Stari in mladi levi

Stari in mladi levi

Recenzija dogodka
18. 9. 2018 - 13.00

V 21. ediciji festivala Mladi levi se organizacijska in vsebinska politika nista pretirano spremenili in sta ostali zvesti duhu mladega levovstva. Festival v svoji primarni konstelaciji vsako leto predvideva široko zastavljeno paleto uprizoritev, ki se v celotnem konceptu festivala še zmeraj izogibajo nekakšnemu vsebinskemu ukalupljanju in ozkogledni tematski usmerjenosti. Razgiban program že od začetkov ponuja raznovrstno ponudbo najboljših produkcij evropskega gledališča ter domačih produkcij neodvisne scene, ki so v pričujoči sezoni pri nas najbolj odmevale. Mladi levi še zmeraj zelo predano in zvesto sledijo svoji značilni drži, ki odraža nekakšno liberalno evropskost s poudarjeno miselnostjo enakovrednosti, osvetljevanja margin, obrobnosti in medkulturnega prepletanja. Mladi levi v svojem duhu in odrazu delujejo kot velika družina z močnimi in trdnimi vrednotami, ki pa kljub temu zaradi svoje svetovljanske odprtosti sprejemajo nove in drugačne člane ter spodbujajo medkulturno in intermedialno oplajanje.

Predstave Mladih levov se vsebinsko zmeraj gibljejo na precej širokem zemljevidu konkretnih tem, vendar je kljub temu moč opaziti tako intimno-družinsko tematiko kot širše politično ali implicitno družbeno-kritično usmerjenost. Da si Mladi levi ostajajo zvesti, je jasno, kar ponosno reprezentirajo, vendar je bilo v letošnji izvedbi moč opaziti tudi manko, nekakšno površnost, poljubnost in na prvi pogled preprosto rokohitrsko zapolnjevanje programa po organizacijskih in produkcijskih zmožnostih.

V letošnjem programu so močno izstopale slovenske produkcije, bodisi zaradi manjših produkcijskih sredstev za večje in kvalitetnejše mednarodne produkcije bodisi zaradi odločitve in vzpostavljanja domačih predstav ob bok mednarodnim. Kljub temu pa se je zdelo, kot da sam festival letos ni nosil svoje “zvezdne” predstave – zvezde festivala, ki bi pustila pečat, odmevala novo in drugačno uprizoritvenost ter s tem na nek način predstavljala obraz festivala in duha evropske gledališke scene pretekle sezone, kot je to bilo moč videti v dosedanjih izvedbah; na primeru velikih imen režiserjev ali gledaliških skupin, kot so Milo Rau [milo rau], Lola Arias, Nature Theatre of Oklahoma itd. Na (ne)srečo festivala je letos to postala prav domača produkcija Leje Jurišić in Marka Mandića Skupaj, ki je v svoji minimalistični veličini izrazito in neizpodbitno izstopala iz načeloma raznovrstno kvalitetnega, nekoliko manj odmevnega programa.

Večina predstav, ki so letos polnile program, je bila izvajana v polju performativnega teatra, ki prvenstveno uporablja unikatno mehaniko uprizarjanja, in ne na ravni vsebinskega gledališča, katerega forma daje poudarek na kontekstualizaciji vsebine. Takšna predstava je bila na primer vizualno odmevna RUMOŽ Fleur Elise Noble, ki je s svojo skoraj magično podobo, domišljenimi filmskimi vizualijami ter impresivno odrsko tehnologijo - po principu gledališča brez igralca - predstavila nov uprizoritveni pristop, ki pa mu je ravno zaradi dodelane zunanjosti umanjkala kakršnakoli vsebina. Po pravljično spektakelskem začetku je v nas pustil praznino in skoraj gnev ob poenostavljeni moralistični gesti na koncu.

Na podoben način smo bili gledalci odvrnjeni od Rudarskih zgodb Silke Huysmans in Hannesa Dereere. Te so v svoji prikupni osebnoizpovedni maniri s pridihom implicitno družbeno-kritičnega značaja ter skozi mehaniko dobesednega plesa po pedalih, ki so sprožali kolaž zvokov, izjav, glasov in glasbe, zopet podajale zelo moralistično črno-belo slikanje ene najhujših ekoloških katastrof – podrtega jeza v brazilskem mestecu Mariana.

Druga struja predstav, ki bi jo lahko imenovali “human experience” uprizoritve, pa je v svoji srži izhajala iz ciljnih generacijskih skupin in preko dela z resničnimi zgodbami realnih ljudi želela približati doživljaj generacije in s tem v bistvu klišejsko igrati na empatičnost in poistovetenje gledalca.

Takšna je bila npr. otvoritvena predstava Ves moj seks v koprodukciji Mammalian Diving Reflex in Bunkerja. V njej nastopajo izbrani lokalni predstavniki starejše generacije, ki prek doživljanja seksualnosti pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Podobno je operirala tudi ruletna paintball predstava Sprožilec sreče Mladim levom že poznanega gledališkega dvojca Ane Borralho in Joãoa Galanteja, v kateri so performativni korpus predstavljali zastopniki lokalno mešane mladostniške generacije, ki je delila svoje poljubne izkušnje o mladosti in iskanju identitete.

Obe predstavi funkcionirata v sicer dovršenem in domišljenem formatu, ki se lahko seli in prilagaja ter deluje po nekakšni “ready-made” zapakirani logiki koncepta, pripravljeni za adaptacijo v kateremkoli okolju ali repertoarju festivala, umanjkala pa je udarnost in kontekstualizacija generacijske teme. Tako sta le poljubno podajali zgodbi, s katerimi naj bi se ciljna publika identificirala. Pomislek, ki se je porajal po ogledu obeh predstav, je bil, da bi ob potencialnem združenju in neizogibnem trku obeh omenjenih generacij lahko vzpostavili dinamično predstavo, ki bi problematizirala šum v komunikaciji ter manjo povezovanja mladih in infiltracije starih ter vzpostavila uprizoritev onkraj portretiranja poljubnih zgodb iz pričujočih generacij, ki se striktno ukvarjata sami s seboj.

Morda še najbolj od vseh tujih produkcij je izstopala madžarska družinska drama Dom skupine dollardady's, ki je v zelo bizarnem intimnem naturalizmu zastopala čedalje bolj prezenten madžarski novi val dekonstrukcije primarno dramskega in v svoji klasično dramski, a hkrati dodelani vsebini s konkretno zgodbo osvežila na splošno široko razprt festival.

Nasploh Mladi levi dosledno ohranjajo imidž korektnega mednarodnega festivala, ki s svojim vsevključujočim “feel good” pristopom odpira vpogled v raznovrstne svetovne produkcije ter jih postavlja ob bok našim lokalnim, a se vseeno zdi, kot da iz leta v leto izgublja na kritičnosti ter se čedalje bolj oprijema predstav, ki so domišljeno zapakirane v sodobno uprizoritveno tehniko, medtem ko izgubljajo na vsebini in se tematike, bodisi politične bodisi apolitične, lotevajo zelo površinsko in na trenutke moralistično.

Ne glede na to je treba poudariti, da Mladi levi vseeno ostajajo eden najpomembnejših gledaliških festivalov v Sloveniji in kljub pomislekom skrbijo za infiltracijo v sodobno (svetovno) gledališko sceno ter nam kot gledalcem vsako leto ponudijo raznovrsten program, ki si ga verjetno v nobenih drugih okoliščinah ali okviru drugačnega festivala nikakor ne bi uspeli ogledati.

 

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.