Trópi, ne tròpi. Pa žalostni so ti kraji tam nekje okoli ekvatorja, med južnim in severnim povratnikom. Žalostni so Claudu Lévi-Straussu, slavnemu etnografu in antropologu. Zagotovo ena izmed bolj vplivnih intelektualnih figur 20. stoletja: etnograf, ki je prvi mapiral do takrat nepoznana ljudstva v najbolj nedostopnih delih Brazilije, antropolog, ki je na novo opredelil kulturo kot tako, intelektualec, ki je zaznamoval teorijo zgodovine, filozofije, psihoanalize oziroma še dosti več kot to, plasiral je novo znanstveno paradigmo v humanističnih znanostih, na katero se je nekje sredi 20. stoletja začelo lepiti ime strukturalizem.

To je Claude Lévi-Strauss. Ko govorimo o njem, se spopadamo s takšno magnitudo teorije, ne, ne le teorije, pač pa mišljenja kot takega, brez ontološkega vrednotenja. To magnitudo in njene razvejane sunke sčasoma umirijo interpretacije, kritike in tudi pokloni, ki včasih avtorja živega pokopljejo. Mene ne zanima nič od tega: long live Lévi-Strauss! Vsaj ne neposredno, ker je ta njegova knjiga Žalostni tropi napisana drugače kot ostale, ima poseben status glede na njih. Ostale kaj, kdo njih? Bomo še povedali; najprej je potreben nek splošen opis tega avtorja, da lahko pokažemo, kaj na tem delu tako fascinira, ker se mi zdi, da je prav tu ta njegova magnituda na delu. Če bi jo le uspeli zagrabiti, bi bili danes že na dobri poti, po mojem mnenju, na dobri poti iz teoretskega mačka po koncu strukturalistične miselne revolucije, kot temu pravi Mladen Dolar, prav te, ki jo je začel Claude Lévi-Strauss.

Strukturalna revolucija

Lévi-Strauss se je šolal za filozofa, v Franciji, kjer je mislil, da ga čaka akademska kariera. Ampak niti ni maral filozofije: filozofija, pravi, daje splošne trike v splošno aplikabilnih logikah mišljenja, v zadnji instanci gre za »besedne umetnije«, ki urijo razum, a siromašijo duha. Zapomnite se to. In tudi ga ni čakala akademska kariera, ni ga mogla, ko pa se mu je organsko odpiralo vsakoletno vnovično sestavljanje istih predavanj, različnih predavanj iste teme. »Moj razum je neolitski,« pravi Lévi-Strauss, požgati teren, izčrpati vse bogastvo in iti dalje, to je njegov mentalni modus operandi. In tudi razlog, da je postal etnograf - čeprav neprepričljiv za nekatere, pa vseeno realen. Tako je s svojo neolitskostjo v nekem trenutku prenomadiral do neke sociološke knjige, od tam pa do etnografije. Neko jesensko nedeljo leta 1934 ob devetih zjutraj prejme klic direktorja École normale supérieure, ta ga vpraša, ali bi želel mesto profesorja sociologije v Sãu Paulu v Braziliji, kjer bi se lahko ukvarjal s terenskim delom etnografa - Lévi-Strauss odgovori: ja, seveda. Tropi so že na obzorju.

Preskočimo jih. Večkrat je bil tam, v Braziliji, izmenično z ZDA, kamor je odšel pred Židom in s tem tudi njemu grozečo naci Nemčijo. Kot gre strukturalistična pripoved: tam je spoznal Romana Jakobsona, strukturalno fonologijo in lingvistiko, de Saussura, nauk, da štejejo razlike in ne podobnosti. Uporabil ga je na preučevanju staroselskih ljudstev, kot je brazilsko Nambikwara, in leta 1948 napisal slovito disertacijo z naslovom Elementarne sorodstvene strukture, leto kasneje izdano v knjižni obliki. Deset let kasneje izda Strukturalno antropologijo, zbornik različnih člankov, ki skušajo uveljaviti strukturalističen pristop k antropologiji, nov, znanstveni pristop za razliko od predhodnega, ideološkega. Tu se bomo ustavili, pred Divjo mislijo leta 1962, in nadaljevanju s štirimi Mitologikami bomo naredili rez.

Žalostni tropi so pristali nekje vmes, med Elementarnimi sorodstvenimi strukturami in Strukturalno antropologijo, napisal in izdal jih je leta 1955. Pa ne le kronološko, konceptualno gledano se umešča v ta čas, ki mu François Dosse v njegovi Zgodovini strukturalizma pravi razširjanje strukturalne paradigme. V osnovi gre za to ‒ in to bo res površno ‒: Lévi-Strauss opazi kot konstitutivno za vsako družbo oziroma kulturo dejanje menjave žensk z namenom izognitve incestu. Prepoved incesta tako velja za temeljno načelo vsake družbe. Osnovna struktura, temeljna filiacija, na kateri se z različnimi aliansami gradi kompleksno raznolikost različnih kultur. Nekoliko površno, ampak na tej ravni v Žalostnih tropih deluje tudi sam Lévi-Strauss, zato naj zadostuje. Še zadnja posledica: vsi smo dediči iste strukture, ki je osnovana na prepovedi incesta, zato tako imenovani Zahodnjaki nismo nič boljši, nič bolj kompleksni kot kateri koli staroselci. Lévi-Strauss najbolj uživa takrat, ko razpleta in prepleta te vesele raznolike kompleksnosti, a v temelju iste žalostne strukture.

Žalostna struktura ali problem izvora

Struktura ne more ne biti žalostna. Če iščemo osnovno jedro vsake kulture, vsake civilizacije, še za zahodnjaško oko tako nerazvitih staroselskih ljudstev, potem ne morejo, da ne bi odpadle razlike med njimi. Vse razlike so variacije istega. Čisti paradoks nastopi takrat, ko to išče etnograf z neolitskim razumom, etnograf, ki išče različnost v času kapitalističnega ekonomskega in v tem primeru predvsem kulturnega imperializma, išče prave staroselce, v sedanjosti izgubljena ljudstva preteklosti. Ne le industrializacija kot dovršitev metalurgije, ne le globaliziran trg, ki omogoča totalno izmenjavo med kulturami, med njihovimi objekti kot rezultati njihovega načina dela, ki po Marxu najbolje predstavlja stanje vsake družbe; poleg vsega tega še in predvsem arhitektura, urbanistika, običaji, jeziki - vse to se z zahodnjaškim kulturnim imperializmom vsili svetu. Mimogrede, to so moje besede, pri Lévi-Straussu jih težko najdete, a zagotovo niso daleč od njega in njegovega sentimenta.

Lévi-Strauss je v tem iskanju neverjetno radikalen: po izvor gre na konec sveta, na konec našega sveta. Leta 1939 to pomeni nekam v Brazilijo, »nekam«, saj kartografsko niti niso točno vedeli kam, nekam med znana in med neraziskana področja. Izvor, kot ga izpriča Lévi-Strauss sam: »zdaj [se] nagibam k temu, da na Oxford gledam kot na Indijo, ki bi se ji posrečilo obvladati blato, plesen in podivjano rastlinje«. Neizvor je imel srečo, dobesedno srečo, ker ni naletel na blato, plesen in podivjano rastlinje, sicer bi ostal izvor. Ampak bistveno je to, da Lévi-Strauss zreducira zahodnjaško kulturo na posrečeno primitivno, še bolj bistveno pa je to, da ta redukcija hkrati pomeni konceptualni teren izvora in neizvornega.

Lévi-Strauss je erudit neizvornega, nič mu ne uide: vplivi zahodnjaške arhitekture 18. stoletja v Indiji, neavtentična staroselska oblačila, narejena po metodi in tehnikah, ki so njihovemu načinu dela povsem tuji in so lahko le uvoženi, celo Racina lahko - sicer malo na »wishfull thinking« foro, pa vendarle - sopostavi staroselskim plesno-pevskim predstavam. Mesta tega Novega sveta so pravi flashi zgodovine evropskih mest: vzniknejo iz nič, se razvijejo s silovito hitrostjo in prav tako hitro poniknejo. Vse: infrastruktura, prebivalci, transport, regionalna politika, mednarodna ekonomija in tako dalje. »Mesta Novega sveta mrzlično živijo v kronični bolezni. Nenehno so mlada, vendar nikoli zdrava.«

Vse to empirično bogastvo, vsa ta konkretna opazovanja naletijo na isto: na žalost, ko so najdena v Novem svetu, na naveličanost v dolgotrajni prisotnosti v Evropi. Erudit neizvornega z neolitskim razumom ni dobra kombinacija. Lévi-Strauss se tega precej dobro zaveda: »Za etnologa ni bolj navdušujočih obetov kakor ta, da bo kot prvi belec prodrl v neko staroselsko skupnost.« »Hotel sem doseči skrajno točko divjaštva.« Toda zanj lahko to pomeni le naslednje: »Doživel naj bi torej izkušnjo starih popotnikov in skoznjo tisti ključni trenutek moderne misli, v katerem je človeštvo, ki se je imelo za popolno in dovršeno, po zaslugi velikih odkritij naenkrat in kakor nasprotno razodetje prejelo sporočilo, da ni samo, da predstavlja le košček v večji celoti in da si mora, če se hoče spoznati, najprej ogledati svojo neprepoznavno podobo v tem ogledalu, katerega košček, ki so ga stoletja pozabila, naj bi samo meni razkril svoj prvi in zadnji odsev.«

Na popotovanjih je s sabo nosil knjižico Jeana de Léryja, popotnika, ki je v drugem delu 16. stoletja raziskoval Brazilijo. Torej Lévi-Strauss 350 let pred njim samim. Vsaj tako bi on sam, saj išče in išče Novi svet, ko je to še bil Novi svet, torej pred 350 leti. Z eno besedo, išče izvor. Toda tropi niso žalostni zato, ker se je civilizacija preveč razpasla, ker je preštevilna, ker je svoje naredil kulturni imperializem, pač pa zato, ker mu predstavljajo izvor, ki je sam zreduciran na variacijo iste strukture.

Idealni sistemi in kombinacije

Oxford je naključno uspela Indija, ampak potem je tudi Indija samo naključno neuspel Oxford. Čar Lévi-Straussa je v tem, da v Oxfordu najde Indijo v drugi obliki, problem pa je v tem, da ne more najti v Indiji nič drugega kot Oxford v drugi obliki. Žalostna Indija potemtakem. Izvor ni prav zares izvor, radikalen izvor, ampak je le še ena variacija strukture, tako kot neizvor, naključje pa tisto, kar povzroča to raznolikost v istem. Vse kulture so kompleksne, to je temeljni nauk Lévi-Straussa, ampak hkrati so vse zgolj različice iste kompleksnosti. To je temeljno protislovje Lévi-Straussovega teoretskega in raziskovalnega podviga. Sicer se zaveda, da izvora ni več, vendar se moti v vzrokih: ni kronološko prepozen, pač pa teoretsko prehiter.

Prehitro namreč išče drugačnost, ki jo vertikalno postavi na začetek. To pomeni izvor. Išče ga točno tako, kot je Rousseau iskal naravno stanje, za katerega je pravil, da ne obstaja več in da morda sploh nikoli ni obstajalo. Prav tega zadnjega - da morda nikoli ni obstajalo - ni upošteval in je zato lahko le žalostno iskal naravnega človeka kot imanentno obliko družbenega. Če je izvor res izvoren, potem nam, ki nismo izvorni, ne more biti dostopen. Razen če ga dojamemo kot čisto jedro, vse naknadno pa plasti razlik kot nebistvenih spremenljivk. Toda v tem primeru je jedro povsod, in če je naše izhodišče naknadno razvito stanje, potem to jedro lahko pomeni samo - in to je Lévi-Straussova beseda! - naš odsev nenaravnega.

Zgodovina pomeni denaturacijo, pomeni degeneracijo civilizacije, vsaj tako rousseaujevstvo. In tudi Lévi-Strauss: mi sami se prepoznavamo v izvoru kot neizvorne, izvor je naš odsev nenaravnega. To je pravi razlog, da so tropi žalostni. Preden se jih loti, zapiše naslednje: »Celoto običajev nekega ljudstva vedno zaznamuje neki slog. Sestavljajo sisteme. Prepričan sem, da ti sistemi ne obstajajo v neomejenem številu in da človeške družbe tako kakor posamezniki - v svojih igrah, sanjah ali blodnjah - nikoli ne ustvarjajo absolutno, ampak zgolj izbirajo določene kombinacije iz idealnega nabora, ki bi ga bilo mogoče obnoviti.« Idealni nabor in njegove kombinacije, ki tvorijo sisteme, ti pa vzpostavljajo običaje vsakega ljudstva. Lévi-Strauss vedno zasledi prepoved incesta, sicer na tem mestu le kot menjavo žensk. Ker se to realizira v neki fizični kvantiteti - toliko žensk in toliko moških -, ker je prisotna tudi neka politična ureditev - voditelj pri staroselcih ima pogosto privilegij poligamije -, kar pomeni, da vedno nekdo izpade, vedno so »nevezani« samci ali samice, ki morajo dobiti svoje mesto v filiativnem sistemu. Od Nambikware do Tupijcev, vedno ista struktura z istim problemom, ki jih različna ljudstva različno rešujejo, običajno na kozmološki ali verski način.

Zgodovine tako niti ni, je ne more biti, saj vse razlike požre horizontalna struktura s svojimi permutacijami, različne kombinacije istega idealnega nabora. Tako lahko Lévi-Strauss po eni strani povsem prepričljivo pokaže kompleksnost tako imenovanih primitivnih ljudstev, da torej niso prav nič enostavno primitivna, če pa so, so pa prav toliko in prav tako kot mi, razviti zahodnjaki. Toda po drugi strani nimamo več radikalne razlike, nekaj povsem drugačnega, zgodovina pomeni različico sedanjosti kot obraz degenerirane ali denaturirane civilizacije z njeno monokulturalizacijo. Tako je izvor sam po sebi lahko le prazen, Lévi-Straussov podvig pa se izteče v neuspešno iskanje žalostnih tropov.

Plasti razlik

Neolitsko delujoč in eruditsko napolnjen razum sta tu na delu, pa vendar to ni tista magnituda Lévi-Straussove misli, ki smo jo omenili. Seveda so dosežki vseh etnografskih in antropoloških uvidov za ta področja revolucionarni, tudi za teorijo kot tako velja povsem isto. Recimo tej revolucionarnosti in vplivnosti raje veličina teorije. Nas pa bolj zanima magnituda mišljenja, ki v Žalostnih tropih butne ven in na stran postavi vse strukture, idealne nabore in kombinacije.

Ta knjiga je napisana drugače. Morda gre za potopis, morda za literarno delo, morda za filozofska premišljevanja lastnega življenja. O tem je bilo rečenega veliko, vendar to za nas ni bistveno. V prvi vrsti je pomembno to, da je napisana drugače, da te knjige ni pisal kot znanstvenik, kot teoretik, ontologija ni apriorna forma misli, le-ta ni zavestno a priori formirana. Zato te knjige ne razbohoti na nekih 500 strani strukture, poenostavljeno rečeno, pač pa variacije, plasti razlik. Lévi-Strauss najbolj uživa takrat, ko razpleta in prepleta te vesele raznolike kompleksnosti, kot smo že rekli. Ko iskanje nima za cilj žalostnih tropov, ko je brez končnega cilja in namere, a priori usmerjene nanj, takrat postane veselo.

Precizirajmo. Magnituda mišljenja ne pomeni odsotnosti cilja, pač pa njegov drugačen status. Mišljenje z a priori formo glede na objekt in cilj je bistveno intencionalno. Cilj ni zgolj cilj, pač pa intendiran cilj, primarna je relacija nanj, zato ni sam bistven, je pa nujen, v kolikor naj bi relacija sploh obstajala. To pomeni intencionalnost: primarnost intence glede na nujno postavljen cilj. Žalostni tropi terjajo žalostno potovanje - zato in le zato jih Lévi-Strauss sovraži. Vendar njegovo potovanje ni žalostno: ko pride tja, ko je tam, v samih tropih, tam se v njem aktivira neka poetika mišljenja, ki je brezbrižna do postavljenega cilja. Cilj je še vedno nujen, toda ni fiksno postavljen, in intenca je tista, ki ni le primarna, pač pa tudi določujoča. Torej ne brezciljno iskanje, ki bi bluzilo v empiričnem bogastvu čutnosti, niti intencionalno iskanje v postavljenem cilju, ampak iskanje s klecajočim ciljem, ki se sam spotika in prekucava v sebi z dominantnostjo in določujočnostjo iskanja. Rečeno drugače, iskanje, ki ni brez cilja, a nikoli ne skuša linearno priti do cilja, vedno ovinkari in s tem vsakič znova čim bolj grobo reže robove cilja.

Vzemimo primer: »V São Paulu januarja dež ne »pride«, rodi se iz vlage v zraku, kakor bi se vodni hlapi, ki prežemajo vse, materializirali v gosto padajoče bisere, za katere pa se zdi, da jih zavira sorodnost z vso to soparo, skozi katero drsijo. To niso proge dežja kakor v Evropi, ampak bledo lesketanje, sestavljeno iz množice kroglic, ki se kotalijo navzdol skozi vlažno ozračje: slapovi svetle juhe iz tapioke. In dež tudi ne neha, ko gre oblak mimo, ampak ko se na tistem mestu zrak z dežnim punktiranjem znebi dovolj odvečne vlage. Takrat se nebo razjasni, med svetlimi oblaki se bežno prikaže zelo bleda modrina, po ulicah pa medtem odtekajo planinski hudourniki.«

Lahko bi v tem videli le dobesedno poetičnost opazovanja: opis objektivne čutne raznolikosti, ki jih opazujoča glava zgolj pasivno beleži, svojo aktivnost pa subjektivno z vsemi metaforami, metonimijami in naturalističnimi pridevniki realizira v poetičnem povzdigovanju. Ampak stvar je precej bolj kompleksna. Ne gre za takšno dvojnost, ni razločene deskripcije in naknadno na njo položene poetičnosti. Čutni vtisi so spremenjeni, v njih poseže mišljenje, poetičnost je le sredstvo. Sredstvo za razlikovanje med dvema vrstama padanja dežja, evropskim in brazilskim, v toliko gre za konceptualizacijo, pri kateri je bistveno definiranje čutne enostavnosti v mišljenjsko kompleksnost. Recimo evropski dež pada trdo, v progah, brazilski dež pada mehko, drsi skozi zrak. Točno to je površnost, ki jo zagreši redukcija na bistvo: dež bistveno pada, v različnih oblikah. To bi bil nekakšen geografsko-podnebni strukturalizem, to bi bil Lévi-Strauss kot znanstvenik, ki vidi idealni nabor in kombinacije, ki lahko postanejo realne.

Lévi-Strauss pa tu dejansko vzpostavlja realno razliko: evropski dež nastane in pada v vertikali, brazilski pa se rodi - in to iz vseprisotnosti vlage, spiralasto drsi v zraku, ki ni nič drugega kot stopnje intenzivnosti ali zgoščenosti vlage. Ena kompleksnost v razliki do druge kompleksnosti namesto idealnega nabora kot bistvo in kombinacij kot nebistvenih variacij v realizaciji idealnega. To je bistvena značilnost magnitude mišljenja, ki jo Lévi-Strauss izpriča vsake nekaj strani, dež je le meni najlepši primer, recimo podobno razlikuje raziskovalne pomene gozda, hribov in morja, metafizično vrednost sončnega vzhoda in zahoda. In še marsikaj.

Magnituda pred veličino

Marsikaj, toda ne vedno. Tropi so zanj še vedno žalostni, toda žalost nastopi le takrat, ko je v igri teoretska veličina, veselje pa takrat, ko je v igri magnituda mišljenja, neprestano pa se izmenjavata. Zadnja pa lahko nastopi le takrat, ko ni intendiranega postavljenega cilja, pač pa le-ta kleca in se prekucava v samem iskanju, ki se vedno dogaja v tropih. Le da v tem primeru niso več razumljeni kot izvor, umanjka ontološka koncepcija izvor-neizvor, ki ni nič drugega kot moralno-kronološko ovrednotenje predhodne kombinacije glede na njej sledečo v isti strukturi idealnega nabora. Namesto zgodovinsko-vertikalnih variacij nastopijo prostorsko-horizontalne razlike.

Toda kaj je prvo? Kura ali jajce? Nič ni prvo, je pa magnituda mišljenja primarna glede na teoretsko veličino. Malce arhaično: poetika pred znanostjo. Zakaj? Ker bi bila znanost sicer nekaj najbolj rigidnega, nespremenljivega, večnega v svojih postavljenih ciljih in teoretskih intencah, natreniran um z osiromašenim duhom, kot bi rekel Lévi-Strauss. Ker nam morda lahko pozdravi teoretskega mačka, ki se je prikradel po koncu strukturalistične miselne revolucije, pravi miselni bloody mary.