Znak vrzeli rusko – ameriškega literarnega teoretika Mihaila Epštejna je branje, ki zahteva čas in mentalno odprtost. Pisec je bil slovenski javnosti do lanske prve objave LUD Literatura še nepoznan, Znak vrzeli pa je v Rusiji izšel že leta 2004. Profesor teorije kulture in literarne teorije na ameriški Univerzi Emory v slabih šeststo strani dolgi knjigi ubere zanj značilno pot. V kompendiumu obstoječih humanističih ved poišče vrzeli in jih zapolni z možnostmi, ki jih ponuja praznina.

Tako je Znak vrzeli, s podnaslovom O prihodnosti humanističnih ved, berilo za tiste, ki v širokem svetu humanistike še niso našli špranje, v katero bi lahko preselili svoje ideje in sodelovali pri rojevanju novih kulturnih formacij. Epštejn obstoječe humanistične paradigme presprašuje in v njih išče možnosti za nova koncipiranja. Knjiga je tako pobeg v – skozi avtorjeve oči – svetlo prihodnost, kjer bo mogoče sožitje med živimi in neživimi.

Njegovo pisanje odlikuje nebrzdano navdušenje nad črko, besedo in najpomembneje, vrzeljo. Znak vrzeli se v veliki meri ukvarja s prazninami, ki so neusahljive tako kot bele luknje v vesolju. Od tod izvira tudi avtorjeva otroška navdušenost nad teorijo in njenimi neomejenimi potenciali. Že pogled v kazalo knjige nas navda z željo po spoznavanju neznanih konceptov, kot sta na primer semiurgija in ipseizem.

Njegovo pisanje spremlja senca nekega novega subjekta postrealnosti 21. stoletja, ki mora sprejeti kibernetizacijo svoje biti in tehnizacijo svojega nasledstva. Knjiga humaniste 21. stoletja uči spoprijemanja z množico dejavnikov, ki ogrožajo njihovo polje. Epštejn kljub črni sedanjosti v humanistiki vidi velik potencial in pričakuje njen vzpon.

In le pomislimo, tehnoangeli te postrealnosti smo prav mi, avtorji novih inteligenc tehnicističnega okolja. Visoko razvita in v nebo razvijajoča se tehnologija ni mogoča brez samorefleksije, zato si znanosti ne upajo pozabiti na humanistiko. Prav nasprotno, v njej lahko po dolgih letih preziranja končno uzrejo sopotnika.

Konstruktivna vloga humanistike izhaja iz njene nemoči, da bi dokončno zgrabila izmuzljivost konceptov subjekta in objekta, dokončno fiksirala njun pomen in svoji metodologiji odvzela subjektivnost. Prav zato je zmožna oblikovanja novih znakov. Toda oblikovanje novih znakov za vso ceno ni njena prvenstvena vloga. Srečujemo se namreč z omejitvami ekonomije pozornosti, ki je posledica hiperprodukcije tekstualnega gradiva.

Črka in beseda zaradi tega postajata vedno manj vredni. Epštejn nas zato opozori na nujnost proučevanja praznine teksta, ki je pomembna prav tako kot znaki. Toda, ali smo po vseh postih in izmih res že tako daleč, da obrnemo hrbet vsebini in se usmerimo k praznini? Epštejn meni, da ja. Pri označevanju praznine lahko po mnenju avtorja najdemo nove impulze za razvoj filozofije jezika, iz katere se lahko vpelje novo filološko smer, ekologijo teksta.

Izraz znak vrzeli ima dvojni smisel: vrzel kot odsotnost in manko znaka ter zmožnost oblikovanja novih znakov na neki drugi ravni. Tako od analize že obstoječih znakov pridemo do sinteze novih: terminov, konceptov in diskurzov nove generacije humanistov. Epštejn tako svoje delo poimenuje filozofija mogočega. Ta se bo lahko vzpostavila le ob pogumnem mešetarjenju s koncepti mislecev, ki šele prihajajo.

Epštejn nas v potencial svojih idej prepričuje s številnimi pojmovnimi analizami. Primer je beseda diskurz, ki izhaja iz latinskega glagola discurrere ali razbežati se. S tem nas skuša prepričati v nujnost divergentnega diskurza. Ta se ne usmerja v središče, ampak beži, se razvija v razvezanem jeziku in vodi v neznano. Kot primer divergentnega diskurza navede Wittgensteinove Filozofske raziskave ali Tisoč platojev Deleuza in Guattarija.

