Teorija Slepih Možganov

Teorija Slepih Možganov

Oddaja
17. 3. 2019 - 20.00
 / Teorema

"First we cloud the water, then we lay the bait."

Varčnost je beseda, ki najbolje opisuje teoretsko ustvarjanje R. Scotta Bakkerja; za njegove koncepte velja, da odlično potujejo. S pomočjo njegovega razumevanja delovanja človeške kognicije, še posebej pa njene metaravni, postane kaj kmalu jasno, zakaj je sploh prišlo do t. i. »težkih problemov«, zakaj so bili rezultat določenih strukturnih lastnosti naše kognicije in čemu je bilo potrebnega toliko časa, da smo se jih lahko (vsaj približno) v za zdaj še precej omejenih krogih znebili. Po Bakkerjevem prepričanju – če nekoliko anticipiramo stvari (sam sicer ne bi uporabil tovrstne karakterizacije), je prav on prvi pravi antifilozof. V tekstu From Scripture to Fantasy poleg sebe mednje umesti še Raya Brassiera, Paula J. Ennisa in Davida Rodna.

Ključno vprašanje, ki ga je dandanes treba nasloviti in ki si ga mora zastaviti vsak filozof, je vprašanje o naravi človeške kognicije. »Kaj točno je tvoja teorija kognicije,« se sprašuje Bakker v komentarju na blogovsko objavo Vincenta Gartona, enega od utemeljiteljev t. i. brezpogojnega akceleracionizma. Po Bakkerju namreč tehnološko pospeševanje ne zadeva toliko socialnih in ekonomskih sprememb kot predvsem bioloških – moderna je zanj prvenstveno dogodek, ki označuje novo fazo v biološki evoluciji. Ljudje žal pozabljamo, da človeški možgani še vedno veljajo za najbolj kompleksen objekt v celotnem vesolju, znanstveni poskusi njihovega »vzvratnega inženiringa« pa so zato absolutno ključni, saj lahko le z razumevanjem človeške kognicije razumemo poplavo težav, neposredno povezanih z nastopom antropocena.

Kaj pa Bakkerjeva teorija kognicije? Čemu avtorjeve izjemno pesimistične prognoze bližnje prihodnosti, ki slišijo na ime semantična apokalipsa, veliki pljusk, akrasis itd.? Razlog je dejansko precej preprost: ljudje smo skoz in skoz naravni – biomehanični –, zato v razmerju do naravnih procesov nismo nič posebnega. Ker je učinkovitost delovanja človeške kognicije odvisna od njene stopnje prilagojenosti okolju, lahko ob preveč intenzivnem spreminjanju določenega števila okoljskih invariant in vnašanju ogromne količine predhodno nedostopnih informacij vanj človeško kognicijo nepopravljivo »zrušimo« – fenomen psihoze in kolektivni proizvod nevroze pričata ravno o tem, o t. i. »crash spaceu«, v katerem naša evolucijsko prilagojena orodja prenehajo delovati. Ljudje smo, kot bo postalo jasno v nadaljevanju, »informacijsko plitvi« uporabniki, saj uspešno delujemo le v informacijsko plitvih okoljih. Bakker zapiše: »Odločilno vprašanje mora biti, kako daleč – in kako hitro – lahko človeštvo gre? Na kateri točki (ali pri kateri hitrosti) prepoznavno človeška kognitivna ekologija preneha obstajati?«

Vprašanje pa si moramo zastaviti še nekoliko bolj specifično ali drugače – odgovor lahko najdemo v razmerju med informacijami in kognitivnimi viri, ki so kogniciji na voljo. Vprašati se moramo, katere informacije so na voljo za določeno sistemsko komponento ali proces. Če želimo torej razumeti človeško kognicijo, tako socialno kot metaraven, moramo najprej razumeti vlogo, ki jo pri praktičnem in/ali teoretskem sklepanju igra dostop do informacij, ki so uporabniku na voljo. Namreč, presojanje o uporabnosti ali zlorabi različnih funkcij je odvisno od tega, ali so orodja, s katerimi operiramo, vsaj približno prilagojena tako za – v tem primeru bistveno – njihovo teoretsko kot tudi praktično aplikacijo ali pa je po drugi strani veliko bolj verjetno, da njihova zloraba priča o nečem bolj temeljnem. Zlasti o spoznanju, da informacije, ki kogniciji niso na voljo, zanjo preprosto ne obstajajo. Bakker nadaljuje: »Tako lahko na primer domnevamo tesno asimetrijo med senzorično dostopnimi informacijami, razvitimi vedenjskimi viri in ovirami, ki jih lahko premagamo.« Lep primer tovrstne informacijske slepote je obstoj žarkov gama, ki preprosto niso igrali nobene reproduktivne vloge in zato niso vplivali na učinkovitost delovanja človeške kognicije. Ne pozabimo, biologije ne zanima ustreznost, temveč uspešnost.

Avtorjev pogled je predvsem ekološki. Glede na to, da je človeška kognicija produkt dolgotrajnega evolucijskega prilagajanja, primarno usmerjenega v reševanje specifičnih ekoloških problemov oziroma praktičnih ekologij, se zdi logično sklepati, da razlika med ustrezno in neustrezno rabo kognitivnih funkcij zadeva predvsem to, ali so bile različne uporabe usmerjene v reševanje praktičnih problemov ali ne. Za našo kognicijo preprosto velja, da je radikalno hevristična, da je prilagojena določenim nizom nalog, ki jih rešuje hitro in učinkovito, ne da bi pri tem dejansko posedovala natančno in podrobno razumevanje procesov v ozadju. Praktična funkcija na primer stereotipov (pri orientaciji v vsakdanjem življenju) priča ravno o tem; da za relativno natančno, pragmatično sklepanje ne potrebujemo posedovanja globokih oziroma vseh informacij. Bakker na podlagi tega izpelje teoretski argument: specifične lastnosti človeške kognicije, predvsem hevristično zanemarjanje informacij in – več v nadaljevanju – empirično potrjena asimetrija, ki je značilna za razmerje med informacijami, ki prispejo do zavesti, in informacijsko neskončno bogatejšimi možganskimi procesi v ozadju, metakogniciji preprosto ne omogočajo, da bi lahko razrešila samo sebe, da bi lahko povedala kaj pomembnega o delovanju same kognicije prek filozofske metode introspekcije ali pa, še najhuje, da bi lahko ontologizirala lastno osebno izkustvo in iz tega naredila celovit filozofski sistem. Delo tovrstnih intencionalnih filozofov sodi v domeno, ki v vizualnem registru pripada ustvarjalcem iluzij. Ali, kot se retorično vpraša Bakker, ko opisuje razmerje med izkušnjami in našim spominom: »Mogoče pa smo zato tako nagnjeni k počasnemu odstranjevanju obveze.«

Nekaj uvodnih besed moramo nameniti še zavesti. Ker je teorija slepih možganov primarno teorija pojavnosti zavesti, je njena veljavnost, vsaj do določene mere, odvisna od veljavnosti teorije zavesti, ki ji pripada. Različne funkcije kognicije je po Bakkerjevem prepričanju mogoče najbolje razumeti prek dualno procesne teorije, ki možgansko aktivnost definira kot mešanico podosebnih, avtomatskih in zavesti nedostopnih procesov in na drugi strani osebnih, intencionalnih in zavesti dostopnih informacij za vpogled in introspekcijo. Zavest je znotraj te perspektive razumljena kot podsistem, kot produkt nekaterih strukturnih lastnosti naše kognicije, kot zapiše Stanislas Dehaene, čigar globalna nevronska delavniška teorija služi kot strukturna podlaga TSM: »globalna dostopnost informacij je natančno to, kar subjektivno občutimo kot zavestno stanje«. Tudi ko poskušamo razumeti razmerje med zavestjo in širšimi možganskimi procesi v ozadju, lahko obstoječe razmerje teoretiziramo strogo mehansko; kot rezultat strukturnih lastnosti kognicije, ki vodi v hudo informacijsko asimetrijo med njima.

Povzemimo, avtorjeva teorija kognicije temelji na hevristični teoriji zanemarjanja, v kateri izpostavi načrtno zapostavljanje potrebnih informacij, sicer nujnih za ustrezno samorazumevanje in razumevanje lastnega okolja, in bolj specifično, na teoriji slepih možganov, tj. teoriji pojavnosti zavesti, pri kateri poda empirično preverljiv teoretski okvir, s pomočjo katerega je mogoče mehansko razložiti nekatere najbolj trdovratne zagate zavesti – predvsem značilno subjektivnost in intencionalnost. Stava je predvsem v tem, da lahko empirično preverljiva in varčna teorija pojavnosti zavesti bistveno olajša do zdaj nerešljivo vprašanje: »Kaj zavest dejansko je?« Kot bomo videli v nadaljevanju, je mogoče prek specifične eliminitavistične pozicije prepričljivo razvozlati nekatere najbolj prevladujoče perspektivne iluzije (na primer občutek nenehne sedanjosti, koherentnost osebne identitete itd.) in prikazati, zakaj so te plod evolucijske mladosti zavesti, radikalne informacijske asimetrije in fiksne pozicije oziroma fiksnega dostopa metakognicije glede na njeno razmerje do širših možganskih procesov. Kar sledi, je torej natančnejši vpogled v hevristično teorijo zanemarjanja in teorijo slepih možganov.

*

Hevristična teorija zanemarjanja

Po Bakkerjevem prepričanju lahko različne strukturne omejitve naše kognicije pojasnimo na podlagi biološke evolucije. Ključno je spoznanje, da je naša kognicija primarno ekološka, tj. njene funkcije morajo (in so morale) biti na takšen ali drugačen način sinhronizirane z okoljem, iz katerega so nastale in v katerega so še vedno vpete; v nasprotju s tem bi se ob preveč intenzivnem spreminjanju okoljskih invariant oziroma spreminjanju dejanskih mehanskih procesov v ozadju njihova učinkovitost drastično znižala. Spomnimo: odločilno vprašanje mora biti, kako daleč – in kako hitro – lahko gre človeštvo. Rečeno drugače, trditev, da je kognicija radikalno hevristična, je dejansko potrditev tega, da so različne pragmatične, normativne dispozicije – razumljene nesemantično – le bolj ali manj uspešne redukcije izjemno kompleksnega biomehaničnega procesa. Delovanje kognicije moramo potemtakem razumeti predvsem kot poskus optimizacije vedenja, ki omogoča vedno natančnejše vzorčenje dogajanja v določenem okolju ali ekologiji. Kognicija je mehanska. Ne smemo se torej čuditi temu, da nevroznanost še vedno ni potrdila obstoja različnih mentalnih stanj folk psihologije, saj večina teh – vsaj v visoki ločljivosti – dejansko ne obstaja.

Bodimo še nekoliko konkretnejši. Način, na katerega se človeški možgani sinhronizirajo s svojim okoljem, je skladen s t. i. inverznim problemom – gre za proces, v katerem se možgani (na podlagi začetnih opažanj) poskušajo čim bolj približati dejanskim kavzalnim faktorjem, ki sprožajo različne človeško pomembne procese in učinke. Postopno usklajevanje glede na uspešnost tako privede do transformiranja začetnih perspektiv, do seznanjenja z novimi informacijami in do vključevanja vedno več elementov v bolj in bolj kompleksno »sliko« sveta. Pomembno je vedeti, da možgansko prekrivanje z ekološkimi invariantami za svoje učinkovito delovanje ne potrebuje razumevanja izvora informacij, saj je uspešnost metode odvisna od učinkovitosti različnih korelacij; že malo informacij lahko da zelo pozitivne rezultate, kot prepričljivo nakazuje izjemna uspešnost predvidevanja socialne kognicije. Ne pozabimo, možgani stremijo k t. i. ekološki racionalnosti ali kot zapiše Bakker: »Informacije, ki ne pripomorejo k reproduktivni razliki, večinoma ne predstavljajo biološke razlike.« Za različne intencionalne interpretativne sheme posledično velja, da sledijo realnim vzorcem, a na informacijsko plitvi način in zato brez možnosti, da bi lahko dejansko razrešile množico medsebojno nakopičenih težav, tj. teoretskih sporov, ki izvirajo iz sistematičnega zanemarjanja informacij. Tako jim ne preostane drugega kot verjetje, da je vsaka izmed njih zadela na t. i. loteriji magičnega verovanja.

Čas je, da v enačbo vključimo še delovanje zavesti. Kljub evolucijski mladosti, vsaj če primerjamo sto in sto milijonov let naravne selekcije, ki je oblikovala današnje možganske procese, in na drugi strani relativno nov fenomen, ki ga lahko hipotetično datiramo pred 1,4 milijona let, recimo od iznajdbe sekire dalje, sodobne nevroznanstvene ugotovitve zavesti prištevajo pomembno razvojno vlogo. Če zavest ni epifenomen, kakšna je potemtakem njena funkcija? Po Dehaenu in njegovi globalni nevronski delavniški teoriji lahko delovanje naše zavesti najlažje pojasnimo kot delovanje še enega, a tokrat nadvse specifičnega možganskega mehanizma. Kot zapiše Dehaene: »Zavestna percepcija je rezultat vala nevronske aktivnosti, ki sproži korteks čez prag aktivacije […] in ultimativno prižge veliko posamičnih območij v prepleteno stanje.« Zdi se, da so njene primarne funkcije prav selekcija, stabilizacija, razrešitev in oddajanje informacij skozi možgane; za tovrstni rekurzivni sistem je poleg tega značilno, da omogoča večjo stopnjo beleženja lastnih procesov, tj. predvsem možnosti večkratnega priklica, simbolnega poimenovanja in shranjevanja informacij v dolgotrajnem spominu. »So far so good, right?« Problem je zopet v tem, da – kljub dvema tisočletjema in pol poskusom – metakognicija preprosto ne zmore razrešiti same sebe, saj je, kot to drži za kognicijo nasploh, tudi sama hevristična, informacijsko plitva in zato slepa za širše in bolj kompleksne možganske procese.

Preidimo k primerom. Kot bo postalo kmalu jasno, je tudi tu Bakker nadstandarden, njegova kreativnost pa preprosto ne pozna meja. Namesto običajnega prikaza različnih pomanjkljivosti naše kognicije, naše spoznavne metode, ki vodi v različne perspektivne iluzije, dualizme, kritike duhov, rušenje kompleksnosti in ustvarjanje ontologij, se avtor v tekstu On Alien Philosophy odloči za ekspoze težav, ki bi pestile tujo raso, t. i. »konvergentneže«, katerih kognitivna biologija bi bila konvergentna naši – na katere probleme bi torej naletel mali zeleni Nietzsche ali pa tuje verzije Platona, Kanta in Aristotela? Na podlagi izkušenj lahko sklepamo ali pa vsaj upravičeno sumimo, da bi tudi konvergentneži podlegli nam značilni medijski slepoti, da bi poskušali aplicirati različne socialne in metakognitivne funkcije za razreševanje različnih kompleksnih problemov, vse to, ne da bi se zavedali sistematične zlorabe lastnih orodij in medijske slepote pri percipiranju lastnih limit spoznanja. Preidimo torej k primerom, najprej k Platonovi votlini, in si poglejmo, kako lahko primanjkljaj potrebnih informacij vodi v različne perspektivne iluzije – še pred tem je vredno poudariti, da Bakker (kot pri reprezentaciji, pomenu itd.) informacije dojema nesemantično, mehansko, kot preprosto razliko, ki tvori razliko.

Platonova votlina služi kot odličen začetni prikaz tega, kako primanjkljaj informacij vodi v pozitivno kognitivno sklepanje; brez možnosti premikanja glave postanejo sence vse, kar je kogniciji na voljo, perspektivna iluzija pa tako pridobi ontološke značilnosti. Manko podatkov in nezmožnost drugačnega sklepanja sta še toliko bolj izražena v Aristotelovem delu O nebu, kjer prav zaradi informacijskih omejitev avtor napravi sklep, pri čemer Nebu in Zemlji pripiše dve ločeni ontološki razsežnosti. Vpliv različnih perspektivnih iluzij, na primer premikanje planetov, oddaljenost zvezd in po drugi strani fiksnost lastnega pogleda, je odločujoče ukrivil njegove zmožnosti pravilnega sklepanja. Jasno je, da razlogov za napako ne gre iskati v pomanjkljivostih razuma, marveč predvsem v obstoju njemu nedostopnih informacij ali t. i. neznanih neznank. Kaj pa Kant? Bakker zapiše: »Zakaj se je konstitutivna aktivnost kognicije izmikala vsakemu filozofu pred 18. stoletjem? Dejstvo, da smo jo morali šele odkriti, pomeni, da je bila »vedno že tam«, implicitno prisotna v naših izkušnjah in vedenju. […] Ne le, da je nismo videli, temveč nismo niti vedeli, da nam primanjkuje, nismo imeli slutnje, da jo moramo razumeti, če želimo razumeti samega sebe in način, kako oblikujemo smisel o svetu.« In prišli smo do odločilnega razlikovanja: medtem ko intencionalni filozofi preprosto še vedno verjamejo v možnost, da lahko premagajo zanemarjanje informacij prek filozofske refleksije, prek introspekcije – transcendentalno je bilo odkrito, recimo torej nekaj o njegovi strukturi in funkciji delovanja –, eliminitavisti uberejo svojo pot in izvedejo t. i. metakritiko razuma.

Kot zapiše Bakker: »Eliminitavist po drugi strani zastavi vprašanje: kakšni viri? Izpljuni jih! Prepričaj me! In še bolj jedko, kako veš, da še vedno nisi zaveden zaradi zanemarjanja? Pokaži mi varovala!« Od te točke naprej postane vedno težje predpostavljati, da je to, kar se spomnimo, vse, kar se je za spomniti, ko reflektiramo o izkušnjah, saj se je pozicija vmes že dokončno obrnila – »Ne, ti moraš prepričati mene!« Intencionalna filozofija ima preprosto preveč slabo evidenco, da bi ji znanost lahko še naprej zaupala pri teh vprašanjih. Vrnimo se k osnovnemu argumentu: naša radikalno hevristična, fragmentirana kognitivna orodja so informacijsko plitva in zato namenjena hitremu in učinkovitemu delovanju, tj. sledenju vzorcem, zanašanju na namige, ki vedno že zanemarjajo potrebne informacije, sicer nujne za ustrezno teoretsko samorazumevanje in razumevanje lastnega okolja. Kakršnakoli pozicija intencionalne filozofije, še posebej pa njen poskus, da razreši samo sebe, se bo tako morala zagovarjati pred trdo in razvijajočo se empirično kognitivno znanostjo, ki aktivno poskuša na preverljiv in sistematičen način v celoti razložiti nekatere intuitivne in nedodelane filozofske metafizične predpostavke. Več kot očitno smo priča kvalitativnemu razmerju med dvema različnima ekologijama, med hevristično in kavzalno kognicijo ali drugače rečeno med plitvo in globoko informacijsko interpretativno shemo – konec je blizu: geocentrizem, biocentrizem, noocentrizem.

Zadeva je resnično fascinantna. Ker smo ljudje informacijsko plitvi uporabniki, sami sebe ne moremo prepoznati kavzalno kot še več narave, kot še en specifičen biomehanizem, ki je strukturno vpet v širše biološke in fizikalne procese. Nasprotno, prav zaradi nizke resolucije hevristične metakognicije razumemo naš obstoj kot nekaj od narave ločenega; dihotomija subjekt/objekt zato naravnost kriči po hevristični zlorabi. Bakker pravkar podano poanto ponovno povzame: »V svoje okolje smo vpeti na način, ki nam preprečuje dojemanje samih sebe kot nekaj vpetega, in zavoljo tega smo prisiljeni v drugačno, nekavzalno dojemanje, ki se zanaša na hevristike, ki jih teoretska refleksija transformira v pravila, cilje, razum in ostale zamegljene obskurnosti na meji diskriminacije.« Ne sme nas torej čuditi, da različni t. i. kontradiktorni materializmi vztrajno antropomorfizirajo naravo, da poskušajo materialno utemeljiti njeno navidezno inherentno kontradiktornost in z razcepi ali vrzelmi v njej iskati podlago za ontologijo svobode in potencialni vznik subjektivnosti. Rečeno z drugimi besedami, dotični posamezniki in posameznice še vedno verjamejo v izjemnost človeka in v njegovo nedotakljivost pred temeljito znanstveno preiskavo; verjetje v tem primeru niti ni toliko ideološko, kot je strukturno. Medijska slepota pač uprizarja različne trike. Obrnimo se zopet h kanadskemu nomadu in prisluhnimo lucidnosti citata: »Ko razvije sposobnost spraševanja, kot smo tudi mi razvili sposobnost vprašati: Kaj sem jaz?, bo imelo veliko prostora za odgovoriti: Iz tega sveta, in ne iz onega. Reči, ravno zato, ker sem mehanizem, sem kontradikcija. Nekaj več. Izjema.«

*

Teorija slepih možganov

Ker je TSM teorija pojavnosti zavesti, in ne teorija zavesti per se, se moramo od tega trenutka dalje posvetiti kritiki metakognicije in prikazati neadekvatnost njene metode za razreševanje kompleksnih teoretskih problemov, predvsem pa problemov, ki zadevajo naravo človeške kognicije. Po Bakkerju je ena od največjih zmot prav prepričanje, da je mogoče vprašanje človeške kognicije razrešiti s funkcijami, ki so metakogniciji evolucijsko dodeljene. Če smo torej poskušali v prvem sklopu zavest definirati predvsem mehansko kot specifičen, a do možganskih procesov in narave ne ekskluziven in ne ločen mehanizem, moramo v nadaljevanju perspektivo obrniti in prikazati, zakaj se njeno delovanje prikazuje na subjektiven, od narave ločen in intuitivno ireduktibilen način, ki je v zgodovini filozofije pripeljal do miriade zmot in do »težkih problemov«. Še prej pa opozorilo: o pravilnosti oziroma nepravilnosti TSM bo razsojala nevroznanost, in ne filozofija.

Začnimo kar na začetku. Kot zapiše Bakker v utemeljitvenem tekstu, naslovljenem The Last Magic Show: A Blind Brain Theory of the Appearance of Consciousness, v katerem dokončno utemelji ključne nastavke TSM: »Razmerje med možgani in zavestjo zaznamuje huda informacijska asimetrija, dramatična kvantitativna nesorazmernost med možgansko dejansko procesiranimi informacijami in informacijami, ki prispejo do zavesti.« Sklepamo lahko, da različni poskusi razreševanja temeljnih problemov, na primer vprašanja o naravi človeške kognicije, ki za svoje orodje uporabljajo predvsem moč metakognicije, že na začetku spregledajo njeno zaprto naravo – t. i. »bottleneck effect« – in zatorej njej značilen informacijski horizont.

Bakker nadaljuje: »Pomembno se je zavedati svojevrstnosti sistema, ki ga tukaj obravnavamo. Rekurzivni sistem qua nevronski informacijski procesor je »odprt« za informacije, če gredo skozenj, tako kot gredo skozi vse ostale nevronske sisteme. Rekurzivni sistem oziroma »generator zavesti« pa je »zaprt«, če v njem le rekurzivno integrirane informacije dosežejo stopnjo zavesti.« Rečeno drugače: informacije, ki metakogniciji niso na voljo, zanjo preprosto ne obstajajo. Poleg tega že prej omenjeni informacijski horizont pozitivno vpliva na različne podatkovne vhode, saj jih prav zaradi nezmožnosti njihove diferenciacije oziroma njihovega konstantnega razlikovanja ukrivi, s tem pa odločujoče vpliva na posameznikovo subjektivno zaznavo – značilni občutek transparentnosti zavesti je potemtakem produkt manka diferenciacije vhodnih informacij. To pa še ni vse, različne perspektivne iluzije, na primer značilna združitev različnih zvočnih vhodov v skupno ambientalno stanje, dejansko pričajo o istem principu, kot ga izkusimo pri občutku nenehne sedanjosti, koherentnosti osebne identitete in enotnosti ter nefragmentiranosti naše zavesti. T. i. čarovniški trik tako ni nič drugega kot le perspektivna iluzija, ki temelji na specifičnem razmerju zavesti do širših možganskih procesov, saj ta zaradi strukture naše kognicije preprosto nima dostopa do informacijsko bogatejših nevrofizioloških procesov v ozadju.

Nadalje lahko izpostavimo še dva distinktivna mehanizma, ki pritrjujeta pravkar navedenim trditvam: po globalni nevronski delavniški teoriji je zavest mehanizem, ki deluje sinoptično in sekvenčno. Prvič, različni nevronski procesi že predhodno vplivajo na tip informacij, ki bodo od spodaj navzgor posredovane širšemu globalnemu oddajniku, tj. temu, čemur pravimo zavest. Poleg tega omenjeni postopek že predhodno selekcionira in krči poslane podatke oziroma se selekcija med bolj ali manj pomembnimi podatki zgodi še pred njihovo zavestno obravnavo. Bakker zapiše: »Prek selekcije delavnica hkrati zanemarja tako vse alternativne interpretacije kot tudi temu odgovorno nevronsko mahinacijo.« In drugič, zavest deluje sekvenčno, saj lahko skupke posredovanih informacij obdeluje le znotraj sukcesivnih časovnih obdobij – znotraj določenega časovnega bloka so ji torej na voljo le tisti čas posredovani podatki.

*

Razne poskuse filozofske introspekcije lahko tako razumemo kot specifične oblike medijske slepote ali kot nezmožnosti percipiranja lastnih limit spoznanja, ki, sledeč Danielu Kahnemanu, vodijo v t. i. fenomen »what-you-see-is-all-there-is«. Bakker pravkar izpostavljeni postulat še nekoliko posploši in radikalizira, saj v naslednjem koraku filozofsko metodo introspekcije poveže z Antonovim sindromom, tj. z vizualno anozognozijo, pri katerem pacienti kljub klinično potrjeni slepoti še vedno vztrajajo pri svoji sposobnosti videnja. Ker se bližamo koncu, moramo izvesti še zaključno paralelo med pacientom in filozofom: »Prvič, filozof je metakognitivno slep zaradi različnih razvojnih in strukturnih omejitev. Drugič, filozof ni seznanjen z metakognitivno slepoto in je zato nagnjen k zavračanju objektivnih dokazov o njej. Tretjič, filozof poda verjetne, a včasih konfabulirane odgovore, da bi odpravil dokaze za svoje metakognitivne nezmožnosti. In četrtič, filozof velikokrat uprizarja očitno pomanjkanje skrbi za svojo ne preveč idealno nevrološko konstitucijo.« Kot zapiše Ennis: »Spoznaj samega sebe? Mogoče je bilo to že vseskozi napačno vprašanje.«

»In svet, domnevno očiščen duhov, se znajde v primežu drugih (in v tem primeru filozofsko prijaznih) sredstev.« Kar potrebujemo ali kar se vsekakor približuje, je postintencionalna prihodnost.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

sometimes ....i seee another world

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.