Conradovska vizija Prima Levija

Conradovska vizija Prima Levija

Oddaja
5. 6. 2016 - 21.52
 / Teorema

Prima Levija so zaprli v nacistično koncentracijsko taborišče. Preživel je in pisal knjige. Takole je bilo: decembra leta 1944 ga je zajela fašistična milica in ga odvlekla v zbirni center Fossoli pri Modeni, od tam pa so ga z vlakom poslali v eno izmed devetintridesetih taborišč, ki so sestavljala Auschwitz. Po osvoboditvi Lagerja, v katerem je preživel skoraj eno leto, se je, po odisejadi skozi Vzhodno Evropo, vrnil domov. V Torino je prispel oktobra 1945 in že februarja naslednje leto je nastal prvi osnutek knjige Ali je to človek - Se questo è un uomo.

Ob branju recenzentskih tekstov, ki ocenjujejo to slavno delo, dobimo občutek, da svojo vrednost črpa iz sloga, ki ga krasi emocionalna neinvestiranost. Howard Jacobson tako odnos pripovedovalnega subjekta do okolja opiše kot otopelo čudenje, Germaine Greer ga hvali, ker je sofisticiran, razumen in razsvetljen, Marco Vigevani, ker je zadržan, Anthony Rudolf je ton knjige opisal kot miren, Jean Amery pa je Levija na podlagi tega romana v osebnem pismu označil za človeka, ki odpušča. Tekst naj bi bil fascinanten, še več, fascinantno dober, ker je oropan ogorčenja.

Oddaja bo poskusila artikulirati fascinacijo nad Levijevim natančnim in neprizadetim popisovanjem taboriščnega sveta – nad odsotnostjo maščevalnosti, razdeljevanja na dobre in zle, demonizacije nacistov in malih, v taboriščni literaturi tako pogostih patetičnosti. Kot temelj za gradnjo argumentativne sheme je bil iz obravnavanega besedila - romana Ali je to človek - izbran sledeči citat:

Moje misli so bile grenke: kako poredkoma narava plačuje odškodnine, prav kakor človeška skupnost, ki je plaha in počasna od odstopanja od velikih naravnih shem; in kako v zgodovini človeške misli predstavlja zmago to, da v naravi ne sprevidiš modela, ki ga moraš posnemati, pač pa brezličen blok, ki ga je treba oblikovati, ali sovražnika, ki se mu moraš upreti.

Citirani odstavek se pojavi sredi opisa mučilne vožnje v živinskem vagonu. Primo Levi se je proti koncu februarja leta 1945, po kratki epizodi škrlatinske luskavosti, obut v iz odeje izrezane natikače, opotekel na vlak, ki naj bi ga pripeljal v Krakov. Trdim, da neprizadeti slog njegove prve knjige Ali je to človek raste prav iz citirane misli. In se k njej obrača, ko je, zaradi opisovanja tistih reči, zaradi katerih so taborišča grozljiva, izrekanje težavno.

Po letu 1975, ko je izšel njegov Periodni sistem (Il sistema periodico), je začel pisati drugače, kot je to počel prej. V isti maniri kot Marxa lahko Levija razdelimo na mladega in starega Levija. Vendar naša delitev ne označuje epistemološke spremembe, kot običajno velja pri Marxu, ampak vsebinsko. Pokazati želim, da na nek način epistemološko ostaja enak.

V svoji prvi metamorfozi je na papir izlil tisto, česar se je moral nujno znebiti. Pogosto se je primerjal s Coleridgovim mornarjem, ki se po vrnitvi z morja skuša osvoboditi občutka tesnobe in sramu s pripovedovanjem o svoji nesreči vsem, ki jih sreča in so ga pripravljeni poslušati. Govora je o pesmi Samuela Taylorja ColeridgaThe Rime of the Ancient Mariner. Posebej se Levijev komentar nanaša na verz: The pang, the curse, with which they died, Had never pass'd away.

