Oblast v sistemu Niklasa Luhmanna

Oblast v sistemu Niklasa Luhmanna

Oddaja
15. 12. 2013 - 20:00
 / Teorema

Liebe Hörerinnen und Hörer, guten Abend. Nocoj v Teoremi gostimo nemškega sociologa, ki se je v družboslovju proslavil s sistemsko teorijo, njegov mogočen opus pa je tako izrazito teoretsko hladen in mehanično natančen, fokusiran na družbena razmerja in komunikacijo, ki kot da bi lahko stala sama zase brez vsake intence posameznika, da so ga oklicali za »hladnega tehnokrata«, »ciničnega ljudomrzneža« in implicitnega političnega konservativca. Govorimo seveda o Niklasu Luhmannu, rojenemu leta 1927, ki ga v slovenščini ob knjigi Liebe als Passion, Ljubezen kot strast, ki smo jo gostili v Teoremi lansko pomlad, od letošnjega poletja lahko beremo tudi v kratki knjižici Macht, Oblast.

 

Luhmann je v več kot 70 knjigah, napisanih v zanj značilnem birokratskem, strogem, eksaktnem jeziku brez poudarkov, ki je baje tako težak in samosvoj, da ga je le mukoma prevajajo, obravnaval pravo, ekonomijo, umetnost, vero, ekologijo, družbene medije, pa ljubezen in seveda oblast, ki jo bomo mi povabili na čaj ta večer. S sociologijo kot vedo je imel bojda ambivalenten odnos. Po eni strani je ostro kritiziral tako vedo kot njene nosilce, ki so zanj prepogosto razvijali zgolj puhle teoretske okvirje, ki so bili podobni praznim steklenicam, v katere lahko zlivamo podatke za poljubne analize. Po drugi strani pa je bil kljub zavzetemu vključevanju filozofije, biologije in drugih ved v svojo teorijo tudi sam tipičen sociolog, ki je na stotine objavljenih člankov pisal z namenom, da krepi prav sociologijo kot »znanost«. Ne velja pozabiti, da je svoji dve ključni deli, impozantno Soziale Systeme iz leta 1984 in Die Gesellschaft der Gesellschaft, izdano leta 1997 oziroma zgolj leto dni pred njegovo smrtjo, posvetil natanko sociologiji kot znanosti. Že po udarnih naslovih njegovih knjig vidimo, da le ni bil tak zaprisežen aparatčik družboslovja, kot ga želijo kategorizirati nekateri.

 

Sedaj, ko smo Luhmana vsaj v grobih obrisih ustoličili kot hladnega kralja družboslovja, ki se lahko kosa s frajerji tipa Jürgen Habermas, s katerim je seveda kresal svoja teoretska kopija, lahko položimo na mizo še tri reze, s katerimi bomo premerili njegovo na novo izdano knjigo Oblast. Vprašali se bomo: 1. kaj je sistemska teorija?, 2. kako deluje kontingenca in zakaj je za Luhmana bistvenega pomena? in 3. kako zakoličiti oblast kot komunikacijo?

 

Začnimo s prvim, s sistemsko teorijo, saj nam šele ta lahko očrta kontekst Luhmannovega dela. S sistemsko teorijo ga je okužil enoletni mentor in kasnejši rival Talcott Parsons. Luhman je v jedro svojega sociološkega dragulja, ki med sabo prepleta sistemsko teorijo kot družbeno teorijo ter komunikacijsko in evolucijsko teorijo, postavil komunikacijo. Prvi aksiom pravi: družbeni sistemi so sistemi komunikacije; družba je in vključuje zgolj komunikacijo. Družba je zmes več sistemov, ki so opredeljeni s svojo lastno mejo in svojim okoljem, za vsakega pa velja, da ima specifično razločevalno identiteto. Identiteta sistemov se stalno reproducira glede na to, kaj je za sistem pomembno. Luhmann temu samoobnavljanju pravi autopoesis, s čimer iz biologije v sociologijo prenese sporen pojem reprodukcije.

 

Luhmann v nasprotju s Parsonsom, ki sistem uporablja kot nekakšno analitično orodje za čitanje procesov v družbi, svoje družbene sisteme jemlje nič manj kot ontološko: sistemi zanj v prvi vrsti eksistirajo, ontološki so tako, da ta obstoj ni zgolj paradigmatski. Vsak sistem v tem obnebju deluje v skladu s svojim kodom in se ne poglablja, ne razume drugih sistemov in njihovih okolij. Človek ni zanj del nobenega sistema, tako kot ne more biti del nobenega pogovora: človek ga kot posameznik tudi ne zanima, intrigira ga samo kot sprožilec komunikacije. Drugi Luhmannov aksiom pravi, da je družba človeško okolje oziroma, povedano z drugimi besedami, da so ljudje okolje družbe. Najmanj, kar Luhmann s temi postavkami naredi, je to, da obrne te običajne perspektive in s svojo sistemsko teorijo daje formo, okvir, s katerimi secira delovanje družbe in pojasnjuje njene mehanizme.

 

V notranjosti teh mehanizmov je ena temeljna vsebina, in s tem prehajamo k drugemu rezu, to je kontingenca, ki je pravzaprav ključni pogoj sistemske teorije. Spomnimo, kontingenca pomeni naključje, slučajnost in Luhmann je v prvi vrsti prav njen  teoretik. Jure Simoniti v spremni besedi k Oblasti navaja anekdoto, ki nemara pojasnjuje, zakaj se je tako intenzivno posvetil teoretiziranju naključja. Luhmann pripoveduje: »Naš gimnazijski razred je bil leta 1945 vpoklican v Wehrmacht. S sošolcem, s katerim sva sedela v isti klopi, sem stal na mostu in v rokah sva imela dva protitankovska minometa. Potem je naredilo šc, obrnil sem se  - tam ni bilo ne prijatelja ne trupla, tam ni bilo nič. Od tedaj mislim na kontingenco.« Luhmann v izhodiščno paradigmo tako daje naključje, saj je zanj človeško življenje vselej in vedno stvar naključja, sistemi in seveda tudi sistemska teorija pa po drugi strani stojijo na tistem bregu, ki je odporen proti naključju, pri imanenci.  

 

Nadalje Luhmann po zgledu Parsonsa, ki je v sociologijo sploh vpeljal pojem dvojne kontingence, torej dvojnega twista naključja, na ta termin položi nujnost socialnih sistemov. Za kaj gre? Za Parsonsa je situacija dvojne kontingence nezgrešljiv osnovni pojem, ki generira problem na družbeni ravni in razlaga zahtevo po interakciji. Po Luhamannu pa dvojna kontingenca vodi naravnost v osrčje sistemske teorije, saj je to osrednji problem, ki spodbudi nastanek socialnih sistemov. Čeprav se v družbi v čisti obliki ne more nikoli pojaviti, je prava konceptualna meja, ki določa socialne sisteme. Dvojna kontingenca je namreč pogoj, ki ne more biti odstranjen iz družbene interakcije, saj predpostavlja spoj dveh avtonomnih sistemov, ega in alterega. Kot bomo videli v nadaljevanju, tudi vsi mediji komunikacije predpostavljajo socialne situacije z možnostjo izbire na obeh straneh – če je naključje na ravni dveh partnerjev, gre pri njihovi izbiri torej za dvojno kontingenco. Luhmann zakoliči: »Kontingenca pomeni, da je bit odvisna od selekcije in predpostavlja možnost ne biti ali pa biti v nekih drugih možnostih. Dejstvo je kontingentno, ko ga vidimo kot enega od izborov med drugimi možnostmi.« Če sklenemo, gre za to, da je tudi v jedru družbenega nujno pravzaprav samo to, da je vse naključno.

 

Vladavina naključja neskončno nabada tudi sistem, imenovan oblast. Luhmann pravi: »Funkcija oblasti je v regulaciji kontingence.« Preden se spustimo v linearno medmrežje pojma oblasti, ki ga na domala neizmerljivi ravnini trasira Luhmann, preden gremo torej naprej k našemu tretjemu rezu, je čas za glasbo. Sledi imanentno kontingentni izbor -  Under pressure. (...) Tudi Luhmann, tako kot tu Queeni in Bowie, primerja sisteme oblasti oziroma moči s sistemom ljubezni. Zanj gre pri obeh za sistem, ki generira specifično komunikacijo in je stvar edinstvenega koda. Bolj kot te povezave pa nas bo zanimalo, kako zakoličiti oblast kot komunikacijo.

