Pozdravljeni v oddaji Teorema na Radiu Študent, danes bomo obravnavali idejo utopije in njene aktualizacije v literaturi, predvsem v znanstveni fantastiki. Dvajseto stoletje do ideje utopije ni bilo preveč prijazno. V svoji knjigi Archaeologies Of The Future Fredric Jameson pravi, da je med hladno vojno na zahodu in v vzhodni Evropi takoj po njenem koncu ideja o Utopiji postala sinonim za izvirni greh stalinistične represije. Praksa utopije je bila umazana z distopičnim pridihom. Utopističnih projektov s tem ni bilo konec, le postali so cenena in brezizrazna parola, ki jo lahko tako kot besedo “revolucija” zdaj kakšna znamka uporabi za trženje. Konec zgodovine, ki je predlagan v marsikateri ideji utopije, pa je končal v samoparodični ideji Francisa Fukuyame z navidezno nadvlado neoliberalizma za vse čase in se je prav tako samoparodično razletel, čim je mimo priletel angel zgodovine. Najsibo Stalin ali Fukuyama, utopija ni imela zglednih prvakov.

     

S kastracijo koncepta utopije se je potenciralo tudi prepričanje, da so zgodovinske alternative sedanjemu sistemu nezamisljive in da noben drug socio-ekonomski sistem ni niti dojemljiv, kaj šele izvedljiv. Če pa je podoba utopije že tako črviva, je morda najbolje začeti od začetka in o ideji utopizma misliti utopično. S pomočjo knjige Frederica Jamesona bomo to počeli zdaj, z znanstveno fantastiko kot posrednikom pa bomo analizirali, kaj so utopije in kakšno podobo imajo v literarni formi. Za razmišljanje o utopiji je potrebna meditacija o radikalni razliki med stanjem, kot je, in stanjem, ki bi lahko bilo. Na tem prelomu se nahaja spoznanje o sistemski naravi družbene totalnosti, v kateri si ne moremo predstavljati sprememb temeljev našega družbenega ustroja.

     

Temeljna dinamika vsakega utopizma leži v dialektiki identitete sedanjosti in stopnje, pri kateri si lahko še zamislimo radikalno drugačen sistem. Zamišljanje nezamisljivega takoj trči ob stari empiristični problem, da so tudi naše najbolj divje domišljijske kreacije le kolaži izkušenj, sestavljeni iz kosov sedanjosti. Kot pravi Alexander Gerard: "Ko je Homer ustvaril idejo o himeri, je združil v eno žival, dele, ki so pripadali različnim živalim; glava leva, telo koze in rep kače." Na družbeni ravni to pomeni, da so naše domišljije talke sedanjega in preteklih sistemov družbenih razmerij. Utopija v najboljšem primeru ohrani le reakcionarni namen. Domišljija kot ideološki subjekt pa je vpeta v materialne načine produkcije.

Trpek občutek ob pomanjkljivostih sedanjosti, za katere se v taki ali drugačni utopiji ponuja namišljeno nadomestilo, ni nič nenavadnega. Alternative predstavljajo različni znanstvenofantastični historicizmi – galaktični rimski imperiji, samurajski svetovi, srednjeveško-korporativne fundacije -, stojijo enakopravno ob boku drugim podobam te ali one prihodnosti. Ne glede na bolj fantastične elemente znanstvene fantastike, kot so na primer začimbne sipine Franka Herberta, so posamezne komponente zgodb v svojem bistvu odsevi zgodovinskega položaja in produkcijskih razmerij sedanjosti ali preteklosti. Celo pripovedna figura odrešenika, ki je skupna številnim znanstvenofantastičnim delom iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, kakršno je Heinleinov Tujec v tuji deželi, je simptom tiste specifične zgodovinske dobe in delujejo kot izraz občutka o prihajajočih spremembah. Znanstvena fantastika opazovalcu kaže tako nenasitni apetit po historicističnih vizijah drugih načinov produkcije in alternativnih sistemih kot tudi opozorila pred njihovimi distopičnimi verzijami. Roman Težko je biti Bog bratov Strugacki, na primer, uči zgodovinsko lekcijo o neintervenciji, pri čemer altruistični poskus posredovanja v razvoj načinov produkcije in humanizacijo brutalnega fevdalnega sistema na tujem planetu nenačrtno katapultira ta sistem mimo kapitalizma direktno v fašizem.

