Brez zakona ni zabave
Kokain. Ta beseda vsekakor na nek način odzvanja. Odzvanja pa zato, ker že takoj sproži niz asociacij. Nekateri morda pomislijo na kriminalce – tipa Scarface – in slavno podobo Tonyja Montane, ki sedi za mizo in ima pred seboj goro kokaina. Spet drugi bi lahko pomislili na visokokapitalistične korporativne strukture - odvisnike iz filma Volk z Wall Streeta, ki funkcionirajo na kokainu, da bi ostali karseda učinkoviti pri izvrševanju svojih nalog: intenzivno trgovanje z delnicami, obveznicami in tako dalje. Omenimo lahko še entuziastično uživalko kokaina, ki pleše na techno bangerje. V današnji Teoremi pa govorimo o kokainu kot o paradoksalnem vsiljivcu v instanco zakona – nečem, kar vztraja onkraj deklarativne zakonske regulacije, hkrati pa vzpostavlja logiko zakona zunaj njegovih lastnih meja – skratka, kokain je paralaktično legalen in ilegalen, odvisno od pogleda na njegov status.
O uporabi kokaina na delovnem mestu piše Benjamin Y. Fong v svoji knjigi Quick Fixes: Drugs in America from Prohibition to the 21st Century Binge na naslednji način: »Kokain se pogosto uvršča v skupino 'stimulansov' skupaj z amfetamini, in čeprav je res, da imata ti dve drogi zelo podobne učinke, pa kokain kulturno gledano ne spada zares v to kategorijo. Če pustimo kajenje metamfetamina ob strani, je veliki ameriški apetit po amfetaminih povezan s prilagajanjem napornim zahtevam dela. Nihče si ne bi upal trditi, da gre pri kokainu za isto stvar.«
Ključno pri tem je seveda, da prilagajanja zahtevam dela v primeru kokaina ne razumemo le kot očitno breme za delavca, da zlorabe kokaina ne razumemo zgolj kot pobeg iz korporativne realnosti – ali kot varno zavetje za kapitalista, da si lahko za hip oddahne - temveč kot dobesedno gorivo za reapropriacijo same realnosti. Korporativni delavci med seboj za trenutek postanejo enakopravni, celo s svojim šefom, in z uporabo te magične substance dejansko zradirajo razredne razlike. Lahko bi rekli, da uporaba kokaina na delovnem mestu omogoča uživanje-v-delu. Kapitalistični subjekt uporablja kokain zato, da bi bil kar maksimalno produktiven pri ohranjanju stvari v gibanju, ob tem pa subjekt prejme zadovoljitev v obliki še-več-istega. Še! Potrebujemo še, še več istega!
Rečeno površno je kokain, ki izvira iz listov rastline koke, splošno znan po učinkih, kot so evforija, povečana raven energije in hitro povečanje ega. Najpogosteje se uporablja za ohranjanje ali celo povečevanje učinkovitosti pri: a) vsakodnevnih opravilih, b) ekstremnih situacijah – in prav zato je to popolni stimulans. Zdi se, da njegova domnevna vsemogočnost pomaga vsem, ki kaj potrebujejo. Ne glede na to, ali imate težave pri doživljanju brezkončnega cikla, ki ga prinaša vsakdan, ali pa se morate spopadati z izjemno stresnimi situacijami, bo kokain tu za vas, da vam pomaga pri spopadanju z vsem tem – če ste seveda zmožni plačati zanj. Kljub temu pa je v njegovi funkciji nek double entendre, dvojni smisel; a do tega še pridemo.
Če se zdaj vrnemo k različnim vrstam ljubiteljev kokaina: zdi se, da je delitev med njimi precej zanimiva. Delitev razdeli ljubitelje kokaina na tiste znotraj in tiste zunaj črke zakona. Kot smo že omenili, je ključnega pomena, da te delitve ne razumemo kot razredno delitev, temveč povsem formalno, pri čemer je edina razlika v tem, da skupini preprosto igrata »v skladu z« eksplicitnimi pravili in »proti« njim. Med tema dvema vrstama obstaja majhna, a ključna razlika.