Levi je nujo po pripovedovanju iz tega obdobja primerjal z lakoto, svoje pesmi pa s tekočo kovino, ki polzi skozi telo in ga pušča izčrpanega in ožganega. Spomini so ga, kot pravi v večini svojih intervjujev, zastrupljali. In reševal se je s pisanjem. Razporejanje besed je namreč, kot pravi Levi, meditativno − odtrgati odvečno in obdržati pomembno, prekiniti stavek in začeti poved. Nered je srhljiv. Sploh, če si v njem ujet sam. Brez priložnosti, da ga urejaš s fantazmatskim sogovornikom – z bralcem.

Obdobje neutolažljive zahteve po pripovedovanju se morda lahko zameji že z letom 1963, saj je takrat izšlo Premirje, ki opisuje njegovo potovanje iz taborišča domov. V primerjavi z deli, ki so nastala prej (Ali je to človek in štirinajst pesmi), je Premirje že napisano v duhu dokaj prijetnega spominjanja. Jedki daimon je bil izgnan. Poglavja te knjige so nastajala počasi, eno na mesec, in od samega začetka čakala objavo in iskala literarno slavo. Štirinajst pesmi in njegovo prvo daljše delo pa so nastajali v eksplozivnih sunkih, pogosto ponoči ali v odmorih med delom v kemični tovarni. Pisal jih je v nekakšnem transu. Poglavje Odisejev spev naj bi bilo na primer napisano februarja 1946, v enem zamahu od polnoči do prve ure zjutraj. 

Druga faza njegovega ustvarjalnega življenja je bila posvečena temi, ki se je vsaj vsebinsko razlikovala od tiste iz prve faze. Spomini na taborišče so bili porinjeni v ozadje. Besedila, napisana po letu 1975, se ukvarjajo predvsem s kemijo, izkušnjo tovarne in oblikovanjem posebne različice homo fabra.

Kot se bo izkazalo v nadaljevanju oddaje, teksti, napisani v obdobju, ki sem ga označil za čas starega Levija, zarišejo osnovni epistemološki horizont vsega Levijevega pisateljevanja. Horizont, prek katerega in s katerim je mogoče brati tudi roman Ali je to človek, horizont, ki lahko služi kot pripomoček za razlago levijevskega neprizadetega sloga. V njih jasno pride na dan razmislek o klavrni herojskosti človeka, ki se znajde v bitki z Materijo, ki jo pri Leviju lahko razumemo podobno kot bachelardovsko mitohermetično materijo – njegov kamen kamnov, nekameno spermo in mater zlata. Ohlapno definirano utelešenje vsega produktivnega, strašljivega in plodnega v naravi.

Mimogrede. Pogosto se je upiral interpretacijam, ki so iskala ostanke taborišča v delih, ki so se ukvarjala s povsem drugimi temami. Upam, da tu počnem ravno obratno, vsebinsko drugačna dela iščem v tistih, ki so se ukvarjala z Lagerjem - starega Levija v mladem, kemika in pisatelja v Häftlingu.

Vsak malce bolj zagret bralec je namreč lahko opazil imanentno hibridnost Levijevega ustvarjanja. Sam se je poimenoval Scrittore non scrittore, torej pisatelj-nepisatelj. Vse odraslo življenje, celo v obdobju, ki ga je preživel v Auschwitzu, je opravljal poklic kemika.  Svojo razcepljenost je opisal takole: Sem dvoživka, kentaver [...] razdeljen sem na dve polovici. Ena polovica je iz tovarne, polovica tehnika in kemika. Druga polovica se od prve precej razlikuje [...] in naseljuje svet pisanja, dajanja intervjujev, dela na mojih preteklih in sedanjih izkušnjah. To sta dve polovici mojih možganov. Živim s tem paranoičnim razcepom.

Ideja boja z Materijo se je v Levijevih delih razvijala počasi in je nastala iz te sinestezijske povezave med svetom kemije in svetom pripovedovanja zgodb. Zelo kmalu je kemija zanj postala simbol spoznavne moči. V mladostnem zanosu si je obetal z njeno pomočjo preiskati trebuh skrivnosti. Takole zapiše v Periodnem sistemu, ko se s prijateljem pripravljata na delo v laboratoriju: Proteju bova zavila vrat, prekinila bova njegove nesmiselne preobrazbe, od Platona do Avguština, od Avguština do Tomaža, od Tomaža do Hegla, od Hegla do Croceja.

Točko, v kateri se izkristalizira, da se ideji kemije kot odstiralke skrivnosti, ki jih pred nas meče mladi um, pridruži ideja boja, lahko umestim v opis Levijevega odnosa s Sandrom Delmastrom, ki je ovekovečen v poglavju z naslovom Železo v Periodnem sistemu. Prijateljstvo s Sandrom predstavlja izredno pomembno etapo Levijevega življenja. Spoznala sta se, ko so v Italiji uvedli prve rasne zakone. Oba sta zaradi njih postajala osamljena. Očitno je bilo, da se jima prijatelji in prijateljice iz katoliških družin umikajo in – kot se to pogosto zgodi – sta se vase začela umikati tudi sama. Primo je Sandra začel moriti z ambiciozno talmudsko umsko gimnastiko, Sandro pa ga je v zameno opogumljal, da prvič v življenju svoje telo podvrže nevarnostim Narave. Enostavneje – hodila sta v gore.

Na začetku prej omenjenega poglavja v Periodnem sistemu, tistega, ki priča o začetkih njunega prijateljstva, nas pisatelj postavi v laboratorij za kvalitativne analize, v katerega so zaprli študente drugega letnika kemije, torej tudi Prima in Sandra, da bi se soočili z materjo Materijo. Prvič se v knjigi pojavijo izrazi, za katere se zdi, da so bili vzeti iz antičnega vojaškega priročnika.

Imeli smo metodo, težaven in starinski način sistematičnega raziskovanja, ki je bil kot glavnik ali kompresor, po njej je bilo mogoče (vsaj teoretično) odkriti vse, toda jaz sem vsakič sproti iskal svojo pot, z naglimi izpadi kot v premičnem boju, raje, kot da bi se vdal v dolgočasno rutino pozicijske vojne [...] To je bilo drugačno razmerje s Snovjo, postajalo je dialektično: bilo je nekakšno mečevanje, spopad v dvoje. Spopadala sta se dva neenaka nasprotnika: na eni strani poizvedujoči mlad kemik, neoborožen, ki je imel za zaveznika samo Autenriehtov učbenik [...] na drugi strani potuhnjena in pasivna Snov, stara kot Vse in čudežno polna zvijač, dostojanstvena in goljufiva kot Sfinga s svojimi ugankami.

Drugo metaforično orodje, ki je v Levijevih delih aplicirano na kemijo, je simbolni svet lova. Kemik je torej bodisi vojak bodisi lovec. (Človek, ki ga Levi v naslednjem odlomku poimenuje s črko P, je bil njegov licejski profesor kemije.)

Večkrat sem pomislil, da je P pravzaprav divjak, lovec: kdor gre na lov, vzame puško – ali raje kopje in lok – in se napoti v gozd: uspeh ali neuspeh sta odvisna samo od njega. Vzemi in pojdi – ko pride čas, so vedeževalci in ptičegledi odveč, teorija je nepomembna in učiti se moraš sproti, izkušnje drugih ti ne bodo več pomagale, sam se boš moral pomeriti z nasprotnikom. Kdor je močan, bo zmagal, kdor nima izurjenih oči, rok in voha, se bo vrnil in si poiskal drug poklic.

Svoje je dodal še Sandro, ki je Leviju v gorah razkazoval nove arene boja z Materijo. Levi pravi takole:

Želel mi je pokazati drugačno materijo, drugačno vzgojiteljico: ne praškov kot pri kvalitativni analizi, temveč pravi, pristni, večni Urstoff, kamen in led bližnjih gora. Brez truda mi je pokazal, da materije sploh ne poznam. Kakšen stik, kakšno zaupnost sem sploh kdaj imel s štirimi Empedoklejevimi elementi? Ali znam prižgati ogenj? Prebresti hudournik? So mi znani gorski viharji? Ne, torej me mora on naučiti nekaterih življenjskih reči.

Levi delo kemika torej vedno opisuje kot antagonistično razmerje do Materije, boj, v katerem mora kemik zmagati, si Materijo pokoriti in jo prisiliti, da se obnaša tako, kot želi on. Kemik mora ostati inovativen, na zvijačnost Materije mora odgovarjati z vedno novimi strategijami, na njene napade hitro odgovoriti s protinapadi, vsak izziv razgraditi z rigorozno analitičnostjo ostarelega majorja. Kretnje njegovih rok morajo ob srečanju z vsako novo oviro postati bolj pretanjene, um z vsako uganko bolj gibak.

Prvi laboratorijski spopad našega kemika in goljatske Materije je sovpadal z njegovimi začetki učenja nemščine. Navdušil se je nad podatkom, da Nemci materiji pravijo Urstoff. Predpona 'ur-' namreč izraža pradavni izvir, neznansko oddaljenost v času in prostoru. Materija – Pramaterija, Snov – Prasnov.

Misel na neznansko oddaljenost se mu je zdela pomirjajoča. Boj z materijo je bil tak, da ga je lahko razumel. Pravila so bila jasna, moralne kategorije, ki otežujejo, olepšujejo in opravičujejo dejanja, so v vojni z Materijo postale neveljavne. Pritisk na pravo mesto je sprožil reakcijo, ki si jo, če si bil pripravljen na boj, lahko pričakoval in se nanjo odzval; pasivnosti kemik ne sme poznati. Boj se dogaja daleč stran od vsega, kar bi oteževalo razumevanje, v svojem (pra)vesolju, za katero velja, da če se naučiš njegovih pravil, ti nikoli ne bo treba skrbeti, da boš ostal brez razlage. Kot pravi sam: Tudi če so razlike neznatne, pride lahko do silno različnih posledic, kot pri kretnicah; kemikov poklic zahteva predvsem opreznost, poznavanje teh razlik, predvidevanje posledic.

Materija se sestavlja brez ponosa in razstavlja brez sramu. Za njo nihče ne žaluje. Njen edini namen, in ta je zelo jasen, je, da sledi pradavnim zapovedim, ki jih nihče ne revidira – kemična kompozicija je v najbolj elementarnem pomenu – usodna. Oksidiran baker je dosegel enak cilj kot neoksidiran – predal se je tistemu, kar, tako, kar najbolj enostavno, je. Materija poseduje vso hudomušnost, igrivost in eksplozivnost, ki jo premore človeška vrsta, ni pa zlobna ali dobra. Ne skriva svojih namenov in za svoje delo ne potrebuje opravičila. Človek, ki ji stoji nasproti, bo po Levijevo obdržal svoje dostojanstvo, saj se ji bo lahko uprl. Paradoksalno je Levijeva fantomska Materija, ki ne pozna pravičnosti, bolj pravična od ljudi, ki jo. 

Poklic kemika (ki ga je v mojem primeru še okrepila izkušnja v Auschwitzu) nas uči, kako premagati ali celo prezreti gnus, ki pravzaprav ni niti nujen niti naraven. Snov je snov, ne plemenita ne vulgarna, neskončno spremenljiva, in sploh ni pomembno, kateri je njen najbližji izvir.

Zmaga v boju prinese dostojanstvo in tudi to je imelo za Levija predpono 'ur-'. Najbolj človeška stvar je vedno bila in še vedno je – mikastenje snovi. Zgodovina je zanj tekla od ene bitke do druge, človek se je Materiji pogosto predal, nekajkrat pa je v trenutkih veličastnosti nad njo prevladal, ji odredil mesto pod seboj in jo prisilil, da mu služi. To so najbolj človeška egregia facinora, kot bi temu najverjetneje rekel Salustij.

Zato je bilo Leviju v taborišču lažje ohraniti duševno čilost. Tisto, kar po njegovo dela človeka človeškega, se ni uspelo razleteti pod nacističnim kladivom. Za našo vrsto je namreč značilno, da upravlja z Materijo. To pa je dopuščal vsak svet, če si si vzel čas in se naučil njegovih pravil: Z obrokom kruha si je plačal taboriščno različico inštrukcij nemščine, naučil se je sklanjati glavo ob mimohodu SS-ovcev, v mislih si je narisal zemljevid taborišča. Naučil se je krasti, delati tako, da je porabil malo kalorij, a navidez vedno nekaj počel in ga zato niso tako pogosto tepli. To je bilo zanj delo kemika – problem-solving –, kot pravi v intervjuju iz leta 1986.

Delo, ki je v tem primeru upravljanje z Materijo, je Levi rad povezoval s pustolovskimi zgodbami. Ljubil je dela Josepha Conrada, Jacka Londona, Lorenza Magalottija, Lazzara Spallancanija in Marca Pola. Postala so gradnik njegove domače filozofije.

Za primer vzemimo Conrada. V več intervjujih in tudi v nekaj člankih misli ureja s pomočjo tega poljsko-britanskega pisatelja. Na hitro lahko navedem dva primera­:

Prvi iz intervjuja iz leta 1979. V delu sem našel conradovski pogled na življenje, smisel in pozitivni trud, ko se borimo na vso moč, da bi dosegli cilj. Pot k odraslosti vidim v sprejetju in ne zavrnitvi odgovornosti.

In drugi, iz pogovora z nekim italijanskim novinarjem, prav tako leta 1979. Moj glavni vir takšnega pojmovanja dela so Conradova dela, ki ga dejansko citiram na koncu La chiave a stella. Vedno sem čutil določeno sorodnost med kariero, v kateri sem pristal, in navidez precej različnim delom morskega kapitana: oba dopuščata napake. Kakršnokoli delo, ki ne dopušča napak, je onkraj človeškega stanja.

Večkrat omeni, da si je zgradil svojo conradovsko vizijo življenja.

Škandalozna ugotovitev, da je Narava grenka in sladka prinašalka pogube, kot se izrazi v svoji zbirki kratkih zgodb Racconti e saggi, se je Leviju zdela najlepše izražena prav v Conradovih delih. Conradovi potopisi ponavadi prikazujejo nekaj podobnega: junaka, ki se bori z morjem, vrže na kopno, kjer se bori z naravo in, kdaj pa kdaj, z ljudmi. Obkrožen je z izviri pasivnosti, odloči pa se, da se bo boril in zmagal. Moralni pomisleki, če se v Conradovih delih sploh prikažejo, vedno igrajo drugotno vlogo. So akti spomina, ki se lahko izvršijo šele, ko je boj končan. In so lahko izvršeni le, če v boju zmagaš.

V Conradovem Srcu teme zgodba sledi britanskemu mornarju Marlowu. Izgubi se v kaotični naravi, natančneje, v džunglah belgijskega Konga. Narava v romanu nastopa kot nekaj, v kar se vržeš in tam preizkusiš svoje sposobnosti, svojo moč in potrpežljivost.

Tista divjina ga je potrepljala po glavi in glej! – glava mu je postala kakor krogla – kakor slonokoščena krogla; divjina ga je pobožala, objemala, mu zlezla v žile, mu použila meso in zapečatila njegovo dušo s svojo lastno, z nepredstavljivimi slovestnostmi nekakšnih vražjih posvetitvenih obredov.

Ideja, da lahko človek po bitki z Naravo konča samo na dva načina, kot zmagovalec ali poraženec, je Levija napolnila z navdušenjem. Čistost formulacije zmage in poraza – plemenita dihotomija, ki nam jo ponuja Narava – je strašljiva in opogumljajoča. Za nas ne bo poskrbel nihče drug kot mi sami in nad nami ne bdi nič ali nihče, kar bi tehtalo trpljenje, žalost in veselje. Vse, kar poznamo, je Naravi očitno tuje. Ponuja samo paradoksalno povezavo svobode in utesnjenosti, neskončne možnosti za delovanje in toge ujetosti v okoliščine.

Eno izmed bolj žgečkljivih in bolj groznih občutij v široki paleti, ki so na voljo človeku, je pri Leviju redukcija tistega, kar ljubi, občuduje ali sovraži, na brezčutni karneval atomov. Obenem pa je tak uvid osvobajajoč. Primo Levi se je na neki način približal apatičnosti spinozističnega vesolja in njegovi neskončni igri vzrokov in učinkov. Njegova straightforward dikcija se lahko bere ravno na ta način – kot eskapizem samodeklariranega naivnega naravoslovca. Bere in razume se ga lahko kot kroniko bitk s Snovjo.

Levijev pobeg je pobeg Heysta, mladega protagonista Conradovega romana Zmaga. Drža bojevnika, pomešana s pesimizmom nemškega filozofa – kot v svojem Kralju Alkoholu držo alkoholikov opisuje Jack London.

Heyst se je odločil, da se bo dal nositi v vseh pogledih in dobesedno, s telesom in duhom, kot odtrgan list, ki plove z rahnimi tokovi vetra, pod nepremičnimi drevesi preko gozdne jase; prepustiti se, pluti, ne da bi se kdaj česar koli oprijel. [...] To bodi moja obramba pred življenjem.

Še zadnja, morda najzanimivejša eksplikacija Levijevega bojevniškega etosa prihaja iz še ene zbirke kratke proze L'altrui mestiere. Tu se Levi, v eseju, posvečenem Leopardijevi opereti Elogio degli uccelli, postavi proti svojemu ljubljenemu pesniku in razčara njegovo videnje ptic kot svobodnih veseljakov.

Leopardijeve ptice so utelešenje lahkosti – otroško domišljave; mladini sorodne po svoji neumorni in očitno pogosto nepotrebni živahnosti. Njihov let je demonstracija veselja, njihov obstoj je večna priča, četudi lažna, čudovitosti sveta – la felicitá.

Levijev poskus polemike je šarmantno enostaven – kaj ne veš, čudoviti Giacomo, da je pripisovanje človeških kategorij divjim živalim neprimerno? Petje ptic ni pesem-smeh, temveč gre najpogosteje za način izražanja teritorialnih zahtev – bolj podobno človeški gradnji ograj in nameščanju alarmnih sistemov kot pa smehu. Živahnost ptic, sploh tistih manjših, ni manifestacija bleščečnosti življenjske volje, ampak njenega counterparta, obupa, anksioznega boja za preživetje. Visoka telesna temperatura in trud, potreben za letenje, jih izčrpata ravno dovolj, da je vsako seme, ki ga najdejo, rešilna bilka, zgolj trenutnost in opozorilo, da se naslednjič to morda ne zgodi več.

In seveda Levi, v svoji tipični maniri, dodaja disclaimer, ki pojasnjuje, da so te opazke nujno reduktivne, pa vendar – poglejte, vse to mislim blazno resno! Esej nadaljuje še naprej, čudi se nad elegantno krutostjo kukavic in tako dalje.

Na koncu Leopardiju očetovsko odsvetuje njegove sanje, da bi postal ptica, pa čeprav le za kratek čas. In dodaja maksimo, za katero bi si želel, da ji nekoč, ob prikimavanju vseh, lahko rečem levijevska – v igrah narave pač vedno nekdo zmaga in nekdo zgubi. Če bi Leopardijev eksperiment lahko uresničili, bi se v svojo človeško formo vrnili s kako puščico več za svoj lok.

Levijev – lahko bi mu rekli naivni ali kakorkoli pač že – darwinizem lahko najdemo tako pogosto, da nas preseneti, tudi če ga na začetku nismo iskali in, kot se to rado zgodi, v tekstih našli nekaj, česar preprosto ni tam.

Tu je produktivnost Prima Levija. Ne (samo) v opisu krčevite sivine taboriščnih eksistenc, ne v njegovem teoretiziranju o smiselnosti in nesmiselnosti nasilja, temveč tu, v pogumu, da taboriščni pogum prikaže nepatetično. Zgolj kot bitko, iz katere so se ljudje morda res vračali molčeči (ali se pač, kot se zagre za bitke, niso vrnili), a to ne pomeni, da za tem stoji nekaj mističnega – nacisti so pobijali Jude in ti so kdaj pa kdaj ušli, napisali nekaj knjig in se čez 40 let vrgli z balkona. V njihovo staro družinsko stanovanje v Torinu pa se je naselil mlad par z visokimi obeti družbene mobilnosti navzgor. Tako gre to.

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.