Festival migrantskega filma in neokolonializem: primer Seidl

Festival migrantskega filma in neokolonializem: primer Seidl

Oddaja
17. 6. 2013 - 20.30

Prav lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri boste v prvem delu lahko prisluhnili prispevku Alje Lobnik o »Festivalu migrantskega filma«. Drugi del našega današnjega druženja pa bo minil v znamenju posnetkov z okrogle mize »Sugar Mamas – Postkolonializem »črne celine«, na kateri so sodelovali dr. Nataša Hrastnik, dr. Nikolaj Jeffs, dr. Rajko Muršič in ustanovitelj ter programski direktor Zavoda Global, Max  Zimani.  Na obe vsebini pa ne gre gledati kot na dva ločena prispevka; njima se namreč spleta svojevrstna rdeča nit, ki se ovija okoli rasizma, kapitalizma, eksploatacije, ideologije in filma.

»Festival migrantskega filma«, ki se je letos otvoril z obiskom režiserja, predstavnika novega političnega filma, esejistom, aktivistom, filozofom Sylvainom Georgeom v Slovenski Kinoteki, korenini v letu 2010. Takrat se je pojavila potreba po inovativnejšem obeleževanju svetovnega dneva beguncev, ki bi bila zmožna pritegniti ne le ozek krog posameznikov, katerih interes se že tako ali tako vijači okrog migrantskih študij.

Primarni cilj festivala, kot nam je povedal eden izmed organizatorjev Uroš Krasnik, je poskus pustiti odtis, ki bi trajal - velikopotezno, celo življenje. Festival se ne vpenja v kakršnekoli festivalske mreže, vendarle pa z njimi živahno komunicira; prav Južna Amerika in Afrika predstavljata vrelec filmov, fokusiranih na migracije.

Velik porast migrantskih filmov napotuje na vprašanje, kaj migrantski film sploh je in ali ga lahko okarakteriziramo kot žanr? In če je kodificiran, ali ni potemtakem že vpet v dominantni diskurz?

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava1

//////////////////////////////////////////////////////////////

Nabor migrantskih filmov tako v svojem diapazonu raznovrstne uporabe medijsko-filmskih form v prvi vrsti podčrtuje prav razbijanje posplošenih, s stereotipi prepredenih naracij, ki Drugega slikajo s pozicije žrtve. V veliki meri se polašča izrazito osebne kinematografije, ki je tudi, ali prav zato, radikalno politična. Film tako lahko vstopi z emancipatornim potencialom, saj deluje kot medij, ki ima »/…/moč, da prekine zgodovino; se zaustavi, zazre v pretekle napake z namenom, da jih popravi.« Pri tem pa razkriva, da ne moremo govoriti o transnacionalnih, temveč v prvi vrsti o translokalnih migracijah, saj kot čisto konkretni ljudje kombiniramo čisto konkretne lokalnosti.

 //////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava2

//////////////////////////////////////////////////////////////

In če bi stopnjevali dialektiko lokalno/nacionalno, tudi nacionalni jeziki naenkrat razpadejo na lokalne specifičnosti, z migranti ali brez njih. Homogenost se umakne heterogenosti, pri tem pa dialekti delujejo kot napajališče besed. Vendar  marsikje trdna mitsko-homogena pozicija deluje izključujoče in po besedah Marine Lukšič-Hacin naj bi že pred časom pri nas zajahali val knjižnega jezika, ki izpodriva dialekte, kaj šele manjšinske jezike in izseljensko govorico. Slovenski jezikovni ekskluzivizem in purizem tako sistematično izključujeta vsakršno govorico, ki ni govorica ozke intelektualne elite.

Prav vprašanji jezika in identitete sta v osrčju filma »Čudni ljudje«, avtorja Sergeja Kresa, ki mu je festival namenil tudi retrospektivo. Nizozemski režiser bošnjaškega rodu tudi sam deli izkušnjo begunca in je prav zato svoj filmski opus posvetil tem temam.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava 3

//////////////////////////////////////////////////////////////

Film »Čudni ljudje« po spletu naključij med drugim slika tudi zgodbo slovenskih migrantov na Nizozemskem, natančneje priseljencev sedaj že druge in tretje generacije rudarjev, ki so odšli s trebuhom za kruhom. Tako na nek način ustvarja črvino v preteklost, saj naj bi diaspore pogosteje dalj časa in bolj

konzervativno ohranjale svoje kulturno izročilo.

//////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava4

/////////////////////////////////////////////////////////////

Za konec velja izpostaviti še prihajajoče avtorice in avtorje, med katerimi je potrebno omeniti vsaj Miriam Fassbender, ki je na večmesečni poti spremljala migranta iz Malija proti Evropi, pri tem pa je izpostavila  tisto, kar je pogosto spregledano; da so migranti dobršen del svojega življenja pustili prav na tej poti. 20. junija, ob svetovnem dnevu beguncev, bo med drugim v gosteh tudi Valerie Osouf z dokumentarnim filmom »Nacionalna identiteta«, ki izpostavlja tiho segregacijo migrantov v pravno-formalnih strukturah.

---

To je bil prispevek Alje Lobnik. Še naprej pa ostajamo v okviru (filmske) kritike genealogije globalnih geopolitičnih odnosov. Drage poslušalke in poslušalci, prejšnji mesec smo vam obljubili, da bomo za vas zbrali nekaj najzanimivejših posnetkov okrogle mize »Sugar Mamas – Postkolonializem »črne celine««, ki se je odvila v okviru spremljevalnega programa »Filmskega tedna Evrope«, o katerem smo natančneje spregovorili že v prejšnji oddaji.

Kot svojevrstno nadaljevanje Aljinega prispevka ter seveda krajše razprave, ki smo jo odprli s kritiko Seidlovega filma »Paradiž: Ljubezen« v majski oddaji, bomo danes predali besedo še udeleženki in udeležencem omenjenega dogodka: dr. Nataši Hrastnik, dr. Nikolaju Jeffsu, dr. Rajku Muršiču in ustanovitelju ter programskemu direktorju Zavoda Global, Maxu Zimaniju. Naj še povemo, da je okroglo mizo moderiral Blaž Bajič.

Prisluhnimo sedaj najzanimivejšim izsekom pogovora o kontroverznem Seidlovem filmu, ki je le-tega ne le postavil v širši kontekst globalnih geopolitičnih odnosov, temveč skušal opozoriti na persistenco kolonialistične dediščine Zahoda, hkrati pa je problematiziral tudi problem reprezentacije v omenjenem filmu.

Glede na to, da Seidlov film prek turizma slika postkolonialistične oziroma pravilneje, neokolonialistične odnose, je moderator debato začel s prevpraševanjem odnosa med turizmom in kolonializmom:

////

Izjava5

////

Izjemno pomembno vprašanje, ki se zastavlja v analizi filma, je tudi vprašanje kontinuitete in reprodukcije družbenih odnosov avstrijske družbe v afriški turistični destinaciji:

////

Izjava6

////

Pogovor se je v nadaljevanju fokusiral na izjemno pomembno tematiko reprezentacij, v navezavi na režim stereotipov, ki v danem filmu vsekakor zasedajo centralno vlogo:

////

Izjava7

////

Če na tej točki sintetiziramo poslušano, bi lahko dejali, da je temeljni problem filma, kot ga izpostavlja Jeffs, odsotnost refleksije t.i. subalternih v sicer ostri Seidlovi levi kritiki.  Gre za izjemno pomemben in aktualen problem, ki ga je s konceptom subalternih v odnosu do leve kritike izpostavila Gayatri Chakravorty Spivak.

Kaj pa je o problemu esencializma v navezavi na trop plaže povedala afrikanistka dr. Nataša Hrastnik?

////

Izjava8

////

Kakšno pa je mesto Slovenije v razmerju objekt/subjekt znotraj kolonialne matrice – od Jugoslavije, pa vse do zadnjih dvajsetih let države Slovenije. Več o tem Max Zimani, v nadaljevanju pa še dr. Rajko Muršič:

////

Izjava9

////

////

Izjava10

////

Drage poslušalke in poslušalci, za izjavi Maxa Zimanija in Rajka Muršiča nam je na žalost zmanjkalo časa. Ker pa gre za izjemno aktualno tematiko, bomo izjavi zavrteli v naslednji oddaji.

Današnjo Zvezdo sva pripravili Alja Lobnik in Nina Cvar, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Srečko Lubšina. 

---

Več o Festivalu migrantskega filma in programu pa na http://www.fmf-slovenija.si/. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness