Farmakologija in pacifikacija
Dober dan. Na valovni frekvenci 89,3 MHz se danes lotevamo nekoliko obširnejšega podviga, namreč določitve in vrednotenja vloge psihofarmakoloških sredstev v kapitalizmu. Zaradi neobhodne prisotnosti farmakoloških sredstev v sodobni družbeni krajini bomo obravnavali odnos farmakologije do bede in njenega korelata, somatsko-psihične razvnetosti. Pri tem bomo izpodbijali razširjeno prepričanje, da so afekti v kapitalizmu nekaj, kar je zanj nujno negativno, zato jih mora pridušiti, afektivno nabite upornike pa pacificirati. Psihotropna zdravila se v tem smislu kažejo kot pripravna tarča očitkov pacifikacije. Oziroma, če misel izrazimo s priliko: spomnimo se, kako smo lani na posvetovalnem referendumu glasovali o legalizaciji konoplje, pred tem pa smo lahko na seji Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo slišali tole misel:
Poleg drog pa se še zlasti na pomirjevala, antidepresive in antipsihotike pogosto naslavlja ta tip zanikanja: vse, kar počnejo, je, da pacificirajo uporniške afekte svobodomiselnih subjektov, katerih edini greh je, da se upirajo zatiralskim pritiskom po normalnosti in duhamornosti konformnega življenja v industrijskem kapitalizmu. Sodobnejši predstavnik te teoretske paradigme je Laurent de Sutter z delom Narcocapitalism, čigar glavna teza je, da je psihiatrija nastala z namenom pacifikacije nemirnih množic, ki se tako raje sprijaznijo z objektivno bednimi okoliščinami svojih življenj. Škoda teh množic, a ne?! Tudi literarnih in filmskih primerov, ki so hranili levičarske imaginarije 20. stoletja, tu ne manjka – od Krasnega novega sveta do Leta nad kukavičjim gnezdom in podobnih. Da ne omenjamo komada Comfortably Numb od Pink Floydov, ki so nasploh na albumu The Wall dovršili kritiko vsega totalitarnega, vsega, kar duši individualno svobodo, skratka, vsega, do česar naj bi bil kao vsak dober levičar anti. V nasprotju s temi predstavami bomo v današnji Teoremi poskušali pokazati, da farmakološka sredstva niso nujno zoperstavljena politični levici.
Začnimo na začetku, pri proučevanju dinamike družbenih nemirov, ki jim je obliko podelil prav Karl Marx. Za naše namene nas tokrat ne bo toliko zanimala Marxova ekonomska teorija, ampak njegova »socialna energetika«, se pravi, nekaj, kar bi lahko razumeli kot energetsko formo njegove sociološke teorije. Kot smo omenili v eni od lanskih Teorem, se je koncept energije v družboslovje 19. stoletja vtihotapil predvsem kot kvantiteta, za katero velja princip ohranitve. Z drugimi besedami: neka kvantiteta se niti ne porablja niti ne nastane na novo, temveč se lahko zgolj pretaka med različnimi oblikami.
Povedano še drugače: na tem mestu nas ne zanima neposredno akumulacija kapitala, ampak akumulacija bede, ki se odvija sočasno z njo, in nato njeno pretakanje v revolucionarno energijo, ali pa, neizmerno pogosteje, njena porazgubitev. Ker, kot piše Marx v Kapitalu, »vsaka razširitev akumulacije [kapitala] postane spet sredstvo za razvoj teh metod«, to pomeni, »da se mora v tisti meri, v kateri se akumulira kapital, položaj delavca poslabševati, kakršnokoli že je njegovo plačilo, visoko ali nizko«. Obči zakon kapitalistične akumulacije, kot ga je Marx formuliral leta 1867, se namreč glasi: »Večje ko je družbeno bogastvo, funkcionirajoči kapital, obseg in energija njegove rasti [...], večja je industrijska rezervna armada.« Tako imenovana akumulacija bede zajema tako delavce kot brezposelne – v kapitalizmu je, kot pravi pregovor, »edina stvar, ki je slabša od tega, da imaš službo, to, da je nimaš«. Industrijsko rezervno armado sestavljajo strukturno brezposelni delavci, nastane pa kot posledica »stalne produkcije relativnega presežnega delavskega prebivalstva«.