 

Preden se spustimo po tem klancu, moramo najprej postaviti nekaj klicajev. Prvi je ta, da nam je sedaj že jasno, da Luhmann v razgrinjanju svoje teorije oblasti ne bo analiziral aktualnih političnih stanj. V tej knjigi ne boste našli opisov političnih ali pravnih sistemov, pa tudi ne praznih nasmeškov, podobe mimohodov evropskih politikov od avtomobila do bruseljskih palač, številke državnih proračunov, poveličevanja protestnih gibanj, razglabljanja o ideoloških delitvah, vrednotenja moralističnih sodb ali analiz javnega mnenja. Luhmanna ti obrazi oblasti skorajda ne zanimajo. Ne gane ga tudi moraliziranje o oblasti ali pa zgodovinsko utemeljevanje tega pojma. V knjižici Oblast izrisuje pomenski zemljevid delovanja oblasti kot socialnega sistema analitično, logaritemsko in preudarno, o oblasti pa razmišlja kot o mediju komunikacije. Na zemljevid postavi pomenske akterje in razlaga, kako ti součinkujejo med sabo domala v vsaki družbeni situaciji, ki nastopi tako v tovarni, družini, gospodarstvu ali pa v politiki. V njej išče to relacijo vmesnosti, ki oblast kot sistem vzdržuje. S tem zastavi izvorno teorijo, ki jo lahko postavimo ob bok Marxovi, Foucaltovi, če naštejemo le nekatere. To lahko rečemo tudi, če zaenkrat zanemarimo njeno konservativnost in benevolentnost. Luhmann je namreč ta, ki se je podpisal pod rek, da je bila preteklost zaznamovana s fenomenom, da je bilo »preveč oblasti«, problem današnje dobe pa je, da je »oblasti premalo«.

 

Drugi klicaj, ki ga moramo postaviti, je izbor besede oblast za prevod Luhmannovega termina Macht, ki v nemščini prej pomeni moč kot oblast. V angleščino to njegovo delo prevajajo s Power and Trust, v slovenščini pa moč prenaša take vsebinske korelate, ki niso implicitno povezani s samo oblastjo. Prevajalka Erna Strniša enotno uporablja termin oblast, medtem ko Jure Simoniti v spremni besedi zapisuje termin kot oblast/moč, kar je pomensko ustreznejša uporaba. Tako velja, da je treba vselej, ko v Luhmannovi sferi iščemo oblast kot »teoretsko in empirično zadovoljiv pojem«, misliti obenem na pomenski presek, ki ga ima s terminom moč.

 

Zakaj je oblast medij komunikacije? Vsi socialni sistemi, tudi oblast, se zanj tvorijo šele s komunikacijo, saj ta artikulira njihovo socialno smiselnost. Mediji komunikacije so tisti, ki razvijejo simbolno generalizirane kode za skupno orientacijo, znotraj same oblasti pa se vrši generalizacija simbolov, saj je »simbolizacija sama nepogrešljiv rekvizit vzpostavitve oblasti«.  Oblast je v svoji osnovi torej neki specifičen kod, in čeprav jo je zapleteno določiti, operacionalizirati in meriti, kar je natanko Luhmannova namera, velja vselej privzeti, da sta za oblast potrebna dva. Oblast deluje na dveh straneh, potrebuje vsaj dva partnerja in premosorazmerno narašča glede na svobodo, ki velja na obeh straneh. Po drugi strani je funkcija medija komunikacije ravno v prenosu reducirane kompleksnosti: oblast kot vsak drug medij komunikacije pomeni omejitev partnerjevega selekcijskega manevrskega prostora.

 

Iz tega lahko izluščimo eno glavnih Luhmannovih poant: oblasti oblastnika se ne da zvesti na en vzrok ali na enostavne vzročno posledične povezave, saj ni posledica volje, ampak njen vzrok. Oblastnik je prej katalizator, ki potrebuje receptorja, podrejenega, ki ga mora z različnimi mehanizmi prepričati v to, da ostane podrejen tako, da »upravlja« njegova pričakovanja. Ali niso evropske in druge prestolnice polne demonstrantov ravno zato, ker je oblast izgubila vso kredibilnost? Očitno tu, po Luhmannu, kontingenca oblasti ni uspešno prevedena v zanesljivo prakso pričakovanj. Ali še detajlneje: kriza se razvije zaradi manjkajoče oblasti oziroma manjkajočega razumevanja situacije. Iz teh premis spet veje konzervativnost Luhmannove pozicije, ki nikakor ne kliče po kakršnihkoli progresivnih družbenih spremembah, ki bi jih lahko sprožili tisti, ki agregirajo oblast v »vozliščih pod vrhom«. Za Luhmanna so revolucije, demonstracije ali druge oblike nepokorščine samo socialni fenomen, ki bi ga bilo treba ustrezno umestiti v sistem.

 

Oblast Luhmann pojmuje na razliki med kodom in komunikacijskim procesom in pravi: »Oblast je komunikacija, ki jo upravlja kod.« V običajni perspektivi se vso oblast podari le oblastniku, pri Luhmannu pa gre za poudarjen vidik delovanja obeh strani, ki vzdržujeta specifičen kod. Ta kod oblasti mora zagotoviti možnost razmerja med razmerjema. »Oblast torej temelji na tem, da so dane možnosti, uresničitvi katerih se lahko izognemo.« To, da se tako oblast kot podrejeni izogibata sankcijam, ki pa so pričujoče, je neobhodno za samo funkcijo oblasti. Osnova struktura oblasti pri Luhmannu je njena možnost, da oblast kot dispozitiv možnosti sploh deluje.

 

Podčrtajmo še nekaj štrlečih poant, ki jih niza nemški pedantnež. Oblast je nujno odvisna od konstelacije alternativ in se vselej nahaja na morju kontingence. Na eni strani pravo, ki je tako kot politični sistem del družbenega sistema, poraja strukturno legitimacijo oblasti, pri čemer je legitimnost zgolj povezava kontingence v območju oblasti. Na drugi strani stoji fizična sila, ki so jo prevečkrat problematično enačili z oblastjo samo: za Luhmanna fizična sila sicer predpostavlja koncentracijo in centralizacijo virov, ki se zgodijo z nastopom moderne države, vendar pa nobena fizična sila še ne more biti oblast. Jasno je, zakaj: »Niti legitimnost niti sila se ne vzpostavita brez posredovanja simbolnih procesov.«

 

Kaj je po vsem povedanem navsezadnje zanj oblast? Njena referenca je družba, to že vemo, deluje kot medij komunikacije, kot specifičen kod, za svoj obstoj potrebuje dva, alterja in ega. Luhmann definira na natančno doumljiv način: »Oblast je življenjskosvetna univerzalija družbene eksistence.«  Torej: oblast, tu je nemara bolje uporabiti kar izraz moč, je univerzalno prisotna v družbi, je ena njenih konstitutivnih sistemov. Kar je tu spet frapantno in kar kaže na lucidnost Luhmannove teorije, je kratek sklep, ki sledi iz povedanega: če so vsi mediji komunikacije institucije celotne družbe, je sama struktura medijskih kodov taka, da onemogoča revolucije, saj individualizira in operacionalizira vsa gibanja. Pomislimo: katera revolucija, razen tista, ki pelje v totalno anarhijo in vzpostavitev izrazito drugačnega družbenega reda, lahko razbije medijski kod v celoti? Katera revolucija lahko prekine s komunikacijo? Ali, povedano drugače, katera oblast se lahko konstituira tako, da je oblast brez oblasti?

 

Premikamo se h koncu in vlečemo zadnje zaključke. Luhmannove postavke se iz perspektive jedra njegove teorije vse bolj kristalizirajo kot teoretsko konstitentne. Vemo: zagotovo ga ne nagovarjajo vzvodi spremembe oblasti, revolucije, družbeni premiki; njemu je intrigantna samo družba kot predmet preučevanja, ki pa je, razgrnjena na ravnini socialnih sistemov, obrnjena na glavo in kaže na strukturno konstitucijo, ki je utemeljena ob dvojni kontingenci. Oblast je univerzalen fenomen, je komunikacija, ki označuje odnose in relacije v družbi na vseh njenih nivojih in pojavih.

 

Oblast kot knjiga je, po drugi strani, prav zares napisana kot odločba in je na stilistični ravni tako napeto branje kot članek o računovodskih standardih. Vendarle pa je za tem bizarno dolgočasnim stilom, ki je namenjen temu, da secira in trasira elemente socialnih sistemov, poanta, ki skuša celovito misliti tako razburljivo in neulovljivo gotovost, kot je kontingenca. V tem je njegova velika odlika.

 

Luhmann tako lahko pusti za sabo kar nekaj nasedlih socioloških, politoloških in še kakšnih konceptov ter brez da bi ob tem sploh – kar je še toliko bolj presenetljivo - enkrat zapisal ideologija, družbeni razredi, vednost, diskurz, gradi neko prepričljivo teorijo o moči v družbi. Zapisan vmesnosti v tem sistemu, analiziranju delovanja komunikacije in kontingence, sicer ne bo nikoli povedal, kaj oblast v zadnji instanci je, ampak predvsem, kako deluje. Če bi ob tem pričakovali, da nam bo serviral učbenik za uporabo, smo se krepko zmotili. Čeprav ne velja zanemariti, da bi Luhmann, s prečrtanjem nekaterih konservativnih stališč, lahko v teh turbulentnih časih redefiniranja oblastnih razmerij postal prava teoretska bomba. Le katera oblast danes ni več medij in ni željna medijev?     

 

Na čaj je Luhmanna povabila Mateja Kurir. Glasbeno ozadje nam je kot vselej zakuhal Brad Mehldau, brala sta Valentina in Želc, za tehniko je skrbel Sreč.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness