Tri sestre in en performer

Tri sestre in en performer

Recenzija dogodka
27. 8. 2015 - 13.00

Brazilski projekt What if they went to Moscow?, ki je med drugim tudi otvoril letošnjo 18. edicijo festivala Mladi levi, bi lahko brez ironije ali poetičnega podtona opisali kot uprizarjanje izpiljene »dramaturške matematike«. Projekt je koncipiran kot sočasnost, stičišče filmskega in gledališkega jezika, toda ne v maniri, kakršno bi nemara pričakovali. Poleg tega nad dogodkom bdi še tako imenovana nad-dramaturgija, ki se kaže v obiskovalčevi izbiri vrstnega reda ogleda in ki niti najmanj ni zanemarljiva. Sicer pa projekt funkcionira tudi posamično, torej le kot gledališka predstava ali le kot film, a vendar je njegov resnični izvajalski – tako igralski kot tehnični – presežek prepoznati in doživeti v ogledu obeh žanrskih formatov prikazovanja.

Tri sestre so v konceptu režiserke Christiane Jatahy zasnovane kot sodobna parafraza Čehova, od katerega črpajo centralni in univerzalni motiv hrepenenja po novem, drugačnem, svobodnejšem življenju, pri tem pa se niti najmanj ne obremenjujejo s težo izvirne literarne veličine in njenih dejanskih okoliščin. Poante Čehova so premišljeno izluščene do te mere, da po nekakšnem paradoksu postanejo pravzaprav povsem avtonomne, renovirane, usklajene s tu in zdaj, a se mestoma, namerno tudi karikirano, vračajo k izvirniku, četudi le skozi hipne, prototipske ali asociativne vsebinske inserte.

Irina, Olga in Maša (odigrajo jih Julia Bernat, Isabel Teixeira in Stella Rabello) so ujete v tempo sodobnega sveta, v areno razdrobljenosti – komunikacije, pozornosti, zgodb, mizanscene. Nenehni sestopi in logistične priprave so v dogajanje infiltrirani kot povsem naraven segment, neprestano je navzoče samozavedanje tako izvajalcev kot občinstva, vznikne nekakšna vzajemna skupnost, ki od samega začetka najde in razbere kod skrajno razčlenjenega uprizarjanja oziroma filmske montaže.

Utrip sodobnosti se v dogajanje vtira na vseh nivojih prezentacije, v izjemno razplasteni, a mojstrsko izpeljani igri, v njeni modulaciji izvajanja, ki se spiralno giba od striktnega psihološkega realizma do povsem tehničnih asistenc, saj se dogajanje na odru sprotno snema in v prefinjeni montaži posreduje drugemu, dislociranemu občinstvu. V tej zapleteni narativnosti, ki zaradi natančne organizacije funkcionira tako rekoč brezhibno in »neopazno«, se razpleta perfektna različica gledališča, ki ji uspe sočasno in brez nazornega podčrtovanja izrisati zametke melosa Čehova, razrvanost in permanentno tesnobo sodobnega časa ter odtisniti podobo multimedijskega izobilja, ki ga medvrstično kritično komentira.

Uvid v oba formata, tako v predstavo kot film, podaja izjemen premislek o sugestivni moči obeh medijev, ko se ta naenkrat znajdeta v vlogi »produktivnih tekmecev«. Bližnji plani, poetizirani kadri in tehnološki triki, obenem pa živa, neposredna prisotnost treh izvrstnih igralk, njihovo »stapljanje z občinstvom« in sposobnost številnih psiholoških preklopov se naposled vendarle pretopijo v "doživljajski enačaj".

 

Ivo Dimchev pa je živi dokaz, kako banalno pretopiti v izvirno. S projektom P Project se je Dimchev na Mladih levih letos pojavil drugič. Ker je koncept participacije ključnega pomena, smo na neki neformalni ravni lahko hvaležni, da se je prireditve udeležila kopica tujcev, ki je reševala tok scenosleda in ga ustvarila polnokrvnega. Vsebinski profil projekta P Project je navzven oblikovan docela enostavno, nezahtevno, nepretenciozno, povrh pa še slogovno sterilno, toda ravno to ga tudi naredi tveganega in nepredvidljivega.

Dimchev ne le izurjen performer kot tak, ampak tudi kot dober poznavalec »psihe občinstva« v performansu tako rekoč detajlira, subtilno angažira in »skromno privzdigne« svoj sleherni premik ali besedo. Vsak še tako droben moment je ozaveščen in pospremljen z mislijo, ki se nenehno nahaja na robu samovšečnosti, kičastega humorja in izrabljenih krilatic, pa vendar nikoli ne zdrsne onkraj. Prav ta nevidni nadzor izvajanja vzpostavi atmosfero, ki sicer nima vnaprej zagotovljene recepture, ima pa zato središčni steber oddajanja – edinstveno karizmatičnost transvestitsko opravljenega performerja, ki v izrazu pregiba pevske, izvedbene in »zvodniške« prvine.

Pisanje improvizirane poezije, plesanje, poljubljanje, simuliranje seksa in sklepno pisanje kritike so naloge in obenem vabilo občinstvu, da participira na odru, pri tem pa v žep pospravi tudi nekaj gotovine, gibajoče od 20 do 250 € (denar izhaja iz performerjevega honorarja). Dimchev se uprizarja z zavedanjem, da zmore dogajanju markantnost vcepiti tudi goli amaterizem v vsem svojem sijaju, če je le utemeljen in koncizno konteksutaliziran. Pri tem se seveda posmiha sodobni umetnosti »niča«, ki s pravo sugestijo vselej nekaj »je«. Vodljivost prizadevnih gledalcev – ki na oder stopijo iz čistega nagona ali pa podležejo žepnini – pa taktično vpeljuje v sfero, ki se v danem trenutku spne v soodvisnost gledalčeve naivnosti in njene nujnosti.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness