V današnji Teoremi dregam v dihotomijo državna/nomadska znanost. Koncepta sta ustvarila filozof Gilles Deleuze in psihoanalitik Felix Guattari. Pojma sta obravnavana v njuni knjigi Tisoč platojev, natančneje v platoju o Nomadologiji. Za primerjavo sem korelate njunih konceptov poiskala pri Paulu Feyerabendu in Brunu Latourju.

Za začetek poslušajmo, kaj imata o državni znanosti povedati snovalca konceptov.

Za državno ali kraljevsko ali institucionalizirano znanost sta značilni utemeljenost v državi in legitimatorska funkcija. Deleuze in Guattari ji pripišeta statičnost, stratificiranost, hierarhije, determiniranost, esencialnost in uniformiranost.

Prispodoba za državno znanost je drevo. Ne glede na razpršenost korenin in krošnje, vedno obstaja eno deblo, ki izhaja prav iz teh korenin. Cilj ohranitve enega izvora, ki je za državne prakse običajen, je ohranitev reda, identitete in prepoznavnosti.

Država se namreč boji spremembe, inovacije in kreacije zunaj običajnih okvirjev. Preferira seveda državno ali kraljevsko znanost in s pomočjo politik ter institucij omogoča njen primat. Na primer s šolskim sistemom, katerega Paul Feyerabend komentira takole: »na tem svetu so ljudje, ki verjamejo, da se Zemlja suče okoli Sonca. Pravijo: Zemlja se suče okoli Sonca – vse drugo je nesmisel.«

Deleuze in Guattari za vrsto delovanja, značilno za državno znanost, označita diskusijo. Imata jo za 'vajo v narcisizmu', kjer se ljudje izmenično razkazujejo. Poziv 'Diskutirajmo!' tako označita za 'akt terorja'. Kot zagovornika nomadizma pozivata k postavljanju vprašanj in ne k diskutiranju rešitev – ali kot je formuliral antropolog Clifford Geertz: »Če ne veste odgovora, diskutirajte o vprašanju«. Postavljanje vprašanj in odmik od stabilnosti sta značilnosti nomadske znanosti, ki slednjo postavljata nasproti državni.

In končno: nomadstvo je za Deleuza in Guattarija življenjski stil posebne vrste. Nomadi se razlikujejo npr. od migrantov, saj njihov cilj ni natančno določen. Cilj nomadov je pot sama in ta ne pomeni nujno fizičnega premikanja. Gre za drugačno obliko bivanja, razmišljanja in razumevanja življenja.

Človeški geograf Tim Cresswell zgornje ideje komentira takole: »Deleuze in Guattari uporabljata nomadstvo kot metaforo za nediscipliniranost: upiranje, revolucijo, gverilsko bojevanje. Nomadstvo je metafora za vse sile, ki se upirajo trdnjavi državne discipline«.

Deleuze in Guattari trdita, da je nomadska znanost filozofija oziroma misel oziroma znanost horizontalnosti, nemira in nehierarhičnosti. Je znanost vojnega stroja, ki ji je težko slediti, saj jo je nemogoče klasificirati. Nomadsko znanost tako velikokrat imajo ali imenujejo za pra- ali paraznanost.

Prispodoba nomadske znanosti je rizom oziroma micelij ali podgobje. Nomadska znanost je tako brez centra: bežeča in neukrotljiva. Disciplinarnih omejitev pri nomadski znanosti ni. Je filozofija 'od spodaj', zato je ne moremo klasificirati ali prepoznati v vejah in šolah. Namesto disciplinarne poznamo delitev na družine in rodbine.

Nomadska znanost torej ni kategorizirana, kar vodi v mnoga oplajanja. To pomeni tudi njen najpomembnejši doprinos. Primer je knjiga Design for a brain Rossa Ashbyja, ki govori o sintetičnih možganih in je v končni fazi inspirirala prvo knjigo o arhitekturi avtorja Christopherja Alexandra. Tudi navidez nesorodne discipline in ne le ideje kot take lahko s pomočjo nomadizma soočijo ideje, kar prinaša nove koncepcije.

Nomadski znanosti pristojita koncepta, poznana iz študij identitet: heterogenost in postajanje. Postajanje ne priznava enotnosti ali enosti identitete: identiteta se konstantno razvija. Podobno nomadska znanost sledi in ne uokvirja. Gledano primerjalno: nomadska znanost ustvari resnico iz gibanja, državna pa iz umestitve. Jeremy Hunsinger v zvezi s tem pristavi: »Za nomadsko znanost je resnica, da subjekt nekaj postaja, za državno znanost pa to, da subjekt nekaj je.«

Državna znanost skuša nomadsko reducirati in zajeti, obvladati in razumeti, kar se zaradi finančne in institucionalne premoči državne pogosto tudi zgodi. Nomadska znanost pa, nasprotno, buhteče stremi k multiplikaciji in ne redukciji življenja. Filozof in poslanec Matej Tašner Vatovec dihotomijo med kraljevsko in nomadsko znanostjo imenuje kot 'uradno' in 'reaktivno' znanost.

Državna znanost, katero podpira država s svojimi interesi, verjame, da je svet mogoče spoznati. To se trenutno boleče kaže v grožnjah po ukinjanju humanističnih in družboslovnih študijskih programov. Nomadska znanost nasprotno svet razume kot nespoznaven. Namesto spoznanja razvija performativno zmožnost adaptacije na ta svet.

Kot pove že ime, državna - poimenovana tudi major - znanost deluje znotraj sistema in krepi obstoječo vednost. Nomadska - poimenovana tudi minor - znanost pa destabilizira vsak vzpostavljen red in zagotavlja kreativne potenciale za raziskovanje. Kljub temu, da je nomadska znanost vsaj nominalno osvobojena, se mora postaviti nasproti državni in državi, jo ogovoriti in se ukloniti najvišjim znanstvenim zahtevam. Podobno kot šibke, vendar revolucionarne stranke delujejo v sistemu in se šele tako situirane lahko postavljajo nasproti vladajočim.

Nomadska znanost razbira oziroma se ukvarja s singularnostmi ali nereproduktivnimi fenomeni. Iz raziskav državne znanosti pa izhajajo stabilni vzorci, za katere sta značilna predvidljivost in delovanje, katerega usmerjajo zakoni. Državna in nomadska znanost obe obstajata znotraj države, toda institucionalno podporo načeloma prejema le državna znanost, saj afirmira trenutno oblast. Nomadska znanost ne more postati državna, če državi njena institucionaliziranost ni v interesu.

Zgodovinar znanosti Andrew Pickering kot primer nomadske znanosti izpostavi britansko kibernetiko, ki se je razvila po drugi svetovni vojni. Kibernetika je znanost, ki se ukvarja z obnašanjem tehničnih, sociotehničnih in družbenih sistemov oziroma z upravljanjem informacijsko-komunikacijskih sistemov.

Zakaj je kibernetika nomadska znanost? Kibernetiki so lahko imenovani za nomade, ker so večino svojega življenja delovali izven vzpostavljenih družbenih institucij in kariernih struktur. Primer je Alan Turing, brez katerega ne bi bilo računalnikov. Skoraj vsi dosežki zgodnje britanske kibernetike so bili narejeni na prostovoljni in prostočasni bazi.

Nasprotno ima državna znanost vzpostavljene oblike širjenja, kot so dodiplomski in podiplomski študijski programi, ki jih v večini financira država. Tudi zasebni študijski programi ustvarjajo državno ali kraljevsko znanost, saj jih mora država prepoznati in potrjevati.

Državna znanost ima torej državni podporni sistem. Nomadska znanost pa se širi s pomočjo idej iz popularnih in delno popularnih knjig. Na primer, do širitve kibernetike je privedla knjiga Norberta Wienerja, Kibernetika.

