Leta 1750 so v južnem predmestju Pariza zasačili nekega gospoda Ferrona in njegovo oslico sredi nečednega in tedaj še kazensko preganjanega odnosa. Oba so odvlekli pred sodišče, kjer naj bi jima bila izrečena smrtna kazen. Ferron je bil tudi zares obsojen, najverjetneje na grmado, medtem ko je bila oslica oproščena kot žrtev, saj naj pri dejanju ne bi sodelovala po svoji lastni, svobodni volji. Sodišče je prepričal predvsem dopis, ki ga je prebralo kot dokaz na eni izmed obravnav. V njem so podpisani prebivalci predmestja in lokalni farmojšter zatrdili, da oslico poznajo dobra štiri leta in da se je v tem času vedno kazala kot čednostna ter dobro vzgojena, tako doma kot na tujem, in ji ni bilo mogoče nikoli pripisati nobenega škandala. »Posledično«, so zapisali, »smo pripravljeni pričati, da je obtožena v besedi, v dejanju in v vseh njenih življenjskih navadah nadvse pošteno bitje«.

Opisani postopek je eden izmed več kot dvesto zabeleženih primerov kazenskega sojenja živalim, ki so se povečini odvijali v Evropi med 9. in 19. stoletjem. Vendar vključevanje nečloveških udeležencev v pravne procese nikakor ni specifika evropskega dolgega srednjega veka. Navedeni časovno-prostorski okvir je bolj posledica ohranjenosti virov kot dejanske zamejenosti tovrstnih postopkov. Procesi, v katerih niso bile udeležene zgolj živali, temveč tudi kipi, kosi lesa, kopja in drugi predmeti, so zagotovo potekali že v antiki, prav tako so ohranjeni posamezni povzetki sojenj z drugih celin. Zadnje primere živalskih sojenj zasledimo še globoko v 20. stoletju, vendar bolj kot ne predstavljajo osamljene kuriozitete. Gre torej za prakso, ki je bila splošno razširjena in redno izvajana vse do nastopa buržoaznih zakonikov v 19. stoletju, ko je uradne prostore zasedel človek kot univerzalni in izključni pravni subjekt.

Kljub svoji dolgi zgodovini in razpasenosti postopki zoper živali in stvari z vidika današnje pravne paradigme predstavljajo simptom predmoderne, srednjeveške bizarnosti in iracionalnosti, iz katere so se norčevali razsvetljenci. Posledično ostaja razlaga, ki bi osmislila njihov obstoj, še skoraj povsem odprta. V literaturi se je uveljavil minimalni konsenz, da procesov ni mogoče preprosto odpraviti kot satire, uprizoritve sojenja ali golega formalizma, saj so bili izvajani z enako veljavo in resnostjo kot ostali postopki. Živali so imele dejansko možnost obrambe in so bile večkrat tudi oproščene. O popolni izenačitvi človeških in živalskih udeležencev najbolj slikovito priča zadeva iz leta 1386, ko so v Franciji sodili prašiču, ki je ubil otroka tako, da mu je odgriznil obraz in roke. Obtoženca so oblekli v človeška oblačila, ga podvrgli javnemu sojenju in obsodili na smrt. Usmrtitev je izvedel tako imenovani »mojster visokih del«, ki so mu za to priložnost zagotovili nove, čiste rokavice in tako ponazorili, da si s krvjo obsojenca ne maže lastnih rok. Prašič je bil deležen enake odsevne kazni, v kateri se je zvesto odražal njegov zločin, kot če bi bil človeški storilec. Najprej so mu pohabili glavo in sprednje noge, nato pa so ga obesili na javnem trgu zraven mestne hiše.

Na splošno sta v Evropi, ZDA in kolonijah obstajala dva tipa postopkov. Prvi je bil sekularni, v katerem se je, razen izjemoma, sodilo posameznim udomačenim živalim, najpogosteje zaradi uboja ali drugega krvnega dejanja. Kazni, ki so jih izrekala posvetna sodišča, so prizadele telo storilca. Navadno so bile krive živali usmrčene, obstajajo pa tudi primeri kaznovanj z odvzemom prostosti. V mestu v Avstriji so recimo psa, ki je ugriznil člana mestnega sveta v desno nogo, zaprli v železno kletko in ga postavili na trg, enako kot »brezbožce, hudodelce, prepirljivce in druge kršitelje miru«.

