Lep večer vsem, ki nocoj poslušate valove Radia Študent na frekvenci 89,3 MHz. Pa res poslušate valove? Seveda ne – poslušate vsebino radijskih valov, konkretneje, oddajo Teorema. Elektromagnetne valove radijske frekvence smo uporabili za poimenovanje samega radia; jezikovna figura, ki ponazarja ta prenos pomena, pa je metonimija. Ta se razlikuje od metafore, ki je bolj arbitrarna – toda v kakšni meri? V tokratni oddaji bomo poskusili zapopasti metaforo po italijanskem pisatelju in filozofu Umbertu Ecu. Eco v svojem eseju »Semantika metafore« iz leta 1971 na primeru analize jezikovnih figur v romanu Finnegans Wake Jamesa Joycea prikaže svojo teorijo metafore. Poslužuje se distinkcije med dobesednim in »figuriranim« oziroma prenesenim pomenom – paradigmatski primer uporabe slednjega pa je prav metafora.

Semioza oziroma pomenjanje poteka po načelu, da znak interpretu tega znaka sporoča nek pomen, ki pa ni enak samemu znaku, temveč ga presega. Denimo, ko med vožnjo vidimo stop znak, nam ta ne pomeni samo dejstva, da je znak tam, ampak nam tudi sporoča: »Ustavi se.« Oče semiotike oziroma vede o znakih, Charles Sanders Peirce, znak razume ne kot dvojnost zastopajočega in zastopanega, temveč kot triado. Trije elementi znaka so reprezentamen, interpretant in objekt. Na primeru besede »drevo« je reprezentamen sama beseda »drevo«, interpretant je naša ideja tega, kar ta beseda zastopa, objekt pa je dejansko drevo. Povejmo še drugače: na primeru stop znaka je reprezentamen sam znak ob cesti, interpretant je naša predstava, da se moramo, ko zagledamo ta znak, ustaviti, objekt pa je to, da se ustavimo.

Eco poda tezo, da mora metafora pravzaprav temeljiti na verigi metonimij, saj je vključena v tako imenovano »globalno semantično polje«. Argumentira, da metafora prikazuje proces neomejene semioze, ki jo je zasnoval Peirce. Z izrazom »neomejena semioza« Eco poimenuje dejstvo, da je proces označevanja neskončen: vsak označevalec lahko deluje kot označenec za nek drug označevalec. Če v roke vzamemo slovar kitajskih besed, ga lahko preberemo od začetka do konca, a jezika ne bomo nič bolje razumeli. Vsaka beseda zgolj napotuje na druge besede v slovarju, nikoli pa ne seže preko platnic v dejanskost.

Metaforo si je po Ecu mogoče izmisliti prav zato, ker jezik v neomejeni semiozi sestoji iz večdimenzionalne mreže metonimij. Vsako od metonimij določa nek kulturni dogovor in ne kakršnakoli »izvorna podobnost« med referenti. Metafora lahko deluje zato, ker pod njo obstaja mreža arbitrarno pogojenih stičnosti. Temeljiti mora na pogojih, ki ji zagotavljajo »avtonomno« pomenjanje, torej takšno, ki ne temelji na kakšni analogiji ali podobnosti med referenti. Metaforo izumimo tako, pravi Eco, kakor da bi se nam mudilo in bi prečkali »nedovoljene« poti v nekakšnem semantičnem labirintu, pri tem pa ne bi upoštevali njegove toge strukture. Semantični labirint uporabi kot prispodobo za globalno semantično polje.

Ecova teorija ne upošteva povezav med metaforo in zaznavo. Trdi namreč, da dejstvene sodbe izvirajo iz »zunanjosti jezika«, medtem ko metafora ustvari povezavo v notranjosti kroga neomejene semioze – četudi nova povezava na novo strukturira celotni krog. A če je semioza, kot trdi Eco, podlaga za celotno zavestno življenje, potem ni jasno, zakaj bi morali iz nje izključiti zaznavo, ki je zmožna razločevanja med zaznanimi fenomeni. Resda med združenimi semantičnimi prostori vselej obstaja razlika v pomenu. Toda Eco tvega, da ta združitev ostane brez temelja, saj naj bi stičnost latentno izhajala iz družbenih dogovorov oziroma iz kode.

Kako razumeti metaforo in metonimijo? Sovjetski lingvist Roman Jakobson je v delu Temelji jezika uvedel bistveno razliko med metaforo, ki je osnovana na izbiri in podobnosti, ter metonimiji, ki je osnovana na kombinaciji in stičnosti. Povejmo drugače. Metafora se pojavlja v splošni formi paradigme oziroma »vertikalni« izbiri ene izmed možnosti, ki imajo vse neko skupno značilnost. Po drugi strani pa metonimija nastopa v splošni formi sintagme oziroma »horizontalne« sopostavitve elementov. Pri tem vsak izhaja iz novega nabora možnosti paradigme, med seboj pa so ti elementi povezani ne po podobnosti, pač pa po »nujnosti« oziroma stičnosti – ta je lahko prostorske, časovne ali neke tretje narave. To opozicijo med podobnostjo in stičnostjo – med paradigmatskim in sintagmatskim – je Jakobson imenoval »dihotomija« in ji je pripisoval ključen pomen za vse verbalno vedenje človeka. Na njej pa temelji tudi saussurovska lingvistika in posredno tudi ves strukturalizem.

In kaj je semantično polje? Avtor teorije semantičnega ali leksičnega polja oziroma Wortfeldtheorie je nemški lingvist Jost Trier. Teorijo semantičnega polja je predstavil v svoji doktorski disertaciji leta 1931, pri čemer je priznaval, da je njegov pristop podoben Saussurjevemu. V praksi ta teorija predlaga, da imajo besede pomen glede na to, kako se razlikujejo od drugih besed v istem semantičnem polju. Posledica takšnega pojmovanja ni zanemarljiva – beseda sama je prazna, brez lastne vsebine, njena določenost je vsa zunaj nje, v odnosih do drugih besed, ki pa so po sebi prav tako prazne. Takšno polje je v matematičnem smislu zaprta množica, kar pomeni, da sprememba pomena ene same besede reorganizira celotno polje.

Globalno semantično polje pomeni zbir vseh besed, parcialno semantično polje pa pomeni samó določen del tega zbira. Metafora v globalnem semantičnem polju, argumentira Eco, temelji na obstoju parcialnih semantičnih polj, v katerih sta dovoljeni dve vrsti metonimičnih relacij. Prve so kodirane metonimične relacije, ki izhajajo iz obstoječe ureditve semantičnega polja. Obstajajo pa tudi kodirajoče metonimične relacije, ki nastanejo kot odgovor na primanjkljaj v obstoječi semantični strukturi in povzročijo njeno reorganizacijo. Kodirane relacije implicirajo semiotične sodbe, ki ostajajo znotraj semiotičnega pojma, torej povedo nekaj o samem sistemu. Kodirajoče relacije pa segajo izven tega polja, zato implicirajo dejstvene sodbe, torej podajo trditev o nečem izven tega polja, v realnosti. Delitev spominja na staro novoveško delitev sodb na analitične in sintetične, le da so osredinjene na jezik oziroma jezikovno polje.

Kako je torej sploh mogoča ustvarjalnost v jeziku? Eco svoj esej prične s trditvijo, da mora jezik kot koda omogočati izjavljanje radikalno novih, nepredvidenih trditev, saj bi sicer ostajal znotraj sistema konvencij in bi vsaka izjava le ponovila že znano. Poleg podajanja tavtologij mora koda omogočati tudi konstatiranje oziroma izjavljanje dejstev o izvirnem izkustvu. Če rečemo »Zdaj je noč«, je to lahko res le v primeru, da je dejansko noč. Poseben primer konstatacije so metasemiotične trditve, ki prevprašujejo sámo legitimnost kode – ker »ni metagovorice«, kot se glasi ena Lacanovih parol, o jeziku lahko govorimo samo prek jezika samega. Avtor se vpraša, kako je mogoče, da je celotno kulturno okolje nekega subjekta strukturirano z jezikovno kodo, hkrati pa ta subjektu omogoča, da izjavlja trditve, ki sámo to strukturiranje postavijo pod vprašaj.

Tej drugi lastnosti jezika pravi »ustvarjalnost, vezana na sledenje pravilom«: z manipuliranjem označevalcev se lahko nanašamo na nove označence, saj je povezava med njimi nemotivirana, kot sta trdila Saussure in Trier. To ponazarja z dejstvom, da različne besede v različnih jezikih imenujejo iste stvari. Primer ustvarjalnosti, vezane na sledenje pravilom, predstavljajo retorične jezikovne figure: Eco upravičeno trdi, da je vse ostale figure mogoče zvesti na metafore in metonimije. Oziroma, kot se izkaže, celo zgolj na slednje – Ecov zastavek v eseju je pokazati, da vsaka metafora temelji na verigi metonimičnih povezav, ki potemtakem konstituirajo sleherno semantično polje.

Umberto Eco trdi, da je vsako metaforo mogoče izpeljati iz verige kodiranih metonimičnih relacij – torej takih, ki izhajajo iz obstoječe ureditve semantičnega polja –, njihovo urejenost pa zagotavljajo vnaprej določene relacije nearbitrarnih stičnosti. V praksi to pomeni, da bi bilo mogoče skonstruirati avtomat, ki bi lahko razumel in tvoril metafore. Za to je namreč potrebna samo prepoznava obstoječih metonimičnih relacij znotraj kode – v razumevanju in tvorjenju metafore ni potrebna zavestna reorganizacija celotnega polja.

In prav res lahko danes, v letu 2024, ChatGPT ustvari arbitrarno metaforo dveh še tako nepovezanih stvari. Če mu ukažemo, naj nam pojasni, kaj je jabolko, z uporabo metafore ledene sveče, nam odvrne, citiramo: »Jabolko je ledena sveča skrivnosti, ki jo lahko razkrije le tisti, ki se odloči stopiti* preko njenega hladnega ovoja. Podobno kot ledena sveča, ki počasi razkriva svojo notranjost, jabolko razkriva svojo sočnost in okus, ko ga prerežemo.« Konec citata. Sicer ima ChatGPT težave z razločevanjem med primerjavo in metaforo – namesto »Jabolko je ledena sveča« raje napiše »Jabolko je kot ledena sveča« –, toda vseeno lahko v njem vidimo uspešno realizacijo Ecove teorije avtomata, ki tvori in razume metafore. Morda je Eco celo boljši teoretik strojne kakor človeške tvorbe metafor, toda k temu vprašanju se vrnemo na koncu oddaje.

Vendar pa je Eco pisal v sedemdesetih letih in posebej se je osredotočal na roman Finnegans Wake. Tega ni izbral po naključju, temveč zato, ker sámo besedilo razume kot metaforo za neomejeno semiozo – oziroma za dejstvo, da je proces označevanja v teoriji lahko neskončen. Roman je napisan v značilnem interpretativno bogatem, izmišljenem jeziku, ki temelji na podobnostih in rekombinacijah obstoječih besed, pri čemer njihov pomen lahko iščemo v nedogled. Za ponazoritev te poante obravnava primere Joyceovih besednih tvorb, denimo: »Minucius Mandrake«, »Sanglorians«, »Jungfraud messonge« in »Meandertale«.

Z njimi pokaže, da gre pri vsaki metafori – oziroma v tem primeru besedni igri – za serijo metonimičnih oziroma stičnostnih premestitev, ne pa takih, ki bi bile popolnoma izmišljene. Na primeru »Jungfraud messonge« razstavimo zgolj prvo besedo, »Jungfraud«: gre za besedno tvorbo, ki v sebi združuje »Jungfrau« oziroma devico, par imen Freuda in Junga ter »fraud« oziroma prevaro. Stičnostne premestitve potemtakem temeljijo na že obstoječih kodificiranih povezavah, takšnih, ki si jih Joyce ni mogel »izmisliti«, pač pa jih je lahko zgolj prepoznal. Tako kot zlahka prepoznamo, kaj je mišljeno, ko nam SBO in AMN popevajoče razkrivajo, da tonemo.

Komadič za odpočitek od teorije

Dober večer in pozdravljeni nazaj v Teoremi na Radiu Študent. Doslej smo predstavili razliko med metaforo in metonimijo po Jakobsonu, nato pa jo z vpeljavo jezikovnega polja, v katerem je mogoče najti stičnosti, če jih le dovolj dolgo iščemo, ponovno zabrisali. Obrnimo se sedaj k pojmu stičnosti, za konec pa bomo izpostavili še neko pomanjkljivost Ecove teorije.

Eco opazi, da pri besednih igrah v splošnem lahko razlikujemo med dvema tipoma stičnosti. Pri tem se poslužuje Saussurove dvojice označevalca in označenca, pri čemer je označenec neka duševna ideja, označevalec pa njena slušna podoba. Prvi tip stičnosti po Ecu je stičnost po podobnosti označevalcev oziroma fonetični tip – na primer dvojec »moč« in »noč« po fonetični analogiji med glasovoma /m/ in /n/. Drugi tip pa je stičnost po podobnosti označencev oziroma semantični tip, denimo Joyceov »scherzarade«, ki je združitev »scherzo« in »charade«, pri čemer oboje označuje nekaj v povezavi z igro.

Metonimija temelji na enem od teh dveh tipov; ni pomembno, na katerem. Besedna igra je uspešna samo v primeru, da ta podobnost ni splošno opažena. A ker za jezikovno kodo velja neomejena semioza, kakor je trdil Peirce, bi lahko nek pojem »razčlenili« tudi z drugimi pojmi, tako kot bi lahko tudi njih razdelali še nadalje in tako v neskončnost. Zato Eco vztraja, da je vsak »kratki stik« metafore zgolj navidezen, saj dejansko pod njim leži serija elementov večdimenzionalne mreže metonimij, ki je specifično kulturno določena – je taka in ne drugačna.

Po Ecu si lahko metaforo in metonimijo predstavljamo takole: denimo, da imamo več sopostavljenih sememov oziroma nosilcev pomena, od katerih ima vsak svoj pripadajoči znak. Recimo, da imamo semem A, ki ga označuje znak k, in semem D, ki ga označuje semem x. Označiti semem A z njegovim pripadajočim znakom k pomeni uporabiti metonimijo, označiti semem A z znakom x, ki sicer označuje semem D, pa pomeni uporabiti metaforo. Podajmo primer: če s sinekdoho imenujemo celoto z delom, denimo z besedo »krona« označimo semem kralja, smo se s tem poslužili metonimije. Če pa Katy Perry zapoje »Baby, you're a firework / Come on, let your colors burst«, tu beseda »firework« ne pomeni samo ognjemeta, pač pa tudi notranjo moč in življenjsko energijo. Ker oba semema na podlagi te skupne lastnosti lahko zamenjamo za isti znak, smo se poslužili metafore. In že je razvidno, zakaj metafora in metonimija po tej razlagi drsita v medsebojno nerazločljivost.

Zamislimo si sedaj jezikovno prakso, v kateri semem A po navadi zamenjujemo z znakom k. V tem primeru k postane ena od možnih konotacij A in se ustali kot metafora. Takšna primera sta na primer »vrat steklenice« ali »noga mize«. Ampak dejstvo je, da je ta zamenjava mogoča le na podlagi prej obstoječih stičnosti. V tem primeru moramo skleniti, da metafora temelji na metonimiji. Če Ecov model temelji na neomejeni semiozi, potem prej ali slej naletimo na povezavo, ki jo je jezikovna koda že predvidela.

Vsaka teorija metafore le-to opredeli kot zamenjavo enega jezikovnega elementa z drugim – in ta operacija poteka znotraj semiotskega polja. Pri tem ta zamenjava temelji na podobnosti med njunima referentoma. S tem ko Eco razkrije metaforo kot utemeljeno na metonimiji, pa tvega, da bo tudi metonimijo moral razkriti kot utemeljeno na stičnosti med njenimi referenti.

Stičnost lahko razumemo faktično, torej na ravni referenta, ali semiotično, torej na ravni kode. Metonimija »beli ovratniki« za profesionalne pisarniške delavce je nekoč temeljila na faktični stičnosti – menedžerji so nosili srajce z belimi ovratniki. Kasneje se je kodificirala in prešla v semiotično stičnost: danes izraz »beli ovratniki« označujejo iste ljudi, čeprav ni nujno, da dejansko nosijo srajce z belimi ovratniki. Eco kot primer poda provizorično metonimijo »očala« za zaposlene na davčni upravi. Tudi če bi vsi zaposleni dejansko nosili očala, ta stičnost ne bi zadoščala za pristno rabo metonimije, ker ni kulturno uveljavljena. Za uspešno metonimijo je bistveno, da stičnost obstaja na ravni leksemov oziroma besed – torej na ravni stičnosti kode –, ni pa tako pomembno, da obstaja na ravni dejstev. Faktična stičnost obstaja na ravni referentov oziroma objektov, stičnost kode pa na ravni kode oziroma interpretantov. Slednji tip stičnosti pa je kulturno pogojen.

Globalni semantični sistem nikoli ni popolnoma strukturabilen, zato moramo predpostaviti, da vsaka semantična enota napotuje na vsako drugo zgolj v teoriji. Vsako od povezav med poljubnima sememoma je morala vzpostaviti kultura na podlagi razlogov, zaradi katerih je metafora bodisi zgolj sprejemljiva bodisi uspešna: metafora spada med uspešne, če ji uspe podati nekaj novega. Uspešni metafori ni treba povedati nečesa nepredvidljivega, kot to lahko stori faktična sodba. Kljub temu je metafora posledica neke »notranje motnje v semiozi«, ne pa njene prekinitve od zunaj. Ta motnja pa lahko nastane le na podlagi notranjih protislovij kode: znak k lahko označuje A ali D, toda mi sami moramo sklepati, da A in D nista isto. Metafora po Ecu ne more ustvariti novega znanja v smislu preureditve obstoječega globalnega semantičnega polja, lahko pa izpostavi že obstoječe, toda skrite povezave v njem.

Kot izpostavi Ecov bralec in kritik Robert Innis, pa sta Ecovi stališči, da celotno duševno življenje sestoji iz semioze in da metafora nastane iz notranje motnje semioze, do neke mere težko združljivi. Tudi zaznava je namreč interpretativni in semiotični proces, se pravi, ne služi zgolj podajanju dejstvenih sodb, Eco pa v svojem eseju molči o njeni vlogi pri tvorbi samih metafor. Ko se mi pripeti, da nekaj zaznam, hočem to opisati in se včasih lahko poslužim le metafore.

To nam je sicer znano iz komičnih situacij v življenju. Da ima dober smisel za humor, običajno ne pravimo za osebo, ki zna na pamet povedati dvajset vicev. To prej rečemo za nekoga, ki zna v konkretni situaciji, vezani na specifični čas in prostor, najti humoren element, ki združuje dva, pred tem navidez nepovezana vidika. Mimogrede naj omenimo, da je Freud v svoji knjigi o vicih učinek humornosti povezoval s prihrankom psihične energije. Če lahko od semema A do semema D pridemo po bližnjici z uporabo znaka k, namesto da bi za to opravili več korakov, s tem prihranimo energijo, kar v nas ustvari pribitek ugodja.

Eco pa s svojo teorijo ne zmore podati razloga, zakaj sem izbral točno določeno metaforo in ne neke druge. Povedano drugače, Eco se vprašanja loteva kot literarni kritik: moja metafora je po njegovi opredelitvi lahko dobra ali slaba, kar nekaj pove o tem, ali sem dober literat, ničesar pa ne pove o tem, kako sta povezani zaznava in tvorba metafore.

Vrnimo se še za trenutek k ChatGPT-ju, za katerega smo videli, da kot avtomat za tvorbo metafor deluje tako rekoč brezhibno. Ker je software, ni zmožen zaznavanja, zato mora metafore tvoriti zgolj na podlagi stičnosti svoje jezikovne kode. Te stičnosti seveda dojema radikalno drugače kot človek, se pravi, kot zgolj semantične, saj je omejen na kodo, oziroma preprosteje povedano na kulturno pogojena razmerja med posameznimi besedami. Če drži, da je Umberto Eco iz tvorbe metafore v človeški govorici odstranil vpliv zaznave, mu lahko mogoče vsaj podelimo naziv teoretika strojne metafore.

* Šele ob snemanju oddaje se mi je posvetilo: ker ChatGPT nima na voljo slušnih podob, ampak samo grafične, ne razločuje med stópiti in stopíti (led se "stopi"). Derrida se mi nekje reži v faco.

Uporabljene podlage:
1. Kleemar – Orion Stand By! (neizdano, ok. 2004)
2. Joondroid – Razmišljati (Clockwork Voltage Vol. 1 - Happy Little Voltages, 2022, samozaložba)
3. RELLIK – Step Three (Sacred Blood Ritual, 2023, samozaložba)
4. gx20 – Midwest Recognition (Darkest Hour, 2023, samozaložba)

Foto: Abderrahman Bouirabdane / CC by-sa 2.0