Dvaindvajseti september dva tisoč šestnajst, zadnji dan poletja. Publika vstopi v dvorano Mini teatra na Križevniški ulici. Da ni nikogar, ki bi režiral Fausta, se ne zdi problem, saj je osrednji lik premierne uprizoritve njegova negacijska funkcija in veliki skušnjavec – Mefisto.

Predstava, ki je nastala v koprodukciji z Masko in Desiré Central Station festivalom iz Subotice, ki ga je s tamkajšnjim teatrom Kosztolányi Dezső ustanovil režiser Andraš Urban, se ne naslanja na faustovsko mitologijo niti na roman Klausa Manna, temveč ostaja samosvoj gledališki eksperiment. Kar predstava vseeno ponotranji, je mehanizem duše kot dolga in binarna soodvisnost obeh nastopajočih – Mefisto še vedno rad, čeprav precej neuspešno, kupčuje z dušami; lika Mefista in Ustvarjalca sta definirana in utrjena z njuno predpostavljeno relacionalnostjo.

Za začetek prepoznaven kitarski zvok Damirja Avdića napolni zatemnjeno dvorano in napove udarno uprizoritev, ki bo nerezervirano bruhnila, če ne po toaletah naprednih prepričanj publike, pa vsaj po inšpektoratu Republike Slovenije za kulturo in medije, ki je prejel anonimno prijavo glede javne rabe slovenščine v predstavi. A takega Mefista, kapitalnega skušnjavca globin človeških slabosti, v uprizoritvi ni. Fabulativna zasnova je plod lokalnih peripetij: Mefisto nima denarja, da bi kupil (Z)zidarjevo dušo in doživi psihični zlom. Njegovemu sogovorniku Ustvarjalcu nič ni jasno in vseskozi postavlja kratka vprašanja. Zlasti ga zanima, kdaj bo revolucija.

Ne gre za to, da je Mefisto v sedanjosti postal tip, ki volontira v anarhistični knjigarni, ne gre za vsebinska pričakovanja, moraliziranje ali splošno pohujšanje, temveč preprosto za to, da se uprizoritev odigrava le na trenutke. Režija Damirja Avdića se namreč preveč osredotoča na sled njegove avtorske pisave in pri tem zanemari performativno dimenzijo uprizoritve. Nastopajoča Grega Zorc kot Ustvarjalec in Damir Avdić kot Mefisto skozi konverzacijo sicer razgrneta fragmentarno telo teksta in prek njega predebatirata pozicije odgovornosti, angažiranosti in življenjskih stilov.

Kljub nekaterim preciznim izstrelkom pa se njihovi učinki ne zgodijo, temveč so le opis(a)ni. Iztočnice besedila, položene v Mefistova usta, so večinoma na nivoju naslednjih primerov:

»Mefisto stopi v bife. Zidar ga vpraša, kako je. Mefisto reče, Faust je mrtev.«

Ali: »Reka je padla v roke italijanskih anarhistov. Ti ujamejo Mefista in ga, kot izdajalca odpeljejo na streljanje. Ampak Mefisto ne umre, namesto tega se multiplicira. Osvobodi vse duše, ki jih je ugrabil, jih obleče v uniforme in jih pošlje v svet, da ga očistijo največjega zla. Umetnosti.«

Uprizoritveni potencial na ta način ostaja na ravni trditve, ki je pri obeh akterjih suverena in natančna, vendar le redko funkcionira kot dejanje. Govor in vezanost na izvorni tekst zavirata njegovo odrsko postavitev. Zato uprizoritev najmočneje zaživi, ko se govor izvije opisu in dobi podporo v glasbi ter učinkoviti osvetlitvi Janka Ovna. To je zlasti v trenutkih, ko v ospredje stopi agresivna fizičnost in poigravanje s slovenskostjo ter različnimi identitetnimi samoumevnostmi, ki so vidna posledica procesnih raziskav.

Predvsem so učinkoviti mnogoznačni prizori postajanja. Na primer, postajati kokoš kompleksno uprostori preplet nacionalnega karakterja, neumnosti, brezbrižnosti in apatičnosti, istočasno pa okrca tudi medijsko krajino. »Ampak jaz sem kura … kaj kura ve, kaj je atomska bomba.« Podobno deluje tudi postajati kip, ki poleg obsedenosti s tradicijo, spomeniki in obeležji preteklosti implicira tudi trdosrčnost, zakrčenost in okamenelost trenutne situacije.

Široko problemsko polje, ki ga v drobcih tematizira predstava Mefisto, morda najbolje ponazarja to, da na deklarativni ravni ne govori o nobenem paktu, a vseeno poskuša pokazati na nepodpisane ter hkrati kljub temu delujoče družbene, politične, personalne, pa tudi ustvarjalne dogovorne mehanizme, ki ostajajo prikriti. Na ta način niz situacijskih rafalov z različnimi konotacijami potrjuje Mefistovo misel: »Ni pomembno, kako govorim in kdo sem, važno je, v koga streljam.«