Če je Odiseja spev o individuumu, je Iliada ep o kolektivnem. In če je gledališče prostor hierarhije z vrhom v režijski misli, je pri Jerneju Lorenciju, režiserju tako imenovanega gledališkega dogodka leta, uprizoritve Iliade, zlasti poligon nenehnega izgrajevanja, postajanja, premeščanja in skupnega. Ni nikakršne vnaprej načrtovane strategije, ki bi determinirala igralčev material, temveč je zlasti princip, ki odpira potencial.

Epski material, 15.693 heksametrov in le 51 dni devetega leta trojanske vojne se je izrisoval kot asociativni niz občutkov, podob in zvokov. Dramaturga Matic Starina in Eva Mahkovic ter režiser Jernej Lorenci so Sovretov prevod ugledališčili, pri tem pa njegovo potencialnost prepustili kolektivnemu razrezu in sprotnemu odkrivanju uprizoritve. Igralci so v kolektivnem preverjanju režijskih možnosti gnetli material, s težo osebne zgodovine pa naselili arhetipske junake.

Razporejeni v polkrog so igralci s stalno odrsko prisotnostjo odkrivali lastno samoiniciativnost v neštetih mikrosituacijah, ki so razrezale prizore, od gledalca pa terjale kadriranje pogleda. Igralci, posejani okoli prizorišča, le-to razplastijo, kot da bi bili obenem kulisa in sočasnost manjših, nehierarhično razprostrtih prizorov, ki jim režiser z natančno odmerjenim časom in prostorom daje mesto, nikomur pa ga ne odmeri preveč. Kompozicijska celovitost in soobstoj, omejen z umeščenimi časovnostmi, ki ga tvorijo tovrstna sklapljanja, gradi intenziteto predstave, hkrati pa krilatici razpršenost in nehierarhičnost nase morda prehitro lepita političen podpis tovrstnega ugledališčenja.

Četudi je koprodukcijska velesila (SNG Drama, MGL in Cankarjev dom) strašila z velikopoteznostjo in bahavostjo Gallusove dvorane, ji je z luščenjem scenografije uigranega Branka Hojnika na njeno okostje uspelo iz vizualnega spektakla napraviti sonorično izkušnjo. Uho in ne oko, je bil organ na preizkušnji. Izredni trud organiziranega heksametra sicer vzbuja dvome v to, ali je gledališki oder njen pravi medij ali ne, pa vendar je bil prvi stik s to epsko pesnitvijo avditiven in ne vizualen, besede pa fizične in mesene. Opraviti imamo torej z nekakšno podobo misli, ki gre onstran dualizma cogito - telo s tem, da misel, ki je na strani artikulabilnega, vedno že umesti kot korporalno, utelešeno.

Prav ritem in glasba v uprizoritvi izgradita lasten jezik, ki se iz konvencionalno postranskega elementa, oblikovalca vzdušja, prelevi v osrednjega akterja. Razteza se po dolgem in počez skozi igralce in čez prostor. Ritem naseli meso in telo, skladatelj Branko Rožman in koreograf Gregor Luštek pa vpneta heksameter v telo. Telo, ki je ritmizirano, in glasba, ki ritmizira telo, gledališko uprizoritev izrisujeta kot intenziteto in afektivnost, strogo narativnost zamenjata za asociativne nize in zvočno pokrajino, ki vendarle ostaja zvesta osnovnemu okostju pripovedi.

Drugi del uprizoritve stopnjuje intenziteto izkušnje in ritualizira uprizoritev, osebno se umakne kolektivnemu, bojišče pa igralci izrisujejo z zvočnim združevanjem v predirljivih zvokih etna in balkanske ljudske glasbe. Krvoločen boj obstaja bolj kot občutek, hipna podoba, zvočna slika, ne toliko kot zvest posnetek. Vanj smo položeni vsi, igralci in gledalci.

Nikakor ne gre za to, da bi uprizoritev izstopila iz znakovno proizvajajoče produkcije, marveč zato, da je ne moremo reducirati le na znakovno produkcijo in raven reprezentacije, ki neobhodno onemogoči možnost pristopa k srečanju, dogodku in rizomatičnemu sklapljanju, tudi takšnem, ki zadeva igralce in gledalce. Iliada torej stopa tudi onkraj reprezentacije, postavlja se kot intenziteta, ki kaže reakcije v ali na telesu na nivoju materije. Telo nastopi kot nosilec potencialnosti, afektirati in biti afektiran, pri tem pa gre vseskozi za gibanje, delovanje in postajanje, zlasti ko sreča drugo telo, telo drugega igralca ali celo gledalca.

Sledeč Lorenciju, ki je že pred premiero nakazoval, da mu gre na živce sama PR-ovska grandioznost dogodka, je na mestu vprašanje, ki na neki način priteče uprizoritvi in ki se z njo tudi ne razreši. Kako se lotiti teksta, pravzaprav “prvega teksta”, “prateksta”, “temelja zahodne civilizacije”, ki, ne le, da že sam tvori mit, temveč je mitotvoren predvsem diskurz o njem, kot je bilo jasno tudi iz večine medijskih objav pred in po predstavi? Prav zato in še posebej, ker se gibljemo na spolzkem teritoriju pramita kot točke izvora in univerzalnosti tem, kot so politika, ljubezen, javno-zasebno, prijateljstvo in sovraštvo.

Zdi se, da se je Lorenci tega problema skušal lotiti prav z vrnitvijo k samemu formalnemu in tako rekoč tehničnemu vprašanju Iliade. Mitološkost in grandioznost teksta je skušal približati oralnemu in pesniškemu izvoru. Natanko to približevanje je v uprizoritvi tudi vzpostavljalo neko razliko, odklon od dramskih osnov klasičnega gledališča in možnosti miniranja mitologije. Ali drugače rečeno: tekmovati z Iliado bi bilo nesmiselno, zlasti z njeno mikroskopsko natančnostjo in epsko širino, z neutrudnim heksametrom, zato je uprizoritev epskost, gostobesednost in časovno-prostorsko odprtost, bolj kakor v reprezentaciji, iskala v ritmu in mehanizmu uprizoritve. V sklapljanju razmerij, ki bolj kot na sporočljivost stavijo na afektivnost.