Poskusimo podrobneje razlikovati med obema skupinama. Razmejimo lahko dve skupini: insiderje, torej tiste, ki delujejo v okviru zakonskih omejitev; in outsiderje, torej tiste, ki delujejo zunaj funkcije zakona. Če ju zdaj opredelimo natančneje: insiderja interpelira véliki Drugi, virtualna entiteta, ki beleži naša dejanja in deluje s svojimi prepovedmi in zapovedmi, medtem ko outsider zmotno misli, da je uporniška figura že s tem, da deluje zunaj eksplicitnih zahtev velikega Drugega. Uživanje ostaja enako porazdeljeno tako v brezzakonskem stanju kot v hiperlegalnosti, saj je v obeh mogoče uživati – v obeh uživa nek določen tip subjekta, ki ne nosi nobene bistvene diferenciacije razen povsem formalne delitve na insiderje in outsiderje. Ne glede na to, ali gre za gangsterja ali korporativno figuro, ta »majhna razlika« med njima temelji zgolj na tej deklaraciji – eden je uradno zabeležen, drugi pa ne.
V tem primeru nas torej pri kulturi kokaina ne zanima toliko to, kako kokain deluje ali kaj povzroči v telesu, ampak bolj to, kako označuje določen niz implicitnih pravil vedenja oziroma določeno ideološko dispozicijo. Ta je lahko prisotna tudi pri osebah, ki ne uporabljajo nujno kokaina, a prav tako ustrezajo istemu opisu. Skratka, zanima nas razumevanje simbolne funkcije kokaina, ki bi ga v tem kontekstu lahko razumeli kot nekakšno vozlišče ali označevalec-gospodar v žižkovsko-lacanovskem smislu – označevalec-gospodar ne označuje ničesar, vendar strukturira celotno simbolno polje. Zdi se, da označevalec nekam kaže; subjekt ni povsem prepričan, kam, a še vedno ga prestreže na poti, mu doda osebni zasuk, tako da vanj implementira smisel.
Nikakor pa ne smemo zanemariti tiste ritualistične insistence, ki je neločljivo povezana s postopkom jemanja kokaina. Fascinanten vidik vseh vrst konzumpcije - tudi konzumpcije hrane ali zadovoljevanja običajnih bioloških potreb – je zanjo značilna fetišistično-ritualistična izvedba. V primeru kokaina bi to pomenilo nekaj takega kot osredotočanje na podrobnosti kristalčkov, skrb za to, da je prah popolnoma zdrobljen, prizadevanje za risanje identičnih črtic. Trdimo, da je ta čisto opisni moment tisto, kar dejanju daje njegovo perverzno lastnost - preprosto zato, ker poskuša predmet izolirati od vsake označevalne verige. Namesto tega se oklepa njegove povsem estetske razsežnosti, ki za zasvojeni subjekt postane nekakšna magija. V teh nekaj kratkih, a ključnih trenutkih ritualistične priprave subjekt resnično uživa – strastno se zadržuje pred trenutkom konzumpcije, gradi pričakovanje in izkušnjo prilagaja samemu sebi.
Lahko bi rekli, da to do neke mere velja za osnovno predstavo o razmerju med subjektom in objektom: subjekt je vedno vpet v objekt, tako da vstopa v dinamiko, ki ne deluje zgolj kot čista opozicija subjekt/objekt - kot dejavnik in opazovana stvar. Nasprotno, njuno srečanje vedno implicira neko tretjo entiteto: velikega Drugega, ki v nekem smislu omogoča, da eden drugega s samim performativnim spektaklom šele vzpostavita. Skratka, ta vzpostavljena ekonomija strukturira njuno posredovanje in premika ovire med njunimi domnevnimi razlikami; subjekt uporablja objekt – kokain – kot sredstvo, hkrati pa se podredi, zato da je uporabljen s strani objekta. Ta perverzna dialektika igra pomembno vlogo pri aktivni vlogi substance, kot je kokain – prav to magično delovanje, ki se vzpostavi v medsebojnem delovanju med dejavnikom in substanco, je tisto, kar obljublja magične dobrote te substance. Natanko zato bi lahko rekli, da gre v marksističnem smislu za blago par excellence.
Sledi glasbeni premor. Poslušali bomo Tamaro Obrovac, istrsko kantavtorico in jazz glasbenico, ter njeno pesem »Sexuvalna / Sexrolling«. Pesem je odpeta v južnoistrskem narečju – finesam njenega dialekta bodo sledili le nekateri, izbranci, to pa seveda velja tudi za kokain.
♫ Tamara Obrovac – Sexuvalna / Sexrolling
Poslušate oddajo Teorema na Radiu Študent. Osredotočamo se na kokain in skušamo razvozlati teoretske implikacije fascinacije nad to substanco. Kot kaže, s kokainom vstopamo v okvir znane fraze »sedeti na dveh stolih« – kar pomeni, da uporaba kokaina vstopa v tisto specifično dinamično interakcijo ustvarjanja srečne zadetosti in hkratnega kaznovanja samega sebe – slednje seveda zato, da bi se ustrezno odzvali na zahteve velikega Drugega. Zato ne obstaja nereferencialno jemanje kokaina; njegov širši horizont vedno implicira pripadnost določenemu statusu, ki ga uživa višji razred – tako znotraj kot zunaj zakonskega okvira.
Zato pravimo, da je jemanje kokaina povezano z logiko zakona, z logiko velikega Drugega, in to ne glede na to, da je ilegalno. Njegovo jemanje je organizirano okoli manevra vzdrževanja velikega Drugega, služenja njegovemu ukazu. Lahko bi rekli, da je kokain ena od tistih stvari, za katere se zdi, da, čeprav navidezno kršijo zakon, v svoji strukturi prej reapropriirajo ali razširjajo črko zakona. Pri tem lik korporativneža, ki služi kot kvintesenčna figura statusa quo, integrira jemanje kokaina v kolesje sistema. Po drugi strani pa outsider, kriminalec, izvaja lažno subverzivno dejanje, saj krši črko zakona, pri čemer ga ta uradno ne zabeleži, kljub temu pa se vede enako kot legalni dejavnik, insider.
Hipoteza, ki jo zagovarjamo, je natanko tisto, na kar meri Alenka Zupančič, ko v svojem temeljnem delu Ethics of the Real razbija fantazmo substancialne razlike med legalnostjo in ilegalnostjo pri Kantu: »Nespoznavno je samo vrsta spoznavnega; je meja oziroma degeneriran primer spoznavnega; po drugi strani pa Realno sodi v nek popolnoma drug register. Po analogiji ilegalno za Kanta še vedno sodi v kategorijo legalnosti – oboje spada v isti register, v register stvari, ki bodisi so bodisi niso v skladu z dolžnostjo.«
Ključni stavek, »ilegalno še vedno sodi v kategorijo legalnosti«, se še dodatno zaostri, ko v to topološko bitko vstopi kokain – ravno zato, ker navidezno izbriše razliko med insiderjem in outsiderjem, kar legalnemu dejavniku omogoča, da »prekorači« zakon na enak način kot kriminalec. Lahko bi trdili celo, da kokain tu deluje kot lastnost, ki vprašanje iz legalnega/ilegalnega prestavi v kategorijo etičnega. Če se spomnimo na temeljno kategorizacijo, ki jo v knjigi postavi Zupančič, potem moramo reči, da dejanje, storjeno »v skladu z dolžnostjo«, šteje za »legalno«, medtem ko dejanje, storjeno »v skladu z dolžnostjo in samo iz dolžnosti«, šteje za »etično«.
