Netflix v žilo

Oddaja
15. 11. 2021 - 20.00

Drage poslušalke, dragi poslušalci, ustvarjalna ekipa Temne zvezde vas pozdravlja v novembrski ediciji oddaje. Tudi tokrat z drugim in to sezono najverjetneje poslednjim novim avtorjem, ki bo poskušal naslediti obvladovanje temnih zvezd in drugih mističnih teles filmskega kozmosa. Današnjo oddajo posvečamo problematiki uporabe identitetnih politik za ustvarjanje novih oznak za filmske in serijske žanre; iskali bomo izvor potrebe po teh novih žanrskih opredelitvah, govorili bomo o upodobitvah LGBT+ in drugih marginaliziranih skupnosti, predvsem pa se bomo do teh upodobitev in nenazadnje do odnosa, ki ga do teh skupnosti gojijo pretočni velikani, poskušali kritično opredeliti. 

Kakšno zvezo imajo identitetne politike, LGBT+ in pretočne platforme? To sprva morda niti ni tako očitno, vendar je vsem, ki so dovolj stari – oziroma mladi –, da še pomnijo, kako je v rokah gnesti TV-pilot, ta povezava nekje v spominu že znana. Ko smo namreč po obilnem kosilu brez pretirane aktivnosti nevronskih sinaps leno preklapljali med kanali, smo to počeli vsaj z zadovoljstvom nekoga, ki deluje relativno avtonomno. Po drugi strani je avtonomija pri izbiri vsebin na pretočnih platformah s prihodom algoritmov danes v najboljšem primeru stvar vedenjskih teorij, psihološke stroke in marketinških študij. Algoritmi na nas in našo izbiro vplivajo večinoma nezavedno, prek na videz nedolžnih ‘predlogov’, kaj naj si, zaboga, pogledamo naslednje – kar je na platformah z za človeka nepregledno količino vsebin ključno pri izbiri. To je nenazadnje potrdil tudi Netflix sam, ko je že leta 2013 tvitnil, da je okrog 75 % gledanja na njihovi platformi posledica predlogov algoritmov. Za nas pa je pomemben predvsem modus operandi teh algoritmov, njihov platonistični ideal najvišjega dobrega, ki je le eden – uporabnika na platformi zadržati karseda dolgo. Zakaj? Za komentar smo prosili evropsko vejo Netflixa.

Kultura – sploh ožje kulturne sfere – so kot sistemi ljudi s podobnimi interesi in vrednotami sijajen poligon, na katerem algoritmi lahko prek povezovanja okusov ljudi ugibajo, kaj nam bo všeč, in se na ta način izpopolnjujejo. Njihova taktika zadrževanja gledalca je zelo preprosta: predlagati mu čim več vsebin, podobnih tistim, ki so mu bile že prej všeč ali ki so bile všeč ljudem njegove starosti, spola, poklica, spolne usmerjenosti in rase.

Netflix ima trenutno okoli 209 milijonov naročnikov, od katerih lahko zbira aktualne podatke o njihovih preferencah in navadah konzumiranja vsebin – kar je, nenazadnje, tudi ena izmed njegovih večjih prednosti v primerjavi s tradicionalno televizijo, ki svoje publike ne more izrabljati na podoben način. Netflix zajema in uporablja sledeče podatke: kdaj, kje in na kateri napravi gledamo vsebine; kdaj jih damo na pavzo in koliko ur pogledamo v enem sedenju; katere serije dokončamo in katerih ne; poleg tega pa še analizira vse naše podatke s Facebooka in Instagrama ter podatke o brskanju po spletu, ki jih kupuje od zunanjih ponudnikov.

Pretočnemu velikanu sicer težko očitamo promoviranje vsebin s pomočjo algoritmov, saj nas tovrstne marketinške strategije danes obkrožajo že praktično povsod. Lahko pa mu očitamo, da na svojo platformo sprejema vsebine ne zaradi njihove kvalitete, temveč zaradi lačnih želodcev algoritmov, ki pravijo, da se te in te oznake dobro prodajajo. Še bolj problematično pa je, da Netflix na podlagi podatkov o gledanosti sprejema odločitve glede produkcije ‘svojih’ vsebin, tako imenovanih Netflix oriđinalsov, s čimer aktivno prispeva k poplavi šodra, ki je, kot bomo razglabljali v nadaljevanju oddaje, lahko tudi škodljiv. Netflix tako v zadnjem času beleži ogromen porast vsebin, označenih z “LGBT+ Stories” kot žanrsko oznako, s čimer se navsezadnje, kot bi rekle osrednjeslovenske babice, mešajo jabolka in hruške. 

