V marčevski ediciji Temne zvezde se bomo v intervju z ameriškim eksperimentalnim animatorjem Petrom Burrom ozrli proti širokemu in raznolikemu polju sodobnega eksperimentalnega filma in njegovih zmožnosti sredi digitalno-multimedijske planjave, katerega delček smo si v začetku meseca lahko ogledali v Slovenski kinoteki. To je namreč v sklopu svoje evropske turneje obiskal tudi Burr sam. Po kratkem uvodu bomo prisluhnili pogovoru, ki ga je z Burrom vodil Nace Zavrl.

37-letni Peter Burr prihaja iz ustvarjalno precej živahne brooklynske scene, kjer v svojem računalniškem studiu že nekaj let ustvarja kratkometražne videe, občasno pa tudi zahtevnejše intermedijske instalacije ter žive performanse. Burrovo filmsko in sodobnoumetniško ustvarjanje je v zadnjem času doživelo svoj delež kritiškega priznanja: jeseni 2016 je Burr na prestižnem zagrebškem festivalu avantgardnega filma 25 FPS prejel glavno nagrado za svoj štirinajstminutni izdelek Nered, oziroma The Mess: fragmentirano futuristično zgodbo o opustošenem podzemnem naselju, ki jo namerava ustvarjalec s pomočjo programerske kolegice, sicer ustvarjalke videoigric Porpentine pretvoriti tudi v format digitalne video igre.

Resnih teoretskih refleksij Burrovega (zdaj že razmeroma obsežnega) opusa v mednarodnem medijskem prostoru sicer primanjkuje, skorajda vsa objavljena besedila pa svojo obravnavo pričnejo z eno in isto (sicer ne ravno zgrešeno) tezo: Burrovi filmi na unikaten, skrajno prefinjen ter kompleksen način prepletajo podobe iz svetov abstrakcije in figuracije. Po eni strani so Burrove asketske animacije – ki jih opazovalci nemalokrat umeščajo v umetniške tradicije modernizma, minimalizma in strukturalno-materialistične kinematografije – sestavljene zgolj iz bazičnih matematičnih prvin - krogov, kvadratov in črnobelih pikslov –, po drugi strani pa se ravno ti miniaturni atomski elementi nemalokrat združujejo ter spajajo v simbolne, organske, celo človeške organizme – od dreves, živali in travnikov pa do polnopravnih odraslih teles. Ravno tovrstno kombiniranje praznih, formalističnih ter figurativno bogatejših elementov Burra (vsaj v kontekstu sodobnega eksperimentalnega filma) dela samosvojega.

V obravnavi avtorjeve razmeroma koherentne kariere velja izpostaviti še aspekt, ki je ob ogledu petih stvaritev, s katerimi se je Burr predstavil v Slovenski kinoteki, nemara najočitnejši. Ob pogledu na čiste abstraktne linije in drobne utripajoče piksle, ki močno zaznamujejo večji del animatorjevega ustvarjanja, se sama od sebe ponuja razlaga, da je Burr v prvi vrsti raziskovalec modernih tehnologij, zlasti zaslonov, video iger ter digitalnih računalnikov.

A četudi se Burra nemalokrat umešča prav v tovrstne tradicije post-internetne ter tehnološko ozaveščene umetnosti, pa je ta enostavna tehnična interpretacija v mnogo pogledih prelahka, kot nam je Burr zaupal v sledečem pogovoru. Bolj kot internetni stroji in elektronske aparature filmarja zanimata prostorskost ter strategije audiovizualne naracije; te pa Burr vseskozi dojema v razmerju do multimedijskega, informacijskega sveta, v katerem je film kot množični medij dodobra izgubil svoj hegemonski položaj. Svoje večmedijske gibljive podobe Burr tako obravnava v isti sapi z digitalno vizualno umetnostjo, temu primerno pa se ne izogiba niti vprašanj politike in političnosti.