesalčevo potovanje podaljša v naslednjo epizodo, ki je naše oči nikoli ne ugledajo – razen morda v sencah temačnih novembrskih ulic, kamor stopimo, ko po slabi uri, ki se je raztegnila v brezdanjost, zapustimo dvorano Plesnega teatra. 

Naslovno fotografijo je posnel Branko Gosarič.