Draga poslušalka, dragi poslušalec, dober večer. Mogoče bo zvenelo nekoliko nostalgično, da ravno zadnjo Teoremo, predvajano znotraj stare programske sheme, posvečamo prav ljubezni. Vendar pa je to zgolj in le naključje, česar zagotovo ne moremo reči za ljubezen, kot jo bere, analizira in secira nemški sociolog Niklas Luhmann. Prav svež prevod njegove knjige »Ljubezen kot strast: h kodiranju intimnosti« nam bo v tej Teoremi služil za grob semantični oris tega pretresljivega, intenzivnega, intimnega čustva.

Niklas Luhmann je véliko ime sociologije in družboslovja 20. stoletja. Nekateri gredo celo tako daleč, da ga po relevanci postavljajo ob bok najpomembnejšim mislecem sploh, kot so Aristotel, Platon, Kant, Hegel, Heidegger in Freud. A pustimo zaenkrat take hitre zaključke, izpostavimo raje dejstvo, da je ta pričevalec in raziskovalec socialnih sistemov, ki je umrl leta 1998, v svojem življenju napisal več kot 70 knjig in preko 400 znanstvenih člankov. Razpravljal je o pravu, ekonomiji, umetnosti, religiji, ekologiji, množičnih medijih in tudi o – ljubezni. Prav knjiga »Liebe als Passion«, ki jo je prvič izdal na vrhuncu svoje ustvarjalnosti leta 1982, ga premierno predstavlja v slovenščini v knjižni obliki. Seveda je pred tem pri nas tudi preko člankov znal veliko povedati o svoji sistemski teoriji, po kateri je v sociologiji in tudi drugod najbolj znan. Sistemska teorija se, poenostavljeno povedano, na meji med naravoslovjem in družboslovjem ukvarja z utemeljitvijo sociološke teorije ter s komunikacijsko in evolucijsko teorijo. Njen ključni element je komunikacija, saj so socialni sistemi, ki so definirani z mejo svojega vplivanja in z okoljem, sistemi komunikacij. Notranjost vsakega sistema predstavlja področje reducirane kompleksnosti, medtem ko zunaj njega, izven meja sistema, po Luhmannu ždi kompleksen in kaotičen zunanji svet.

Zakaj se je torej tako sistematično hladen, strukturo in mrežo ljubeč raziskovalec, predan semantiki pojmov in socialnih odnosov, lotil ravno tako konfuznega, divjega, strastnega, neukrotljivega čustva, kot je ljubezen? Kako to, da se Luhmannova knjiga vpiše med 1.641 knjig o ljubezni na slovenskih knjižnih policah, med katerimi prednjačijo priročniki za mlade in stare, poezija, drame, verske knjige in kuharice? Luhmannova pozicija je izrazito preprosta in zato obenem prefinjeno modra: za analizo, za prerez družbe od 17. stoletja do danes vzame ljubezen, vpisano v družbo kot socialni kod, saj ta uteleša zgostitev, koncentracijo, intenziviteto družbenih norm in pravil. Ljubezen je klicaj družbenih odnosov, ki se vrši v intimni sferi in omogoča slikovit, drugačen vpogled v družbena razmerja. Luhmann vzame ljubezen kot kodo, ki poganja in preganja intimno sfero človeka, vzame ljubezen kot tisto čustvo ali mehanizem, ki stoji vselej in vedno na drugi strani razuma, in na to kodo raztegne, pritisne strukturo, ki je ljubezni imanentna.

Luhmann obrne običajno perspektivo na človeško preteklost: na mesto rožljanja pušk in topov, na mesto trgovinskih izmenjav in carin, na mesto reza giljotin in mirovnih sporozumov, kot so opisani v običajni zgodovini oblastnih razmerij, političnih sistemov ali prevladujočih gospodarskih odnosov, postavi nežna pisma, razburljive romane, čutno šepetanje – zastavi namreč semantiko intimnih odnosov, ki so kodirani kot ljubezen. Vmes mimogrede odgovori na tale vprašanja: od kod izvirajo podobe idealne ljubezni, kdaj so moški postali galantni in zakaj, kje so vzniknile podobe »resničnih« prijateljstev, zakaj je bila ljubezen nekoč rezervirana zgolj za višje sloje, kdaj je v ljubezenski odnos stopila svoboda in kako to, da se je to zgodilo šele v zunajzakonskih odnosih?

Mi bomo izjemno gost teoretični tekst knjige »Ljubezen kot strast«, ki se na začetku bere kot hard core sociologija, nato pa skorajda kot napet roman, razgrnili in pregnetli na treh plasteh. Ne bomo si tudi zadali naloge, da bi nakazovali in interpretirali razvejan kozmos vsebin, ki jih nosi ta obsežna eksplikacija, kjer se ob osrednjem tekstu pod črto, v opombah, dogaja domala še ena vzporedna knjiga. Pogledali si bomo le tri za nas ključne ravni, in te so: 1. kako lahko ljubezen postane ideologija, 2. katere opozicije znotraj ljubezni so kreirale ljubezensko semantiko zadnjih štiristo let in 3. kako se je zakonska zveza formirala kot družbena institucija.

Teoremi je danes zaljubljena. In ravno zato hoče odkriti, ali stoji za ljubeznijo v družbi še nekaj drugega, nemara neka ideologija? Luhmann v svoji študiji, ki po eni strani združuje teoretske in zgodovinske perspektive, izhodiščno pa se naslanja na družbeno, evolucijsko, komunikacijsko in atribucijsko teorijo, ljubezni ne opredeli kot čustva, ampak kot kod. »Ljubezen kot strast« je razprava o semantiki ljubezni in ta je osvetljena skozi prizmo komunikacij. Na kakšen način? Za plastično osvetlitev razmerij v moderni družbi, kjer je več neosebnih odnosov, osebni odnosi pa so veliko intenzivnejši, Luhmann namesto običajnega pojma recipročnosti med temi odnosi vpelje termin »medčloveške interpenetracije« in to je srčika, ki opredeljuje intimne odnose, s katerimi se tu prvotno ukvarja. Prav intimni odnosi vzpostavljajo zelo samosvoje socialne sisteme in so vedno na udaru. Ali, z Luhmannovimi besedami:»Intimni odnosi morajo ustrezati temu, kar oseba od njih pričakuje ali pa se kot socialni sistemi znajdejo v težavah.« »Medčloveške interpenetracije« tako opredeljujejo intimne odnose, saj gre za tista socialna razmerja, kjer pridejo do izraza najbolj individualne, edinstvene lastnosti posameznika. Naši družbi pa je znotraj teh socialnih sistemov predpisan kod, da lahko naenkrat ljubimo le enega ali eno (osebo).

Vsi ti socialni sistemi, na katere je fokusirana Luhmannova sistemska teorija, se vzpostavijo skozi komunikacijo. Da bi prišel do ključa ljubezenske semantike, znotraj socialnih sistemov izpostavi semantične mehanizme, ki omogočajo njihovo delovanje, in jih poimenuje kot simbolno generalizirane medije komunikacije. Ti mediji poskrbijo, da se nekatere komunikacije, čeravno izgledajo zelo neverjetne, vseeno uresničijo. V tovrstnem kozmosu je ljubezen komunikacijski kod, ne pa čustvo; je medij, ki sproža posledice znotraj svoje komunikacije. Za medij ljubezni velja, da je komunikacija vselej izrazito osebna. Kar pa je pomenljivo, in tu leži poanta Luhmannove knjige, ki ga podajamo kot citat: »Vsakokratna semantika ljubezni nam lahko zato odpre dostop do razumevanja razmerja med medijema komunikacije in družbeno strukturo.« 

Preden preidemo do tega, da pogledamo na družbo preko penetracije ljubezenskega medija, pa še nekaj besed o specifičnosti tega medija. Za ljubezen tudi velja, da komunikacijske probleme razrešuje na svojski način, saj večinoma uporablja indirektno komunikacijo in se zanaša na anticipacijo. Klasično velja, da k njenemu kodu spada govorica oči, ljubimca pa se lahko pogovarjata v neskončnost, ne da bi si v resnici imela kaj povedati. »Ljubezen v prvi vrsti obarva doživljanje doživljanja in s tem spremeni horizont doživljanja in delovanja,« pristavlja Luhmann ter dodaja, da se je ravno zato ne da socialno nadzirati. Družba jo je tako že zgodaj opredelila kot norost, kot bolezen, kot misterij: dodelila ji je posebno vlogo z namenom, da jo lahko tolerira.

V ljubezni je simbolizirana tudi navezava na telo: temu Luhmann pravi simbiotični mehanizmi in jih ločuje od drugih medijev komunikacije, vanje pa prišteva zaznavanje, seksualnost in drugo zadovoljitev potreb. Preko simbiotičnih mehanizmov, ki so nujno prisotni v ljubezni, saj ta brez čutnosti ne obstaja, lahko na koncu vselej vidimo, ali je ljubezen prava ali je hlinjena. K njihovemu mnogovrstnemu opisu se je in se še zateka knjižni tisk, ki je močno spodbudil kodiranje znotraj ljubezenske semantike. S poezijo, romani, dramami, romani v pismih in drugimi oblikami je prav knjižni tisk eno glavnih polj refleksije te semantike. Semantike, ki znotraj intimne komunikacije ljubezni temelji na principu moči-se-pojaviti-v-svetu-drugega-in-glede-na-to-delovati ter se nenehno reaktualizirati. Moment reaktualizacije je bistven, tako Luhmann, saj če ljubezenska dejanja postanejo nekaj vsakdanjega, nekaj navadnega, takoj izgubijo čar in trajna pozornost, ki simbolizira ljubezen, usahne, se konča.

Intimni odnosi so namreč taki socialni sistemi, kjer se postavljajo posebne zahteve, kjer se intenzivno dogaja, kjer se odnosi zgoščajo. Vedenje ljubimcev vedno zbuja pričakovanja, ki jih je zelo lahko razočarati. Ob tem pa še pozor: »Povišana stopnja individualizacije oseb ogroža zakonske zveze in na splošno postavlja intimnim odnosom zahteve, ki jih je težko izpolniti.« Naloga ljubezenske semantike, ki na ravni družbenih struktur ne deluje prav nič slabše kot najbolj vplivna ideologija, pa je ta, da odpravi protislovja in nakaže njihove zahteve. Socialni sistemi intimnih odnosov, medčloveške interpenetracije, lahko vedno razpadejo. Ljubezen je sama sistem interpenetracije, vendar pa sama interpenetracija ne spravi različnih sistemov v enotnost: ljubezen lahko znotraj sistemov le reproducira različne elemente, vedno pa mora vzeti v zakup tudi drugega, saj je treba v njegovem svetu najti smisel. »Ker ta svet nikoli ni neproblematičen«, tako Luhmann, »tudi smisel, ki potrjuje ta svet, ne more biti neproblematičen.«

Za Luhmannovo knjigo »Ljubezen kot strast«, s katero se spogleduje tokratna Teorema, ne glede na izrazito strukturiran jezik in metodološko zastavljen zapis nikakor ne moremo reči, da bralca dolgočasi ali da ga pušča hladnega. Prav nasprotno: potenca avtorske inventivnosti in močan arzenal pregledanega gradiva nas stran za stranjo vodita tja, kamor nismo pričakovali, da bomo stopili. V drugem delu knjige, kjer se Luhamann posveča evoluciji ljubezenske semantike in trem prevladujočim oblikam ljubezni v preteklosti, postane branje še prav posebej »žmohtno«. Tu namreč veliko govori o opozicijah, ki poganjajo in diverzicifirajo ljubezensko semantiko. Ne gre zgolj za to, da bo Luhmann evolucijo ljubezni kot koda ali kot medija gradil na nasprotjih, kot so moški in ženska, koketa in precioza, plaisir in amour, ljubezen in prijateljstvo, ljubezen in seksualnost, iskrenost in neiskrenost, ljubezen in zapeljevanje. Njegov domet je daljši. Gre namreč do tega, da so opozicije domala tiste, ki najbolj konstitutivno oblikujejo nekaj, kar lahko v dobi štiristotih let imenujemo štiri različni tipi ljubezni. Gre za dvorsko ljubezen, značilno za srednji vek, amour passion, ki nastopi v novem veku, za romantično ljubezen obdobja razsvetljenstva oziroma romantike ter sodobno obliko, lastno moderni družbi. Vse te ljubezni poganjajo notranje opozicije. Kot pravi Luhmann: »Če se semantika kodiranja intimnih odnosov ne bi diferencirala, ne bi prišlo do evolucije.«

