Dandanes smo iz naveličanosti nad kapitalizmom pod nenehnim pritiskom, da nekaj storimo, da vendarle nekako prispevamo k izboljšanju razmer. Čutimo čisto telesni pritisk – tesnobo, depresijo, jezo –, da nekaj storimo. Bojkotiramo, protestiramo, manifestiramo. Nato pa sledi grenko razočaranje. Ko storimo ta nekaj, naši nakopičeni afekti sicer najdejo odvod, pa vendar se naše geste največkrat iztečejo v prazno samonanašalnost, obstoječe stanje pa ostaja bolj ali manj nespremenjeno.

Italijanski revolucionar in pobudnik risorgimenta Giuseppe Mazzini je v manifestu, zapisanem med letoma 1858 in 1860, navedel: »Človek sestoji iz mišljenja in dejavnosti. Mišljenje, ki ni utelešeno v dejanjih, je zgolj senca človeka; dejavnost, ki je ne usmerja in posveča misel, pa je zgolj galvanizirano truplo človeka – forma brez duše.« Nocoj nas bo zanimal predvsem koncept galvaniziranega trupla – človeka, ki ga je sama dejavnost in nič misli. 

Kako je sploh mogoče početi stvari brez mišljenja? Lahko smo točnejši: nekaj misli, a to ni subjekt, temveč njegov asubjektni dvojnik, ki mu Lacan pravi »brezglavi subjekt« – oziroma subjekt mnoštva gonov. Ti so vedno zadovoljeni, brez ozira na objekt zadovoljitve. V nocojšnji Teoremi bomo proučili zgodovino psihičnega aparata, kakor ga je zasnoval Freud – predvsem to, kako so nanj vplivale fizikalne teorije termodinamike iz 19. stoletja. Morda nam razumevanje teh vplivov lahko ponudi vpogled v možnosti drugačne politike.

Naravoslovna znanost je od nekdaj vplivala na sočasne družboslovne teorije. To je še zlasti veljalo za 19. stoletje, ko so se družboslovne discipline po vzoru naravoslovnih znanosti želele utemeljiti kot samostojne znanstvene discipline. Tedaj se je v naravoslovnih znanostih pojavila nova paradigma znanstvenega materializma, ki je izhajal iz ene same neuničljive in nevidne Kraft, sile, ki jo je bilo mogoče zaznati zgolj po njenih učinkih – v materialni obliki različnih vrst mehanskega dela. Šlo je, skratka, za energijo. Odkritje energije – in njena nadaljnja razdelava v politični ekonomiji, medicini, fiziologiji, psihologiji in politiki – je zaznamovalo družbo, ki je idealizirala nenehno produktivnost narave. 

Fizikalistična metafizika znanosti, ki materialni obstoj vsega vidi kot manifestne oblike energije, je dobila ime energetizem. Fizikalna podlaga energetizma so bila odkritja na področju termodinamike, fizikalne discipline, ki se ukvarja s toploto, delom, temperaturo in energijo. Eden glavnih akterjev termodinamike 19. stoletja je bil Hermann von Helmholtz, fizik, filozof in fiziolog, ki velja za avtorja prvega zakona termodinamike, zakona o ohranitvi energije. Izjavil je, da »vsa narava vsebuje skladišče sile, ki ne more biti nikakor povečana ali zmanjšana, in potemtakem je količina te sile v naravi ravno tako večna in nespremenljiva kakor količina materije«. Besedo Kraft oziroma preprosto »sila« je nato zamenjal izraz »energija«, ki je bil prej rabljen aristoteljansko, v tem novem smislu pa jo je med prvimi uporabil Lord Kelvin.