Žanrsko opredeljevanje je s teoretskega vidika namreč zahtevno delo in nespodobno je, da se ga Netflix loteva na najbolj marketinški način, kot je mogoče. Filmski teoretik Andrew Tudor na primer zapiše, da problem pri opredeljevanju filmskih žanrov nastane že, ko vzamemo v nabor vse za nek žanr relevantne filme. Tako jih ločimo od vseh ostalih, še preden začnemo iskati njihove skupne lastnosti, s čimer jih že a priori žanrsko opredelimo – kar je torej neke vrste začarani krog: z izborom že vnaprej predpostavimo podobnosti, ki jih želimo najti. 

Označevanje zgolj glede na fabulo, kar s pripisovanjem oznake “LGBT+ Stories” filmom počne Netflix, pa je, kot zapiše teoretik Robert Stam, najslabše. Tovrstna kategorizacija namreč pove zgolj, o čem se bo govorilo, in ne, kako, kar je prvi in največji problem oznak, kot je “LGBT+ Stories”. Drugi problem pa je, da takšna žanrska oznaka ni zares filmska v smislu, da bi nam posredovala informacije, kot nam jih posredujejo druge ustaljene oznake, denimo grozljivka, komedija, romantična komedija …, temveč je oznaka “LGBT+ Stories” predvsem marketinška.

Gre dejansko za buzzworde, ‘vroče besede’, ki vzbudijo naše zanimanje. Uporaba buzzwordov računa prvič na aktualni kulturni momentum teh besed in drugič na to, da si bomo, ko jih slišimo, serije, označene z njimi, predstavljali take, kakršne si v nekem trenutku želimo. V primeru identitetnih politik gre tu za uporabo – oziroma izrabo – v zadnjih nekaj desetletjih nastalega javnega diskurza okrog v preteklosti marginaliziranih spolnih in spolnostnih identitet za več klikov in posledično več dobička. 

Kako definiramo žanre, je namreč še največkrat odvisno od naših namenov opredeljevanja. Če bi nas, recimo, zanimalo, kako žanrske oznake kot izvenfilmski usmerjevalci pomena vplivajo na gledalčevo doživljanje filma, bi žanre opredeljevali ne glede na strukturne, formalne ali vsebinske razlike med njimi, temveč glede na to, kako jih dojemajo gledalci. Govorimo torej o primeru, v katerem bi nas zanimalo, ali bi gledalec grozljivko gledal drugače, če bi jo žanrsko opredelili kot komedijo. V primeru Netflixa je njegova motivacija z žanrskimi oznakami, kot sta “FaMIly WaTCh tOgEThEr MoOvies” ali pa kar “EXcItiNg MooVieS”, očitna – gre torej za to, da Netflix filme žanrsko opredeljuje tako, da se bodo čimbolj gledali, ergo – prodajali. 

Netflix v klasični neoliberalni maniri avdiovizualno vsebino v prvi vrsti vidi kot potrošni material in šele nato kot resna dela, ki v sebi nosijo del družbe in družbi vračajo del sebe – v smislu, da film v nasprotju z večino potrošniških dobrin ima vpliv na kulturno okolje, v katerega vstopa. Ta odnos platforme do svojih vsebin je v luči najnovejše Netflixove kontroverzije glede komedijanskega šova Dava Chappella z naslovom The Closer, ki je izšel prejšnji mesec, povzela novinarka New York Timesa Lauren Michele Jackson. Jackson poskuša logično razdelati jedro problema Chappellovega nastopa - kako je mogoče, da Netflix brez zadržkov hkrati gosti vsebine z nalepko LGBT+ in vsebine, kot je The Closer, ki znotraj iste skupnosti ustvarjajo nemir, spore in ogorčenje. Jedro problematičnosti Chappellovega šova je, da si po svoji – zanj sicer standardni maniri – skupnost LGBT+ izposoja za neslane šale in jih prek teh tudi kritizira. Polemika je na prvi ravni izbruhnila ravno zaradi teh neslanih šal, na višji pa, ko so številni izrazili mnenje, da so Chapellove kritike te skupnosti ne samo neutemeljene, temveč tudi nevarne. 