Posledično delavski razred razpade na aktivno in rezervno armado – razmerje med njima pa se odraža v višini delavske mezde: namesto dviga mezde je tako kapitalistu omogočeno, da preprosto zagrozi z odpustitvijo in zaposlitvijo nekoga drugega, na primer filipinskega delavca, ki je pripravljen za nižje plačilo opraviti še več dela od relativno razvajenih slovenskih delavcev. Iz občega zakona kapitalistične akumulacije, skratka, izhaja, da kapital sočasno pogojuje tudi »akumulacijo bede« oziroma, z Marxovimi besedami, »delovnega mučenja, suženjstva, nevednosti, posurovljenja in moralne degradacije«.
To sicer ni izključno Marxov koncept – najti ga je mogoče že pri Heglu, ko v Orisu filozofije pravice vpelje pojem drhali. »Ko se civilna družba nahaja v neovirani aktivnosti,« piše Hegel, »tudi znotraj nje pride do naraščanja prebivalstva in industrije«. Se pravi, ko v tržni sferi družbe teče dobičkonosna dejavnost med svobodnimi posamezniki – kapitalizem –, se neogibno zgodi, da del te sfere začne živeti v vedno slabših pogojih. Namreč, tako Hegel, »s poobčenjem povezanosti ljudi preko njihovih potreb in načinov, kako pripraviti in priskrbeti sredstva zanje, se na eni strani povečuje kopičenje bogastev [...], kakor se na drugi strani povečuje oposamljenje in omejenost posebnega dela in s tem odvisnost in stiska razreda, ki je vezan na to delo«.
Marksistično-leninistična hevristika »Čim slabše, tem bolje«, ki jo je v rusko govoreče dežele najverjetneje vpeljal literat in filozof Nikolaj Černiševski, je prav tako odraz te iste energetike: v čim slabšem položaju je ljudstvo, tem verjetneje je, da se bodo uprli in sprožili revolucijo. Toda do te spontane predstave bomo vedno znova sumničavi, še stokrat, če bo treba. Neki očiten zadržek do te hevristike je razviden že takoj, ko se spomnimo, da se je oktobrska revolucija zgodila v pretežno agrarni družbi in ne na industrializiranem zahodu, kjer je bila beda delavcev največja.
Do česa natanko je treba biti sumničav? Smiselno se nam zdi, da neka kvantiteta narašča, s tem ko poteka akumulacija kapitala. Vendar pa ima ta »energetska« metafora – se pravi, dinamika kopičenja in sprostitve v skladu s principom ohranitve energije – pri aplikaciji na konkretno družbeno-politično situacijo svoje omejitve. Poglejmo, kaj o tem pravi sam Marx. V Komunističnem manifestu, napisanem sredi družbenega vrenja širom Evrope, leta 1848, Marx in Engels pišeta, da gre proletariat »skozi razne razvojne stopnje«, pri katerih je vedno bolj očitno, da poteka razredni boj kot boj med dvema ekonomskima razredoma: »Od rastoče medsebojne konkurence buržujev in od trgovinskih kriz, ki iz tega izvirajo, delavska mezda čedalje bolj niha; od čedalje hitrejšega razvoja in nenehnega izboljševanja strojev je ves njihov življenjski položaj čedalje bolj negotov; čedalje bolj dobivajo spopadi med posameznim delavcem in posameznim buržujem značaj spopadov dveh razredov.«
Marx in Engels, polna zanosa od revolucionarnega gibanja ob koncu štiridesetih let 19. stoletja, tu opažanje, da razredna delitev postaja vse bolj očitna, opisujeta skorajda kot pravilo. Tej poenostavljeni shemi je zato treba zoperstaviti realno politično dogajanje, ki predstavlja prepreko tovrstnemu shematičnemu dojemanju družbenih sprememb. To je bilo v prvi vrsti jasno samemu Marxu. Na nekem drugem mestu, namreč v Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta, napisanem štiri leta kasneje, Marx analizira dogajanje v francoski parlamentarni politiki v letih po pomladi narodov in okoliščine, ki so privedle do tega, da je z državnim udarom leta 1851 oblast zavzel populistični reakcionar Napoleon III. Takole zapiše Marx: »Namesto da bi demokratska stranka svojo zmago na volišču naredila za dokončno in s tem stranko reda prisilila, da bi ji zmago v parlamentu takoj izpodbijala, namesto da bi nasprotnika tako prisilila k boju v hipu, ko je bilo ljudstvo polno zanosa in armada ugodno razpoložena, je torej v marcu in aprilu [1850] Pariz utrujala z novo volilno agitacijo in dopustila, da so se razdražene ljudske strasti v tej ponovni provizorični igri izčrpale, da se je revolucionarna odločnost zasitila z ustavnimi uspehi in razblinila v majhnih spletkah, praznih govorancah in navideznih gibanjih, da se je buržoazija zbrala, izvedla svoje ukrepe in da je pomen marčnih volitev v naknadnih aprilskih volitvah [...] naposled dobil svoj sentimentalno vodéni komentar.«
Marx skratka ugotavlja, da je bilo ljudstvo sicer »polno zanosa«, a so se te »razdražene ljudske strasti izčrpale«, njihova »revolucionarna odločnost« pa se je »zasitila« in se »razblinila«. Tu je bistveno, da se »objektivne« razmere za francoske kmete tedaj niso izboljšale, vseeno pa so se njihove strasti izčrpale, porazgubile. Marx iz poraza meščanskih revolucij potegne konsekvence za teorijo kontrarevolucije, ki jo poda v Osemnajstem brumairu. Očitno je, da stopnjevanje afektivne energije, prej omenjena akumulacija bede, ne vodi kar avtomatično do upora zatiranih.
Kljub naraščanju »razvnetih afektov« v družbi torej ne prihaja spontano do bližine revolucije oziroma do tega, da bi zatirani sloji družbe organizirano sprevrnili obstoječi družbeni red. Če strnemo: treba je ločiti med proletarizacijo in širjenjem proletarske zavesti. Prva namreč poteka »na sebi« in je učinek ekonomije, slednja pa poteka »za sebe« in je učinek politike. Kako se torej v to shemo vpenjajo psihofarmakološka sredstva? Več po glasbenem premoru.
♬ DJ Python – Dai Buki (feat. Jawnino & Organ Tapes)
Poslušate Teoremo na Radiu Študent in v njej razglabljanje o tem, kako stopnjevanje nezadovoljstva v kapitalizmu ne vodi po nujnosti do revolta in revolucije. Kako razumeti to dinamiko? Za pomoč se obrnimo k Freudu. Freud v delu Nelagodje v kulturi predstavi kulturo kot dvorezen meč: po eni strani omogoča življenje, po drugi strani pa odreka neomejeno zadovoljevanje potreb. To se neposredno nanaša na afektivno naravo življenja v kapitalizmu: kot poudari Freud, je nek občutek »lahko vir energije le takrat, ko je sam izraz neke močne potrebe«.
Na težavnost življenja ponudi tri možne izhode. Pravi, da je naše življenje, kakršno nam je naloženo, »za nas pretežko, prinaša nam preveč bolečin, razočaranj, nerešljivih nalog. Da bi ga prenašali, ne moremo shajati brez blažil. [...] Takih sredstev je morda troje vrst: silovite odvrnitve, ki nam omogočajo, da na svojo bedo kaj malo damo, nadomestne zadovoljitve, ki jo zmanjšujejo, [in] omamne snovi, ki nas naredijo zanjo neobčutljive.«
Možnosti blaženja težavnosti, ki nam jih prinaša življenje, skratka, lahko razdelimo v tri kategorije. Prvič, silovita odvrnitev, ki nam omogoča, da se na bedo ne oziramo ali jo relativiziramo, npr. s pomočjo religije – denimo krščanstvo, ki trpljenje v tostranskem življenju nagradi po smrti, ali pa budizem, ki trpljenje prikaže kot zablodo, kot prekomerno navezanost na čutno življenje. Drugič, nadomestne zadovoljitve, malo problematičen Freudov pojem, po katerem opustimo prizadevanje po dosegu prvotnega objekta zadovoljitve in se zadovoljimo z nekim drugim, bolj sprejemljivim. In tretjič, omamne snovi, ki bedo »izničijo«, se pravi, da z njihovo pomočjo lahko shajamo kljub »objektivnim okoliščinam bede«.
Ker, sledeč Freudu, obstaja »podobnost procesa kulture z libidinalnim razvojem posameznika«, na kulturno življenje aplicira teorijo gona. Spomnimo, da je gon – pri Freudu še gon smrti, Todestrieb – nekaj takega, kar pulzira in nenehno dovaja novo vzdraženje. Freud tako izhaja iz dejstva, da so goni »primorani pogoje svoje zadovoljitve premestiti, prestaviti na druge poti, kar v največ primerih sovpada z nam dobro poznano sublimacijo«. Tako Freud sklepa, da je »sublimacija nasploh od kulture izsiljena usoda gona« oziroma, še več, da je pravzaprav »kultura zgrajena na odpovedovanju gonov, kako zelo predpostavlja prav nezadovoljitev (zator, potlačitev ali pa še kaj drugega?) silnih gonov. To ‘odpovedovanje v kulturi’ obvladuje veliko področje človekovih socialnih odnosov. [...] Ni lahko razumeti, kako je kultura zmožna gonu odtegniti zadovoljitev.«
Freud tako ugotavlja, da to dejstvo »tudi nikakor ni nenevarno« in da »če tega ekonomsko ne kompenziramo, se lahko pripravimo na resne motnje«. Na podlagi tega bi bilo mogoče sklepati, da je kulturno zatiranje gonov glavni vzrok za nezadovoljstvo ljudi – vendar pa Freud to predstavo zavrne. Oziroma, kot se s to mislijo za hip poigra pisec spremne besede Mladen Dolar: »Ali ni agresivnost po svoji naravi prav posledica represije, se pravi zatiranja libida, seksualnih gonov? To zatiranje povzroča občutek krivde – subjekti so vselej krivi za svoje potlačene seksualne vzgibe – in tako napravi ljudi za podložnike, zlomi njihov odpor. Od tod je samo korak do sugestije, da če odpravimo seksualno represijo, se bodo sesule tudi vse ostale oblike gospostva.«
To seveda ne pomeni, da je zatiranje libida v vseh primerih upravičeno in smotrno – vendar pa ne pomeni niti tega, da je vsakršen občutek krivde ali sramu nedopusten ali da naj bo cilj vseh emancipatornih gibanj odprava tovrstnih občutkov. Tega problema se je napak lotil Herbert Marcuse, pripadnik frankfurtske šole kritične teorije in avtor knjige Enodimenzionalni človek, ki je bila odmevna v času študentskih protestov ob koncu šestdesetih. Marcuse uvede pojem »presežne represije« kot tisti del družbene represije – oziroma kulturnih zahtev po potlačitvi gonov –, ki ga je kao treba odpraviti, da bi nevtralizirali škodljive učinke »gona smrti«, glavnega krivca agresivnosti in vojne.
Marcuse prej omenjeno sublimacijo vidi kot možnost upora – če libidinalno energijo, ki bi jo sicer investirali v gonske zahteve, sublimiramo, potem se lahko posvetimo višji, revolucionarni dejavnosti. A ne tako hitro. V nasprotju z njim Lacan v seminarju Etika psihoanalize poudari, da »sublimacija [...] dobesedno pomeni možnost, da človek svoje želje napravi za tržno blago, da so torej želje naprodaj v obliki proizvodov«. Kar se je Marcuseju kazalo kot uporna dejavnost, sublimacija, je po Lacanu prav gonilo industrijskega kapitalizma.
V nasprotju s tem psihoanaliza vztraja, oporeka Dolar, da »ima libido sam svojo gonsko hrbtno stran, svojo notranjo negativnost«. Skratka: bolj kot skušamo odpraviti družbeno zatiranje gonov, tem bolj naletimo na ireduktibilen ostanek, ki ga ni moč odpraviti, ampak kvečjemu še bolj pride do izraza. Ne obstaja ničelna točka agresivnosti, brezafektno življenje. Še več, prizadevanje za odpravo zatiranja je kapitalizem lepo vpregel v svoj pogon. Sem, mimogrede, marksistični zgodovinar Ernest Mandel prišteva tudi uživanje drog – v delu Late Capitalism zapiše, da v poznem kapitalizmu »preostanejo le še sanje o pobegu – prek seksa in drog –, ki so nato takoj industrializirane«.
Če je akumulacija kapitala v 19. stoletju po Marxu vodila v naraščajočo proletarizacijo, pa je ta tendenca danes iz navedenih razlogov prej nasprotna. Akumulacija bede ne vodi »samodejno« v organizacijo delavcev in revolucionarno aktivnost, kot bi utegnili spontano sklepati, temveč je tendenca prej nasprotna širjenju proletarske zavesti. Kapitalizem zato, kot kaže, svojim subjektom predvsem škoduje.
Britanski blogerski teoretik Arran Crawford podobno opisuje vseprisotnost nevzdržnih razmer: »Vsi živimo v duševnih razmerah, ki sprožajo duševne težave, kot so anksiozne motnje, ne glede na to, ali smo delavci na področju duševnega zdravja ali ‘uporabniki storitev’.« Če se subjektom v sodobnem kapitalizmu ne kažejo smotrne možnosti sprostitve nakopičenih afektov, potem je zanje gotovo bolje, da se jih znebijo, kakor da bi jih – pa če še tako plemenito – držali v sebi.
Podobno stališče zavzame Laurent de Sutter pri historični obravnavi vloge psihiatrije. V delu Narcocapitalism opisuje pionirja psihiatrije Emila Kraepelina, ki je v devetdesetih letih 19. stoletja proučeval »manično-depresivno psihozo« in kot enega od bistvenih bolezenskih znakov te psihoze prepoznal »razdraženost«. To »zmožnost biti razvnet« Sutter opiše kot »telesni element, ki je bivanje popeljal v tiste ekstremne regije, ki jih ne bi smelo obiskati nobeno človeško bitje«. Pri tem se sklicuje na tedanjo psihiatrično ortodoksijo, ki je ta bolezenski znak videla kot normativno nedopustnega. Omenja tudi iznajdbo kloralhidrata, sedativa, ki je omogočil preboj v »zdravljenju« psihiatričnih pacientov. Toda ker manično-depresivne osebe »ne ozdravijo,« piše Sutter, »jih lahko skušate kvečjemu pomiriti – se pravi, doseči, da je vznemirjenost, ki vpliva nanje, zvedena na nič v imenu vzdrževane, a neškodljive stabilnosti«. Poanto zgodnjih psihiatrov še zaostri: »Edini dobri manični depresivec je depresivec – ločen od tiste polovice svojega sindroma, ki je ni mogoče nadzorovati«, s predpostavko, da »je dodeljena skrb pridržana za nadziranje nemirnih teles«.
Enako sedativno in pacifikacijsko funkcijo Sutter pripisuje tudi v sodobnem času razširjenim antidepresivom in antipsihotikom – ti tako po glavnih kot po stranskih učinkih temeljijo na, tako Sutter, »anesteziji vsakršne razvnetosti«. Vendar pa smo v začetku oddaje z Marxom ugotovili, da se da tovrstno razvnetost usmeriti tudi – ali zlasti – v kontrarevolucijo. S tem pa se je primoran strinjati tudi Laurent de Sutter: »Za čiste duše je brezoblična magma zafrustriranih instinktov, ki tvorijo substanco ljudskih množic, lahko pomenila kvečjemu nevarnost: kot so potrdile nedavne revolucije, nikoli nisi vedel, kaj pričakovati od njih.« Radi bi, skratka, prišli do zaključka, da je »afektivni presežek« težko nadzorovati na način, da bi bil ta univerzalno revolucionarno sredstvo.
Očitno torej težava sodobnega kapitalizma ni čezmerna pacifikacija afektov jeze in nezadovoljstva, temveč, ravno nasprotno, njihova proliferacija v neobdvladljive razsežnosti, nato pa razpršitev in porazgubitev. Tako kot za Nietzscheja religija ni noben opij za ljudstvo, temveč je prej stimulans, ki vernike šele oživi in osmišlja vse, kar počnejo izven religioznega življenja, tudi današnji kapitalizem v turbo obratih čisto dobro shaja brez pacifikacije. Napaja se ravno iz afektivnega naboja, rekuperiranega in vpreženega v lastni pogon. Simbolnih gest ne izvajajo le na vrhu države, ampak jih izvajamo predvsem mi sami. Žal smo bili v zadnjih desetletjih le redko priča spremembam, ki bi jih take manifestacije dosegle. Prej smo se navadili na njihovo simbolno naravo, ki pa bo morda vendarle nekaj dosegla – kaj točno, na to raje ne pomislimo.
Sociologija nam pogosto pravi, da vzrokov za naše psihološke stiske ne gre iskati v naših glavah, ampak v naših družbeno pogojenih življenjih. Toda tak pogled nas zaslepi pred dejstvom, da so posamezne stiske zmerom naše lastne, individualne. Če prezremo, da v prvi vrsti izvirajo iz nas, pa naj so še tako družbeno pogojene, nujno prezremo, da jih vedno že poskušamo rešiti ali vsaj omiliti, saj jih občutimo na lastni koži – in pod njo. Z mislijo, da je treba med obema paradigmama vzdrževati napetost in ji ne popustiti, zaključujemo današnjo Teoremo.
Z oklevanjem je oddajo pripravil Marko. Lektorirala je Neža, tehniciral Oli, brala pa sva Biga in Čeh.
Uporabljene podlage:
01 [FREE] Nirvana Type Beat Fall Down - Grunge Instrumental (03:05) (link)
02 a free radiohead type beat (03:05) (link)
03 [FREE] Indie Rock x Alternative x Radiohead Type Beat - This Is The End (04:03) (link)
04 [Free] DIIV - Joy Division - The cure - Type instrumental - Dizzy Hole (02:32) (link)
05 Darren Curtis - It's in the Fog (02:22) (link)
06 a free radiohead type beat (02:07) (link)
Komentarji
Zelo "dobro" razumem Vaše oklevanje... Ne glede na to; bi kar nadaljevali z "kolapsom vseh ideologij?". In ne, seveda, da nisem "dober" levičar...
Komentiraj