Drage poslušalke in poslušalci, prav lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri vas uvodoma čaka poročilo Naceta Zavrla s pestrega festivalskega dogajanja v Rotterdamu. V nadaljevanju  današnje edicije sledi še prispevek o treh knjižnih novostih Slovenske kinoteke: izdaje z naslovi Kino ali imaginarni človek: Esej iz sociološke antropologije Edgarja Morina, Teorijo filma: uvod skozi čute Thomasa Elsaesserja in Maltea Hagenerja ter Tretji film: teorija, praksa in odmevi sta tako minuli četrtek v Kinoteki predstavljala Andrej Šprah in Polona Petek.

////

Odletimo sedaj v Rotterdam, kjer vas s prispevkom že čaka naš sodelavec Nace Zavrl.

Ali še kateri od festivalskih mogulov – Berlin, Cannes, Benetke, Toronto – jemlje kratko, eksperimentalno in neodvisno produkcijo tako resno kot Rotterdam? Kar je v festivalskih krogih navadno potisnjeno v kot, v stranski spremljevalni program ali podrazred ekstravagantnega, v Rotterdamu stopi pod žaromete: od serij kuriranih projekcij do večmedijskih instalacij v sosednjih galerijah, od retrospektiv pozabljenih avtorjev do tematskih obravnav sodobnih problematik. Poleg fokusa na neodvisni film mladih talentov, Rotterdam v enaki meri vključuje medijsko umetnost ter film in video galerijskih ustvarjalcev. Periferije in siva območja med filmom in sodobno umetnostjo v Rotterdamu zažarijo.

Še najmanj zanimiv je prav uradni tekmovalni program. Od osmih celovečercev, ki so se potegovali za ne-ravno-prestižnega rotterdamskega tigra, izstopa prvenec Oscuro animal kolumbijca Felipeja Guerrera. Ta z odsotnostjo dialoga in glasbene spremljave pozornost prenese na vizualno, na beg treh žensk z vojnih bojišč skozi kolumbijski deževni gozd. Redke narativne koščke gledalci izvemo iz telesnih izrazov in ambientalnega zvokovja džungle. Guerrero trenutke brutalnosti spretno in intuitivno spoji z umirjenimi, negibnimi kompozicijami, ki se nad vojnim nasiljem ne izživljajo – ga ne vsrkajo v vizualno formo -, temveč ga reflektirajo z razdalje ter žrtvam pustijo prostor za dostojanstveno smrt, stran od vsiljivega pogleda filmske kamere.

Ker berlinski lev rjove glasneje od rotterdamskega tigra, se težje pričakovane premiere avtorskih velikanov odvijajo prav zdaj na Berlinalu. Namesto zvezdniških imen in rdečih preprog pa v Rotterdamu, po besedah direktorja Bera Beyerja, »zablestijo filmi sami.« V malem morju dvanajstdnevnega dogajanja, kot doda Beyer, »tudi najbolj fanatični cinefil nikakor ne more pogledati vseh.« Rotterdamovih skupaj 450 filmov – polovico od tega kratkih - lahko navigiramo preko nešteto stez in kategorij. Eno izmed teh sestavljajo celovečerni prvenci vizualnih umetnikov, ki v filmski svet vstopajo kot uveljavljeni galerijski ustvarjalci videa, eksperimentalnega filma in medijskih instalacij.

Ameriška ustvarjalka Elisabeth Subrin se po dvajsetletnem kratkometražnem ustvarjanju med muzeji, bienali in filmskimi festivali v Rotterdamu predstavlja s prvim celovečercem A Woman, A Part. Amsterdamčanka Fiona Tan pa po uspešni karieri med fotografijo in filmom zdaj debitira z dolgometražnim History's Future. Slednji mediira med estetikama linearnega pripovednega filma in avdiovizualne fragmentacije Nizozemkinih dosedanjih del. Subrin s sicer stilsko konvencionalno, a humano in osvežujočo komično dramo prefinjeno vstopa v mačistični žanrski prostor brooklynskega hipster filma à la Noah Baumbach. Tako prvi kot drugi »umetniško« poreklo avtoric potisneta v ozadje, v zameno za razumljivost in dostopnost širšim kinematografskim publikam zunaj galerijskih miljejev.

