Reprezentacija LGBTQ+ v slovenskem gledališču v sezoni 2017/2018 (3.del)

Tretja edicija Mavričnega abonmaja nam izpričuje dejstvo o precejšnji navzočnosti LGBTQ+ tematik v letošnji gledališki sezoni. Kritično pozornost ne usmerjamo le h morebitnim krovnim vsebinam ali osrednjim likom, temveč k vsakršnemu, četudi drobnemu in hipnemu pojavu LGBTQ+ momenta znotraj določenega tekstovnega ali performativnega okvira. Za interpretativni model so morda včasih slednji še bolj pomembni in problematični, saj lahko »slučajne« ali kratke izjave anekdotične narave še učinkoviteje in podzavestno vstopajo v percepcijo občinstva.

Prispevki oddaje nastajajo na podlagi celostnega pregleda gledališke sezone 2017/2018 – tako na institucionalnem kot neistitucionalnem polju uprizarjanja. Poglavitno izhodišče Mavričnega abonmaja je analiza prostorov, kjer se naslavljajo občinstva, ki si v največji meri kriterije učinkov, preferenc in siceršnjega dojemanja vsebin še vedno krojijo po principih heteronormativnosti. Načini odrske reprezentacije LGBTQ+ vsebin zato nosijo velik vpliv na njihovo opolnomočenje ali pa, žal prepogosto, zaradi stereotipizacije onemogočajo ali vsaj zavirajo procese napredka njihove družbene uveljavitve, v kateri bi se istospolnost, biseksualnost in druge kvirovske oblike spolne orientacije pozicionirale kot enakovredna demografska značilnost ali umetniški karakter brez vnaprejšnje zaznamovanosti.

V vmesnem času je v reviji Amfiteater (AGRFT in Slovenski gledališki inštitut) izšel pomemben prispevek za slovensko teatrologijo, in sicer ekspertiza O lezbičnem gledališču v Sloveniji, ki jo je napisala Maja Šorli. Gre za prvo tovrstno razpravo tako pri nas kot tudi v širši balkanski regiji (v celoti je prevedena tudi v angleščino). V njej avtorica začrta metodološki okvir obravnave manjšinskega gledališča od devetdesetih let 20. stoletja dalje ter predstavi primere lezbičnega gledališča pri nas. »Lezbičnost v slovenskem gledališču je tematika, za katero se zdi, da sploh nima zgodovine, da je zgolj košček mimobežne sedanjosti, morda prihodnost«, zapiše.

S homoseksualno ljubeznijo smo se srečali v uprizoritvi Grenki sadeži pravice (SNG Drama), ki je nastala na podlagi priredbe istonaslovljenega dramskega besedila Milana Jesiha. Režiser Jan Krmelj je že z odločitvijo popolnoma ženske zasedbe odprl vrata potencialni potvorbi Jesihovih slavnih slavljenj ljubezni. Trenutki za ljubezen se v žanrsko izredno raznobarvni uprizoritvi umeščajo v zadnji del uprizoritve, ki po svoji tekstovni predlogi ostaja še najbolj zvest Milanu Jesihu. Lezbično ljubezen in kasneje sovraštvo tako izpovedujeta Mia Činkole in Saša Činkole. Besedilno izjemno bogat prizor, ki na odru zaživi le z uporabo dveh mikrofonov, brez velikih akcij ali poantiranja v mizansceni. Bistvo je v izrečenem.

V ludistični predstavi, kjer gledalec težko najde kakršnokoli sidrišče, tovrstnemu prizoru ne moremo pripisati posebnega pomena. Ne gre za osredotočanje na problematiko neheteronormativnih ljubezenskih praks, saj bi besedilo popolnoma enako delovalo tudi razdeljeno med moškega in žensko. Prav tako lezbičnega odnosa posebej ne slavi, saj se sprva strastna ljubezen v jesihovski maniri postopoma prevesi v okrutno sovraštvo. Homoseksualen odnos je tako uprizoritveno izenačen  s heteroseksualnim in s tem postaja gradnik gledališke realitete, ki na področju uprizoritvenih umetnosti deluje složno z družbenimi gibanji za pravice LGBTQ+ skupnosti. Posebno omembo si prizor zasluži znotraj predstave, saj se v Grenkih sadežih nekajkrat, ko igralke prevzamejo moške figure, zgodi tudi prelom biološkega dojemanja oseb na odru. Tako je po seriji takih prizorov pozdravljena odločitev ustvarjalcev za odločitev k biološkosti za ta prizor.

V prvi epizodi Mavričnega abonmaja smo kot eno ključnih praks za izboljšanje reprezentacije LGBTQ+ likov izpostavili uprizarjanje nove dramatike. Tak primer je zagotovo besedilo Mariusa von Mayenburga Mučenik, ki je svojo krstno uprizoritev doživelo leta 2012. V letošnji sezoni jo je v režiji Borisa Kobala na oder postavilo Slovensko ljudsko gledališče Celje. Avtor drame za svoj središčni lik izbere Benjamina – dijaka, ki šibko točko svoje okolice najde v verskem fanatizmu, s katerim sistematično prične rušiti institucije, ki ga obdajajo. V današnjem kontekstu je tako Mučenik vsebinsko gotovo eno najbolj aktualnih del uprizorjenih v letošnji sezoni.

LGBTQ vsebine se manifestirajo v liku Benjaminovega sošolca Georga, ki ga od preostalih dijakov ločuje njegova fizična hiba, saj ima eno nogo krajšo od druge. Tako je pogosto tarča norčevanja, v Benjaminu pa najde zaupnika in zaveznika. Kaj hitro pa se odnos prične stopnjevati in Georg do Benjamina začuti več kot le prijateljstvo: »Tisto je bilo pa lepo, ko si stal tam, čisto nag, in nobenemu ni prišlo nič več na misel«. Odnos se še dodatno stopnjuje z Benjaminovimi poskusi, da bi z božjo pomočjo ozdravil svojega prijatelja invalidnosti. Benjaminova gorečnost v sledenju boga je izenačena Georgovi gorečnosti v sledenju Benjamina, kar v načrtu za odstranitev profesorice biologije slednji prične izkoriščati. Tako odnos kulminira, ko: »Benjamin morda zakinka. Georg ga poljubi. Vsaj trenutek traja, da se Benjamin upre«.

V skladu s svojimi fanatičnimi prepričanji se ob izražanju čustev Benjamin od Georga odvrne ter ga obsodi, njegovo invalidnost pa obrazloži kot božjo kazen za Georgova nenaravna poželenja. Odnos med fantoma je tako izjemno kompleksen in odličen primer celostne reprezentacije LGBTQ+ lika. Georgova ključna težava in sporočilnost tako ni v njegovi spolni identiteti, saj se za to zdi, da ga razen ob izgubi prijatelja niti ne frustrira. Georg kot homoseksualen lik spregovori o drugačnosti vezani predvsem na fizično inhibicijo in o okrutnosti, ki jo je sposobna večina. Tako na metaforični ravni gotovo govori tudi o svoji spolni identiteti, a se ta uprizoritveno izvrstno izogne stereotipizaciji in klišejem s tem, da ključna težava homoseksualnega lika ni to, da je homoseksualec.

Se pa s težavnostjo rigidnega razumevanja homoseksualnosti srečamo v besedilu in uprizoritvi Fant, dekle in (sivolasi) gospod Vinka Möderndorferja (Drama SNG Maribor). Gre za vzorčni trikotnik mentorja, študenta in študentke gledališke igre, ki ves čas izvajajo »igre v igri«; opazujemo jih namreč na vajah, vaje, hkrati legitimen izmik realnosti, pa so, vemo, idealen teren, da resnica butne na plano v kodirani obliki, a zato nič manj verodostojno. Dekle in Fant sta v ljubezenskem razmerju, zato lahko skozi igralske vaje in improvizirane dialoge sproti – pod krinko fikcije in študijske naloge – razčiščujeta tudi zasebne nesporazume.  

Eden od teh je v njunem flirtanju z drugimi, Fantu je všeč glasbenica Monika, a ker je očitno ne očara dovolj, jo on opredeli za lezbijko. Dekle mu odvrne: »Ne me jebat! Vsaka punca, ki jo hočeš dat dol, je lezbijka. Imaš pa res smolo, revček«. V tej situaciji imamo dvojni trk, prvi se dogaja na nivoju heteronormativnosti, drugi v relaciji spolov. Z moške perspektive je ženska, ki je zanj nedostopna, po vsej verjetnosti lezbijka ali pa jo tako označi v zlobni samoobrambi – v obeh primerih gre za slabšalno naslavljanje (sorodno tipizacijo smo srečali tudi v avtorjevih Treh ženskah). Na drugi strani pa Dekle ravno s posmehovanjem Fantovi izjavi predstavlja »žensko perspektivo«, ki seveda temelji na ironiji in izpodbijanju pravkar izrečene stereotipizacije.

Z ozkim horizontom razumevanja istospolnosti ima probleme tudi »izkušeni« mentor. V uprizoritvi je utelešen ravno prav perverzno, lahko bi bil gej, lahko pa tudi ne. Dlje v postavitvi očitno niso želeli iti. Kakorkoli, ob izvajanju vaje, ko Fant in Dekle odigrata prvi zmenek, se Fant zaradi zadrege in sramežljivosti zapleta sam vase in med drugim pove, da jo je odpeljal v restavracijo, kjer je jedel tudi s svojo mamo. Fant je v improvizaciji (pa verjetno tudi v realnem življenju) dokaj neroden in mentor mu nato v komentiranju zabrusi: »Še nekaj. Na zmenkih se ne omenja mame. Razen če si gej. Ste gej?«.

Da je mamim sinček, Fantu kasneje napol zaigrano napol zares očita tudi Dekle. Fant odvrne: »Mamo mi pusti pri miru! Slišiš!! Moja mama me je sama spravila gor. Težko ji je bilo. In tudi zdaj mi pomaga, kolikor more. Samo mamo mi pusti pri miru!«. Skratka, še vedno se nahajamo na nivoju nezrelo stereotipnega maltretiranja istospolnih oseb oziroma tistih, ki so morda na poti k samorealizaciji. Mentorjevo zamejeno razumevanje homoseksualnosti lahko preberemo kot nazorno prispodobo za generacijski prepad, pri čemer starejši lik že tolerira obstoj LGBTQ+ v sodobni družbi, a njegov nivo dojemanja temelji na dekonstruktivni tipizaciji. Freud je že démodé, mimogrede.

Ko smo že pri Freudu … Patriarhalna represija, pod kakršno je živela Sylvia Plath, je bila za tako razgledano in senzibilno osebo uničujoča, z današnje perspektive je morda mogoče le ugibati ali špekulirati, od kod je izvirala njena neizprosna kritika pristranske spolne shematizacije tedanje družbe, ki je absolutno vrednost našla v poziciji moškega. V komorni uprizoritvi Sylvia (režija Eva Nina Lampič, produkcija Društvo VLU) se njena obstoječa biografija vseskozi zliva s trenutnim življenjem izvajalke, gre za nenehno prepletanje fiktivnega lika (Sylvie), ki je pravzaprav bila realna, in realne (Anja Drnovšek), ki sebe ves čas potiska v fiktivni lik Sylvie. Portret dveh razcepljenih identitet se nenehno dopolnjuje, veriži in tudi kontrira, gre za namen sovzpostavitve dveh časovnih obdobij, v katerih imajo seksualni standardi različne zakone in vrednote, a le na videz: patriarhat, kakršnega izrisuje Sylvia oziroma njen čas, je danes še vedno lepo prepoznaven.

Uprizoritev v intervalih nenehno odpira prostor preizpraševanju spolnih vlog in posledično družbenih statusov. Sylvia ni anksiozna in histerična, tudi njena bipolarna motnja ni tako klinična, kot se zdi, gre preprosto za sesutje razmišljujočega, občutljivega telesa, ki ne prenese družbene ureditve, v kateri se prezira ženski spol kot spol, ki tudi misli in deluje, ne le rojeva. »Rada bi bila moški. Tako, ne v smislu, da bi rada zamenjala spol, to ne, ampak bolj v smislu, kar pripada moškemu po statusu. Ona bi bila moški po statusu. Ona bi tudi imela takšno moč.  … In reče, da to, da je bila rojena kot ženska, da je to njena največja tragedija«.