The Closer je v prvi vrsti poskus ojačanega boomerja, sicer aktivističnega veterana, da se sprijazni z nekaterimi vidiki aktualne kulture politične korektnosti. V drugi vrsti pa je nek osebni račun, ki je za Chappella ostal neporavnan še iz njegovega prejšnjega Netflix spešala izpred dveh let, Sticks and Stones. Tam je s standup komiko prvič izrazil svoje nerazumevanje LGBT+ in transkulture. 

Medtem ko je sicer res, da v več trenutkih svojega šova Chappelle izusti izjemno sumljive komentarje, na primer “gender is a fact”, in večkrat s pozicije superiornosti pridiga oziroma poučuje LGBT+ in feministična gibanja o načinih, kako bi ta morala voditi svoje aktivistično delovanje, je res tudi, da se Chappelle v šovu večkrat eksplicitno opredeli za feminista in podpornika transskupnosti. To podkrepi z raznimi anekdotami iz svojega osebnega življenja, vendar to – navsezadnje – izpade kot šibek argument tipa “imam temnopolte prijatelje”.

Kot smo že omenili, je bistvo Chappellovega letošnjega šova The Closer kritika skupnosti LGBT+ na račun njihove domnevne preobčutljivosti. To Chappelle izpostavlja kot posredni vzrok smrti njegove prijateljice Daphne Dorman, ki so jo člani dotične skupnosti skozi linčanje na Twitterju pripravili do samomora, ker je komedijanta javno podprla pri njegovem, na isti način kontroverznem šovu Sticks and Stones. Takó zgodbo seveda pripoveduje Chappelle. Dorman je bila transženska, ki jo je Chappelle kljub temu, da ni imela izkušenj v standupu, povabil za svojo prednastopajočo na nastope v Illinoisu. Tu lahko dejansko sočustvujemo z našim klovnom, sploh ko po uri komedije smrtno resno in izrazito čustveno pripoveduje to zgodbo – človek mu verjame, da ga je smrt prijateljice močno prizadela, in nobenega dvoma ni, da je Chappelle prepričan, da je zanjo deloma odgovorna PC-kultura skupnosti LGBT+. 

Glede na to, da večkrat izrazi razumevanje gibanj, iz katerih se norčuje, in z njimi sočustvuje, se zdi bolj verjetno, da Chappelle enostavno ni v koraku s časom, kot da ga podžiga neko primitivno sovraštvo, ki ga ponavadi povezujemo z oznakami “homofob” ali “transfob” in ima sicer korenine v strahu pred neznanim. Morda bi bila Chappellova kritika sprejeta povsem drugače, če na slednjo ne bi bila pripeta navlaka vseh petdesetih minut borderline neokusnega komedijantskega šova. 

Zmoto Chappellove kritike LGBT+ še najbolje izpostavlja Aja Romano v članku za Vox. Chappellovim očitkom o pretirani občutljivosti skupnosti LGBT+ kontrira s tem, da izpostavi, kako Chappelle s svojim nastopom punch downa na transskupnost kot izjemno ranljivo populacijo, ki je – kot navede statistiko –, veliko bolj dovzetna za tovrsten stres, ki ga že tako doživlja na dnevni bazi. Prav tako izpostavlja, da je Chappellova retorika postavljanja LGBTQ+ in feminističnih gibanj nasproti gibanjem za pravice temnopoltih zgrešena, saj Chappelle te demografske skupine predstavlja kot ločene entitete. Ne glede na vse, Chappellov spešl s svojo kritiko gotovo ne pripomore k diskurzu o skupnosti LGBT+ in je zanjo lahko celo nevaren, kot argumentira Romano. Temu pritrjuje tudi avtorica članka v New York Times Michelle Jackson, ki zaključuje, da se samo v svetu, v katerem so filmi in serije za Netflix skrčeni v številke in algoritme, lahko zgodi, da se na isti platformi pojavi taka količina vsebin LGBT+ in Chappellov spešl … Navsezadnje gre torej le za keš.

Netflixu pa je kljub vsemu treba priznati, da si pri predstavljanju tako LGBT+ kot drugih marginaliziranih skupin nalaga eno večjih bremen med današnjimi ponudniki, čeprav tega ne počne zaradi svojega progresivnega in dobrosrčnega krismas spirita, temveč zato, ker analize marketa pač predvidevajo, da bo šlo to v dnar kot Adi in pojoča psa. John Ciancutti, nekdanji visokoleteči inženir na Netflixu, je pred nekaj leti celo zapisal, da “Netflix išče najefektivnejše vsebine. To so vsebine, ki bodo prinesle največ ‘sreče’ glede na ceno licence”. Sicer pa se platforma sploh ne trudi skrivati tega odnosa do vsebine, saj so leta 2013 izdali neke vrste promocijski(?) video, v katerem povedo isto stvar, le da iz svojih lastnih ust.

Netflix pri izbiranju vsebine te torej ne vrednoti pretirano poglobljeno niti se ne sprašuje preveč o ideološki konsistenci svojega početja. Naše vprašanje na tem mestu je: kaj to pomeni za vsebine z ‘aktualnopolitičnimi’ tematikami, kot je obravnava LGBT+ in drugih marginaliziranih skupin. Oglejmo si torej še nekaj primerov. Serija Atypical sledi zgodbi Sama, mladega fanta z avtizmom, ki poskuša navigirati v svetu odraščanja. Ima zelo topla, podporna starša in sestro Casey, ki se spopada s svojo spolnostno identiteto. Serija avtizem in biseksualnost najstniških oziroma jang adalt likov poskuša naslavljati organsko in pristno, kar bi ji skoraj uspelo, če ne bi bili liki in dogajalni prostor izjemno idealizirani. Poleg tega serija na karikira Casey, temveč je dovolj karikiran lik Sam.

Lastnosti večine likov, sploh v večini serij, so sicer do neke mere pretirane, vendar je problem, ki ga ima Atypical, v tem, da je praktično edini označevalec Samovega lika njegov avtizem. Že iz naslova – prvega stika s serijo – je jasno, da je to njena tržna niša. Ni napak, da se osebe z avtizmom jasno opredelijo kot take, napak je, da je to njihova edina in posledično lahko samo pretirano izpostavljena, torej karikirana lastnost. Serija navadno sledi približno takšni formuli: 

  1. Sam in prijatelji se imajo fino.

  2. Neka sicer običajna stvar nastopi kot ovira, ki je jasno in direktno povezana s Samovim avtizmom.

  3. Težave.

  4. Sam skozi pogovor z bližnjo osebo spozna svoje zmote, se prilagodi in vse je nazaj po starem. 
     

Podobni liniji sledijo tudi zapleti glede Caseyjine biseksualnosti. To sicer je nek klasičen lok za serije, vendar je preprostost serije Atypical, ki izvira iz poenostavitve likov zgolj na njihov avtizem ali seksualnost, tista, ki sicer luštno, feel good serijo sčasoma napravi plitko in nekoliko pokroviteljsko.

Za kontrast vzemimo prikaz avtizma v seriji Community Dana Harmona, ki je nastala v produkciji NBC, a jo je Netflix sčasoma licenciral za svojo platformo. Community je serija, v kateri se starostno raznolika skupina zbere v ameriški javni visoki šoli, kjer zaradi treša javnega šolstva bolj malo študirajo in večinoma uganjajo norčije. Abed je lik, ki s svojimi dejanji in vedenjem kaže izrazite znake avtizma. Ne razume čustev kolegov in se posledično večkrat vede socialno neprimerno. Vendar njegov avtizem ni njegov lik, je njegova lastnost, ki ga naredi tridimenzionalnega. Večina njegovih zgodb ne izhaja iz njegove asocialnosti, temveč iz njegove osebnosti, ki – ponavljamo – ni v celoti le to, da ima avtizem. Mestoma s popkulturnimi referencami – obseden je namreč s pop kulturo in filmom – deluje kot klovn svoje študijske skupine ali pa se zaradi svoje obsesije zaplete v nekoliko čudne stranske zgodbe – v eni epizodi na primer izgublja pameti ob ugotavljanju, ali je Nicolas Cage dober igralec ali slab.