V elegantnem nemem filmu MA, debiju modne koreografinje Celie Rowlson-Hall, namesto glasilk govori gibanje režiserkinega lastnega telesa. V prostranstvu divjega zahoda postane fizična elastičnost avtoričino edino izrazno sredstvo. Stilizirano medtelesno dinamiko pa nekoliko zaduši biblična fabula, ki filmu doda duh mučne zastarelosti. Starosti in staranja se čutno, nežno, a grenko loteva tudi esejski Heart of a Dog glasbenice in vsestranske performerke Laurie Anderson. Ganljiva refleksija o človeško-pasjem »sorodstvu«, žalovanju in spominjanju je sicer že lani opravila svojo pot po festivalski sceni – od Benetk in Londona do Ljubljane -, a učinek na rotterdamsko občinstvo zaradi tega ni bil nič manjši.

Belgijski umetniški trojec Leo Gabin intimno video estetiko Pasjega srca prevzame iz bistveno bolj politiziranega vidika. Mash-up celovečerec A Crackup at the Race Riots je enourni kolaž amaterskih, banalnih, navidezno naključnih YouTube home videov, razdrobljenih indicev ameriške družbeno-politične realnosti. Izolirani video koščki, momenti iz (ne)vsakdana floridskih najstnikov – od drogiranja do orožiranja – skupaj spletejo nekakšen zeitgeist, trezno kroniko ameriškega sna v letu 2-16. Skupina Gabin po zgledu istoimenske novele Harmony Korina trezno, brez neposrednega vmešavanja ali moralistične kritike, izpostavijo dokumentarno vrednost v digitalnih odpadkih z dna YouTube greznice.

V Rotterdamu se je zavrtel še en, skoraj identičen YouTube mash-up celovečerec, kanadski of the North Dominica Gagnona. Le z eno ključno razliko: slednji, prav tako remake ikoničnega teksta, za podlago vzame slabo stoletje staro etnografsko klasiko, dokumentarec Nanook of the North Roberta Flahertyja. Gagnon Flahertyju odseka ime – opravka nimamo več z junakom Nanookom, temveč le s skrajnim arktičnim severom in lokalnimi Inuiti, amaterske posnetke katerih avtor izbrska z internetnega podtalja in reinkarnira v dolgometražni formi. Kljub stoletni časovni distanci pa Gagnon po trditvah lokalnega prebivalstva ohranja nekaj Flahertyjevega rasizma: newyorška projekcija je bila zaradi peticije preklicana, režiser pa je kljub zahtevam po odstranitvi določenih posnetkov v Rotterdam prispel z nespremenjeno verzijo.

Če je of the North baje najkontroverznejši film letošnjega Rotterdama, je Malgré la nuit (Kljub nôči) Philippa Grandrieuxa verjetno najmočnejši. Francoski provokator nadaljuje obsesijo s hladno, neobvladljivo teksturo bližnjih planov ter lynchevsko temačnostjo ponižanih in transgresiranih teles. Malgré la nuit je seksualna, psihoanalitsko nabita čutna izkušnja, s hardcore-strastnimi in narkotično-romantičnimi momenti. Seks se lacanovsko vedno giblje nekje blizu smrti, ljubezen pa nikoli ni daleč od snuffa - kot Gaspar Noé za vse, ki jim ni do pocukrane zajebancije.

Rotterdam pozornost torej preusmerja na neodvisne, nizkoproračunske, avantgardne in radikalno drugačne ustvarjalce, ki jim srenja mednarodnih festivalov prostora morda ne nameni pozornosti. Hkrati pa se je v zadnjih letih izoblikoval koncept tako imenovanega »rotterdamskega«, »locarnovskega« ali splošneje kar »festivalskega« filma: ta naj bi bil prepoznaven po slow cinema estetiki – dolgih kadrih in pomanjkanju dogajanja – ter načrtni nejasnosti in stilskem eksperimentiranju, ki naj bi skupaj ugodili kriterijem in okusom posameznih festivalskih komisij.

Izbor estetskih strategij glede na implicitne zahteve festivala niso nujno zaviralne do inovativnih in kreativnih filmskih praks; omenimo primera, kot sta Lisandro Alonso in Apichatpong Weerasethakul. Vendar tu ne smemo spregledati vprašanj institucionalne vloge in položaja mednarodnih festivalov, ki nekatere forme filmskega ustvarjanja zavirajo, nekatere pa promovirajo. Brezupno negledljivo Mladost Paola Sorrentina urednik revije Cahiers du Cinéma tako opiše kot učbeniški primer »canneskega produkta«: tuj režiser, angleški dialog, zvezdniški potencial, šok, naturalizem, poetika ter »kanček ciničnega malodušja«. Cannes je postal pošast, »neke vrste mednarodna banka svetovnega filma«, ki proizvaja in legitimira omejen žanr ustvarjanja.

Rotterdam podobno hegemonske vloge nima; nasprotno, vloga in pozicija Rotterdama na mednarodni festivalski sceni je prav v odprtosti do radikalno nasprotujočih si filmskih praks. Ne smemo pozabiti, da je bil leta 1971 festival ustanovljen delno prav kot politični antifestival apatičnim in konzervativnim praksam mainstream produkcij. Institucionalna zmožnost Rotterdama kot enega izmed večjih mednarodnih dogodkov, ki filme ne le predvaja, a hkrati sofinancira in koproducira – prek lastnega sklada Hubert Bals – je prav v nudenju denarne in produkcijske podpore še neuveljavljenim ali izven industrijskim avtorjem ter brezdenarnim projektom, ki bi v mednarodno sfero ponesli sveže vizije in glasove. Letošnji Rotterdam je nakazal, da teh ne manjka; le keš in dvorano jim je treba dati.

Iz Rotterdama ekskluzivno za Radio Študent, Nace Zavrl.

///////////

K formiranju filma kot eni od ključnih medijskih form dvajsetega, navsezadnje pa tudi enaindvajsetega stoletja, je nedvomno prispeval tudi teoretski razmislek. Filmska teorija, vsekakor izjemno zanimiva disciplina, ki preči več raziskovalnih polj, je tako s filmsko prakso že zelo zgodaj spletla prav poseben odnos: proizvajanje konceptov se tako ne nujno odvija na ravni teoretske spekulacije, temveč se lahko proizvaja skozi film sam, ki s tem postane tista medijska forma, ki začne premišljevati o lastnih možnostih oziroma nemožnostih v različnih simbolnih kontekstih družbene resničnosti.

O (z)možnostih filma v relaciji do širše družbene realnosti v monografiji z naslovom Kino ali imaginarni človek: Esej iz sociološke antropologije, ki jo je uredil Nil Baskar, prevedla pa Katja Kraigher, razmišlja tudi Edgar Morin, čigar opus povezuje polja filozofije, sociologije, psihologije, antropologije ter mnogih drugih ved. Morin je avtor več kot 40 knjižnih del, ki so prevedena v vrsto svetovnih jezikov. V spremnem promocijskem besedilu k izdaji omenjenega dela lahko še preberemo, da je Morin filmsko zgodovino poleg samostojnih študij zaznamoval še kot soavtor Kronike nekega poletja (1961), ključnega dela cinéma vérité, ki ga je podpisal skupaj z Jeanom Rouchem.

Več o Morinu in izdanem delu nam bo povedal Andrej Šprah, ki pravi, da gre

////////////////////////////////////////////////

Izjava

///////////////////////////////////////////////

Nadaljujemo z omenjeno Teorijo filma: uvod skozi čute Thomasa Elsaesserja in Maltea Hagenerja, ki se osredotoča na preučevanje razmerja med filmom in telesom gledalca. Več o namenu izdaje  nam bo v posnetku zaupala Polona Petek, med drugim tudi prevajalka omenjene izdaje:

//////////////////////////////////////////////

Izjava

//////////////////////////////////////////////

Pričujoča monografija, ki skuša biti več kot priročnik, saj si avtorja, Thomas Elsaesser kot eden najvidnejših sodobnih filmskih teoretikov ter Malte Hagener, nekdanji Elsaesserjev doktorski študent, danes pa profesor medijskih študij na Philipps-Universität v Marburgu, prizadevata razvijati nekonvencionalne pristope, pa vendarle trpi, kot je ugotovil Nenad Jelesijević v prispevku za MMC, za precej tipično boleznijo t.i. zahodne vednosti; po Jelesijeviću je tako problem monografije navkljub inovativnemu pristopu njena zamejitev v produkcijsko perspektivo »prvega sveta«.

Po drugi strani pa ni boljšega načina za »popravilo« tega neskladja predstavitev še zadnje izdaje z naslovom Tretji film: teorija, praksa, odmevi, ki »/…/ prinaša izbor ključnih izjav, manifestov in polemik »tretjega filma«: revolucionarnega, trikontinentalnega in izjemno daljnosežnega gibanja za osvoboditev filmske ustvarjalnosti izpod spon ekonomsko-politične odvisnosti »sveta v razvoju«, kot so zapisali pri Kinoteki. Več o tej izjemno pomembni pridobitvi pa na bo povedal Andrej Šprah:

//////////////////////////////////////////////

Izjava

//////////////////////////////////////////////

Drage poslušalke, ob zvokih znamenite La hora de los hornos Solanasa in Getina se od vas poslavljamo, hkrati pa še opozarjamo, da bomo posamezne, danes predstavljene izdaje na valovih RŠ predstavili še podrobneje. Danes sva bila z vami Nina in Nace, za tehnično realizacijo sta poskrbela vajenec Beno in tehnik Primož.