Drugi tip postopka je bil v pristojnosti cerkvenih sodišč. Kot je v svojem delu zapisal eden izmed odvetnikov živali iz 16. stoletja, Bartolomej Chasseneuz, religiozni organi »ne morejo soditi v zadevah, v katerih kazen vključuje prelitje krvi«. Cerkvena sodišča so za razliko od civilnih vodila procese zoper skupine neukročenih, divjih živali, ki so predstavljale javno nadlogo, na primer podgane, štorklje, žuželke, krte, medvede in termite. Kazni so bile načeloma izrečene v obliki kletev. Njihov namen ni bila retribucija za že izvršeno dejanje, temveč je duhovniški organ živalim naročil, naj v določenem času zapustijo območje, na katerem povzročajo škodo, pod grožnjo, da bodo v primeru neposlušnosti preklete in izobčene iz cerkvenega občestva. Rezultat teh postopkov je bila torej neke vrste eksterminacija, usmerjena v preprečevanje ponovnih škodljivih dejanj.

Na Južnem Tirolskem so tako leta 1519 začeli kazenski postopek proti skupini poljskih miši, ki so uničevale polja s svojim nemarnim kopanjem. Cerkveno sodišče je mišim dodelilo odvetnika. Ta je v zagovor svojih strank naštel kup koristi, ki jih prinašajo skupnosti, zlasti z uničevanjem škodljivcev in prekopavanjem zemlje, zaradi česar je, ravno nasprotno kot zatrjuje obtožba, povečana njena rodovitnost. V primeru, da bi jih sodišče spoznalo za odgovorne in jih izgnalo z zemlje, pa je odvetnik predlagal, da naj se obtoženim dodeli primeren prostor za prebivanje. Poleg tega je zahteval, da naj se njegovim klientom zagotovi varno pot do sodišča, tako da se jih zavaruje pred napadi psov, mačk ali drugih smrtnih sovražnikov. Sodišče je, kot že v enem izmed prejšnjih primerov, v katerem je bila obtožena skupina podgan, priznalo upravičenost te zahteve in v zaščito šibkejše stranke sprejelo odredbo, naj se »nakloni varen prehod in predah štirinajstih dni vsem mladim in tistim, ki so še v svojem zgodnjem otroštvu«.

Čeprav so imeli cerkveni postopki bistveno drugačno naravo od sekularnih, so jim podobni v tem, da je bilo izgon pod grožnjo kletve, tako kot smrtno kazen, mogoče izreči samo na podlagi zakonito izvedenega postopka, v katerem je bila ugotovljena odgovornost obtoženih živali. Chasseneuz nujnost predhodne procedure izpeljuje iz izjave apostola Pavla, po kateri »greha ni mogoče pripisati tam, kjer ni prava«. Izjemoma sta lahko nevarne in škodljive živali izvensodno preklela svetnik ali pooblaščena oseba s pomočjo formule, ki jo je neposredno izdal papež. Postopek sta sicer lahko v imenu cerkve vodila tudi laik ali civilni funkcionar.

V vsakem primeru je bil proces podvržen precej strogim pravilom. Začel se je s peticijo prebivalcev, ki so se pritožili ustreznemu organu zaradi povzročene škode. Včasih je pristojni že na tej točki ustavil postopek in občanom najprej naložil določeno količino molitev in maš, s čimer je bila odpravljena možnost, da so škodljivci poslani kot kazen za grehe domačinov. Sredi 16. stoletja je denimo škof v enem od švicarskih kantonov pritožnikom naročil, naj se »vzdržijo plesanja ob nedeljah in praznikih, vseh oblik pohote, iger s kartami ali kockami ter kakršnih koli drugih lahkomiselnosti«. Če izpolnjevanje naložene pokore ni rešilo problema, se je začel postopek. Škodljivcem je bil dodeljen odvetnik, ki je predložil uvodni zagovor. Prebivalci so nato imeli možnost replike, po dupliki obrambe pa je sodišče odločilo.

Povod za ritualizacijo izrekanja kletev naj bi bilo zlasti zagotavljanje njihove resnosti in učinkovitosti. Že sodobniki so namreč dvomili o tem, da lahko Cerkev vpliva na vedenje živali. Eden izmed kritikov cerkvenih postopkov je bil tudi Tomaž Akvinski, ki je zastopal stališče, da je mogoče prekleti le tisto, kar je sposobno doživljati predstave o dobrem in zlu. Iracionalna živa bitja in stvari brez čutov torej ne posedujejo ustreznega razumevanja, da bi lahko storile kršitev. Drugi nasprotniki so izpodbijali tudi pristojnost cerkvenih organov. Če predpostavimo, da so živali božje stvaritve, tako kot človek, je namreč njihovo zaklinjanje bogokletno. Če pa so zgolj zveri, v katerih se ne izraža božja volja, izobčenje iz božjega kraljestva nanje nima nobenega učinka.

Teh argumentov se je največkrat poslužila prav obramba obtoženih živali. Leta 1541 se je v Lombardiji odvil proces »ljudstvo proti kobilicam«. Začel se je s prizivom, v katerem so prebivalci škofa prosili, naj jih s sodbo »odreši razdejanja zveri, ki ne prizanesejo niti koruzi niti trti in pustošijo plodove zemlje, drobnico in celo može, kakor merjasec, o katerem pripoveduje Homer v prvi knjigi Iliade, ali lisice, ki jih je boginja Temis poslala nad Tebe«. Zagovornik kobilic se sklicuje na odlomek iz Justinijanovih Digest in odgovarja, da je priziv zoper kobilice ničen in neveljaven, saj je bil izdan zoper zveri, ki ne morejo biti priklicane pred sodišče zaradi pomanjkanja razuma in volje. Posledično sploh niso sposobne zagrešiti zločina. Poleg tega je zahteva prebivalcev neutemeljena, saj je protipravno voditi postopek, ki ne more imeti učinka. Odvetnik na tej točki neposredno naslovi sodišče: »In sedaj prepuščam vam, da odločite, ali bi bilo še kaj bolj brezplodno, kot da se pred sodišče priziva ta iracionalna bitja, ki ne morejo govoriti v lastnem imenu niti imenovati odvetnika, da bi zastopal njihove interese.« Obramba nadaljuje z argumentom, da živali ni mogoče izobčiti iz Cerkve, ker niso njeni člani in ne spadajo pod njeno jurisdikcijo. Zagovor zaključi z utemeljitvijo, da so kobilice s svojimi dejanji zgolj izvrševale naravno pravico, ki jim jo je dodelil Bog ob njihovem stvarjenju in je ni mogoče omejiti zgolj zato, ker se bije s človekovo.

V drugih primerih se je Cerkev kritikam smotrnosti postopkov in izpostavljani protislovnosti zaklinjanja božjih stvaritev izognila bodisi tako, da je obtožene živali razglasila za gostitelje Satana, bodisi z argumentom, da konkretni stvor ni bil na krovu Noetove ladje v času potopa, zaradi česar sploh ni žival v pravem pomenu besede. Velikokrat so sodne odločitve ubrale srednjo pot. Tako je recimo v zadevi z dne 26. junija 1659 sodišče priznalo »pravico gosenic do življenja, svobode in zasledovanja sreče« ter jim določilo košček zemlje, na katerem so lahko v miru bivale in glodale. Do podobnega rezultata je prišlo v Braziliji v začetku 18. stoletja, ko je sodišče frančiškanskim duhovnikom naložilo, naj v znak kompromisa skupini termitov zagotovijo primerno zemljo za njihov obstoj. V nekaterih primerih je sodišče presodilo tudi, ali je posest dovolj rodovitna, da živali na njej lahko preživijo. Do tega je prišlo leta 1514 v zvezi s trumo zelenih rilčkarjev, s katerimi so se domačini pogodili in jim namenili kos parcele. Njihov odvetnik Rimbaud je ugovarjal, da je ponujena zemlja nerodovitna, zaradi česar je sodišče ponovno zasedalo in najelo strokovnjake, da preučijo območje in pripravijo poročilo, ali je posest primerno bivališče za rilčkarje.

Za razliko od cerkvenih postopkov, ki niso imeli pravega ekvivalenta med sojenji zoper človeške osumljence, so bili sekularni postopki skoraj v vseh pogledih izenačeni s siceršnjimi kazenskimi procesi in jih je zato lažje neposredno primerjati z aktualnimi instituti kazenskega prava. Kot je bilo tudi sicer značilno za pravni partikularizem srednjeveške Evrope, so potekali pred različnimi civilnimi sodišči – kraljevimi, deželskimi in mestnimi. Živali so bile pridržane in zaprte v istih prostorih kot ostali obdolženci. V nekaterih primerih naj bi imele tudi možnost pritožbe, ki je razveljavila, spremenila ali omilila prvotno odločitev sodišča. Občasno so bile celo podvržene torturi, katere namen naj bi bil, tako kot pri ljudeh, pridobiti priznanje. Edward Evans, avtor, zaslužen za zbirko večine ohranjenih primerov živalskih sojenj, zanika možnost, da bi sodnik res pričakoval priznanje živali. Bolj naj bi šlo za spoštovanje vseh predpisanih faz postopka, ki so morale biti izvedene pred razglasitvijo sodbe. Ko je bila ta obsodilna, je bila kazen izvršena na enega izmed standardnih načinov, pri čemer so živali najpogosteje zažgali na grmadi, obesili ali žive zakopali.

Prvi ohranjeni viri o sekularnem postopku zoper žival se pojavijo šele v 12. in 13. stoletju, več kot 500 let za prvimi zabeleženimi cerkvenimi sojenji. Še bolj presenetljivo je, da njihovo število doseže vrhunec med 15. in 17. stoletjem, torej v obdobju, ki se navadno povezuje z znanstveno revolucijo, postopnim razvojem moderne države in premiki v smeri zasnove prava na temeljih racionalistične filozofije. Čeprav je ta trend lahko deloma posledica vse pogostejšega popisovanja potekov postopkov in naključne ohranitve virov, je iz habitualnega sloga zapisov razvidno, da so bila sojenja živalim v tem času pogosta.

Pred postavo so se z izstopajočo pogostostjo znašli pujsi, ki so bili skoraj brez izjeme obtoženi zaradi uboja ali hujšega poškodovanja otrok. Včasih so bili preganjani tudi neodvisno od tega, ali so sami neposredno izvršili dejanje. Petega septembra 1379 sta dve čredi prašičev skupaj obedovali v bližini mesta. Veselo kruljenje med jedjo je razdražilo tri pujse, ki so napadli sina prašičjerejca in ga poškodovali do smrti. Sodišče je poleg treh storilcev za dejanje obsodilo celotno čredo, saj naj bi ostali prašiči, kljub temu da niso fizično sodelovali pri dejanju, »s svojimi vzkliki in agresivnimi dejanji pokazali, da podpirajo napad«. Kot udeleženci v zločinu so utrpeli enako kazen kot storilci. Vendar je burgundski grof na prošnjo lastnika črede oprostil preostale prašiče in mu prihranil finančno izgubo.

Tudi drugače so sodišča upoštevala ekonomsko vrednost obtoženca, zlasti ko se je v postopku znašla vprežna žival. Že v 12. stoletju je zabeležen burgundski običaj, po katerem vol ali konj zaradi uboja nista smela biti obsojena na smrt, temveč sta bila zasežena v imenu fevdalca, ki je imel jurisdikcijo na območju, kjer je bil izvršen zločin. Konec 14. stoletja so bili na Sardiniji posebej ugodne obravnave deležni osli. Za prvi prestopek jim je bil odrezan en uhelj, za drugega drugi, pri tretjem prekršku pa je zločinskega osla zasegla krona. Ironično ta ukrep spominja na sistem, ki so ga leta 1994 implementirale ZDA v obliki tako imenovanega »three-strikes law«, po katerem se storilca iz navade po izvršitvi tretjega kaznivega dejanja obsodi na dosmrtni zapor.

Finančna izguba, ki jo je utrpel lastnik živali z njeno usmrtitvijo, je bila sicer edina posredna kazen, ki je v teh postopkih doletela človeka. Primeri, ko bi moral lastnik zaradi obsojenca plačati odškodnino ali denarno kazen, so bili redki in navadno niso izhajali iz odgovornosti lastnika za nadzor svoje živali kot nevarne stvari, temveč iz druge podlage. V drugi polovici 16. stoletja je bil recimo v več krajih uveden preventivni ukrep, katerega namen je bil omejiti pogoste napade prašičev na nezaščitene otroke. Vsem prebivalcem mesta je bilo prepovedano, da bi pustili svojim prašičem nenadzorovano pohajkovanje, v primeru kršitve pa je bila določena denarna kazen.

Včasih je sodišče pri določitvi kazni upoštevalo tudi obteževalne okoliščine. V enem od primerov detomora je bila kot posebej zgražanja vredna izpostavljena okoliščina, da je prašič pojedel ubitega otroka na sveti petek in s tem prekršil cerkveno prepoved uživanja mesa. Leta 1394 si je nek drugi, bolj vegetarijansko naravnan pujs lakoto potešil s hostijo in bil prav tako obsojen na smrt.

»Počlovečenje« živali je šlo tako daleč, da se je pojavilo vprašanje, kaj storiti z mesom usmrčenih storilcev. Načeloma je veljal običaj, da ostankov ni dopustno pojesti, temveč se jih je zakopalo pod vislicami ali na drugem kraju, ki je bil namenjen pokopavanju trupel človeških zločincev. Žival je bila namreč skozi postopek izenačena s človekom, zato bi, kot izpostavlja Evans, prehranjevanje z njo dišalo po kanibalizmu. V izjemnih situacijah, kot na primer v Gentu leta 1578, je bilo meso usmrčene živali prodano, kupnina pa je bila prepolovljena, pri čemer je eno polovico kot nadomestilo prejel lastnik živali, drugo pa mestna  blagajna, ki jo je razdelila revnim.

Poleg prašičjih napadov na otroke najširši sklop zadev obsegajo primeri sodomije. V postopek sta bili vključeni obe strani spornega dejanja. Običajna kazen je bil zažig na grmadi. Sodomit je bil včasih tudi dolžan lastniku plačati nadomestilo za izgubo živali. Če zločin še ni bil v celoti »konzumiran«, je bil človeški storilec javno bičan in pregnan, žival pa ni bila ubita, temveč zgolj »umaknjena izpred oči«. Evans govori tudi o kroničnih sodomitih. Leta 1681 je bil recimo skupaj s kobilo obsojen in zažgan storilec, ki naj bi se že prej »omadeževal s hrti, kravami, prašiči in ovcami«.

Šestega junija 1662 so v New Havenu na severovzhodu ZDA usmrtili šestdesetletnega Potterja. Čeprav je bil znan po svoji pobožnosti, naj bi postopek razkril, da se je razvajal z raznimi bestialnostmi več kot 50 let. Svojo kariero naj bi torej začel že pri rosnih desetih letih. Nekaj časa pred sojenjem ga je njegova žena zasačila s psico, vendar jo je prisilil, da je molčala. Po končnem štetju so se skupaj s starim Potterjem pred vislicami zvrstili še krava, dve telici, tri ovce in dva prašiča, za katere je sodišče uspelo dokazati udeležbo pri spornih dejanjih.

Vendar kaznivo dejanje sodomije ni bilo omejeno le na pregon spolnega odnosa med človekom in živaljo oziroma se je kategorijo živali skušalo razlagati široko in vanjo prištevati tudi živalim podobne ljudi. Zlasti med pravnimi strokovnjaki v obdobju renesanse se je razvila srdita diskusija, ali je treba pojem sodomije razširiti tako, da bi zajemala tudi koitus med Kristjanom in Judom. Evans navaja zadevo, v kateri naj bi bil Parižan Jean Alard zažgan, ker je živel skupaj z Judinjo in z njo imel več otrok. Ta odnos naj bi bil namreč enak, kot če bi se človek združeval s psom. Nizozemski kazenski pravnik Damhouder iz 16. stoletja je med »osebe, ki se ne razlikujejo od zveri«, dodal še Turke in Saracene.

Kronsko vprašanje, ki se poraja ob vseh teh primerih, je seveda, kaj je bil namen teh sojenj oziroma ali je mogoče v njih odkriti neko drugo racionalnost, v skladu s katero je bilo njihovo izvajanje v določeni dobi obravnavano kot smiselno ali celo nujno. Zanimanje za živalska sojenja so vzbudila predvsem gibanja za pravice živali, saj so v njih našla redek zgodovinski zgled priznavanja živali kot pravnih oseb. Za razliko od rimskopravne tradicije, po kateri je žival obravnavana le kot stvar, torej predmet pravic, in za njena dejanja odgovarja le njen lastnik, so bile živali v srednjeveških procesih izenačene s človekom, včasih tudi neodvisno od vprašanja, ali jim je mogoče priznati enakovredne umske zmožnosti.

Vendar sami zagovorniki pravic živali oporekajo tej interpretaciji, češ da so bili srednjeveški postopki namenjeni prav vzpostavljanju človeške oblasti nad živalmi. Glede na to, da so bile živali podvržene mučenju in da se je večji del sojenj na človeških sodiščih končal z usmrtitvijo, to ni ravno praksa, na katero bi se opirali sodobni zagovorniki, pa čeprav se morda zdi, da primer zelenih rilčkarjev ponuja obetaven model za ekološko sobivanje človeka in živali. Diametralno nasprotni pogled na živalska sojenja tako bolj prepričljivo zatrjuje, da je bil njihov namen kaznovanje živali, ker so s kaznivim dejanjem zoper človeka prekršile hierarhični red, vzpostavljen med živimi bitji. Zločin bika, ki nabode človeka, torej ni zgolj v poškodbi ali umoru, temveč v uporu zoper veliko verigo bivajočega, ki je izražen v tem napadu.

Še najbolj prepričljiva je razlaga, ki jo je med drugim prevzel tudi film The Hour of the Pig. V uprizorjenem procesu tožilec vodenje postopka zoper morilskega prašiča osmišlja z naslednjimi zaključnimi besedami: »Gospodje, vsaka smrt je grozljiva in nepojasnljiva ... In kaj storimo, ko smo soočeni z neznanim in nespoznavnim? Prepustimo se strahu, v katerem čakamo nov kaos. In kaj nas lahko poleg molitve odreši tega bremena? Pravo! Pravo ni samo kaznovanje ali retribucija. Pravo lahko očisti dejanje, zaključi poglavje. Ko je pravici zadoščeno, se lahko vrnemo k našemu vsakdanu, vedoč vsaj to, da bodo naši strahovi, če se zopet pojavijo, podvrženi istemu, nespremenljivemu postopku.« Z drugimi besedami, skozi postopek in izrekanje sodbe se nekemu naključnemu pripetljaju pripiše pomen, tako da se ga opredeli kot kaznivo dejanje. S tem, ko je dogodek, ki bi bil sicer nerazumljiv in bi vzbujal dvom v zakonitost sveta, podvržen pravilom, postane regularen pojav. Funkcija postopkov proti živalim je torej spoznavni nadzor – vzorčiti naključno in nepričakovanemu napovedati rezultat. Bolj kot spopad s kriminalom se v njih odvija soočanje z nepojasnljivim prek razmejevanja med nesrečo in odgovornostjo.

Na prvi pogled lahko enako funkcijo še bolj pragmatično opravlja tudi rimska paradigma urejanja ravnanj živali, tako da iz njih izhajajoče naključne dogodke pripiše odgovornosti lastnika. Vendar ta pristop trči na omejitev pri divjih živalih, ki nimajo lastnika. V tem primeru odgovorna oseba ne obstaja, saj je žival pojmovana kot nikogaršnja stvar. Škode, ki jo povzroči žival-stvar, pravo ne more procesirati, ker gre z vidika njegovega pojmovnega polja le za ponesrečen trk stvari z drugim telesom. Možna rešitev tega problema v modernih pravnih sistemih je vzpostavitev odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo divje živali. Če vas recimo v gozdu šavsne medved, lahko vašo pustolovsko izkušnjo potencialno unovčite s tožbo proti državi. Podobno bi lahko postopke proti objektom vzporejali z aktualnimi zadevami, v katerih občina ali država odgovarjata za škodo, ki jo povzročijo odlomljene veje z dreves ali padci na nevzdrževanih cestah.  

Pri tem je treba poudariti, da je delikt v poznem srednjem veku zajemal širši spekter protipravnih ravnanj kot današnje kaznivo dejanje, ki ga na vse pretege razlikujemo od blažjih oblik odgovornosti, kot sta civilni delikt in prekršek. Čim primerjamo tako razumljene srednjeveške kazenske postopke z modernimi odškodninskimi tožbami, se izkažejo za izrazito inovativen poskus upravljanja s tveganji, ki zadevajo človeka, a mu jih ni mogoče pripisati kot povzročitelju in zato terjajo razširitev polja subjektivnosti. Čeprav danes žival načeloma ne more samostojno odgovarjati za dejanje, se velik del postopkov ukvarja s sorodnim problemom razporejanja škode, ki jo povzročijo živali in razni objekti. Medtem ko so v srednjem veku nečloveške storilce prevrednotili v pravne dogodke tako, da so jih preprosto pozvali v postopek kot udeležence, moderna doba naključno tveganje njihovih ravnanj uravnava na način, da odgovornost zanje pripiše pravnim osebam. Obe zasnovi sta si torej sorodni tudi po tem, da prebijata klasične predpostavke odgovornosti z namenom, da neko dogajanje preoblikujeta v pravno spoznaven fenomen. Sojenje živalim in objektom je zgodovinska variacija tovrstnega spoznavno-regulacijskega mehanizma, ki v najširšem smislu določa mejo med vidnim, vključenim, in tistim nedefiniranim nekaj, ki je iz procesa izključeno.