Tako bi lahko kokain razumeli celo kot lastnost etičnega, s tem da potrebo prestavimo iz dolžnosti v »golo dolžnost« – ne glede na vse ga bom jemal, zato da bom lahko nadaljeval v nedogled, bodisi v korporativni pisarni bodisi v okviru kriminalne organizacije pod sumljivo krinko. Ni prekoračitve zakona – je le reapropriacija zakona. Spomnimo se ključnega članka Kirsten Hyldgaard, »Konformnost perverzije«, v katerem avtorica jasno očrta funkcijo zakona v perverziji – gre natanko za njegov temeljni objekt, da je sploh lahko operativen: »Za perverzneža problem ni potlačena želja; želja je za perverzneža zakon, zato med željo in zakonom ni neskladja. Želja Drugega je zakon. Drugi torej ni le mesto, kjer se nahajata moralnost in kulturni zakon, temveč tudi hrbtna stran moralnosti v obliki zahteve: uživaj, želi si hiše svojega bližnjega. Zakon sam je razlog za lastno prekoračitev.«
Ampak – ne smemo se zadrževati zgolj pri vprašanjih glede legalnosti/ilegalnosti ali celo etičnosti. Nadaljevati moramo pot in se vprašati: ali gre pri kokainu vendarle samo za to? Zaradi česa še je ta substanca tako zaželena? Za kaj gre v resnici? Na tem mestu si bomo vzeli trenutek, da lahko v celoti absorbiramo sijajno spoznanje, ki ga najdemo v odlomku iz prej omenjene knjige Benjamina Y. Fonga, ki je neposredno nadaljevanje citata z začetka oddaje in ki lahko odgovori, ali pa tudi ne, ali pa vsaj poskuša odgovoriti na vprašanje, o katerem tuhtamo: »Eden prvih ameriških uporabnikov kokaina, oftalmolog Herman Knapp, si je z njim prebarval célo telo, vbrizgal si ga je celo v penis in, 'zavoljo dovršenosti', v svoj rektum. Za to gre pri kokainu.«
Ta zelo slikovit primer nam kaže, kako tisti eksplicitni način jemanja kokaina – snifanje – resnično ni tisto pravo; preprosto ni dovolj. Tega fascinantnega odstavka se je najbolje lotiti na način, da pomislimo na presežek – na čisti presežek, ki je kokain –, da črtica kokaina ni dovolj, prav tako nista dovolj dve črtici. Kokain mora biti absorbiran v telesno, telo ga mora kar objeti, si ga vbrizgati v penis in prekriti tudi rektum, »zavoljo dovršenosti«.
Ob tej izjavi Hermana Knappa, zapolniti luknjo zavoljo dovršenosti, si moramo takoj postaviti neko vprašanje nad vsemi vprašanji: Ali ni to popoln psihoanalitični primer poskusa odgovora na manko? Kako naj se odzovemo na manko, ki je konstitutivno za subjektivno izkušnjo – tj. biti govoreče bitje, parlêtre oziroma govorilo, pomeni biti zmožen govoriti v jeziku, z jezikom. A da bi bil zmožen govoriti v celoti, bi moral biti človek, kot nas opozarja Lacan, zmožen govoriti sam jezik. V bistvu bi bil subjekt popoln le, če bi lahko izstopil iz omejitev govorice in zasedel metapozicijo, v kateri bi lahko opazoval, interpretiral in navsezadnje govoril jezik, namesto da bi bil govorjen s strani jezika. Prekrivanje rektuma simbolično označuje krpanje luknje, zapiranje sistema – noben del subjekta ne sme ostati nepokrit s substanco!
Nazadnje se ne smemo obotavljati pri obravnavi tako rekoč »slona v sobi«. Več kot očitno nam, ko govorimo o kokainu in se pri tem za njegovo analizo sklicujemo na določen psihoanalitični okvir, takoj pade na misel naslednja asociacija, ki ne sme ostati prezrta: kaj pa Freud in kokain? Zloglasni vox populi slamnati mož, ki se uporablja za očrnitev Freudovega doprinosa, Freuda pogosto označuje za »kokainskega norca«, »odvisnika od opija« in še kaj. Znano in dokumentirano je, da je bil Sigmund Freud kar nekaj časa navdušen uporabnik kokaina. Freud je pozneje v življenju opustil jemanje kokaina, kljub temu pa ga je še nekaj časa popolnoma podpiral.
