10. 6. 2024 – 20.00

Kdo se boji dramatike?

Audio file
Vir: openAI

​​Pozdravljeni v junijski ediciji Teritorija teatra. V zadnjih izdihljajih odmevov 54. Tedna slovenske drame smo se odločile pripraviti radijski odvod zvočne raziskave, ki je nastala v koprodukciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ter Prešernovega gledališča Kranj. Interaktivna zvočna raziskava Kdo se boji dramatike?, v konceptualni zasnovi in izvedbi avtoric pričujoče oddaje, je skozi intervjuje z različnimi gledališkimi ustvarjalkami slovenskega uprizoritvenega prostora razpirala vprašanja ter osebne in strokovne razmisleke o dramatiki, ki pri nas nastaja in o dramatiki, ki pri nas ne nastaja. Avtorici sta si zastavili raziskavo kot angažirano izhodišče iskanja novega dramskega kanona in razmišljanja o potencialih, ki jih naš dramski prostor še ponuja. K pogovoru sta povabili vse od dramaturginj, dramatičark, režiserk, igralk, scenografinj, lektoric in prevajalk, saj sta pogled na dramatiko želeli razpreti iz vseh očišč uprizoritvenega ustvarjanja. V oddajo sta vključili izjave štirinajstih sodelujočih, ki so ponudile vpogled v teme, vsebine in like, ki jih v sodobni slovenski dramatiki pogrešajo ter razpirale elemente, ki se jim zdijo najpomembnejši za kakovostno dramatiko. Pri odgovorih so sogovornice izhajale iz osebnih stališč in opažanj, ki so jih zavzele tako s pozicij soustvarjalk kot tudi gledalk oziroma bralk. Od dvanajstih vprašanj, ki so bila sogovornicam zastavljena, so v oddajo vključeni odgovori na vprašanja, ki se tičejo zastopanosti družbenih skupin in tem, formatov, produkcijskih pogojev ter kriterijev za vrednotenje kakovosti dramskih besedil, specifično pogledov na univerzalnost in uprizoriljivost kot kriterija za kakovost. 

 

Začele bomo z vprašanjem, ki je ponudilo tudi najbolj soglasen odgovor, in sicer »Katere osebe ali skupine ljudi se vam zdijo premalo reprezentirane v sodobni dramatiki in bi si jih želele videti več?« Izkušene gledalke in soustvarjalke so praktično soglasno odgovorile, da se jim zdijo premalo reprezentirane kompleksne in večplastne ženske ter kvirovska skupnost. Ta odgovor sicer nikogar, ki je vsaj preletel repertoarje slovenskih gledališč, ne bi smel presenetiti, kakor ni presenetil dramaturga Benjamina Zajca, teatrologa Jakoba Ribiča ter igralke Žive Selan.

 

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

 

Zastopanost marginaliziranih družbenih skupin v sodobni dramatiki postaja čedalje pomembnejša mlajšim generacijam ustvarjalcev in posledično gledalcem, saj uprizoritvene umetnosti izrisujejo refleksijo družbe in ravno skozi vključevanje specifičnih izkušenj, ki jih predstavljajo liki onkraj belega heteronormativnega moškega, naslavljajo sodobno družbeno realnost. S tem hkrati posredno, tako kot avtorice in mlade ustvarjalke bijejo svoj prostor za delo v primežu uveljavljenosti in utečenosti, bijejo tudi prostor za vse tiste glasove, ki v uprizoritvenem kontekstu skozi dramsko zgodovino niso imeli prostora. Na ta način se premišljuje tudi zavedanje o temu, kdo je uprizoritvena publika in kakšen svet ji želimo prikazovati. Če želimo, da gledališče obiskujejo tudi depriviligirane skupine, ne zgolj abonentska publika upokojencev, je potrebno zanje in za njihove izkušnje odpreti tudi sorazmeren prostor v kontekstu likov in tem, ki se znotraj dramatike naslavljajo.

 

Postmodernistična mantra, da je vse že bilo povedano, sodeč po odgovorih na vprašanje »Katere teme se vam danes zdijo relevantne in aktualne ter bi jih želele videti v gledališču?« preprosto ne drži, s čimer se strinja tudi Dr. Gašper Troha, direktor Slovenskega gledališkega inštituta.

 

IZJAVA

 

Tudi Blaž Šef, član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ima v mislih še kup potencialnih neuprizorjenih zgodb. 

 

IZJAVA

 

O bolj konkretnih temah, ki v slovenski dramatiki primanjkujejo, ali pa predstavljajo velik potencial za poglobljen razvoj, so spregovorili Jakob Ribič, teatrolog Blaž Lukan ter igralki Anja Novak in Živa Selan.

 

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

 

Poleg pogovorov o tem, kaj delamo, je nujno potrebno nasloviti tudi kako delamo, saj se kakovost produkcijskih pogojev neposredno odraža v končnih izdelkih, torej predstavi ali dramskem besedilu. Slednje je izpostavila tudi dr. Nika Leskovšek v utemeljitvi 57. Festivala Borštnikovo srečanje, in sicer na primeru zastopanosti spolov na področju režije: »Režiserke denimo dobivajo občutno manj priložnosti za ustvarjanje in razvijanje svojih potencialov kot njihovi moški kolegi. Pri tem se pojavlja naslednji vzorec: režirajo pogosto lahkotnejše, nekompleksne tekste, tekste za otroke, lahko tudi komedije in – zanimivo – besedila iz slovenske dramatike, zlasti še nenagrajenih avtoric, pogosto režirajo na manjših odrih. Občasno se jim ponudi kakšen avtorski projekt.« Na enak problem naletimo pri produkciji dramskih besedil. O mizeriji, znotraj katere nastane veliko, če ne večina, dramskih besedil, je veliko govora na raznih okroglih mizah, ki jih organizirajo pristojna stanovska [stanôvska] društva. Če na hitro povzamemo vse tovrstne okrogle mize, lahko misel strnemo v »slabo je.« Veliko nastajajočih besedil je nenaročenih, avtorice jih pišejo v upanju, da bo kdaj kdo pri njih vendarle naročil dramo, če pa drugega ne, bodo pri pridobivanju ali podaljšanju statusa samozaposlene v kulturi s plačanimi prispevki lahko uveljavljale eno objavo drame na portalu Sigledal.

 

Absolutno iluzorno je pričakovati presežno dramatiko, če slednja nastaja malodane ob soju sveč dramatičark, ki to počnejo v svojem prostem času. Bog ne daj, da bi si ta dramatičarka želela razviti kakšno originalno misel na katero od številnih neraziskanih in podreprezentiranih tematik, pri katerih se ne more opirati na že obstoječ vključujoč diskurz in številne primere dobre prakse. Poleg neplačanega umetniškega dela mora tako opraviti še neplačano raziskovalno delo. Kaj pa se zgodi, če pri dramatičarki neko gledališče dramo dejansko naroči? Se lahko avtorica nadeja morda tudi uvrstitve na katerega izmed nacionalnih festivalov? Praviloma ne, saj tudi produkcijski pogoji za uprizoritve niso najboljši. O razlogih zakaj, kritičarka, teatrologinja in pedagoginja dr. Zala Dobovšek, dramaturga Benjamin Zajc in Jakob Ribič ter režiser Daniel Day Škufca.

 

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

 

Za razumevanje konteksta je statističen vpogled v uprizarjanost sodobne slovenske dramatike v gledaliških repertoarjih v sezoni 2022/2023 ponudil selektor letošnjega Borštnikovega srečanja Blaž Lukan.

 

IZJAVA

 

Zadnji sklop vprašanj, ki sta ga avtorici zastavljali gostom, se je navezoval na kriterije za kakovost dramatike, specifično kriterija uprizorljivosti in univerzalnosti. Gre za izraza, s katerima se operira relativno liberalno, njuno razumevanje pa je zelo omejeno. Univerzalnost se namreč ne nanaša ne univerzalno dostopnost nekega umetniškega dela, v tem primeru dramatike, temveč na neko splošnost, občost obravnavanega dogodka. Ko govorimo o univerzalnosti, torej govorimo o ljubezni, vojni, sovraštvu, zavisti, družini. O razumevanju in relevantnosti univerzalnosti dr. Zala Dobovšek, Simona Hamer in Blaž Šef.

 

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

 

Ker vprašanje univerzalnosti neposredno sproža tudi vprašanje dramskega kanona in razumevanja za njegov izbor, so svoje razmisleke o oblikovanju le-tega prispevali Benjamin Zajc, Daniel Day Škufca, Jakob Ribič, Blaž Lukan, Živa Selan ter lektorica in prevajalka Živa Čebulj.

 

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

 

Zanimivo je, da kljub očitni zadržanosti sogovornic do nujnosti univerzalnosti, nacionalne nagrade za dramsko besedilo (nagrada Slavka Gruma, nagrada za mladega dramatika, Borštnikova nagrada) večinoma prejemajo predstave in drame, ki se dotikajo točno teh domnevno univerzalnih tem – družina, vojna, ljubezen, zavist, kapitalizem, partizani in domobranci. Vprašanje pa je, ali se te teme prav zavoljo svoje občosti tudi dobro starajo, ali se zaradi nje zlijejo z ostalimi splošnimi besedili in utonejo v pozabo. Pri vprašanju univerzalnosti se poraja tudi vprašanje, kaj sploh iščemo v umetnosti – možnost identifikacije z likinjami ali pa drugačne perspektive in nove senzibilnosti (čeprav se ta dva pojma med seboj sama po sebi ne izključujeta).

 

Podobno arbitrarno je ocenjevanje kakovosti glede na uprizorljivost. Uprizorljivost je oznaka, ki se pogosto uporablja kot sinonim za nedramsko in v tem kontekstu nedramsko pomeni nearistoteljansko. Izraz pogosto zasledimo, ko poslušamo kakšno režiserko govoriti o predstavi, ki jo je slabo zrežirala po nekem besedilu. Slišimo ga tudi, ko ravnateljica ali umetniška vodja reče, da besedila žal ne bo uvrstila na repertoar. Ali pa, ko besedilo prispe na enega od natečajev in se žiriji pred očmi med branjem ne izrisuje uprizoritev. Neuprizorljivost v praksi torej pomeni »Ne znam si predstavljati, kako bi to delovalo na odru,« ali pa »Uprizoritveni koncept mi ni prinešen na srebrnem pladnju.« Pri tem uporabnice tega izraza pozabljajo, da sta dramsko besedilo in uprizoritev pogosto dve ločeni umetniški deli in da uprizorljivost ne sodi nujno med delovne obveznosti dramatičarke. 

 

Vprašanje uprizorljivosti je direktno povezano z vprašanjem režije in predvsem produkcijskih pogojev, saj o neuprizorljivih besedilih ne govorimo, ko je pri dramatičarki, katere delo je naročnici poznano, naročeno besedilo, ki se jasno umešča v vizijo naročnice in se ve, komu in zakaj bo to besedilo zaupano v režijo. O neuprizorljivih besedilih govorimo, ko je dramatika v funkciji socialnega programa ali kvote in naročnica ne ve, kaj bo počela s tem napisanim besedilom. Prav tako o neuprizorljivosti ne govorimo, ko je potrebno za gledališče adaptirati kompleksen roman ali filmski scenarij. O neuprizorljivosti govorimo, ko se nam z nekim tekstom preprosto ne ljubi ukvarjati.

 

IZJAVA

IZJAVA

IZJAVA

 

Udarne zaključne misli so prispevali dr. Gašper Troha, Nina Ramšak Marković in Katarina Majcen. 

 

Vprašanje Kdo se boji dramatike? naj tako ostane naslovljeno tako na odločevalke kot na bralke in gledalke, ki ostajajo ključni temelj za pozicijo in razvoj sodobne dramatike, hkrati pa naj vedno znova odzvanja kot angažirana mantra, ki dokazuje, da je dramatika, ki se je najbolj bojimo, tista, ki lahko izrisuje nov dramski kanon. Oddaja naj tako služi kot inspiracija in spodbuda za pisanje. Manj, kot se bojimo, močnejša je naša dramatika.

 

Oddajo sta pripravili Varja Hrvatin in Nika Švab.

 

Lektorirala je Žana.

Brala sta Tnik in Patrik.

Tehniciral je Linč.

 

 

Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj