»Indijci kadijo opij, da se opogumijo za umor; nato pohitijo na ceste in pokoljejo vse, kar srečajo.« (Sade)          

Pred davnimi časi, 27.2 2016, pred samskim domom na Kotnikovi ulici, kjer so trenutno nastanjeni begunci, je potekal dvojen protest – za sprejem beguncev in za njihov izgon. Na eni strani stojijo transparenti »Begunci dobrodošli«, na drugi »Begunci spizdite«. Tako zelo na splošno je stvar dokaj dolgočasna. Zanimiva za prispevek postane šele, ko skočimo iz te splošnosti in pogled ustavimo na enem izmed njih. Napis na njem se je glasil: »Migration = historical human constant = human right.« Zanimiv, ker je tema tega prispevka sfera moralnih zapovedi k ravnanju, ki jih ta ali druga etična logika v svoji konsistentni rabi proizvede, ki pa jih tisti, ki se na to logiko opirajo, obvezno nekonsistentno razglasijo za zle. Da bo stvar jasna, je najboljše, da prek napisa zaženemo verigo primerov.   

Taktika, ki jo napis pooseblja, je dokaj običajna. Predpostavlja, da je oddaljeni pogled, ki je ločen od konkretnosti neke historične situacije, lokaliziranosti ideologije, merodajen v moralnem vrednotenju fenomenov. Čim bolj je pogled oddaljen, tem bolj je moralnost, ki naj bi jo vseboval, pravilna. V skladu s to logiko je recimo lanskega septembra bivši grški minister za finance Yanis Varufakis na BBC-ju v zvezi z begunci in mejami izjavil: »Mislim, da so z vesolja meje nekaj absurdnega.« Ko je razbil mit, ki pravi, da se z vesolja vidi vsaj kitajski zid, je obenem ustvaril še bolj za lase privlečenega: da se z vesolja vidi ljudi. Slednje je tako kot meje očitno potrebno poklati. Logika, ki zveže prostorsko oddaljeni pogled in vidljivost v idejo resnične morale, bi tako v primeru konsistentne argumentacije morala negirati ravno tisto, kar naj bi sama upravičevala. Priznati sicer moramo, da se takšne izjave tako rekoč vedno izreka nekonsistentno, tj. na način izključevanja naših lastnih preferenc prek potiskanja v megleno cono nereflektiranega. Iz te nekonsistentnosti sledi, da lahko kdorkoli z isto logiko vedno negira moralno sodbo kogarkoli, obenem pa po-praviči lastno ravnanje. Kar lahko v primeru vsakega tovrstnega moralnega diskreditiranja izvlečemo iz njega kot njegovo logiko, pa je naslednje: postavi se na mesto onkraj specifične ideologije, na mesto božjega pogleda in tvoja moralna sodba bo upravičena!

Takšne vrste je tudi napis na omenjenem transparentu, s to razliko, da v tem primeru predmet pogleda ni zemlja kot taka in s tem prostorska lokalizacija, temveč zamejenost zgodovine oziroma časovna lokalizacija nekega vrednotenja. Tisto, kar ni vezano na specifičen čas, je konstantno, slednje pa pogosto ni nič drugega kot sinonim za univerzalnost. In ko beseda nanese na univerzalnost in moralnost, tako rekoč ne moremo mimo Kanta, ki je v svoji drugi kritiki, Kritiki praktičnega uma, pogoj moralnosti postavil v možnost univerzalizacije neke partikularne maksime. Potem ko nemški filozof v prejšnjem stavku navedenem delu moralnost opredeli kot popolnoma formalno, preide k temu, da poda tako imenovano moralno tipiko oziroma preskus tega, ali je določena maksima v pojavnem svetu univerzilabilna. Ta preskus se glasi: 

»Vprašaj samega sebe, ali bi dejanje, ki ga načrtuješ, v primeru, da bi se moralo zgoditi po zakonu narave, katere del bi bil ti sam, lahko nemara imel za dejanje, ki je možno s tvojo voljo.«

V skladu s tem lahko zatrdimo, da je pomoč beguncem naša dolžnost, ker v nasprotnem primeru - da bi beguncem pomoč univerzalno odrekali  - slednjim nihče ne bi nikoli več pomagal.  A zavoljo formalne zasnove tipike lahko prav tako zatrdimo, da bi v primeru, da bi vsi pomagali beguncem, da bi sprejeli vse, slednjih na neki točki sploh ne bi bilo več. S tem pa bi padla možnost postavljanja te iste dileme in tako tudi dejanja pomoči ne bi bila več možna z našo voljo.  Tako pridemo do enake težave, kot smo jo zasledili že v primeru Varufakisove mitologije – s pravilnim formuliranjem izreka lahko opravičimo karkoli. Ker opravičeno predpostavlja hrbtno stran neupravičenega, pa lahko tako obenem karkoli razglasimo za neopravičljivo. Ista stvar je pod takšno univerzalistično strategijo, odvisno zgolj od tega, s katerega mesta jo izrekamo, moralna in nemoralna obenem. Tako kot pri prejšnjem primeru moralna sodba sovpada z nereflektirano cono zameglitve, ki bi to sodbo ob eksplikaciji s strani akterja nujno ovrgla.

A med kantovstvom in napisom na transparentu obstaja določena razlika. Medtem ko Kant svojo moralnost postavlja nad svet v smislu univerzalizacije nekega partikularnega dejstva, ki samo po sebi še ni univerzalnost, ali z drugimi besedami: v primeru omenjenega transparenta gre konstantno za univerzalnost, ki že obstoji na ravni faktičnosti. Gre za univerzalnost, ki je že dejstvo, ki ga je potrebno zgolj pripoznati, ne pa dejanje, ki ga je šele potrebno univerzalizirati. Moralnost oziroma pravilen političen pristop je v tem oziru vezan na to, da tisto, kar dejstveno je kot ireduktibilna konstanta, opraviči: da v zadnji instanci ni nič drugega kot moralno povišanje neke specifične lokaliziranosti in v njenem okviru zastavljenega vprašanja tipike. 

In če si še enkrat pred oči prikličemo napis »Migration=constant in human history=human right« ter postavimo vprašanje po tistem, kar je običajno razumljeno v razliki do muhavosti človeške zgodovine na način konstantnosti in nespremenljivosti – kakšen odgovor dobimo? Kot prvo beseda teče o človekovi zgodovini, zato mora biti konstanta nekaj iz sfere človeškega. Kot drugo mora biti glede na kontekst izrekanja izjave v okviru protesta proti zadrževanjem migrantov nekaj zatiranega, a navkljub zatiranju neodpravljivega. Kot tretje je pod besedo zgodovina razumljena logika transformacije skozi čas. Tej je v tradicionalni shemi metafizičnih opozicij zoperstavljeno tisto, kar se kljub vsem metamorfozam izogiba eroziji časa in vzdržuje neuničljivo trdnost. V skrajnem primeru je ta trdnost obstoječa na način svoje zakritosti z zgodovino in se lahko na neki točki ponovno spremeni v ekspliciranost s tem, ko privre na dan. Prihod na plano pa velja zgolj za spoznavni razlog in ne za razlog obstoja, saj obstoji, tudi če se tega zavoljo zatiranja ne zavedamo.

Vse to implicira omenjeni transparent. Beseda, ki jo bom sam uporabil za poenoteno poimenovanje naštetih lastnosti, morda ni ista, kot bi jo uporabil lastnik transparenta. A ker so predpostavke in logika ne glede na uporabljeno besedo enake, si s tem ne delam pretiranih problemov, in na vprašanje, ki sem ga zastavil v prejšnjem odstavku, odgovarjam z: človekova narava. Če ta temelji na univerzalnosti, mar se lahko izogne problemom, ki so nujno sovpadli tako s prvo kot drugo obliko moralne dvignjenosti nad svet konkretnih ideologij  - Varufakisov nadzemeljski pogled ter Kantova možnost univerzalizacije maksime? Sam bom do konca prispevka pokazal, da je odgovor docela nikalen. Njeno logiko bom vzel docela resno in jo pripeljal do skrajnih konsekvenc, ki so vse kaj drugega, kot bi si ljubitelji tega koncepta želeli.

Za začetek lahko zatrdimo, da je vsem tistim, ki postavljajo nekaj takega, kot je človekova narava, skupno to, da predpostavijo skupek temeljnih potreb. Moment dejavnosti, zajet v potrebi, je za postavko človekove narave nujen, da se zadosti kriteriju možnosti delovanja proti človekovi naravi. Potrebe so namreč lahko tudi nezadovoljene. Po drugi strani morajo biti te potrebe nujno univerzalne, saj bi v drugem njihov nastanek lahko izpeljali iz lokalizirane kulture, s tem pa bi sam pojem človekove narave obveljal za laž. Za paradigmatski primer takšne ločnice lahko navedemo Jacquesa Rousseauja in njegovo ločnico na naravni egoizem, amor de soi (ljubezen do sebe), in kulturno proizvedeno refleksijsko formo potreb, amor propre (samoljubje). Kot tretji moment se mora potreba nujno občasno povnanjati, tj. čez celotno zgodovino mora kljub zatiralskemu delovanju institucije proizvesti določene empirične učinke, ki prejmejo obliko izbruha. V nasprotnem primeru, tj. da ne bi proizvajala učinkov, bi jo pač morali razglasiti za neobstoječo ali pa jo uvrstiti med ostale zgodovinsko nastale in izginule potrebe.

Če si pogledamo enega najbolj odmevnih zagovornikov obstoja človekove narave Noama Chomskyja, vidimo, da stori točno to. Potreba, ki v njegovem primeru predstavlja temelj človečnosti, je ustvarjalnost, ki jo sam izpelje na področju lingvističnih raziskav. Gre za to, da različni posamezniki v svojem otroštvu prejmejo diferencirano znanje nezadostno za formacijo jezika, kot ga poznamo iz naše rabe, premajhno količino jezikovnih izkustev, a kljub temu proizvedejo med seboj bolj ali manj enake jezike. Iz tega sklepa, da mora velik del k možnosti obstoja jezika prispevati posameznik sam, in sicer v obliki prirojenih miselnih shem (pravil), ki mu omogočijo, da v govorici drugega takoj prepozna človeški jezik. Vendar pa je vprašanje, če gre na tej ravni sploh za nekaj takega, kar bi lahko opisali kot potrebo in ne zgolj za univerzalno predispozicijo. Na tej ravni njegova narava sploh ne more biti v nasprotju s kulturo, saj je ustvarjalnost, ki je pogoj jezika, vsakič izražena zgolj v okviru kulture. Če otrok do določene starosti zaradi odsotnosti stika z drugimi ne vzpostavi  jezika, njegova jezikovna zmožnost za vekomaj zakrni. Vsekakor pa v tem primeru ne moremo trditi, da ga v okviru jezika kakorkoli zatira kultura, saj je ravno slednja polje, v katerem se šele lahko kaže jezikovna ustvarjalnost.

Problem nastane, ko Chomsky ustvarjalno zmožnost s področja jezika ekstrapolira v polje znanosti in nato v polje političnih bojev. Kot se pokaže v razpravi s Foucaultom, Chomsky diskontinuitete v polju epistemologije razlaga s prirojeno kvoto znanstvenih shem, ki se izmenično bolj ali manj skladajo z zunanjim izkustvom. Ker se z empirijo sklada zdaj bolj ena zdaj druga znanstvena shema, pride do razlik glede rabe določenih znanosti tekom zgodovine. Da specifičnih oblik vednosti ni mogoče pojasniti prek sklicevanja na človekovo naravo, temveč prek vpetosti v specifično zgodovinskost njihovega nastanka, je upam, da jasno. Ker sama znanost za temo članka ni zares pomembna, se pomikam k ekstrapolaciji univerzalne predispozicije jezikovne ustvarjalnosti na področje, ki je za diskurz človekove narave dosti bolje zastrašujoče: na raven političnih spopadov.

Chomsky namreč ubere klasično logiko razumevanja nasilja na način represije in zatrdi, da obstajajo institucije, kot je šola, ki negirajo določeno ireduktibilno potrebo človeka. Ta potreba pa je, kot sem že rekel, v njegovem primeru ustvarjalnost. Ker ustvarjalnost s polja jezika preobrazi v ustvarjalnost kot tako in tako kot prej v primeru znanosti vse od zunaj posredovane regularnosti nujne za njeno delovanje pripiše človekovi naravi, spregleda dejstvo, da je ustvarjalnost mogoča ravno zaradi institucij, ki jim sam pripiše zatiralsko vlogo. Prav smešno je, da ne uvidi, da edini primer, s katerim želi svojo hipotezo upravičiti, dejansko priča proti njemu. Poglejmo si ga: 

"Nikoli nisem videl otroka, ki ne bi želel iz kock česa zgraditi, se naučiti česa novega ali poskušati opraviti kako drugo nalogo. In domnevam, da je edini razlog za drugačnost odraslih v tem, da so bili poslani v šolo in v druge zatiralske institucije, ki so to njihovo željo pregnale. Če je torej tako, je lahko proletariat - ali kakorkoli ga želite imenovati - zares univerzalna kategorija, saj obsega vse tiste ljudi, ki jih žene temeljna človeška potreba po samouresničevanju - kar pomeni, da so ustvarjalni, raziskujoči, radovedni..."

Naravna institucija lego kock? Mar je res težko uvideti, da gre sklop pravil, ki ga je njegov naravni človek prejel od zunaj in šele na podlagi njega lahko začel ustvarjati? Sklop pravil, ki ni nič bolj vnanji v razmerju do otroka kot zlobna institucija šole, drugega spleta pravil, v okviru katerega prav tako šele steče neka, sicer drugačna oblika ustvarjalnosti? Prej kot to, da otrok sestavlja kocke, kocke sestavljajo njega. Chomskyevo sklicevanje na univerzalnost tako deloma uspe zgolj v primeru zmožnosti za jezik, kjer je zatiranje kot tako apriori nemogoče. Njegova teza, da bi iz ustvarjalnosti izpeljal določeno moralistično pozicijo boja proti represivnim organom, pa v celoti spodleti, ko se izkaže, da ravno slednji omogočajo branjeno ustvarjalnost kot tako.

V njegovi teoriji se tako kot prej božji pogled padlega financministra in Kantov moralni formalizem institucije izkažejo kot slepa pega, porojena iz njegove lastne nekonsistentnosti. Vprašanje, ki ostaja, je naslednje: Mar se tej slepi pegi lahko izogne Vivek Chibber, katerega knjiga Postkolonialna teorija in prikazen kapitala je pred kratkim izšla tudi pri nas? No, za začetek si poglejmo, kaj sam opredeli kot osnovno potrebo.

»Edina objektivna potreba, katere obstoj želim zagovarjati, je tista, ki sem jo že razčlenil; enostavna potreba po fizični blaginji. S tem mislim potrebo po odvračanju neposredne telesne škode, ki jo povzročajo drugi, in potrebo po sredstvih za preživetje.«

Zdi se tako rekoč nemogoče, da bi temu kdo ugovarjal! No ja, razen če odštejemo tiste, ki se na tak ali drugačen način poženejo v dokončni nič, in vse tiste, ki v lastni bolečini uživajo. Lahko tako na individualni ravni še govorimo o univerzalnosti potreb, ki so pogoj tega, čemur pravimo človekova narava? Kajti če smo okrutni in se predpostavk držimo do konca, ravno samomorilcev in mazohistev ne bi smelo biti. Možen ugovor bi seveda bil, da so ravno samomorilci s tem, ko so se tako ali drugače razstavili, nehali biti in s tem zožili polje univerzalnega človeštva. No, pa vendar bolj težko zanikamo, da so nekoč bili, in prav tako, da na neki točki domnevne temeljne potrebe po sredstvih za preživetje niso imeli, temveč prej po sredstvih za samodestrukcijo. Temeljne potrebe preživelih so samo temeljne potrebe preživelih – čista tavtologija. Mar nam želi avtor povedati, da ostali niso bili ljudje?

Problem nastane tudi, če kot človekovo naravo opredelimo njegovo biofizično zasnovo. Ta namreč nikakor ne implicira možnosti zatiranja. Recimo, da je v človekovi zasnovi, da ob zadostnem srečanju njegovih vitalnih organov z ostrimi predmeti – na primer sekiro – umre. Temu dejstvu bolj težko oporekamo. Pa vendar: mar ni bila njegova smrt navsezadnje povzročena popolnoma v skladu z njegovo biofizično zasnovo in je s tem zgolj izpolnila eno od številnih možnosti transformacije v času, ki je temu človeku kot biološki tvorbi lastna? Da! Transformacije v skladu z njegovo biološko zasnovo brez zatiranja in brez preostanka nečesa netransformacijskega, kot je duša. Da je smrt inherentna dispozicija vsakega človeka, nam da vedeti že hiter sprehod skozi Žale. Ne samo, da je inherentna, prej je za opredelitev človeka najpomembnejša, saj bi bil ta v njenem manku nesmrten, kar pa pač ni.

A pustimo metafiziko ob strani in recimo, da nekaj takega, kot je temeljna potreba, ki opredeljuje človekovo naravo, lahko pridobimo na način primerjave in destilacije skupnih značilnosti različnih kultur. To Chibber namreč počne čez celotno knjigo, ko dokazuje, da Indijci v času kolonializma, le niso pretirano drugačni od njihovih zahodnih bratov in sester. Subalterne študije, ki predstavljajo tarčo Chibberjeve kritike, namreč zatrjujejo, da uporov indijskih kmetov ni mogoče pojasniti z logiko materialnega interesa, ki se sklada s subjektom buržoaznega zahoda, homo oeconomicusom, ki stremi k povečanju lastnih koristi. Gnala naj bi jih namreč drugačna oblika psihologije – zavezanost normam skupnosti, občutek za dolžnost. Chibber pokaže, da materialni interes ni nekaj lastnega izključno zahodni kulturi, temveč stoji na mestu univerzalnega gonila, iz česar izpelje »univerzalno zgodovino razrednega boja«.

Trdi, da obstajata materialni interes in zmožnost refleksije, ki presega lokalizirana kulturna področja, in z njim razlaga tako spuste v boj kot njihovo opustitev. Če je akter izbral udeležbo v boju, je to storil, ker so mu konkretne okoliščine, kot so šibkost sovražnika, eksistenčna nuja, grožnje in prigovarjanja s strani skupnosti,… omogočale, da je svoj materialni interes povnanjil v takšni obliki. Če se je udeležbi odpovedal, je to storil iz skrbi za svoje materialne interese, bodisi is strahu pred posledicami bodisi, ker je pričakoval, da bo iz morebitnih uspehov tistih, ki so se boja za skupno dobro udeležili, zaradi same forme njihovega cilja v vsakem primeru profitiral. Skratka – v vsakem primeru je pred nami subjekt racionalne izbire. Kot zadosten dokaz za to mu služi to, da bi se ti akterji s to razlago, v kolikor bi jim jo Chibber ponudil, retroaktivno strinjali. Kar poleg tega, da ker model racionalne izbire razloži vse, obenem ne razloži ničesar, iskreno rečeno ni nič drugega kot naknadna racionalizacija, ki sovpade z mistifikacijo ideoloških motivov, ki so posameznika pognali v boj ali obdržali doma. A naj bodo to nastavki za naprej, mi pa zavoljo argumenta predpostavimo, da nekaj takega kot temeljna potreba res obstaja in pojdimo naprej – kam nas bo popeljala ta epistemološka izbira?

Če slednje ne moremo speljati na ravni individuuma, ker določen del populacije ne ravna v skladu z njenimi predpostavkami, se moramo, kot sem že zapisal, obrniti na raven kulture, in s to premestitvijo na makroraven težave na prvi pogled res izginejo. Zdaj lahko tako kot Levi Strauss zatrdimo, da je prepoved incesta temelj kulture. A po drugi strani ta nova oblika univerzalizacije prek primerjalne analize kultur celovito dopolni seznam potreb. To vsekakor nista več in samo potreba po nižanju bolečine in po samoohranitvi, ki bi ju želela moralna teorija, sledeča iz človekove narave, zveličati. Tu ponovno naletimo na proizvedeno slepo pego logike, ki iz univerzalizacije izpeljuje brezpogojno zapoved k delovanju. Naj nam ta hrbtna ter spregledana plat univerzalnosti spregovori kar sama: 

»Na zemlji ni enega kotička, kjer dozdevni zločin sodomije ne bi imel svojega templja in privržencev. Grki, ki so iz nje napravili tako rekoč vrlino, so ji postavili kip z imenom Leporita Venera. Rim je poslal po zakone v Atene in nazaj prinesel to božansko nagnjenje.  Kakšen napredek, bomo videli, bo naredilo šele pod cesarji! V zavetju rimskih orlov se je razširilo od enega do drugega konca zemlje; po propadu cesarstva se zateče pod papeško krono, spremlja umetnost po Italiji, doseže nas, ko se omikamo. Odkrijmo novo poloblo, tam bomo našli sodomijo. Cook se je zasidral v novem svetu: tam je že vladala. Če bi naši baloni dosegli luno, bi jo našli tudi tam.«

Vsa Sadova dela so bildungsromani, v katerih sprevrženci speljujejo mlada dekleta na stranptota libertinstva. Ena od najpogostejših metod, prek katerih sladostrastniki dosežejo, da dekleta opustijo vsa domnevna načela dobrohotnosti, so etnološka navajanja, ki morda res niso najbolj empirično pravilna, če jih gledamo s stališča konkretnih primerov. Vendar njihov smisel zadane. Mar lahko zanikamo, da je posilstvo nekaj univerzalnega, da je žretje dreka nekaj univerzalnega, prav tako pa sladkanje z urinom, da sta pedofilija in nekrofilija nekaj, kar pozna vsaka kultura? Učenka – v tem primeru prikupna Eugenie – občasno podvomi v brezbožne nauke svoje profesorice in povpraša, mar morda vendarle obstaja moralna izjema, neopravičljivo dejanje, ki potrjuje siceršnjo univerzalnost pravila perverzije. In učiteljica, polna duha znanosti, ji odgovori.

»Ne boj se detomora; ta zločin je umišljen; vedno smo gospodarice tega, kar nosimo pod srcem, in pri uničevanju te vrste materije ne storimo nič večjega zla, kot kadar se z zdravili očistimo kakšnih drugih, ko začutimo potrebo. {…} Na svetu ni nobene bolj nesporne pravice od pravice mater nad svojimi otroki. Ni nobenega ljudstva, ki te resnice ne bi pripoznalo: temelji na razumu, na načelu.«

Zadnji kanček njene zmedenost zagotovo uničijo poglobljene etnološke študije, vsebovane v pamfletu Francozi, še malo truda, če želite biti republikanci.

»Na Trapobanu in v kraljestvu Sopit so starši sami pobili vse iznakažene otroke. Ženske na Madagaskarju so nastavljale divjim zverem tiste od svojih otrok, ki so bili rojeni na določene dneve v tednu. V republikah Grčije so skrbno pregledali vse otroke, ki so prišli na svet, in če se jim niso zdeli primerno raščeni, da bi lahko nekega dne branili republiko, so bili takoj žrtvovani: presodili so, da ni potrebno postavljati bogato opremljenih hiš za ohranjanje teh malovrednih izmečkov človekove narave. Do prenosa sedeža cesarstva so vsi Rimljani otroke, ki jih niso hoteli hraniti, metali na smetišče; antični zakonodajalci niso imeli nobenih pomislekov otrok prepustiti smrti in nikdar noben od njihovih zakonikov ni zaviral uveljavljanja pravic, za katere je oče vedno mislil, da z njimi gospoduje nad družino. Aristotel je svetoval splav,…«

In še enkrat: mar obstaja moralna izjema, ki potrjuje pravilo? Da – ta izjema je zapoved, da izkusiš vse, kar je na tem svetu možnega, da spoznaš in preizkusiš vse možnosti, ki so v različnih kulturah že dolgo univerzalne, da prekršiš vse vzvišene zapovedi morale, ki so svetu res univerzalne – in mar niso tudi univerzalno kršene in ali ni ravno to definicija potrebe po shemi, ki sem jo navedel zgoraj? Poleg tega – mar ni samo dejstvo univerzalnega obstoja tistih, ki moralnim teorijam človekove narave oporekajo, zavezujoči izrek tistim, ki jih pišejo, da to pisanje ta hip opustijo! Sade je konsistenten razplet vsakega trosenja o univerzalni zavezujočnosti vsega tistega, kar presega posamično kulturo, ki imperativ »Spoznaj samega sebe!«  preobrne v »Ljudje jejo drek - jej drek!«, napis s transparenta v zapoved mitraljiranja prišlekov, idejo dobrohotne človekove narave v Sadovo polimorfno perverznost, ki besno zatrjuje: Homo sum, humani nihil a me alienum puto, nič kar je človeškega mi ni tuje.

Kaj to pove o napisu na transparentu, s katerim se je pričel ta spis? Da je dolžnost k upoštevanju pravice, izpeljana iz univerzalnih dejstev naših kultur, spregledala velik del svojih univerzalnosti, svojo cono zameglitve, da je v primeru konsistentne izpeljave dobrikanje migracijam prav tako univerzalno, kot je brezpogojno zavezujoče, da migrante trpinčimo – z drugimi besedami, da nagovori, ki se opisane logike poslužujejo in ki se jih kar ne moremo in ne moremo naposlušati, ne bi mogli biti bolj v protislovju z zavedanjem, ki jih je dvignilo nad svojo ne pretirano pametno glavo. Ter iz tega sledeč, da je vsaka moralna legitimacija političnega delovanja v zadnji instanci lahko zgolj pragmatizem, bodisi nekonsistentna in nereflektirana lažnivost. In nazadnje, da so vsi univerzalistični opravičevalci zavezani, da nas odrešijo poslušanja njihovih neumnosti s tem, ko zadostijo univerzalnemu dejstvu samomora in se ta trenutek vržejo skozi okno.