Post-mišljenje ali post-post konceptualizacije Epštejna ne zadovoljijo. Kljub postmodernističnem koncu vsega in odmiku od zastarelih pojmov, nam že v imenu samem ostanejo sledovi bivših konceptualizacij ter njihovo ogrodje. Tako nam avtor ponudi predpono proto, ki nakazuje nov modus mišljenja: prehod od končnosti k začetnosti, na katerega je opozarjal že Mihail Bahtin.

Proteizem, kot ga imenuje, se od precej podobne avantgarde razlikuje v tem, da se ne hvali s svojo novostjo ali naprednostjo. Ponižno namreč sprejema svojo neizogibno in skorajšnjo zastarelost. Je neke vrste dozorela avantgarda, ki je ob minulih neuspehih sposobna sebe razumeti kot začetni stadij, ne pa triumf razvoja nekega fenomena.

Humanistika je v zadnjem stoletju kulturne fenomene obglavljala z razglasitvami smrti avtorja, utopije, zgodovine, resnice in podobnega. Toda poslanstvo humanistike bi morala biti 'sokratična umetnost babištva', ki bi nove koncepte skrbno negovala in s predpono proto označevala prelepo hipotetičnost humanistike. Prav ta hipotetičnost pa ima v dobi razvoja računalniške tehnologije in fizikalnih odkritij na področju vzporednih vesolj, novo vlogo.

Sofiotehnologija ali sinteza filozofije in tehnologije je končno lahko tista veda, ki bo opravila s mislijo, da nas obdaja enkraten svet. Filozofija postaja 'nadtehnologija novega dne stvarjenja'. Živimo v svetu, kjer do mnogih stvari pridemo po principu DIY (do it yourself). Tako lahko od DIY rokodelstva, prehoda na 3D tiskalnike in napovedi oblačilnih kartuš v vsakem zahodnjaškem domu, hitro preidemo v sfero za zdaj še nemogočih idej, ki jih bo tehnologija pomagala uresničiti.

Pri strokovnjakih za metafiziko bodo tehnologi v prihodnosti lahko naročali kar idejne koncepte za nova vesolja in galaksije. Četudi si Epštejn želi za vselej opraviti s koncepti postmodernizma, pa od tam jemlje dva, ki sta zanj onkraj dvoma: pojem praznine in metafiziko odsotnosti. Oba lepo sovpadeta z njegovo ljubezenijo do vrzeli.

Binarizem ruske kulture je vedno zapostavljal tretji element, tudi če govorimo o religiozni zavesti. Ruska pravoslavnost namreč pozna pekel in nebesa, ne koncipira pa vic. V poglavju Očasenje Epštejn razloži ruski pogled na sedanjost. Ta je bila v njihovem jezikovnem in družbenem aparatu od vedno zapostavljena. Nanjo Rusi gledajo kot na »odmev preteklosti ali most v prihodnost«.

Epštejn tako skuša znova obuditi zaupanje v prihodnost. Zanj prihodnost ni to, kar bo, ampak to, kar bi lahko bilo. Sicer pa je tak modus operandi že zapisan v ustroj družbe možnosti, v kateri živimo. Jemljemo posojila - denar, ki bi ga lahko zaslužili. Sklepamo zavarovanja - za stvari, ki bi se nam lahko zgodile. Režemo si prsi – za raka, ki bi ga lahko dobile.

V poglavju Okoli besede nas končno pričaka analiza naslovne vrzeli. Vrzel Epštejn razume kot »točko, na kateri se označevalna veriga pretrga« in ki pomeni »čisto zmago jezika«. Čistost oziroma belina papirja, ki jo 'umaže' pisava, je prav tako produkt kulture, obstaja pa le v primeru, da je kultura sposobna in dojemljiva za proces očiščenja.

Do tega očiščenja lahko pride z usmeritvijo k ekologiji teksta. Ta se ukvarja s proučevanjem vrzeli v »spreminjajočih se zgodovinskih okoliščinah, strukturah različnih žanrov in razvoju kulture«. Ob tekstih se, kot razume tudi dekonstrukcija, množijo interpretacije, ki želijo zagotoviti bralčevo pravilno razumevanje. Toda prav ta presežek znakov besedilo odmika od bralca in semiotično 'onesnažuje' njegov habitat.

Od analize praznine pa se Epštejn usmeri k najmanjšim besednim vrstam. V filozofiji bi moral biti nujno izveden premik od analize samostalnikov in glagolov k analizi nepolnopomenskih besednih zvez, saj te izražajo 'nezavedno mišljenje jezika'. Odnos predloga do predmeta je namreč relacijski, »zato lahko množi in preoblikuje konkretne pomene«. Prav to pa je Epštejnovo glavno vodilo.

Nujnost te menjave nam prikaže na primeru ruskega jezika. Najpogosteje uporabljena beseda v ruskem govoru je »v«, ki ponazarja umeščenost. Umeščenost pa je za ruski subjekt zelo pomembna. »Struktura (predloga) 'v' določa obstoj stvari znotraj nečesa: tudi v najmanjšem je nekaj in tudi največje nekaj obdaja« - ob tem se le spomnimo na rusko babuško, ki popolnoma ustreza temu drobcu ruskega karakterja. Ruščina stvari opredeljuje »ob pomoči nečesa večjega, kar stvar obdaja oziroma umešča vase«.

Epštejn se nato od predloga 'v' in umeščenosti preseli še k ovijanju. Povabi k proučevanju tegimenologije, znanstvene discipline, ki bi se ukvarjala s svetom ovojev. V nasprotju z dekonstrukcijo, ki pravi, da znotraj in zadaj ničesar ni, bi tegimenologija pri analizi odkrivala plast za plastjo in se podajala v globine. Raziskovala in zasledovala bi tisto, kar je skrito, zavedala pa bi se, da tega ne bi našla. Tako se njena pot ne bi nikoli končala.

V knjigi se poleg poglavja o 'zanimivem' pojavi tudi zanimiv traktat o teoretskem srečanju literarnega teoretika Viktorja Šklovskega in psihoanalitika Sigmunda Freuda. Govori o dveh teorijah, ki sta skušali pojasniti psihološko in estetsko učinkovanje književnosti. Gre za koncept potujitve Šklovskega in Freudovo teorijo 'grozljivega'.

Šklovski 'potujitev' razume kot preoblikovanje običajnih stvari v nenavadne, podobno pa je Freudovo 'grozljivo' »tisto, kar je bilo znano – domače, pa je bilo potlačeno in se znova vrača«. Epštejn na nekaj straneh sistematično izpelje, da je Šklovski navdih našel pri Tolstoju, ki je 'nezavedno' razumel že pred Freudom.

Ena večjih Epštejnovih kvalitet se tako skriva v njegovem bogatem poznavanju literarne teorije, ob čemer se jasno in dosledno kaže vpliv literature na izoblikovanje teoretskih konceptov v psihoanalizi, kulturologiji, filozofiji in drugje.

Poglavje, ki je za Epštejnov slog in metodologijo najbolj značilno, pa je Scientiae Desideratae ali 'želene znanosti'. Je projekt ustvarjanja novih znanstvenih disciplin. Ime izhaja iz knjige Francisa Bacona O vrednosti in napredku znanosti. V njej je Bacon na svojevrsten način združil znanost in željo.

V enaindvajsetem stoletju so se okoliščine končno obrnile v prid znanstvenikovi želji. Tako kot je nekoč fantastika navdihovala znanost, sta se njuni vlogi zdaj obrnili. Baconov izrek 'v znanju je moč' tako lahko končno nadomestimo z Einsteinovim 'domišljija je pomembnejša od znanja'.

Ena od mnogih Epštejnovih želenih znanosti je humanologija. Ta v nasprotju s humanistiko človeka razume kot del tehno sfere, ki si človeka podreja. Od humanističnih raziskav se tako Epštejn preseli na območje a-humanističnega, ki raziskuje človeka v njegovi odsotnosti. Išče še zadnje drobce človeškega, ki bodo ostali 'v' ali 'na' kiborgu obdobja postrealnosti.

Humanologiji sledi kulturonika, pri kateri gre za »konstruiranje novih oblik delovanja v kulturi«. Kulturologija razmišlja v projekcijah, kulturonika pa je bolj konkretna in v nasprotju z njo deluje v projektih. Primer take humanistične tehnologije v okviru kulturonike je Derridajeva gramatologija, ki spada v polje translingvistike. Ta ustvarja umetne jezike ali pa stremi k usmerjanju nadaljnjega razvoja naravnih.

Le malo pa se od kulturonike razlikuje koncept transkulture. Tu gre za položaj človeka, ki ga je »kultura osvobodila narave, kulturologija pa kulture«. Transkultura odpira prostore nadkulturnega ustvarjanja in poteka v opoziciji do koncepta globalne kulture, multikulturnosti ter naraščajoče specializacije »posameznih področij kulture«.

Transkulturo občutimo ob izstopu iz lastne in jo imamo lahko za novo obliko umetnosti. Združuje namreč vse ostale umetnosti, kultura sama pa postane Gesamtkunstwerk ali celostna umetnina. Transkultura ponuja osvoboditev od teorije večkulturnosti in teorije identitet. Stremi k pripadnosti enega posameznika mnogim kulturam. Je »univerzalna kulturna paleta, s katere si lahko vsak posameznik svobodno izbira in meša barve za svoj avtoportret«.

Proti koncu knjige se nam zazdi, da v koncipiranju novih disciplin Epštejn že malce pretirava. Ne najde znanosti, ki bi se ukvarjala z običajnim, toda nam misel že takoj uide k antropologiji, ki pa jo v enem izmed poglavij že označi za prazgodovinsko vedo. Morda avtor le goji zamero do nekaterih disciplin in se jim tako skuša izogniti z vpeljavo novih.

Dotično vedo o običajnem tako poimenuje trivialogija ali ordinarika. Ta bi preučevala »celoto vsakdanjih malenkosti in drobnih razvad, ki ležijo onkraj območja družbenega«. Toda ali sploh kaj v zvezi s subjektom leži onkraj družbenega?

Težavo Epštejnovega pisanja vidim v tem, da je nedosleden glede izumljanja in kasnejše uporabe nekega koncepta. Četudi podrobno razloži namembnost nekega novega poimenovanja, zatem še vedno uporablja staro. Nakaže razloge za prehod od post na proto, kljub temu pa koncepcije postmodernizma uporablja vse do konca knjige. Le kdo bo pričel z uporabo novih konceptov, če ne avtor sam?

Epštejn se v knjigi pogosto naslanja na rodno Rusijo in njeno razmerje do Amerike, ki je mnogim, tudi njemu, omogočila razvijanje potencialov. Tako je celotna knjiga tudi nekakšno potovanje po meji med tema državama, ki se zaključi v prilogi o Amerusiji.

To je v bistvu nekakšen slavospev dvo in več jezičnosti: veliko pove že s samim dejstvom, da so veliko rusko književnost ustvarili tisti, ki so znali vsaj dva jezika. »Dvojezičnost je dejavnik intelektualnega osvobajanja«. Ob nepoznavanju tujega ne moremo spoznati niti lastnega. Jezik nas obvladuje, vse dokler ga nimamo z ničemer primerjati. Šele ob srečanju z drugim jezikom lahko prvega resnično obvladamo.

Ameriška kultura, ki je svoj jezik ekscesno razširila, tako deluje kot enooko bitje v svetu dvookih. Priseljenci po svetu na sebi tako nosijo »nevidne narekovaje«, so »citati ene kulture v tekstu druge«, kar jih osvobaja. Tako je emigracija v bistvu ejakulacija ali »izliv spolnih celic ene kulture v nedrja druge in spočetje novih organizmov«.

Kot pravi ruski pregovor: želeli smo kar najbolje, zgodilo pa se je kot vedno. Epštejn ponudi obilo pogumnih konceptov, toda pri njih ne vztraja, da bi, kot Lacan, zakodiral svoje pisanje le za tiste, ki so dovolj vztrajni, da bi se seznanili z njegovo mislijo. Morda pa gre za njegovo zapuščino prihodnjim rodovom humanistov, kiborgom in tehno angelom.

Pomirjena ob dejstvu, da je še mlada, je (bila) Nika Mahnič.