Osrednja linija konflikta Sylvie s svetom se uprizarja oziroma pripoveduje na nivoju njene želje po »moškem statusu« v družbi, vendar je navzočih tudi nekaj kratkih zgovornih replik: »Lahko se pretvarjam, da sem pozabila na svoja občutja; nič ne pomaga, ostajajo tam. Skrita in zahrbtna. In to me uničuje. (…) In prizna tudi, da je v njej delno tudi moški, ker ona opazi ženska telesa«. Gre za edini moment v predstavi, kjer se kaže direktna naslovitev na spolno orientacijo in njen potencial lezbičnosti. Z današnjega vidika je seveda formulacija anahrona, saj potrjuje konservativno vedenjsko konvencijo, da lahko le moški »opazi žensko telo«, vendar obenem razpira prostor razmisleka, v kolikšni meri je Sylvio Plath v konfrontacijo s svetom silila zahteva po uradni spremembi družbe in koliko so njeno nevzdržnost v svetu sprožala njena morebitna intimna seksualna nagnjenja, takrat toliko bolj javno opredeljena kot deviantna.

Kako do LGBTQ+ vsebin pristopati neobremenjeno, z lucidno distanco, pa vendar tudi sporočilno, pokaže avtorski projekt Gilgalovanje v režiji Tjaše Črnigoj (Gledališče Glej). Predelan Ep o Gilgamešu, ki nastopa predvsem kot motiv za uprizoritev, odigrata dva igralca, ki si med drugim tudi predajata vlogo Gilgameša. V dveh situacijah njuno razmerje ponazori ljubezensko obarvan dialog med Gilgamešom in boginjo Ištar, pri tem se Gilgameš (Rok Kravanja) dvakrat »potujitveno« obrne k publiki s pobalinsko izjavo »ampak to ni homoerotična predstava«. Dobrodošla kritika, ki vznikne pri teh dveh minornih momentih, je najmanj dvojna. Prvo lahko razumemo kot cinični odziv na stanje homofobične slovenske družbe, drugo pa lahko umestimo ožje, v domačo institucionalno gledališko produkcijo, ki še vedno – kljub izjemnemu razvoju performativnih tehnik – vztraja v »biološko ustreznih« reprezentacijah (post)dramskih likov.

Pravzaprav ni jasno, ali ta trdovratna režijsko-dramaturška konvencija izhaja iz bojazni do občinstva ali zaradi lastnega ustvarjalnega strahu ob redefiniranju pomena spola in učinkov njegove spreobrnitvene tranzicije od biološkega k družbenemu. Preigravanje v uprizarjanju spolov je še vedno usidrano kot metoda, ki največkrat pritiče situacijskim komedijam (ostaja zgolj predmet po-smeha), medtem ko se raziskovalni principi dogajajo sporadično, izhajajo iz neke načelne avtorske izjave ali kot generacijski pojav (letos, na primer, v Snu kresne noči, Visoški kroniki, Prekletih kadilcih, Grenkih sadežih pravice, Orlando, Demian …). In navsezadnje ne gre le za aktivistično gesto, ki najprej govori o svobodi gledališkega ustvarjanja, ampak za prikaz potenciala na širši ravni, s katerim bi lahko bila stigma o »starejših igralkah, za katere ni napisanih vlog« končno izgnana.   

Končajmo z Dantonovo smrtjo v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer voditelj pogovorne oddaje oziroma predstave Milan Množina (Milan Štefe) pove svoji sovoditeljici, da je homoseksualec. »Sej to se da pozdraviti«, mu odvrne ona. On pa njej nazaj: »Ja, mogoče v Ameriki«. A res, Milan?

V naslednjem, v tej sezoni zadnjem Mavričnem abonmaju bomo predstavili finalne spoznavne izsledke te sezone, še prej pa analizirali muzikal Orlando (MGL), gledališko nadaljevanko Praznina spomina (MGL), gledališki koncert Prekleti kadilci (SNG Drama), Naš razred (Prešernovo gledališče Kranj), Ta veseli dan ali Matiček se ženi (SNG Drama Ljubljana), Za blagor vseh ljudi (Gledališče Koper), Demian (Anton Podbevšek Teater), Kazimir in Karolina (Drama SNG Maribor), dramo Sestre Vinka Möderndorferja, ki je bila letos nominirana za nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo, in morda še kaj …

Povezave:

Mavrični abonma (1. del)

Mavrični abonma (2. del)

Mavrični abonma (4. del)

[Avtorica ilustracije: Marija Tereza Prepadnik]