Vrečka presenečenja je prvi del trilogije z naslovom Antologija krika. Gre za kabarejski happening, ki v svoje središče postavlja krik. Uprizoritev pluje od navdušenega vzklikanja, nato kričanja kot izraza nemoči in vse do mirnega krika o tem, kar je neizrečenega. Plesalki in performerki Urška Centa in Kristýna Peldová subtilno utelešata koncept Tine Habun, ki pa v svojem sporočilu povsem direktno problematizira položaj sodobnega plesa v slovenskem uprizoritvenem polju. Uprizoritev smo si ogledali 11. decembra 2024. 

Že vstop v Dvorano Jenko Pionirskega teatra je presenečenje zase. Vstopimo namreč na božično-novoletno zabavo. Povsod okoli nas je navržena scenografija prazničnih dekoracij, za katero je zaslužna Hana Podvršič. Stoli za gledalce so postavljeni v velik krog in ko v tišini čakamo na začetek, je občutek podoben pričakovanju slavljenca na rojstnodnevni zabavi. Izza bleščečih trakov zaodrja nas najprej postopoma pozdravljajo le okončine, nato pa pred nas nastopita performerki, oblečeni v eno obleko. Začne se kaotično urejanje za zabavo. Prva točka happeninga poteka počasi, za vsak njen del si performerki vzameta čas. Tako na prvi pogled povsem komična situacija s svojim trajanjem odpre prostor za premislek in sporočilnost med pavzami navalov smeha.

Kabarejski happening v več pogledih presega meje gledališkosti. Prostor uprizarjanja ni enoten, marveč se premikamo po celotni dvorani in njenem zaodrju. Tudi četrta stena med gledalcem in performerjem je večino časa porozna, kar najbolj pride do izraza v trenutkih, ko smo povabljeni, da sami postanemo del happeninga. Primer tega je tako poimenovana soba krika, ki je pravzaprav stranišče dvorane, v katerega nas performerki povabita in nam s tem ponujata priložnost, da se »zderemo« na vse grlo. Za nagrado pa v prazničnem stilu dobimo čokoladni bonbon.

Na vsaki božični ali novoletni zabavi pa je poleg jedače na mizi seveda tudi pijača. Performerki nam ponudita žganje v modrih in rdečih kozarčkih. Glede na izbiro barve se v nadaljevanju gledalci ločimo na dva dela in vsaka polovica občinstva sledi eni performerki. Kar sledi, je morda najmočnejša, gotovo pa najzgovornejša točka celotnega happeninga. Performerki se namreč postavita pred mikrofon in se še z osebnega vidika opredelita do problema, ki ga uprizoritev konkretizira. Centa nam tako predstavi svoje pismo Dedku Mrazu, v katerem ga prosi, naj ji uresniči najgloblje želje: da bi bile plesne predstave vključene v tekmovalni program Borštnikovega srečanja, da bi enkrat končno dobila razpisno financiranje in nazadnje, da bi lahko ta predstava govorila o čem drugem. 

To točko lahko razumemo kot vrh celotne uprizoritve, na katerega jasna dramaturgija Nika Žnidaršiča ves čas napeljuje tako s ponavljajočima motivoma krika in presenečenja kakor tudi s konstantnim vpeljevanjem glavne teme uprizoritve v vsako posamezno točko happeninga. Kot primer tega je neizbežno izpostaviti točko na plaži, ki upodablja trenutek, ko si plesalka in performerka Centa končno vzame pavzo. Medtem ko srka svoj koktejl in se sonči, se za njo na projekcijskem platnu pojavljajo naslovi časopisnih člankov, ki razkrivajo vse javne polemike v zvezi z njo in njenim delom. Kontradiktornost počitka in njene aktivnosti, ki se predvaja za ležalnikom, tako spregovori glasneje kot kakršnakoli pripovednost, ki bi bila na tem mestu povsem odveč. Skozi lahkoten prizor je namreč povsem berljiv neutemeljen, a vseprisoten predsodek o lenobi in parazitskosti samozaposlenih v kulturi in kulturnikov nasploh. Kot pa dokazuje predlagani zakonodajni referendum o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke, ki ga je predlagala poslanska skupina SDS, predsodek zlahka vodi v še nevarnejša politična dejanja.

Vrhu sledi epilog happeninga. Na tem mestu se vrnemo na začetno pozicijo uprizoritve, zopet smo postavljeni v krog, v njegovem središču pa imata nastopajoči zaseben pogovor. Materna češčina Peldove in španščina z elementi flamenka Centa kot njuna prepoznavna znaka intimnost še dodatno podkrepita. Kljub dotedanji interaktivnosti uprizoritve smo sedaj postavljeni v vlogo pasivnega gledalca, kar pa je povsem premišljena dramaturška odločitev. Razumemo namreč, da gre za sklepno dejanje, v katerem je refleksija primarno namenjena ustvarjalkama. Oni dve nam namreč odpreta prostor za razmislek. Skozi dialog se problematike prvič dotakneta s svetle plati. Kolikor je to pač mogoče. Druga z drugo delita, v čem se občudujeta, kaj ju potiska dalje, in poudarita, kako neustavljivo ljubita ples, ne glede na njegov položaj na sceni. Točki se kljub pocukrani prikupnosti uspe vključiti v mehanizem uprizoritve. Po vsej tej torti konkretizacije, kritike in krikov zadnja točka zablesti kakor češnja na njenem vrhu.

Čeprav sta pred nami plesalki in uprizoritev konkretno naslavlja problematiko sodobne plesne scene, Vrečka presenečenja presega pojmovanje plesne predstave. Peldová in Centa si na nekaterih točkah uprizoritve celo dovolita nedovršenost in se gibljeta izven okvira stroge plesne tehnike. S tem preizprašujeta mejo med uprizoritveno umetnostjo in sodobnim plesom in se osvobajata togosti pravilnosti. V takšnem položaju se pojavi veliko več prostora za inovativnost ter spontanost. Skoraj gotovo pa razlog za to tiči v dovršenosti samega koncepta, ki jima dopušča tovrstno igranje tako tekom uprizoritve kot tudi tekom ustvarjalnega procesa.

Pomembno je izpostaviti tudi instalacije, ki bogatijo praznično scenografijo. Zavod NEST, v sklopu katerega trilogija nastaja, s tem na eni strani odpira prostor umetnicam Viti Tušek, Mori Sikora, Ireni Živković Milosavljević, Kolektivu BRAVO in KUD-u Qulenium Ljubljana. Po drugi strani pa s to dopolnitvijo k uprizoritvi širše naslavlja problemsko tematiko, saj umetnice prihajajo iz najrazličnejših področij ustvarjanja, od vizualne umetnosti do video produkcije.

Po ogledu takšne uprizoritve je na mestu tudi premislek, zakaj jo uprizarjati v tem času in v tem prostoru. Vrečka presenečenja naslavlja vprašanje prostorske stiske pri sodobnem plesu, tako v smislu pogostosti uprizarjanja kot tudi v vprašanju financiranja. Hkrati pa ne zapostavlja strasti performerk, ki skozi celotni happening najprej posredno, na koncu pa še neposredno dokazujeta, kako veliko ljubezni imata do plesa in kako v njem uživata, kljub temu da njuna poklicna pot ni najlažja. Pravzaprav sta kritični do sistema  hiperprodukcije, katerega neizbežen del sta tudi sami. Ravno ta obravnava aktualnega problema z vseh strani je glavni razlog, da je uprizoritev vredna ogleda. Sicer pa gre šele za prvi del trilogije, tako da lahko radovedno počakamo na to, kar bo sledilo.