V uspešni analizi utopije tisto, kar bo najbolj pomembno, ne bo tisto, kar je povedano, temveč tisto, česar ni mogoče povedati. Ob govoru o utopiji se zato ne da izogniti dejstvu, da le premlevamo predstavljivo, medtem ko utopija po svojem konceptu zahteva radikalno razliko do tega, kar je, do te mere, da ne postane le nerealno, ampak tudi nepredstavljivo. Utopija je negativna funkcija izpostavitve realnega v zaporu ideologije in zavesti.

Jameson kot rešitev ali vsaj odlog problema govora o nezamisljivem predlaga osredotočenje na psihološki način produkcije utopistične fantazije. Ta psihološka produkcija se dogaja na kraju, kjer se v zgodovinskem in družbenem okviru proizvaja želja po čistem sistemu brez napak in trpljenja. S tem se pokaže tudi zgodovinski pogoj za utopično željo. Če vidimo od kod misel izhaja, se ta ne more skriti v senci nedoumljivega. Želja po utopiji se izkaže za utopični impulz, ki vodi k neizgovorljivemu, medtem ko lahko misel, sicer omejena s svojo materialno podstatjo, kanalizira impulz v spekulacijo o alternativnih resničnostih. Razmišljanje o utopičnem impulzu na način, da se ga literarizira, ga nato premakne proti združujoči figuri utopije. Ernst Bloch je utopičnemu impulzu pripisal upravljanje vsega, kar je usmerjeno v prihodnost življenja in kulture. Zajema vse od iger do mitov, pop kulture, ikonografije, tehnologije in tako naprej. Podobno Darko Suvin epistemološko funkcijo utopije karakterizira kot žanrsko orodje znanstvene fantastike, ožje posvečeno imaginaciji alternativnih družbenih in ekonomskih oblik.

Klic po utopiji je mogoče identificirati z impulzom po nečem boljšem. Je vztrajno in obsedeno iskanje preprostega, enkratnega in dokončnega razreševanja vseh naših tegob. Rešitev mora biti tako očitna in samorazlagajoča, da jo vsak razumen človek dojame. V tem je pisatelj podoben izumitelju; opredeliti mora problem, ki ga je treba rešiti, nato pa se domisliti vrste rešitev in jih preizkusiti. Zaradi že omenjenih empiricističnih omejitev pa mora biti potencialna razrešitev vsaj mogoča, če ne že sistemsko odobrena. Bede in krivice, ki jih prepozna utopist, se njemu na uslugo in za lažje delo pri njihovem razreševanju naberejo okoli ene specifične sistemske bolesti. Tako vsaj naša družba gleda na širše težave: kot na edinstvene in posamezne. Utopično zdravilo je sprva negativno nastrojeno do družbene bolezni, utopija se oblikuje okoli nje, njen celoten obstoj pa služi za zaustavitev te bolesti. Utopija vsebuje jasen poziv k odstranitvi in uničenju tega specifičnega izvora vsega zla. Zato je narobe, če k utopijam pristopimo s pozitivnimi pričakovanji, kot bi ponujale vizije srečnih svetov. Prostori za izpopolnjevanje družbene sreče in skupnostne soodgovornosti so politični projekti druge vrste, ki se bolj kot z utopijo skladajo z idejo idile ali komune. Poskus oblikovanja pozitivnega kriterija zaželene družbe pa pripada bolj liberalni politični teoriji, vse od Locka pa do Rawlsa, kot pa utopiji. Diagnostična intervencija in poskus inokulacije družbenih težav pa sta stvar utopije.

Tematika družbene diagnoze ni niti naključna niti samonikla iz ekscentričnega uma utopista. Prej je prav njegova obsedenost ta, ki služi kot aparat za pripoznanje dane bolesti družbene realnosti, za njeno identifikacijo pa utopist nadalje upa, da se bo razvila v kolektivno priznanje problema. Velika utopična ideja - ukinitev lastnine, izpolnjevanje želja, nealienirano delo, enakopravnost spolov - je vedno spočeta kot specifična rešitev konkretne zgodovinske dileme. Pravica, delovna razmerja, zakonska zveza, industrijske in institucionalne organizacije, svobodna trgovina in globalizacija, celo subjektivne prakse, kot so stereotipi, vsakdanje življenje, individualne sposobnosti in spolni odnosi: pomanjkljivosti, ki jih najdemo na vseh teh področjih, slej ko prej postanejo material utopične zgodbe.

Gradnja utopije okoli ene socialne tegobe gre na rovaš težavnosti zajetja socialne celote, ki je v svoji totalnosti nedostopna. Včasih je mogoče družbo kartirati in ustvariti majhen model, iz katerega lahko preberemo temeljne družbene težnje in silnice, po katerih se dogajajo spremembe. Včasih je takšno predstavljanje nemogoče, ljudje pa zgodovino in družbeno totalnost vidimo kot strašljiv kaos, katerega sile so nedoumljive. Zato avtorji družbene probleme razparcelirajo in se osredotočijo na partikularnosti, ki jih privzamejo kot pomembne za obravnavo. To lahko vidimo v obravnavi problema ekologije v delu Beseda za svet je gozd Ursule K. Le Guin, problema subjektivnosti kibernetske ožičenosti v Nevromantu Williama Gibsona ali pa omejenosti človeškega sporazumevanja v Gospodovem Glasu Stanislawa Lema. Totalitarnost, kot se pojavi v romanu Mi Jevgenija Zamjatina in v Huxleyjevem Krasnem novem svetu, bi lahko imeli za najbolj prepoznavni primer obravnave utopičnih tematik, a utopistični impulz se ne usmerja le proti državni represiji.

Kaj ti primeri družbenih tegob povedo o teoriji utopične produkcije? Jameson meni, da lahko epistemološki premislek začnemo na podlagi predloga, da je utopični prostor izmišljena enklava znotraj realnega družbenega prostora. Drugače rečeno, da je sama možnost misli o utopičnem prostoru posledica prostorskega in družbenega razlikovanja, od vladanih in nadvladanih do razlikovanj na podlagi spola, sposobnosti, želja in vseh ostalih možnih razlik. Vendar pa je utopija stranski proizvod teh razlikovanj, njena možnost in specifična forma sta odvisni od trenutnega oblikovanja neke vrste simbolnega meandra, v katerem se družbena razmerja zamočvirijo. Skozi postopke socialnega razlikovanja in neustavljivega napredovanja zgodovine nastane ta žep, ki lahko vsebuje pretenzije za alternativo. Znotraj družbenih sprememb se utopija lahko predstavlja kot nekakšna enklava, znotraj katere fantazija lahko deluje. Na utopično besedilo zato ne gre gledati kot na vizionarsko napoved, preroško podobo ali predstavo o popolni družbi, temveč kot semiotično operacijo, interakcijo med protislovji in nasprotji, ki služijo kot miniaturni model družbe.

Christopher Kendrick o Morovi Utopiji pravi, da že sama služi kot utopični prototip za sanjarije o družbeni preobrazbi. Novoveška Anglija zalaga Utopijo z gradivom, iz katerega se je besedilo rodilo. Vsebina političnega nezavednega je v veliki meri sestavljena iz prejetih družbenih predstav in More jih uporablja kot kalejdoskop: kompulzivno razbija, meša in ponovno sestavlja svojo zbirko socialnih podob iz sedanjosti in preteklosti. Morova Utopija je torej nastala kot odgovor na ponavljajoče se dileme, konflikte, travme, ki se nanašajo na vsakodnevno življenje, ki ga vsilijo vsi do zdaj obstoječi načini življenja in produkcije. More je hkrati tudi začetnik utopične forme literarne fantazme. Produkcija želja in utopični impulz poganjata dimenzijo dejavnosti, podobno hobiju, ki jo lahko počnemo v prostem času, mislimo na nove preobrate obstoječih zakonov in običajev ter se domislimo lastnih miselnih modelov. Utopija je tako po definiciji amaterska dejavnost, v kateri osebna mnenja prevzamejo mesto družbenih pravil, in pri samotnem delu postavitve novih modelov te ali one popolne družbe se zanašamo le nase.

Sigmund Freud je imel v predavanju O pesnikih in fantaziranju glede prostočasnega sanjarjenja zanimiv vpogled: »Spomnite se, kako sem rekel, da sanjač skrbno prikrije svoje fantazme drugim ljudi, ker se mu zdi, da ima razloge, da se jih sramuje. Zdaj bi moral dodati, da tudi če bi nam jih povedal, nam ne bi mogel dati nobenega užitka z njihovim razkritjem. Tuje fantazme, ko jih slišimo, nas odbijajo ali pa vsaj pustijo hladne. Bistvo Ars Poetice leži v tehniki premagovanja občutka odpora do tuje želje, ki je nedvomno povezan z ovirami, ki so postavljene med našim egom in drugimi.« In vendar umetniško delo za Freuda ostaja način izpolnjevanja želja, vendar pisatelj omehča značaj svojih egoističnih dnevnih sanj z njihovim spreminjanjem in prikrivanjem. Zato moramo razlikovati med dvema formama, ki ju predstavlja izpolnjevanje želja: odbijajoča povsem osebna ali individualna "egoistična" vrsta želje in prikrita različica, ki je nekako postala univerzalna in za druge ljudi celo zanimiva. Mejo med tema dvema vrstama simbolnega izražanja postavlja nezavedni odpor, ki se na tuje želje po eni strani odziva z nelagodjem, svojih želja pa se sramuje. Pisec utopije omehča značaj svojih egoističnih sanjarjenj tako, da jih spreminja in prikriva, izostanek pa nadomesti po estetski poti. Lahko bi torej rekli, da je igriva in samosvoja gradnja domišljijskega sveta epistemološka razsežnost, ki je neločljiva od spekulativne književnosti.

Brata Strugacki v znanstvenofantastičnem romanu Piknik ob robu ceste ustvarita delo, ki meji na distopijo, vendar z vidika razreševanja želja deluje kot primer polnopravne utopije, v katero se kanalizira utopistični impulz. Kot utopija v tej zgodbi nastopa cona, enigmatičen in nevaren prostor drugosti. Za osrednji predmet želje se v coni izkaže čaroben in edinstven predmet: mitski artefakt, ki se v coni nahaja v obliki zlate krogle, ki ustreže človeškim željam. To sicer ni nekakšna briljantna tehnološka oprema, spopolnoma nerazumljivimi fizičnimi procesi, ki smo jim priča v mnogih znanstvenih fantastikah, ampak vseeno - ločnica med fantazijo in tehnofuturizmom je vedno tanka. Ob zlati krogli, ki jo išče protagonist stalker, dobi bralec občutek, da je njena pomoč pri izpolnjevanju želje nekako odvisna od kakovosti želje same.

Princip želje izključuje oziroma kaznuje osebne in egoistične želje. Kot opičja šapa iz istoimenske novele W. W. Jacobsa izpolnjevalec želje preži na egoizem želje in v skladu s Freudovim uvidom kanalizira odpor okolice. Lacanovsko rečeno: veliki Drugi kaznuje javni izraz intimne želje. Ali je torej osebna in egoistična želja, kot je ta po denarju, zdravju in mladosti, v nasprotju z utopističnim impulzom? Protagonistova želja v utopiji bratov Strugacki ni osebna, temveč zadeva ozdravitev njegove mutirane hčerke. Po drugi strani pa je bila za dosego cilja potrebna žrtev, ki je bila nadomestilo za protagonistovo dragoceno odkritje izpolnjevalca želja. Mladenič, ki na koncu konča kot žrtev, ima tudi sam željo, nesebično in še bolj altruistično od protagonistove očetovske želje. Njegova želja vsebuje sam utopični impulz, univerzalno filantropijo, najčistejše hrepenenje po izboljšavi človeštva.

Vprašanje kakovosti želje očitno nima prav veliko opraviti z vnosom moralnih ali etičnih vprašanj v diskusijo o utopiji znanstvene fantastike, nas pa vrača k Freudovemu vpogledu v nasprotje med univerzalnostjo javne želje in partikularnostjo skrite želje. Posebnost želja je opredelil kot nenasitno egoistično fantazijo, ki nas pri drugih odbija, ne zato, ker je egoistična, ampak zato, ker ni naša. Takšna formulacija razkriva neprijetno nasprotje med nepomirljivimi željami, ki se skrivajo za podobo urejenega družbenega reda. Te želje so prečiščene in estetizirane osebne želje. Univerzalnost želje je tako dodelana dekoracija, ki simulira brezličnost in ponuja abstrakcijo, v kateri lahko vsi pridobijo popolnejšo družbo: "da nihče ne bo več lačen", "sreče za vse, kolikor hočeš". Tu se postavi vprašanje: ali ni utopični red, ki se bere kot makiavelistična struktura za praktično družbeno organizacijo, prikrita realnost različnih utopizmov? In ali je to res skrivnost utopične oblike, ko se tako raztaplja v poobčenje zasebne fantazije na eni in praktično-politično formo na drugi strani?

Kolektivno izpolnjevanje želja skozi utopično besedilo mora nositi znake načela notranje realnosti, s katerim se lahko utemelji kot kaj več od pravljice. Tako kot sanje pri Freudu postane utopija kompromis med željo in njenimi kontradikcijami iz realnosti. Med njene kontradikcije lahko štejemo tudi strah pred principom realnosti ali empiričnimi omejitvami možnega. Sem pa paradoksno spada tudi nasprotno, namreč strah pred tem, da se utopija dejansko izvede. Potencialna sprememba v podstati vsakdanjega življenja pomeni tudi strah pred izgubo znanega sveta, v katerem so zakoreninjene vse naše pregrehe in vrline, v zameno za svet, v katerem bodo vse te stvari in izkušnje - pozitivne in negativne - izničene.

Da smo pripravljeni naivno spregledati omejitve realnosti pri razmišljanju o nemogočem in potlačiti strah pred neznanim tega nemogočega so potrebni specifični pogoji. Predvsem obup. Kot pravi Marx: »ničesar ne morete izgubiti razen svojih verig!« Adorno v tem smislu formulira najbolj osnovno stopnjo utopije: »Tisti, ki sprašuje, kaj je cilj emancipirane družbe, je dobil odgovore, kot so izpolnjevanje človeških možnosti ali bogastvo življenja. [...] Pristni občutek pa je najti le v najbolj robatem odzivu: da nihče ne bo več lačen. Vsak drug odgovor nadomesti pogoje, ki bi jih morale opredeliti samo človeške potrebe, z navadami sistema, organiziranega okoli produkcije, ki je sama sebi namen.”

Forma utopičnega teksta je sama zase odgovor na univerzalno ideološko prepričanje, da ni alternative aktualnemu sistemu. Svoj namen doseže tako, da nas prisili v razmišljanje o prelomu med tistim, kar je, in tistim, kar bi lahko bilo. Ta prelom je torej pomembnejši od domišljijskega sveta, ki mu sledi. S tem se ob branju utopičnega teksta – od Solarisa, Nevromanta ali pa Peščenega planeta med drugim - lotevamo razmišljanja o nemogočem in neuresničljivem.