Kaj pa nomadska znanost v akciji? Ali živi še kje drugje poleg v knjižnicah, coworking prostorih in doma? Da, toda njen vpliv je zaradi izpostavljenosti državni kontroli velikokrat majhen. Primer nomadske znanosti v akciji je (bila) londonska psihiatrična ustanova Kingsley Hall. Vzpostavila se je iz institucionalizirane britanske psihiatrije: kot dezinstitucionalizacija preteklih rigidnih praks. Kingsley Hall je posledica antipsihiatrije, ki je želela opustiti vkoreninjeno institucijo upravljanja z ljudmi.

Deleuze in Guattari sta trdila, da se državna znanost adaptira na nomadizem oziroma ga upošteva. Na primeru povojne britanske kibernetike je bil tovrsten razvoj le delen. Namreč, robotika se je po idejah Waltherja in Ashbyja res spremenila, institucionalizirana psihiatrija pa se kljub eksperimentom tipa Kingsley Hall, ni. Nomadski Kingsley Hall je imel le malo efekta na institucionalizirane psihiatrične prakse in trdimo lahko, da je vpliv nomadske znanosti na institucije še vedno šibek ali skoraj neznaten.

V času, ko nam na nekoč-zastonjkarskih fakultetah grozijo s šolninami in se na drugih koncih sveta študentski dolg vedno bolj napihuje, državna znanost v očeh mnogih izgublja nujnost, ki jo je do zdaj imela v očeh radovednih. Le malokdo še verjame, da je spoznanje v tako kompleksnem svetu možno, nove tehnologije pa nam omogočajo tudi nove in poceni načine odkrivanja čudes.

Filozof znanosti Paul Feyerabend, ki je s svojim metodološkim načelom anything goes razburkal akademsko sceno, v Uvodu knjige Spoznanje za svobodne ljudi pravi takole: »Pametni ljudje se ne držijo meril, pravil, metod, niti 'racionalnih' metod: so oportunisti, kar pomeni, da uporabljajo tiste duhovne in materialne pripomočke, za katere je videti, da bi v določeni situaciji najverjetneje vodili do cilja.« Cilja, ki po Feyerabendtovo, podobno kot pri Deleuzu in Guattariju, prav tako kot spoznanje samo, ni fiksen.

Feyerabend trdi, da morajo državljani in skupine državljanov, ki izvajajo nadzor, delovanja institucij nenehno preverjati. Med te spadajo tudi institucije, ki proizvajajo znanje. Ukrepi, ki so v tej sferi nujni, v primeru, da so te institucije nekoristne ali škodljive, so zanj »odtegnitev sredstev, omejitev vpliva znanosti na izobraževanje ter omejitev in popolna odprava akademske svobode«.

Feyerabend se sprašuje: kako državljan presoja institucije, ki živijo od njegovega denarja? Katera merila uporablja za presojo? Pravi: »V svobodni družbi državljan uporablja merila tradicije, ki ji pripada.« in »Svoboda neke družbe narašča natanko v tej meri, v kateri upada omejitev svobode gibanja v njej zajetih tradicij.«

Podobno razmišlja tudi Bruno Latour. Trdi, da so Grki iznašli eno stvar preveč: izumili so tako »demokracijo kot matematični prikaz«. Po vseh teh letih pa dilema ostaja enaka: kako imeti hkrati znanost in demokracijo? Težko, saj so hierarhije že vpisane v strukturo znanstvenih institucij in nazivov.

Vrnimo se k Feyerabendu. Argumenti podpornikov državne znanosti ponavadi pravijo, da elitizem znanosti ni škodljiv, saj lahko vsakdo postane član znanstvene elite, mora biti le dovolj spodoben, pa mu bo uspelo. Toda do tega lahko pride le v primeru, ko posameznik »zanika lastno tradicijo in namesto nje prevzame ideologijo in načine obnašanja elite.« Za Feyerabenda pa posameznik, ki opusti merila svoje tradicije, ni svoboden.

Feyerabend doda: »Beli liberalci, ki zahtevo po enakosti tako hrupno podpirajo, so odprli obljubljeno deželo – toda to je obljubljena dežela, ki je bila zgrajena po njihovih lastnih načrtih, napolnjena z njihovimi lastnimi priljubljenimi disciplinami; in vanjo se sme vstopiti samo z njihovim dovoljenjem.«

Feyerabendova slogana, ki precej spominjata na Deleuzovo in Guattarijevo podporo nomadizmu, se glasita: »državljanske iniciative namesto filozofije!« in »državljanske iniciative namesto spoznavne teorije!«

Želi si demokratičnega relativizma tradicij, ki se ga lahko uveljavlja le 'od spodaj'. Kot pravi Bruno Latour: »Ko družbeno področje več ne nosi teh znamenj, ki so mu jih vžgali tisti, ki želijo utišati drhal, ni preveč težko prepoznati človeškega značaja znanstvene prakse, njene živahne zgodovine, njenih številnih povezav s preostankom kolektiva.« Nomadizem je tisti, ki živi kolektiv, ki je kolektiv: državna znanost pa je tista, ki ga želi utišati.

Sledeči izsek iz Feyerabendovega dela duhovito ali celo tragikomično ponazori njegov odpor do državne znanosti in podporo državljanskim iniciativam. »Porabljene so bile milijarde dolarjev, tisoči dobro izurjenih asistentov, leta trdega dela, da bi lahko nekaj ne preveč inteligentnih in precej omejenih sodobnikov izvedlo nekaj nebogljenih skokov na kraju, ki ga nikdar noben razumen človek ne bi hotel obiskati – na izsušenem, brezzračnem, vročem kamnu. Toda mistiki so brez denarja, brez asistentov, brez štaba znanstvenikov, samo s pomočjo svojega duha prekrižarili univerzum, dokler niso končno videli boga samega, v vsem njegovem veličastju, in nazaj niso prinesli suhih kamnov, temveč tolažbo za človeštvo.«

Težavo državne znanosti vidi Feyerabend v tem, da se ne razvija v slonokoščenem stolpu in tam ostaja, ampak da vpliva na politike, ki uravnavajo življenje ljudi. Feyerabend pravi, da se v svobodni družbi problemov ne rešuje s teorijami, ampak skozi odločitve ljudi, ki se jih ti problemi tičejo. Ključen je državljanski filter idej, zadnje besede pa ne bi smela imeti teorija, ampak razsodbe državljanov. Te pa so odvisne od tradicij.

Feyerabend znanost napade še na presenetljiv način: tako da ji nasproti postavi njeno predhodnico, Cerkev: »Vsekakor obstaja pomembna razlika med dogmatizmom znanstvenikov in znanstvenih filozofov ter dogmatizmom cerkve: v cerkvi so poznali alternativne načine ravnanja: študirali so jih, omenjali so jih v besedilih in pokazali, zakaj takšne poti niso bile sprejemljive. Argumentiranje za in proti heretičnim pogledom je pri vzgoji srednjeveških mislecev igralo pomembno vlogo. O tem ni v znanostih in teoriji znanosti niti sledu.«

Z nesmisli državne znanosti bi se verjetno strinjali tudi gledalci filma Kon Tiki, katerega zgodba ni izmišljena. Norveški antropolog Thor Heyerdahl je državnemu in doktrinarnemu posmehu in nasprotovanju navkljub na podlagi prakse »ovrgel znanstvene poglede o možnostih navigacije in plovnosti ladij (in s tem potrdil starejše poglede, ki so izšli iz neznanstvenih tradicij). Ena-nula za divjo prakso nasproti branju in pisanju v sterilni študijski sobi.

Feyerabend pa državni znanosti zadane še en udarec, ko jo primerja z mitom. Namreč, če znanosti hvalimo zaradi njihovih dosežkov, potem je treba mit hvaliti še bolj, saj je dosegel več. Iznajditelji mita so uvedli kulturo, racionalisti in znanstveniki pa so jo samo spreminjali, ne da bi jo tudi izboljšali.

Da bi Znanost potisnili še malce globlje, poslušajmo še besede filozofa Alexandra Koyreja. Pravi, da je znanost manj pomembna, kot se ji pripisuje: celo v Grčiji ali prednovoveškem zahodnem svetu, kjer so jo dejansko gojili, je bila njena vloga neznatna. Znanost po njegovem »ni nujna za življenje skupnosti, razvoj kulture ali vzpostavitev države.«

Poleg tega renesanse, obdobja izredne plodnosti, ni navdahnila znanost. Ključni za njen obstoj sta bili literatura in umetnost. Kot pravi Koyre: »Ideal civilizacije obdobja, ki mu rečemo prav renesansa literature in umetnosti, nikakor ni ideal znanosti, ampak ideal retorike.« Kljub temu, da je za retoriko značilno zatrjevanje in ne postavljanje vprašanj, pa lahko potegnemo vzporednice z nomadizmom renesanse in njenim odmikom od stabilnosti, kar je tudi prineslo nove poglede na svet.

Vrnimo se k Brunu Latourju, ki v knjigi Pandorino upanje zapiše dihotomijo, katero lahko sopostavimo državni in nomadski znanosti. Ločuje med znanostjo in raziskovanjem. Tako kot Deleuze in Guattari tudi on državni znanosti pripiše podobne, a vendar druge značilnosti: gotovost, hladnost, odmaknjenost, objektivnost, oddaljenost in nujnost. Raziskovanje, sopostavljeno nomadizmu, ima nasprotne lastnosti: je negotovo, vedno nedokončano, ima veliko težav z denarjem, pripomočki in znanjem.

Sokrat, (državni) znanstvenik z velikim Z, je bil ljudomrznež. Pravil je: »Množico odslovim, in enega znam poklicati k glasovanju; z množico pa se niti ne pogovarjam.« Sokrat s to izjavo zanika govorništvo. Bruno Latour komentira: »Če je Sokrat tako ponosen, ker 'ni politik', zakaj uči tiste, ki vedo bolje, in zakaj ne ostane v mejah lastne sebične, specializirane, strokovne discipline? Le kaj imajo agorafobi iskati v agori?«

Sokrata politika moti, saj je ustvarila samozavest atenskega ljudstva. Ogledovanje tragedij, poslušanje govorov in poezije, ogledovanje vseatenskih spektaklov, glasovanje s svojim plemenom: ta dejanja so bili edini načini, na katere se je atenski demos »javno predstavil javnosti, pokazal, kaj je in kaj želi«. In prav tista mesta – templji, akropola, agora – ki jih Sokrat zaničuje, so mesta, na katerih so se Atenci potrjevali.

Podobno zdaj državni znanstveniki zaničujejo mesta, na katerih se sami ne počutijo najbolje, demos pa jih obvlada in sooblikuje. Pomislimo le na internetno omrežje, ki sicer ni v lasti ljudstva, je pa ljudstvo tisto, ki ga popravlja in večinoma bolje razume od analognih znanstvenikov.

Po Latourju je ideal Znanosti z velikim Z prenos informacij brez razprave ali deformacije. Ideologija znanosti ponuja nadomestek za javno razpravo in je »politično orožje za odpravo omejitev politike«. V ta namen je bila ustvarjena in kodificirana, in to se še ni spremenilo. Še zmeraj služi državi.

Toda do revolucije, ločitve države od znanosti in sobivanja tradicij, vodi še dolga pot. Isabella Stengers je zapisala: »če bi se resnično namenili ovreči trditve znanosti, da pozna svet tam zunaj, bi vsi priznali, da to pomeni vojno, celo svetovno vojno – vsaj v metafizičnem smislu.«