Če imamo težave s kuhanjem živih jastogov, lahko kupimo tudi zamrznjene ali kuhane v oklepu. Prav zato smo se odpravile v Lidl, kjer smo na razdelku z zmrznjenimi morskimi sadeži srečale Varjo Hrvatin, katere predstava, Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi, je bila premierno uprizorjena na veseli dan kulture, v mali dvorani Španskih borcev.

Dramsko besedilo Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi je nadaljevanje avtoričinega besedila Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, za katerega je avtorica na 50. Tednu slovenske drame prejela nagrado za mlado dramatičarko. A brez skrbi, da bi se spoznale z zmrznjenimi jastogi, ne potrebujete recepta za golaž iz zajčkov.

Hrvatin se v najnovejši poslastici ponovno poslužuje neklasične gledališke forme, tokrat smo obiskovalke ponesene skozi interaktivno, virtualno izkušnjo. V predprostoru dvorane v soju zadimljenih luči se tri gledalke – kolikor nas sprejme sleherna ponovitev – posedemo na stole in prisluhnemo pripovedi treh ženskih likov, v izvedbi Maše Grošelj, Anje Novak in Žive Selan, ki mrmrajo iz zvočnikov. Pripovedujejo nam o dnevu, ko so se rodile, kar lahko beremo kot referenco na avtoričin projekt Najraje bi se udrla v zemljo. Želje in pričakovanja dobrih vil od življenja, ki jih čaka, so se kmalu sprevrgle v naivne. Hrvatin nas nato popelje v malo dvorano, kjer so po steni izobešene neonke – referenca na avtoričino preteklo uprizoritev Zelda. Tam je vsaki od nas dodeljen kimono – en zelen, en rdeč in en z bleščicami. Vsaki je prav tako dodeljena ena soba, razdelek dvorane od ostalih ločen s prosojno tkanino v oblikovanju Bora Ravbarja. V nam dodeljeni sobi sedemo pred računalnik, vnesemo geslo in začnemo z igro. 

Klikamo po dokumentih, mapicah na ekranu, igramo igrice, gledamo videe, poslušamo. Obiskovalka oblikuje svojo izkušnjo predstave, ki pa je strogo zasnovana na dramskem besedilu. Slednje govori bodisi o protagonistkini izkušnji s spolnim nadlegovanjem, bodisi endometriozi, ki se je začela s tem, da je zdravniško osebje podcenjevalo njene bolečine, in končala z odstranitvijo enega jajčnika. Pripoveduje o svoji preobremenjenosti z delom, kako si želi tistih dvajset dni dopusta, ki bi ji pripadali, če ne bi bila prekarna umetnica. Na prenosnikih tako prisluhnemo nadaljevanju slišanega pred dvorano, nadaljevanju pripovedi o dnevu, ko sem se rodila. Od rojstva tako na hitro prevrtimo v ne najbolj rožnato prihodnost, v svet odraslih problemov, ki po profilu ustrezajo avtorici uprizoritve.

Gledalke, s tem ko se nas posede vsako za svoj ekran, postanemo nekakšne netipične igralke. Za razliko od bolj klasičnih interaktivnih uprizoritev, kjer o nadaljevanju odrskih akcij odloči večina, nas Jastogi dosledno vodijo skozi dramsko besedilo, a obenem dopuščajo, da si same izberemo vrstni red, poslušamo ali pogledamo, si medtem kaj zapišemo, vprašamo, če nam kaj ni jasno. Postanemo protagonistke svojih izkušenj, ki jih vršimo v okvirih svojih majcenih sobic.

Če bi se tako ob prvem premisleku zdelo, da premisa igričarstva predstavlja metaforičen pobeg v fantazijsko, v svet domišljije, pa to ni res. Brezosebnost interneta, računalniške tehnologije, nenazadnje računalniških igric je tu sredstvo za skrajno intimno pripoved. Za dnevniški zapis, ki ga ne gledamo voajeristično na gledališkem odru, temveč mu prisluhnemo, se z njim same poigramo v naši temni sobi, odete v bleščeč kimono. Čeprav bi brskanje po tujem prenosniku prav tako lahko delovalo voajeristično, pa je prenosnik pred nami vzpostavljen kot naš in nelagodnega občutka izkušnje ne rabimo pogoltniti, preden se ji prepustimo.

Izkušnja virtualnega raziskovanja nas prav tako kot na videoigre lahko spomni na knjige pravljic, v katerih smo z izbiro poti, ki jo bomo ubrali, prišli do različnih koncev. Bomo v Alici v čudežni deželi poklepetale z gosenico ali raje nadaljevale naravnost po stezici? Tudi v teh pravljicah je zgodba že določena, nam, kot bralkam, pa je prepuščena izbira usode. Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi nas ne prisili v tako dramatično izbiro usode, prej gre za to, da gledalke venomer dobimo ista navodila, naše početje pa je lahko popolnoma različno. Kako dolgo se bomo zadržale pri posamični igrici, si bomo ogledale oba videa ali raje preskočile tistega preveč krvavega? Predstava se namreč ne odvija pred tabo temveč v tebi. 

Ravno v tej odpiljeni intimi, ki je bila pišoči nenavadno pomirjujoča, se pričujoča predstava razlikuje od avtoričine predhodne uprizoritve Sukeban, s katero Jastogi nosijo kar nekaj vsebinskih sorodnosti. Predstava, ki je ugledala soj odrskih luči na letošnjem festivalu Mesta žensk v Cankarjevem domu, v kateri se Varja Hrvatin poglobi v svet incelov, v tako imenovano moškosfero, kjer se v najmilejših primerih pritožujejo, da jih nobena ženska ne mara, v najslabših pa si delijo nasvete, kako jih najlažje posiliti. Hrvatin se je tudi pri Sukebanu odločila za spoj z virtualnim, z dejanji dveh igralk na odru, namreč upravljamo kar mi, občinstvo, z našimi pametnimi telefoni.   

Predstavi imata skupen element igričarstva, s katerim avtorica vršljivskost nad usodami žensk vrača njim. Gledalke smo se v Jastogih namreč potopile v zgodbe treh različnih ženskih likov, s tem, ko smo postale ena od njih. Oblekle smo svoj kimono, sedle za svoj stol, v svoji sobi, vtipkale svoje geslo v svoj prenostnik in raziskale svojo zgodbo. Besedilo dobre vile v bleščečem kimonu je prvoosebna pripoved izkušnje z endometriozo, zaradi katere je protagonistka pristala v bolnici. Delčki, ki gredo nekoliko izven dnevniškega zapisa, so kratki lirični zapisi o preobremenjenosti z delom, o vsem, kar moramo. Nato smo prepuščene, da plovemo med njimi in si same izbiramo, kje se bomo zasidrale; nas bo premamila računalniška igrica ali bomo nekoliko dlje brale in poslušale. 

Tako smo se gledalke vsaka po svoje spoznale vsaka s svojo zgodbo, postale smo ženske v kimonu. Če smo skozi predstavo plule po morju nam dodeljene pripovedi, se lahko po koncu predstave spoznamo še z ostalimi protagonistkami. Pa bomo to res storile ali bomo šle vsaka svojo pot?

Nenazadnje lahko zgolj skomignemo z rameni, takšna interaktivna predstava namreč predvideva veliko več interpretacij kot klasična gledališka uprizoritev. Prav tako ugotavljamo, da smo se ob tem nenavadno intimnem obisku gledališča počutile sproščene kot že dolgo ne. Tokrat nam vstop v virtualni svet ni povzročal preglavic, lahko smo se prepustile toku pripovedi, se tu pa tam malo poigrale. Težke izkušnje endometrioze, vsakodnevnega stresa, konstantnega dela, osamljenosti, prekarnosti in drugih tegob, s katerimi se lahko poistovetimo ali ne, so se nam v našem bleščečem kimonu zdele tako blizu, a hkrati tako daleč.