Geslo tega novega materializma se je glasilo, da ni sile brez materije in ni materije brez sile. Tako je bil kozmos po svojem bistvu sistem produkcije, katerega produkt je bila univerzalna Kraft, potrebna za pogon strojev narave in družbe, oziroma ogromen rezervoar delovne sile, ki samo čaka, da bo pretvorjena v delo. Termodinamika je namreč naravo pojmovala kot ogromen stroj, ki je zmožen izvajati mehansko delo oziroma, kakor je temu rekel Helmholtz, poseduje Arbeitskraft, »delovno silo«, ki nam je tako znana iz marksističnega pojmovnika. Vsa živa bitja so bistveno biokemični mehanizmi, ki sami od sebe zbirajo in skladiščijo energijo, prvotno izhajajočo iz sonca. 

Helmholtz je skupaj s kolegi leta 1845 ustanovil Berlinsko fizikalistično društvo, v katerem so se ukvarjali zlasti s fiziologijo, znanostjo o poteku normalnih življenjskih procesov v organizmu. »Fizikalistična zaprisega«, epistemološki temelj društva, je velevala, da v organizmu ne delujejo nobene druge sile razen fizikalno-kemijskih. Nasprotno je Claude Bernard, francoski zdravnik in utemeljitelj znanstvene fiziologije, postuliral obstoj nekega življenjskega principa. Na njem je temeljil koncept homeostaze, načela upiranja spremembam, ki je bistven za delovanje organizma v nasprotju s strojem. Cilj fizikalističnega pristopa v fiziologiji je bil po tem premostiti vrzeli med fizikalnimi zakoni in delovanjem človeškega organizma kot samouravnavajočega se.

Razlaga človekovega delovanja mehanicistično, torej z metaforo stroja, ima sicer dolgo zgodovino. V času razsvetljenstva je s Hobbesom, Descartesom in La Mettriejem dosegla vrhunec, nato pa jo je v času po francoski revoluciji doletel protiudar, ki je tematiziral zlasti človekovo svobodo in ki ga uteleša nemška klasična filozofija od Kanta preko Jacobija do Hegla. V času izuma parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem pa je analogija človeškega oziroma živalskega stroja ponovno prišla do izraza. Tako se je, kakor zagovarja Anson Rabinbach, uveljavila metafora človeškega motorja, ki je fizikalistično nadomestila človeka-stroja, materialistične predstave o človeku iz časov razsvetljenstva. Človeški motor je predvsem služabnik mogočne narave, zasnovane kot rezervoar pogonske moči. Glavna razlika med obema pojmovanjema je v tem, da je bil stroj zmožen opravljati delo le takrat, ko mu je moč za to priskrbel nek zunanji vir, medtem ko so motor uravnavala notranja, dinamična načela, pretvorba goriva v toploto, toplote pa v mehansko delo.

Energetistične predpostavke delovanja človekove duševnosti in družbenega tkiva, ki jih implicitno priznavamo še danes, v veliki meri izhajajo iz dediščine Sigmunda Freuda. Freud je razvil konceptualni okvir, ki ga je imenoval metapsihologija, vsebuje pa tri dimenzije: topično – glede na prostorske odnose med sestavnimi deli psihičnega aparata –, dinamično – glede na medsebojno delovanje sil v psihičnem aparatu – in ekonomsko – glede na investicije kvantitet energije, ki se pretakajo po psihičnem aparatu. Za nas bo pomembna predvsem tretja dimenzija.

Freud je ekonomsko razsežnost metapsihologije zasnoval pod vplivom Helmholtza in biofizikalne šole, s katero je bil v stiku v času študija medicine. Vendar pa je bil stik prej posreden, saj je biofizikalna šola do konca 19. stoletja, v Freudovih formativnih letih, namreč že izgubila veljavo. Prej je verjetno, da je nanj vplival predvsem psihofizikalni pristop Gustava Theodorja Fechnerja. Fechner je energetske postulate termodinamike 19. stoletja prenesel na polje duševnosti – zametke nove discipline, ki bi duševnost proučevala kot fizikalni sistem, je imenoval psihofizika. Posebno veljavo je dobil prenos prvega zakona termodinamike v sfero psihofizike, ki je zadobil formo »načela konstantnosti«. Fechner je po analogiji s Helmholtzem zagovarjal, da je celokupna energija v umu prav tako ostajala konstantna.

Za prikaz Freudovega zgodnjega pojmovanja delovanja duševnosti po energetskih načelih bomo vzeli predavanje, ki ga je imel leta 1895 pred Dunajskim medicinskim klubom in ga je naslovil »O psihičnem mehanizmu histeričnih fenomenov«. Histerija je tedaj veljala za eno od poglavitnih patologij družbe. Freud je histerijo proučeval pod Charcotom, leta 1895 pa sta z Josefom Breuerjem predlagala zdravljenje histeričnih simptomov s hipnozo, kasneje pa s tako imenovano katarzično metodo. Stava te metode je bila, da če je pacient pod popolnim gospostvom nekega afekta, potem ga je treba prisiliti, da ta afekt ubesedi. Sočasno s proizvajanjem tega močnega afekta bo ponovno prišla do izraza bolečina, posledično pa bo ta simptom, v svoji trajni obliki, poslej izginil.

Freud je na dunajskem predavanju obnovil svoje dotedanje ugotovitve in jih predstavil občestvu. Za začetek je izhajal iz ugotovitve, da če človek izkusi določen psihični vtis, potem se v njegovem živčnem sistemu stopnjuje nekaj takega kot »vsota vzdraženja«. Vzdraženje oziroma ekscitacija pomeni preprosto dovajanje energije. V vsakem individuumu nato obstaja stremljenje po ponovnem zmanjšanju te vsote vzdraženja. Tako je od tega odreagiranja odvisno, kolikšen delež začetnega psihičnega vtisa preostane. 

Freud tu operira s povsem kvantitativnimi predstavami. Navede primer, da neka oseba izkusi žalitev, udarec ali kaj temu podobnega, zato je psihična travma povezana s stopnjevanjem vsote vzdraženj živčnega sistema. Oseba želi instinktivno zmanjšati to stopnjevano vzdraženje, zato, denimo, udari nazaj in zdaj ji je lažje. Če je oseba odvedla toliko, kolikor ji je bilo dovedeno, pravi Freud, potem je bila reakcija adekvatna. Cilj adekvatne reakcije je, da se afekt, ki je prvotno močno spet s spominom, unese in da je brezafekten spomin sčasoma deležen pozabe.

Freud in Breuer sta kot terapevtsko rešitev za paciente, ki niso ustrezno odreagirali svojih afektov, zasnovala metodo, ki sta jo imenovala katarzična. »Katarza« je sicer pojem, ki izvira iz stare grščine, natančneje, vzet je iz konteksta antične tragedije – Aristotel v Poetiki zapiše, da gre pri tragediji za posnemanje nekega dejanja, ki s tem, da zbuja sočutje in grozo, doseže očiščenje ali kátharsis takšnih občutij. V tem smislu katarza predstavlja alternativo histeričnemu napadu, ki bi ga histerični pacient sicer tvegal, saj ta funkcionira prav kot ventil za vzdraženja, ki jim je spodletelo normalno odvajanje. Pet let kasneje, v Interpretaciji sanj, Freud piše, da je posebnost nezavednih procesov ta, da so neuničljivi, da se v nezavednem nič ne konča, nič ni preteklo ali pozabljeno.

Vendar pa ni nujno, da je povečanje vsote vzdraženja zunanjega izvora. V primeru coitus interruptus se tesnoba denimo pojavi zaradi nakopičene fizične seksualne napetosti. Razlika med izvorom psihičnih vtisov glede na to, ali izvirajo iz zunanjosti ali notranjosti, je Freuda leta kasneje privedla do teorije o gonih.

Leta 1895 je Freud napisal tudi besedilo, ki je kasneje dobilo naslov »Zasnutek znanstvene psihologije« oziroma Entwurf, izšlo pa je šele posthumno. V njem spekulira glede delovanja živčnega sistema in postulira, da se pri nevronih stanje dejavnosti in stanje mirovanja razlikujeta po neki »kvantiteti«. Tako je nevron lahko bodisi prazen ali pa napolnjen z določeno kvantiteto, se pravi, »zaseden«. Danes bi temu rekli sprememba celičnega potenciala. Freud sklepa, da struktura živčnega sistema služi namenu otepanja endogene kvantitete energije z nevronov, njegova funkcija pa služi njenemu odvajanju.

V tem odmeva Fechnerjeva težnja k stabilnosti: duševni aparat ima namero, da povsem izniči ali po možnosti vsaj ohranja čim nižjo vsoto vzdraženja. Dvojnost vzdraženja in odvajanja se po Freudu neposredno odraža v nasprotju med občutenjem ugodja in neugodja. Težnjo k približevanju ugodju in oddaljevanju od neugodja Freud na tej točki imenuje »načelo inercije«. Ugodje je tako razumel kot občutje odvajanja kvantitete vzdraženja, neugodje pa kot občutje njenega stopnjevanja. Eden od primerov, ko živčnemu aparatu spodleti, je za Freuda bolečina, ki je posledica neuspešnega zmanjšanja te kvantitete.

Pet let kasneje je Freud izdal monumentalno delo Interpretacija sanj, v katerem se je v veliki meri odpovedal nevrofiziološkim spekulacijam. Naletel je na to, kar je filozof uma David Chalmers imenoval »težki problem zavesti«, namreč probleme, ki jih ni mogoče pojasniti s fizikalističnimi ali živčnimi mehanizmi. Chalmers namreč opozori, da ni nobenega razloga, da bi živčni oziroma fizikalni in duševni oziroma izkustveni mehanizmi kakorkoli korelirali med seboj. Oziroma, kakor se izrazi Freud: ne smemo zamenjevati gradbenih odrov s sámo zgradbo.

Freud poslej govori o duševnem in ne več o živčnem aparatu. Psihični aparat je sicer še vedno umeščen v telo, ki zaznava zunanje dražljaje in odreagira nanje. Filogenetsko gledano so bila prizadevanja duševnega aparata usmerjena k temu, da bi se kolikor mogoče zavaroval pred dražljaji, sklepa Freud, zato je bil sprva zgrajen kot refleksni aparat, tako da je lahko po motorični poti takoj odvedel vsako čutno vzdraženje.

Toda človekovo duševnost opredeljuje ravno dejstvo, da ne deluje na način refleksnega aparata, se pravi, po strojnem principu input/output, saj se med aferentnim tokom vzdraženja in eferentnim odvajanjem tega vzdraženja zgodi celotno zavestno in nezavedno življenje. To pa je zaznamovano z delovanjem, ki posreduje med potrebo in doživetjem njene zadovoljitve. Vzdraženje, ki ga ustvari notranja potreba, lahko sicer išče odvod v gibanju, ki je sicer videti kot izraz čustva, denimo, lačen otrok nemočno kriči ali cepeta. Toda s tem se nič ne spremeni, ker pri vzdraženju, ki izhaja iz notranje potrebe, ne gre za trenutni sunek, pravi Freud, temveč za kontinuirano dejavno silo. Do spremembe lahko pride šele, ko doseže doživetje zadovoljitve, ki odpravi notranji dražljaj. 

Freudov ključni doprinos k zgodovini teorij zadovoljitve potreb je v tem, da je bistvena ne sama zadovoljitev, temveč prav doživetje zadovoljitve nečesa, ki pa je do zadovoljitve potrebe v paradoksnem razmerju. Ker se skozi življenje naučimo zadovoljevati lastne potrebe, je za njihovo nemoteno zadovoljevanje bistvenega pomena prav spomin. Tako Freud zasnuje pojem želje: to ni nič drugega kot psihični vzgib, ki poskusi ponovno zasesti spominsko podobo zaznave in ponovno priklicati sámo zaznavo, se pravi, ponovno vzpostaviti položaj prvotne zadovoljitve. Če je ta spominska pot dejansko utrta, se želja izteče v halucinacijo. S tem Freud pojasni, zakaj ob lakoti mislimo na hrano – gre za halucinatorno zadovoljitev potrebe. Toda zakaj ne haluciniramo ves čas?

Očitno je, da s stalnim haluciniranjem zadovoljitve potreb ne bi prišli prav daleč, če so potrebe odraz pomanjkanja v organizmu, zato je potrebno dejansko delovanje in realna zadovoljitev potreb. Freud zato sklepa na obstoj dveh duševnih sistemov, pri katerem prvi skrbi za neomejeno vezavo psihične energije spominskih sledi na zaznavo, drugi pa tega ne dovoli. Organizem mora s hoteno motoriko nazadnje tako spremeniti zunanji svet, da lahko pride do realne, se pravi, nehalucinatorne zaznave objekta zadovoljitve. 

Tako Freud postulira obstoj primarnega in sekundarnega procesa: prvemu poveljuje »načelo ugodja« in je povsem nezmožen vnesti v misli kaj neprijetnega, saj ne more nič drugega kot zgolj želeti. Sekundarni proces pa organizem usklajuje z njegovim okoljem oziroma z realnostjo, a le takrat, ko se pri tem izogne neugodju. Povedano drugače: primarni proces si prizadeva doseči identičnost zaznave z doživetjem zadovoljitve, sekundarni proces pa si prizadeva doseči identičnost misli s tem doživetjem. Iz te na videz preproste opozicije Freud potegne pomemben in izredno daljnosežen sklep, in sicer, da je vse mišljenje zgolj ovinek od spomina na zadovoljitev.

Leta kasneje Freud natančneje postavi opozicijo med dvema načeloma, ki sta na delu v primarnem oziroma sekundarnem procesu: to sta »načelo ugodja« in »načelo realnosti«. Opozicija nerealnega ugodja in neugodne realnosti je pri zgodnjem Freudu posledica tega, da psihični aparat deluje po principu minimizacije »vsote vzdraženj«, ki na tej točki Freudove teorije vselej pomeni neugodje. Vendar pa je treba razlikovati med, po eni strani, stremljenjem k znižanju kvantitete vzdraženosti na ničelno raven in, po drugi strani, stremljenjem k ohranitvi te kvantitete na konstantni, toda neničelni ravni. 

V »Zasnutku« z »načelom konstantnosti«, prevzetim iz Fechnerjeve psihofizike, Freud še ni zaznal potrebe po razlikovanju med obema pomenoma tega načela. Razlika šele v delu Onstran načela ugodja, leta 1920, dobi konceptualno veljavo: »načelo ugodja« tam velja za tendenco po ohranitvi vzdraženja na konstantni ravni, medtem ko načelo, ki narekuje znižanje na ničelno raven – in s tem k smrti –, dobi ime »načelo nirvane«. 

Instanca, ki psihičnemu aparatu dovaja vzdraženje od znotraj, je gon. Freud ga pod imenom »gon smrti« vpelje v delu Onstran načela ugodja. Gon je konstanten in trajen notranji dražljaj, ki nenehno iztirja ravnovesje psihičnega aparata in ovira njegovo težnjo k stabilnosti. Gon je lahko bodisi potlačen bodisi sublimiran; slednje pomeni, da je njegov objekt vedno znova premeščen. Zadovoljitev gona je paradoksna, saj jo ta doseže v vsakem primeru, ne glede na kulturno zatiranje. Po energetskem modelu duševnosti je nujno, da pride do odvajanja kvantitete vzdraženja, pri čemer pa je kvaliteta tega vzdraženja sekundarnega pomena, saj je odvajanje premestljivo: in ravno to je bistvo sublimacije.

Vrnimo se sedaj k začetku oddaje in energetizmu. Za teoretike družbe skozi energetistično metafiziko je bil ključen pojem produktivnosti. Delo, ki ga je delavec opravljal v industrijskem obratu, in delo, ki ga je opravljala narava, je bilo v nekem smislu identično – zato so energetiste doleteli očitki ideološkosti. Vendar pa smo doslej govorili le o prvem zakonu termodinamike, medtem ko je za družboslovje vsaj toliko kot ohranitev energije pomenila tudi entropija: mera za naraščanje nereda ob vsakem prenosu energije. Vsak prenos energije namreč je delen, saj se pri vsaki pretvorbi ireverzibilno del prvotne energije pretvori v toploto. Med obema zakonoma je veljalo paradoksno razmerje, ki pa se je nahajalo v samem jedru revolucije modernosti v 19. stoletju: na eni strani stabilni in produktivistični univerzum izvorne in neuničljive sile, na drugi ireverzibilen sistem razpada in razkroja.

Po Freudu iz časov »tostran načela ugodja« je za duševni aparat veljala predvsem maksima, da se mora organizem znebiti presežnega vzdraženja, pa če je potrošeno ali ne. V poznem 19. stoletju, ki ga je opredeljeval industrijski produktivizem prostotržne dinamike kapitalizma, je bil freudovski duševni aparat zato precej ekstravaganten in razsipen sistem. Ko je Freud prešel od načela konstantnosti k načelu ugodja, pa smoter psihičnega sistema ni bil več minimizacija izgube energije, temveč ohranjanje takšne ravni energije, ki bi ohranjala ugodje, pa čeprav je to impliciralo stalne izgube.

Pa vendar med termodinamičnimi teorijami in metapsihologijo obstaja neka majhna, a ne nepomembna razlika. Pri prvih je načelo ohranitve podobno »idealu«, za katerega si je treba prizadevati. V nasprotju s tem pa je v Freudovem Onstran načela ugodja smrt, ki je posledica »entropije organizma«, pojmovana kot smoter, medtem ko je stremljenje k vzdrževanju napetosti na neničelni ravni prej stranski proizvod. Z drugimi besedami, Freudov model je svojčas impliciral, da je trošenje energije smoter – ta ideja pa je v nasprotju s strahom pred pomanjkanjem materialnih dobrin, ki je plašilo 19. stoletje. 

Arthur Massot zato sklepa, da je Freud lahko trošenje energije razumel kot smoter prav zaradi pomasovljenja proizvodnje v zgodnjem 20. stoletju. Kljub temu pa potrošništvo v začetku 20. stoletja še zdaleč ni odpravilo končnih zmogljivosti naravnih virov – prej jih je zanemarilo, in tudi ta paradoks je mogoče najti v freudovski metapsihologiji. Organizem si prizadeva za odvajanje svoje energije, čeprav ga to vodi v gotovo smrt – oziroma: da bi proizvedli dobrine, moramo trošiti energijo, čeprav to vodi v popolno izčrpanje zemeljskih virov.

Ali je Freudov duševni aparat tako dejansko »kapitalizem v malem«? Ali nam zaradi tega dejansko lahko ponudi lažje razumevanje neizprosnega pritiska po dejavnosti v kapitalistični družbi, da bi se znebili neugodnih razmer? Oziroma, bolje rečeno, ali se ne želimo prej znebiti zgolj tega pritiska po dejavnosti, duševnega pritiska, ki deluje zgolj na ravni našega telesa? Vsekakor je za socialistično misel pomembno, da se problemov sodobne družbe lotevamo znanstveno, saj lahko le tako smotrno prakso ločimo od samonanašalnega in nesmiselnega tratenja aktivistične energije. Občutku olajšanja ob dejavnosti, ki je ne spremlja preudarno mišljenje, tudi če je nominalno politična, pač ne gre zaupati. Politika ne sme temeljiti samo na tem, da se počutimo bolje, ampak predvsem na tem, da ravnamo smotrno – sicer nismo nič več kot galvanizirana trupla.