Luhmann dvorsko ljubezen srednjega veka utemelji na opoziciji med vulgarnim in nevulgarnim. V srednjem veku so strukture družbenih slojev silile stran od vulgarne, prostaške, neposredne zadovoljitve čutnih potreb. Ljubezen se preko slojev tako premesti v nevulgarno, v tisto slojevito in neverjetno, kjer je čutnost marginalizirana, idealizirana in sublimirana. Oblika tega koda je tako idealizacija, za kar je potrebno temeljito poznavanje objekta. Dvorska ljubezen ima za svoj fokus samo eno žensko, ki se sedaj pojavlja kot objekt »velike« ljubezni. V 17. stoletju pride tudi zaradi večje diferenciacije odnosov do premestitev nekaterih težišč. Sedaj je nedosegljivost ženske premeščena na samo žensko in ne več na stanove. Strast pa je tu, v skladu z antičnim izročilom, še vedno razumljena kot bolezen in obravnavana povsem medicinsko. Zanjo so predlagali terapijo, kot je bil na primer coitus. Seksualnost je nekaj normalnega, strast pa enačena z boleznijo.

V drugi polovici 17. stoletja, ko predvsem v Franciji nastopi amour passion, se strast pojavi zgolj še kot floskula, zaradi katere ne gremo več k zdravniku. Figura strasti, ki se pojavlja kot specialni kod strastne ljubezni, se sedaj ohranja le kot metafora. Strastna ljubezen se oblikuje na podlagi, evoluciji od dvorske ljubezni, upravičuje pa se z imaginacijo, saj sam ideal prav tako postane floskula. Star kontrast visoke ljubezni se razpusti, čutnost in seksualnost pa postaneta bistvena elementa ljubezni. Ta postane predpisano čustvo, ki ga ne usmerjajo več družbene sile, ampak sama svoboda. Za poročene osebe, ki sklepajo izvenzakonske odnose, je nastopil nov čas ljubezenske izbire. Plemstvo in bogastvo, ki sta za tako ljubezen temeljni predpostavki, se urita v metaforah sodišča, court d'amour, in šole, ecole d'amour, ter raznih receptih ljubezni. »Vedenjski model ljubezni visi na tečajih slojevite družbene diferenciacije,« svojemu izčrpnemu opisu doda Luhmann. 

Vendar pa je bistveni element amour passion drugje. Ta ljubezen, ki se giblje tudi na opoziciji med amour in plaisir, se oblikuje okrog njenega koda, ta pa je paradoksizacija. Izjave ljubezni so tu vselej podane preko raznih oblik paradoksij. Pri ljubezni gre za to, da lahko preko protislovja izsilimo nekaj, kar sicer ne bi bilo mogoče, in to je point paradoksije. »Radosti ljubezni so muke, ki si jih želimo,« pišejo razvneti Francozi. Različne paradoksije pa se stekajo v osrednjo tezo koda, to pa je eksces. Le eksces lahko upraviči vdajo ženske in le eksces, to bistvo strastne ljubezni, lahko tudi konča ljubezensko razmerje.

Okrog leta 1800 se opozicije obrnejo in na oder stopi romantična ljubezen, ki prva sploh odobrava in poveličuje povezavo med seksualnostjo in ljubeznijo. Pred tem je 18. stoletje odkrilo, da je vsa komunikacija v intimnih odnosih izročena nekomunikabilnostim, ki vzpostavljajo same sebe. V 19. stoletju, ki se gradi tudi na razliki med čustvom in razumom, pa zadošča že dejstvo, da ljubimo: ljubezen končno upravičuje samo sebe. Po drugi strani ljubezen ni nič drugega kot idealizacija in sistematizacija spolnega nagona. Ljubezen sedaj med vsemi individuumi, ki se ji lahko predajajo ne glede na stan, nastane s pomočjo kopiranih čustev. Glavno diferenco Luhmann tu postavlja med ljubeznijo in diskurzom o njej. Prav diskurz pa oblikuje novohumanističen - romantičen pojem v svet odprtega individuama, ki si preko izobrazbe in kariere sam kreira svoj svet.

Ravno romantika, ki zaključi to premeščanje opozicij, je tista, ki nas pripelje do naše tretje zareze v Luhmannovem tekstu: do zakonske zveze kot družbene institucije. Pred nastopom romantike je bila namreč zakonska zveza mehanizem, instrument, ki omogoča regeneracijo, vzdrževanje višjih slojev. Po razsvetljenstvu, ko je posamezniku recimo  prepuščena lastna izgradnja njegovega socialnega statusa, se partnerji bojda poročajo iz ljubezni. Točno na tem rezu pa se ljubezen potopi v trivialnost: zakonska zveza postane emblem za reprodukcijo in seksualnost. In šele tu se obenem pojavi tudi podoba happy enda dveh, ki se poročita in srečno živita do konca svojih dni. Luhmann tudi s podobo zakonske zveze tako argumentirano prikaže, da se seksualna revolucija ni začela šele leta 1968. Čeprav se ne bomo spuščali v prikaz modernih odnosov,  kjer je ljubezen kot ekskluzivno razmerje namenjena validizaciji samopredstavitve, lahko že sedaj slutimo, da so do danes preživele patriarhalne podobe zakonske zveze, kjer si moški lasti žensko, otroke in posestvo kot svoje »stvari«, le relikvije romantične ljubezni.

Luhmannovo polje obdelave intimnih odnosov ostaja do konca izrazito avtorsko. Kljub številnim teoretičnim poizkusom fiksacije tematik, ki se jih tu loteva, če omenimo zgolj Aristotela, Freuda in Foucaulta, te Luhmann sploh ne omenja ali se pri njih ustavi zgolj mimogrede. Delo »Ljubezen kot strast« nosi primat v celostnosti obravnave tematike, v naboru referenčnih del in v metodološki strukturi socialnih sistemov in semantike, ki jih sugerira. Glede na prebrano ga tako lažje kot s Foucaloutom ali Freudom primerjamo z Adornovo in Horkheimerjevo »Dialektiko razsvetljenstva«, ki v zgodovini človeštva postavi zmagoslavje uma kot tisti model, kot tisto shemo, preko katere je mogoče interpretirati celotno zgodovino. Luhmann ne more ponuditi tako enotnega modela, ker je ljubezen v času podvržena evoluciji, postavi pa ljubezen kot tisti protipol uma, ki bistveno kreira privatno, intimno sfero človeške zgodovine. S tem razgrne delovanje specifične semantike v družbenih odnosih, ki perpetuirajo v polje najbolj intimnega in osebnega v posamezniku. 

In čeprav se Luhmann ne vpraša po tem, zakaj ljubezen vznikne na psihični osnovi in ne ponudi nekega univerzalnega, miniaturnega modela družbenosti, kot ga psihoanaliza postavlja v Ojdipov kompleks, ampak v tej knjigi ostaja zavezan evolucijskim spremembam ljubezenske semantike, lahko njegovo knjigo beremo kot osvežilno paradigmo družbenih odnosov. Med drugim tudi zato, ker pravi, da se ljubezen iz zornega kota psihičnega sistema sicer kaže kot čudež, in je zato bolj zanimiva kot socialni vidik, ki v ospredje postavi pogoje njene reprodukcije. Vendar pa za nas ljubezen kot interpenetracije in njene opozicije, kodi, mediji in mehanizmi ostajajo na ravni sociologije. Če dvignemo pogled na celotno teorijo Luhamannovih socialnih sistemov, ta za nas vseeno ne ustvari tako prepričljive celote nove »superteorije«, ki posega tudi na raven  ontologije, kot za Luhmannovo delo trdi v spremni besedi Jure Simoniti.

S to na novo odprto povezavo zaključujemo. Z nami je bil v ozadju, kot običajno, Brad Mehldau. Ljubezenske kode je iskala Mateja Kurir, brala sta Sara in Rok, za tehniko je skrbel Linč.