Vendar to ni tisto ključno, kar razlikuje lik Abeda od lika Sama iz Atypical. Abed je bistveno bolj razdelan kot oseba. Njegovi težki trenutki, ki so posledica avtizma, se občutijo kot veliko težji, bolj pristni. Svet v Community ni idealiziran. Abedov oče, denimo, ga ne razume, ne razume njegove obsesije s pop kulturo in njegovega ekscentričnega, včasih tudi asocialnega vedenja. V eni izmed epizod Abed, recimo, govori o tem, kako je v preteklosti trpel zaradi medvrstniškega nasilja, in večkrat je v epizodah z Abedom v središču govora o njegovih težavah z mentalnim zdravjem. 

V seriji Atypical teh vdorov krutosti današnjega realnega sveta ni in to ji tudi manjka, da bi se njeni liki lahko razvili. Podobno je, denimo, s prikazom homoseksualnosti v Netflix oriđinal seriji Sex Education - svet serije ni idealiziran v smislu, da se morajo homoseksualne osebe v njej soočati ne le zgolj same s sabo, temveč tudi z okoljem. S tem postane njihov interni konflikt – pri katerem ostane Atypical z likom Casey -, njihov strah pred nesprejetjem, veliko bolj prepričljiv.

Težava je v tem, da serije, ki te tematike idealizirajo, ne doprinesejo ničesar novega k pogovoru. Tudi predstava sveta kot zgolj toplega, sprejemajočega in dovzetnega za marginalizirane skupine je nekoliko vprašljiva in v primerih, v katerih se liki zaradi neuspešne tridimenzionalizacije sprevržejo v karikature, tudi neprimerna. Vendar pa se to očitno prodaja. Seriji Community in Sex Education sta kvalitetni in edinstveni na način, da jima le stežka najdemo podobno, medtem ko je serij, kot je Atypical, ogromno. Je šolski primer poplave šodra, ki jo ustvarja Netflix s svojimi oriđinalsi. Ti večinoma sicer niso nujno obupni, vendar hkrati niso pretirano kvalitetni.

Problem nastane, ko ta šoder, kot smo ga poimenovali, brez nekih tehtnejših premislekov naslavlja marginalizirane skupine, ker želi kapitalizirati na kulturnem momentumu diskurza o LGBT+ in drugih zapostavljenih skupinah, kot so osebe z avtizmom. Karikiranost in idealizacija, ki se bržkone dobro prodajata, ker sta privlačni predvsem ljudem, ki niso del teh skupin, pa ne doprineseta nič novega ali pretirano dobrega k pogovoru, z izjemo reprezentacije, ki je v najslabših primerih škodljiva – ker utrjuje napačna in posplošena prepričanja –, v najboljših pa meji na stereotipno. Če smo spoznali eno osebo z avtizmom, nismo spoznali vseh. Dejstvo je, da v realnosti ne more obstajati idealna serija, ki bi lahko predstavljala vse osebe z avtizmom ali vse, ki niso heteroseksualno spolno usmerjeni. Vendar s tem ni nič narobe in absolutno ni potrebe po tem, da bi se problem reševal tako, da to poskušamo doseči prek nekih idealiziranih karikatur in stereotipov. 

V kolikšni meri pa lahko sploh zamerimo idealizacijo vsebinam, ki so v prvi vrsti namenjene najstnikom? Če brez težav sprejmemo kubične kilometre hetero-teen-rom-com dreka, zakaj ne bi serije, ki se ukvarjajo z nehetero odnosi in marginaliziranimi skupinami, morale prav tako uporabljati drekastih, marketinško izjemno uspešnih žanrskih konvencij in nastavkov? No, shitty-teen-rom-comov v resnici ne sprejemamo ali pa vsaj ne bi smeli sprejemati brez problema – tako kot ljubezenska poezija lahko nekje med vrsticami skriva seksistične patriarhalne vzorce, to isto lahko počnejo tovrstne serije. Stvar je v tem, da se s tem ne smemo zadovoljiti pri cis-hetero serijah o nevrotipičnih najstnikih niti teh implicitnih, škodljivih vzorcev ne smemo spregledati v filmih, ki središčijo na prikazu nehetero odnosov. 

 

Pisal je Lenart, lektorirala je Teja, brala sta Pia in Rasto, tehniciral je filip

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness