Reprezentacija LGBTQ+ v slovenskem gledališču v sezoni 2017/2018 (1. del)

V seriji prispevkov Mavrični abonma bomo analizirali reprezentacijo homoseksualnosti oziroma kvira na domačih gledaliških odrih v tej sezoni. Temeljni vzgib za polemiko izhaja iz kroničnega opažanja njunega velikokrat precej problematičnega prikaza, ki se pojavlja znotraj posameznih dramskih besedil, kasneje pa tudi v režijskem konceptu. Na eni strani lahko sicer v institucionalni gledališki sferi zasledimo porast vključevanja homoseksualnosti in njenih motivov, a žal prevečkrat na račun reproduciranja površnih tipizacij in potrjevanja stereotipov. Takšne geste in posplošeno razumevanje istospolnosti razumemo kot nevarne, saj utrjujejo populistično, umetno ustvarjeno podobo o LGBTQ+ populaciji. Razpiranje tematike in »dostop« tovrstnih vsebin na odre, ki dosegajo širše občinstvo, še zdaleč ni dovolj, če je ta tematika lansirana po principu klišejskega, pogosto tudi pejorativnega naslavljanja.

V letošnji sezoni smo lahko v naših gledališčih videli vrsto raznolikih vnosov istospolnosti v neko dramsko, odrsko situacijo, a ta reprezentacija do zdaj nikoli – ali res izjemoma – ni presegla nivoja tipizacije, karikature, posmeha ali celo šovinizma. Lezbijke in geji so redno označeni kot »drugi«, »tujki«, ki se jim praviloma pripisuje perverzne karakteristike. Istospolne osebe so prikazane kot udeleženke orgij, kot zafrustrirane ali za moški svet preprosto »preveč emancipirane« ženske, skratka kot nekdo, ki se mu brez pravega razloga prilepi etiketo »negativno radikalnega«. Na domačih institucionalnih odrih tako rekoč ne vidimo istospolne osebe, ki je ne bi opredeljevala spolna identiteta oziroma je ta vselej v vlogi ključnega ali celo edinega parametra njegove osebnosti.

Ne gre za to, da karakteristike ali podobe, kakršne vidimo na odru, v realnosti niso mogoče ali prisotne, težava je v absolutni prevladi tega tipiziranja. Avtonomni odrski istospolni posameznik ali posameznica, ki bi delovala in razmišljala po načelih, ki jih pripisujemo heteroseksualnim osebam, ne obstaja. Istospolna oseba skoraj nikoli ni prikazana skozi prizmo totalitete človeka, ampak vedno le skozi njegovo spolno vlogo in družbeno funkcijo – anomalijo. Pogosto je seveda nujna označevalna pripona lezbijka ali gej, kar je svojevrsten absurd, saj bi potem takem morali tako naslavljati tudi vse neistospolne like. Denimo: heteroseksualec Hamlet išče pravico na tem svetu.     

Čeprav se prvenstveno osredotočamo na institucionalna repertoarna gledališča, bi vseeno pred začetkom kronološkga pregleda letošnje sezone izpostavili predstavo, ki se v svoji vsebini osredotoča na problematike LGBTQ+ skupnosti. Otroška lutkovna predstava Prva ljubezen v režiji Alenke Pirjevec in produkciji Gledališča Škuc. Igralca preko lutk uprizorita istoimensko zgodbo Braneta Mozetiča, ki pripoveduje zgodbo šestletnega dečka, ki se v vrtcu druži le s prijateljem Drejčkom. Ta zasnutek ljubezni pa ne naleti le na sprejetost in naklonjenost, ki jo med seboj čutita glavna junaka. Kot lahko preberemo v Mozetičevi slikanici: »Bila je to prva ljubezen, ki pa vzgojiteljicam ni bila všeč. Ločile so naju in nama dale vedeti, da najina čustva niso pravilna. Šele dolgo let kasneje sem ugotovil, da niso imele prav«.

Predstava je izvrsten primer prodora LGBTQ+ tematike v slovenski gledališki prostor, ne le zato, ker svojo vsebino približuje najmlajšemu občinstvu. Pri stvaritvi alternativne realnosti, ki bi normalizirala LGBTQ+ vsebine v gledališču, navaja Jill Dolan v knjigi Theatre & Sexuality dve možnosti: prva, kakršen primer je Prva ljubezen, so sveže gledališke predloge, ki si ukvarjajo s to tematiko. Druga je »queerification« že obstoječih gledaliških praks, pri katerih ustvarjalci reinterpretirajo klasična besedila skozi kvirovske vsebine.

Nove prakse skušajo pripadnike LGBTQ+ skupnosti vzpostaviti kot običajne osebe, ki niso žrtve svoje spolne identitete, spolni izprijenci ali zaradi svoje spolne identitete za heteronormativno družbo nevarni, perverzni. Če je v tem Prva ljubezen uspeh za slovenski gledališki prostor, se v okoliščinah, v katerih je nastala, odraža simptomatika problematičnosti takih vsebin. Predstava je izrazito nizkoproračunska, produkcijski pogoji ji ne dodeljujejo niti stalnega prostora, kar po mnenju enega od igralcev tudi vpliva na samo izvedbo.

Ta odrinjenost na gledališki rob je značilna za tovrstne neobičajne vsebine, ki pa tako ne morejo doseči učinka. Veliko večji prelom bi Prva ljubezen pomenila na, denimo, odru SNG Drama Ljubljana, kot ga pomeni na Metelkovi v Tiffanyju, kjer je sestava občinstva že a priori naklonjena tovrstnim vsebinam. Ravno iz tega izhaja želja po osredotočanju na institucionalne odre, ki se predstavljajo heterogenim in s tem tudi vsaj deloma konzervativnim občinstvom. Prav tam se lahko zgodijo spremembe v mišljenju ljudi, ki so morda mnenja, da LGBTQ+ vsebina ni gledališču zanimiva ali celo primerna.

S kronološkega aspekta letošnje sezone so se prvi vprašljivi motivi reprezentacije homoseksualnosti pojavili v uprizoritvi Pesmi živih mrtvecev avtorja in režiserja Matjaža Zupančiča. V zgodbi imamo opraviti s komisijo, ki preiskuje neobičajen incident. V tej absurdni preiskavi (katere vsebina na tem mestu ni pomembna) sodeluje šest moških in dve ženski (tajnica in politična delegatka). Na neki točki, ko smo že primorani prebaviti kar nekaj sekstičnih domislic in celotno mačistično vzdušje, dogajanje pride do momenta, ko se ženski »outirata« in priznata, da imata razmerje, kar sta sicer prej previdno skrivali.

Naenkrat predhodni pokroviteljski odnos do žensk pridobi še dodatno dimenzijo – neokusno komentiranje njunega ljubezenskega razmerja. Omenimo nekaj reprezentativnih replik: »Punca, dajte, no, ta svetniški krogec v predal. Gospodje, mi se tukaj pogovarjamo o dveh lezbijkah. /…/ Pa ne samo to. Pogovarjamo se o dveh lezbijkah, ki skrivata razmerje. Pod ena imata razmerje in pod dve ga skrivata«. Kasneje je uvedena tudi pomenljiva prispodoba, kjer Tajnica prizna, »da na njej ni nič naravnega«. Na njej je »vse umetno«. Vse, »nos, usta, joški, rit. Vse«. Seveda je pod ta »vse« implicitno všteta tudi njena nenaravna spolna orientacija, četudi to ni omenjeno neposredno. 

Spotoma izvemo še, da se gospod Dr. Pedlbuš preoblači v žensko. Predsednik komentira: »No, saj to ni nič takšnega, priznam. Dokler je človek samo strokovnjak. In zato je boljše, da to tudi ostane«. Tako pojav lezbičnega razmerja kot transvestitskih vzgibov v drami poteka v očitni konfrontaciji z ustaljenim redom. Tako prvima kot drugemu je namreč »svetovano«, da naj se zaradi takšnih nekonvencionalnih zasebnih nagnjenj raje izognejo političnim ambicijam, kandidaturi, saj v kolikor bodo njihove intimne navade prišle v javnost, bodo uničeni. Na delu je izjemna represija na nivoju spola in spolnih identitet, LGBTQ+ tematiko lahko razumemo le kot faktor mašila, (zgrešene) komičnosti in slabšalnega podtona. Niti enkrat se do nje ne pristopa spoštljivo, celostno ali vsaj nevtralno.

V drami in uprizoritvi Tri ženske avtorja in režiserja Vinka Möderndorferja se pojavi tako gejevska kot lezbična tematika. Zgodba je aluzija Treh sester Čehova, ki tokrat svojo bivanjsko praznino in neizživeta hrepenenja polnijo z neonsko estetiko nakupovalnih središč in brezumnim zapravljanjem denarja. Ker je nakupovalni center kraj spozabe in hkrati tudi njihovo intimno zatočišče, je to prostor, kjer sledimo njihovim pogovorom, srečevanjem in tudi zaupnim podatkom ter ranljivemu počutju.

Poleg tega, da večino časa spremljamo njihovo razpravljanje o nakupih, blagovnih znamkah, bifeju in natakarju, mestoma ženske razkrivajo tudi bolj zasebne plati življenja. Ena od njih, Barbara, v pripovedovanju, kako je spoznala svojega moža Roka in kakšno je ta hip življenje z njim, pove: »Rok in še trije prijatelji so se zabavali. Oblečeni so bili v svilene telovadne hlačke. Plesali so. Presenečeno so me pogledali. Bili so čudni. Prijazni, to že, zelo prijazni. Nasmejani … Počutila sem se kot tujka. Kot nekdo, ki ne spada zraven. Kot da sem vstopila v napačno hišo, kot da sem prišla v svoj dom samo na obisk … Dišalo je po znoju. Po sladko slanem moškem znoju, pomešanim z Versacejevim parfumom Dreamer … Potem so se na hitro poslovili …«.

Ta nedolžen, dokaj po ovinkih orisan dogodek vseeno nadvse nedvoumno sporoča o tem, da je edina možna podoba in dvojno življenje mogoče le v obliki seksualnega pretiravanja. Mož ni bil le z enim, bilo jih je več, morda za celo orgijo. Seveda je nepredstavljivo, da bi počel karkoli drugega, kot »se potil« s svojimi »prijatelji« v feminilnem spodnjem perilu, opojen z dragim parfumom. Avtor s problematiko istospolnosti opravi v enem zamahu, žal zopet stereotipnem. Tudi tu ni prostora, da bi se kdorkoli od vpletenih dramskih oseb vprašal ali se poglabljal v psihološki profil človeka, ki ima očitno težavo s svojo spolno identiteto. Lažje ga je zvrniti na varno stereotipno podobo pohotnega tipa, ki organizira orgije v svojem stanovanju. Tako kot v Pesmih živih mrtvecev je LGBTQ+ tema vstavljena skrajno površno, nerazdelano in pravzaprav ponovno s škodljivim učinkom oziroma sporočilom, ki širšemu gledališkemu občinstvu utrjuje njihove že tako morebitne napačne predsodke.

V drami je tudi »šaljivi fragment« o lezbijkah – ali t. i. »pičkolizkah«. Suzanin mož namreč posumi, da je njegova žena lezbijka in v razmerju s prijateljico Barbaro. Ta domislek mu je namreč prišel na misel, ker se njegova žena vse dni sama (»emancipirano«) potika naokoli. »Kar je rekel, je tipično. Za moške. Ženske so lahko njihove, če pa niso njihove, so pa lezbijke. Kaj sploh to pomeni? Lezbijka?«. Še bolj zanimivo repliko ene od njih slišimo malo kasneje: »Zakaj se ne upremo, zakaj ne popizdimo, če nam rečejo lezbijke! Če nam rečejo kurbe preklete! Prasice pofukane! Jebem ti mater, kuzla! Za nobeno stvar nisi, samo za otroke rojevat in kuhat in prat …«. Verjetno interpretacija izrečenega ni potrebna.

Ena izmed stalnic neheteronormativnih likov na institucionalnem odru so zagotovo mjuzikli, ki jih lahko spremljamo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tako smo v preteklih sezonah doživljali skoraj pretirano stereotipizirane homoseksualce v mjuziklih Lizistrata in Trač. V Lizistrati se je občinstvu predstavil skorajda preverzen odnos med mladim Maskerjem in starejšim Hagiofranom, ki je nastopil kot spolni plenilec mlajšega moškega. Podobni problematičnosti smo sledili v Traču, kjer se homoseksualnost Don Pedra in pijanskega Župnika smeši, čeprav je ob koncu v slavljenju romantične ljubezni vsaj deloma tolerirana, kakor v svoji kritiki predstave izpostavi Pia Brezavšček.

V letošnji sezoni se je z mjuziklom Rent v režiji Stanislava Moše grenak priokus vsaj deloma popravil. Lika Toma Collinsa in Angel Dumott Schunard, ki sta izvrstno odigrana, v ospredje postavljata ljubezensko zgodbo med moškima. Maureen Johnson in Joanne Jefferson pa ljubezensko zgodbo med lezbijko in biseksualko. V drami, ki je sicer prepredena z motiviko boemstva in od tega neodtujljivo problematiko odvisnosti ter v New Yorku poznih devetdesetih razsajajočega aidsa, se tako najde veliko prostora za odpiranje vprašanj o pretočnosti spolnih identitet.

Med vsemi ljubezenskimi spletkami je ravno ta med Tomom in Angel najbolj prepričljiva, človeška in v gledalcu ob smrti Angel vzbudi občutek izgube, žalosti, kar se v tej s pesmijo in plesom prepredeni predstavi ni ravno pogost sentiment. Predvsem Voranc Boh se v svoji interpretaciji Angel spoštljivo in tenkočutno spopade z reprezentacijo homoseksualnosti in transspolnosti. Da pa je tematika problematična, pričajo tudi odzivi občinstva. Nemalokrat naj bi se namreč zgodilo, da so obiskovalci predstavo zapuščali ogorčeni nad videnim na odru. Res pa je, da je skorajda nemogoče potrditi, ali so gledalci zapuščali dvorano zaradi vsebine ali režijske šibkosti.

V naslednjem prispevku bomo v naš Mavrični abonma uvrstili uprizoritve Orgija (Gledališče Glej), Sveti mož (SNG Drama Ljubljana), Kri na mačjem vratu (MGL), Jetniška balada (Gledališče Škuc, Mini teater, Društvo za umetnost AVGUS) in morda še kaj ...

Povezave:

Mavrični abonma (2. del)

Mavrični abonma (3. del)

Mavrični abonma (4. del)

[Avtorica ilustracije: Marija Tereza Prepadnik]