NEVIDENE NITI GARDEROB
Lepo pozdravljeni v novembrski oddaji Teritorij teatra. V skladu z rdečo nitjo letošnje sezone se v današnji oddaji odpravljamo v gledališko zaodrje, da bi se tam osredotočili na vse tisto za gledališče nujno delo, ki pogosto ostaja nevideno in spregledano. V današnji oddaji se tako posvečamo poklicem garderoberja, šiviljca in krojača – uporaba spola je generična – ki smo jih skušali dokumentirati, analizirati in teoretizirati s pomočjo garderoberke Andreje Kovač in kostumografke Mateje Fajt.
Vsi trije poklici v gledališki proces vstopajo v tesni navezavi na delo kostumografa. Kostumografija je, kot nam pove Mateja Fajt, kolektivna praksa, ki za to, da se realizira, zahteva določeno mrežo ljudi. To se pravi, da to delo ne temelji le na kostumografu ali kostumografki, pač pa na širši skupini strokovnih delavcev. Praviloma je kostumograf tisti, ki prispeva idejni del, naloga zaposlenih v krojačnicah in šivalnicah pa je to idejo čim bolje izvesti in realizirati. Prav zato se kostumograf vzpostavlja kot njihov šef. Kostumografija tako v gledališki proces vstopa z ambivalentne pozicije. Po eni strani je podrejena režiserjevi viziji in igralčevemu nastopu, po drugi strani pa, kot poudarja Fajt, podreja tudi sama. Kostumografski viziji namreč služijo izdelovalci, krojači, barvarji, pa tudi tehnični direktorji in garderoberji. Čeprav vsi v proces vstopajo kot kostumografovi sodelavci, je to sodelovanje pogojeno s strogo določeno hierarhijo. To izpostavlja tudi Mateja Fajt, ki na Univerzi Yale raziskuje prav poklice in vlogo garderoberjev, šiviljcev, krojačev in čevljarjev.
Takšna delitev na tehnično in kreativno delo pa po njenem prepričanju ni najbolj natančna. Od kostumografov se namreč neredko pričakuje tudi opravljanje fizičnega dela, ravno tako pa se od zaposlenih v krojačnicah in šivalnicah zahteva veliko mero iznajdljivosti in kreativnosti, saj pri njihovem delu ne gre samo za sledenje nekemu načrtu, temveč tudi za iskanje najboljše poti do skupnega cilja. Toliko bolj to velja v primeru, kadar so ti delavci postavljeni pred naloge, ki presegajo njihov siceršnji opis dela. Tako tudi Andreja Kovač v šali pove, da bi morala biti njena prava zaposlitev definirana kot »garderober in pomišljaj vse drugo«, saj ne opravlja le garderoberskih del.
Še več raznolikega dela se od posameznih delavcev pričakuje na neodvisni sceni, saj je tam denarja manj, zato pa je tudi manj tako imenovanega tehničnega kadra. Posledično je za vse naloge, ki so v institucijah razporejene med različno osebje, odgovoren le en človek. Andreja Kovač, ki ima izkušnje z delom tako na neodvisni sceni kot v institucionalnem gledališču, izpostavlja prav to razliko.
V takšnih primerih je garderober še bolj vpet v ustvarjalni proces predstave. Toda tudi kadar imajo predstave svojega kostumografa, lahko garderober v ustvarjalni proces vstopa precej aktivno in pomaga s svojimi predlogi.
Prav zato ljudje, zaposleni v garderobah, pa tudi v delavnicah, ne opravljajo zgolj tehničnega ali fizičnega dela. Takšno reduciranje je napačno in do neke mere tudi problematično, saj je tehnični kader praviloma umeščen v nižje plačne razrede kot kreativni kader. V resnici je delo obeh skupin precej bolj prepleteno. Tako je, na primer, delo garderoberjev zelo osebno, saj garderoberji predstavljajo vezni člen med igralcem oziroma igralčevim telesom in njegovim kostumom. Bolj posreden stik z ustvarjalno ekipo imajo krojači in šiviljci, čeprav lahko vaje obiskujejo tudi oni. Precej bolj ločeni od ustvarjalne ekipe pa so zaposleni v delavnicah, ki so od gledaliških hiš dislocirane na posebnih enotah. Iz izjav zaposlenih, ki jih je Mateja Fajt zbrala v članku Šiv ni šiv, objavljenem v reviji Amfiteater, je mogoče razumeti, da ima takšna ločenost svoje prednosti. Zaradi izoliranosti lahko namreč delo krojačev in šiviljcev poteka bolj umirjeno in sproščeno. Kljub temu pa lahko takšna distanciranost predstavlja logistične probleme – od zaposlenih se namreč pričakuje, da hodijo ven, v gledališko hišo pomerjat obleke – poleg tega pa še dodatno poglablja ločnico med ustvarjalnim in tehničnim kadrom. Ta postaja vse bolj ločen od predstave, vse manj del ustvarjalske ekipe in vse bolj le servis, ki je tam zato, da izpolni svoje naloge. Ena od posledic takšne dislociranosti je, da delo teh ljudi ostane spregledano ne le znotraj širše gledališke javnosti, pač pa tudi znotraj samih gledaliških hiš.
Čeprav je to delo pogosto spregledano in neopaženo, je vseeno nujnega pomena za to, da lahko gledališče normalno funkcionira in da se predstave lahko nemoteno uprizarjajo. To v svoji izjavi, ki se nam zdi ključna za premislek o nevidenem delu v gledališču, izpostavi tudi Andreja Kovač.
Tako Mateja Fajt, ki je opravila obsežno raziskavo o delu krojačev, šiviljcev, garderoberjev in čevljarjev, kot Andreja Kovač opažata, da je to delo precej devalvirano in pogosto tudi zelo necenjeno. Obe gostji poudarjata, da delo v teh poklicih ne sestoji samo iz formalno pridobljenega znanja, temveč je pomembno tudi tako imenovano utelešeno znanje. Gre za nabor vedenja, ki je vezano na izdelovanje in delovanje v gledališču in je zaradi izmuzljivosti posledično slabše prenosljivo, o čemer govori tudi Mateja Fajt.
Nesistematiziranost utelešenega znanja pomeni tudi njegovo težje ovrednotenje, ki se pojavi že pri samopozicioniranju garderoberjev, šivilj in krojačev. Zaposleni svojega dela namreč pogosto ne prepoznavajo kot nekaj posebnega. A njihova samodevalvacija nikakor ni le posledica lastnega vrednotenja, temveč je povezana tudi s sistemskim razumevanjem in presojanjem vrednosti njihovega dela. Vpetost gledališke produkcije v sodobne procese proizvodnje zadnja leta odseva v outsourcingu ali najemanju zunanjih izvajalcev. Posledica outsourcinga je, kot pove Mateja Fajt, da zaposleni vse bolj postajajo izvajalci, ne pa sodelavci.
Tudi s finančnega vidika so omenjeni poklici nižje ovrednoteni, sploh delo garderoberja, ki spada v enega najnižjih plačnih razredov.
Zato se zdi simptomatično, da je večina zaposlenih v teh poklicih žensk. Vendar pa se je, kot izpostavlja Fajt, feminizacija teh poklicev zgodila šele postopoma in sčasoma.
S feminizacijo poklica je torej postopoma prišlo do strukturnega seksizma in mizoginije. Kostumografijo in z njo povezane poklice se tako še vedno pogosto primerja z gospodinjskim delom, ki da je tradicionalno prihranjeno za ženske. Ženski poklici so tako stereotipno povezani z domačimi opravili in skrbjo za druge. V gledališču naj bi zato »tipično ženska dela« opravljali poklici čistilcev, šepetalcev, šiviljcev, pa tudi garderoberjev in kostumografov, »tipično moška dela« pa poklici vratarjev, vodij predstav ali scenskih tehnikov. V članku Šiv ni šiv Fajt piše: »Scenski tehniki, ki prenašajo težke scenske elemente, so moški, garderoberke pa so ženske, ki likajo in perejo. Gre torej za močan vzorec patriarhalne delitve dela, ki se odraža v horizontalni segregaciji ujemanja spola in poklica. Tako je delo scenskega tehnika maskuliniziran poklic, delo v maskirnicah, garderobah, šivalnicah in krojačnicah pa feminiziran.«
Hkrati se zagate in seksizmi pojavljajo že na jezikovni oziroma terminološki ravni. Tako se termin »krojač« v pogovornem jeziku praviloma uporablja v moški obliki, termin »šivilja« pa je rezerviran za ženske. Fajt poudarja, da to izvira še iz časov, ko je bil krojaški poklic bolje plačan in povezan z večjim družbenim ugledom, eleganco, strokovnostjo in prestižem, šiviljski pa slabše plačan in povezan s hišnimi opravili. Razen očitnega seksizma je takšno pojmovanje problematično tudi zato, ker sta poklica šivilje in krojača različna, to se pravi, opravljata različne naloge in zato krojač pač ni le »moška različica šiviljstva«. Vendar pa je, kot poudarja Fajt, z mizoginijo in seksizmom prežeto tudi razumevanje kostumografije povsem na splošno.
Poleg mizoginih družbenih vzorcev je to problematično tudi zaradi tega, ker so delovna mesta, ki jih večinoma zasedajo ženske, praviloma slabše plačana. To še posebej velja za šiviljce, krojače, garderoberje in preostali tehnični kader. Kljub temu pa je tehnični ekipi praviloma zagotovljena vsaj stalna zaposlitev v instituciji. Nasprotno je namreč kostumografsko delo precej bolj prekarizirano. Kostumografi so odvisni od projekta do projekta in v gledališče zato vstopajo »le« kot zunanji sodelavci.
Čeprav so torej krojači, šiviljci in garderoberji redno zaposleni v gledališčih, sodobni produkcijski modeli vsaj posredno vplivajo tudi na njihovo delo. Postfordističnemu načinu dela, za katerega je značilna nestalnost, simultanost, negotovost, mobilnost, fleksibilnost in tako naprej, so podvrženi preko praks, ki jih v njihovo okolje vpeljujejo umetniki oziroma gledališko vodstvo. Garderoberji imajo tako, denimo, specifičen delovni čas: pogosto delajo pozno v noč, zaradi gostovanj pa je veliko tudi službenih odsotnosti. Postfordistični načini ekonomske produkcije se kažejo tudi v že prej omenjenem outsourcingu in hiperprodukciji. Zaradi vse večjega števila predstav je vse manj časa za njihovo produkcijo, posledično pa imajo zaposleni v delavnicah manj časa tudi za konstrukcijo in dodelavo kostumov. Poleg tega se čedalje pogosteje skuša zniževati stroške dela, kar se med drugim pozna tudi pri nakupovanju kostumografskih materialov. Na to opozarja Andreja Kovač.
Brez šiviljcev, krojačev in garderoberjev lahko torej naravni materiali in kostumi, narejeni iz njih, razpadejo, z njimi vred pa lahko, metaforično rečeno, razpade tudi predstava sama. Za produkcijo so ti delavci, čeravno v glavnem docela spregledani, torej ključnega pomena. Toda težava je že v sami percepciji gledališkega dela: zvečine smo namreč še vedno pozorni le na končni produkt, ne pa tudi na proces in delo, ki sta za ta produkt potrebna. Na to v pogovoru večkrat opozori tudi Mateja Fajt.
Dihotomija med javnim diskurzom in dejanskostjo, o kateri govori Fajt, priča o hipokriziji gledališkega prostora. Simbolna vrednost poklicev in njihova posledična legitimiteta za skupinsko ustvarjanje se vzpostavljata na podlagi hierarhije ustvarjalnega in tehnično-administrativnega dela, ki bazira na finančni komponenti. A kot smo videli v tokratni oddaji, je vrednotenje arbitrarno in nikakor nujno ne odseva utelešenega znanja in ustvarjalnosti, ki ju poklic zahteva. In ne le, da so ta dela spregledana na sistemski ravni, izključenost iz skupnega procesa, o kateri govori Fajt, nam razkriva inherentno in omniprezentno hierarhičnost našega gledališča. Glede na danes slišano pa postfordistična proizvodnja, ki je prodrla v gledališče, ne vodi v tako javno opevano skupinskost, ampak kvečjemu polzimo nazaj v delitev na ene (sodelavce) in druge (izvajalce).
Oddajo so pripravili Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.
Dodaj komentar
Komentiraj