To seveda ni bilo brez problematičnih posledic. Takoj pomislimo na spis »O koki« iz leta 1884, ki vsebuje Freudove lastne zapiske o kokainu. V podrobnosti odnosa med Freudom in kokainom se ne bomo spuščali, saj bi si to zlahka zaslužilo samostojno obravnavo. Namesto tega bi radi na kratko predstavili odstavek iz članka nekega dr. W. H. Bentleyja, ki ga je očitno prebral tudi Freud. V njem lahko vidimo jasno razliko med jemanjem kokaina in pitjem alkohola, kar bi nam lahko ponudilo še en zanimiv pogled na to temo in po možnosti poskušalo odgovoriti na vprašanje, zakaj bi bil lahko kokain popolna delovna droga: »Žvečenje koke ima na živčni sistem zelo edinstven učinek: občutek toplote preveva celotno telo; postopoma se zavemo večje živčne moči; počutimo se močnejše, gibčnejše in sposobnejše. Vendar se stopnje intoksikacije s kokainom razlikujejo od stopenj intoksikacije z alkoholom: v primeru kokaina užitek tvori večje zavedanje, da smo živi, večja inteligenca in zavedanje nove telesne moči. V Ameriki verjamejo, da lahko koka izniči ali vsaj ublaži intoksikacijo z alkoholom.«
Kokain, ki stoji nasproti alkoholu, depresorni substanci, le-tega prekaša, ker deluje zoper introspekcijo. Ključni okvir tega je ugodje, ki ga predstavlja »večje zavedanje, da smo živi« – topel občutek, ki ti daje najmočnejšo iluzijo: da si več kot to, kar že si. Jaz tako običajno v celoti prevzame nadzor, tako da se subjekt povsem poistoveti s svojo zrcalno podobo, s tistim drugim, s katerim želi sovpasti – ko je subjekt pod vplivom kokaina, on in drugi njegove zrcalne podobe postaneta Eno. To bi lahko bila ključna točka, ki jo predstavlja kokain – okrepi iluzije, ponavadi pretrga posredovanost in za trenutek skorajda izbriše nezavedno. Postulat nezavednega kot nebiti, ki je inherentna sami biti, je z uporabo kokaina dejansko potlačen.
Ob upoštevanju vseh teh sofisticiranih plasti in implikacij kokaina bi morda lahko – na podoben način, kot to počne Fong s svojimi poskusi ponazoritve, kaj kokain v bistvu pomeni za subjekt – predvajali kratek posnetek, ki nam pokaže, za kaj bi pri kokainu lahko zares šlo.
Klip
Pravkar smo slišali kratek posnetek iz Scorsesejevega filma Volk z Wall Streeta – brundajoče trkanje po prsih Marka Hanne v upodobitvi Matthewa McConaugheyja. Kaj nam ta prizor pove o kokainu? Obsceni ritual, ki ga izvaja Hanna, nekako dokazuje, da zgolj besedno oponašanje samega sebe sredi kapitalističnega pekla, Wall Streeta, morda ni dovolj in da tudi kokain kot stvar sama po sebi morda ne bo dovolj. Tisto, kar navidezno sklene krog, je prav ta obsceni trenutek perverznega žrtvovanja v obliki rituala – priprave na reapropriacijo realnosti kapitalizma, na še-več-istega, na realnost, v kateri se, potem ko posnifaš tisto črtico, šele zares začne zabava.
Oddajo je pripravil Karlo Pavlović. Iz angleščine prevedel Marko. Brali sva Premica in Živa. Lektorirala je Petra, tehniciral pa Aljaž.
Dodaj komentar
Komentiraj