Teritorij lutk

Teritorij lutk

Oddaja
9. 10. 2017 - 20:30

Teritorij lutk

Marionete, mimične lutke, ročne, javanke, Siciljanke ali lutke na žicah …  vstopamo na teritorij lutk. Današnji Teritorij teatra posvečamo lutkarstvu z željo pokazati kompleksnost in stanje slovenskega lutkovnega gledališča, ki se pogosto poenostavlja kot specifična oblika otroškega gledališča.

Sodobne lutkovne prakse in možnosti pristopov kažejo, da definicija lutkarstva obsega veliko več kot le tradicionalno marionetno gledališče Žogice nogice, Zvezdice zaspanke ali Sapramiške. Lahko govorimo o gledališču animiranih form, saj pogosto ne gre več le za animacijo lutke kot scenskega objekta, ampak tudi za animacijo prostora, predmeta, zvoka in svetlobe. Lutka se torej razvija in sledi razvoju sodobnih medijev in materialom, prav tako pa se začenja povezovati s plesnim in dramskim teatrom.

Zala Dobovšek je kot dramaturginja in soavtorica sodelovala pri predstavi Nekje drugje, ki je na mednarodnem lutkovnem festivalu PIF septembra prejela posebno nagrado za uspešno kombinacijo lutkarskega načina razmišljanja in uporabe sodobne tehnologije. Povedala nam je nekaj več o sodobnem povezovanju lutk:

Izjava

Za to raznovrstno obliko umetnosti je bistvena manipulacija neživih objektov: v temelju je oživljanje objekta, kreiranje lutkovne iluzije. Z določeno režisersko, dramaturško, likovno, animacijsko spretnostjo se združuje naturalistično in abstraktno oziroma mrtvo snov in živo. Lutkovna umetnost tako  kot podlaga za premišljevanje razmerij med človeškim in predmetnim, živim in neživim služi ne le preko oživljanja lutke v tradicionalnem pomenu, ko je animator skrit za paravanom, temveč tudi v odnosu med animatorjem in lutko, kadar lutkar vstopa v vidno polje občinstva. Več o možnostih takega eksperimentiranja pove Dobovšek:

Izjava

Prav tako kot poenostavljanje, nerazumevanje lutke, lutkovno gledališče že od samih začetkov lutkarskega ustvarjanja v Sloveniji spremlja tudi slabšalni in manjšinski status. Velik del razvoja lahko pripišemo Milanu Klemenčiču, ki je postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču. Začel je v svojem domu, kjer je postavil Malo marionetno gledališče in leta 1910 v zasebnem krogu uprizoril Mrtveca v rdečem plašču. Vsestranski lutkovni umetnik je opravljal vloge animatorja, režiserja, osvetljevalca, inscenatorja, ustvarjalca lutk in prevajalca dram. Zavzemal in boril se je za ustanovitev marionetnega gledališča.

Klemenčič je pomemben zato, ker je vztrajno izpostavljal lutkovno umetnost kot bistveni del narodne kulture in dokazoval, da gre pri lutkovnem gledališču za resno umetnostno panogo. Institucije se namreč za lutke niso menile in tako so prvi ustanovitvi marionetnega gledališča sledile razne težave. Zagotovljeni prostori so bili za lutkovno gledališče neprimerni, obenem pa je primanjkovalo sredstev, igralcev, piscev, prevajalcev itd. Temu je sledil politični izraz lutkovne umetnosti: protestni shod marionet 20. marca 1921, na katerem so lutke, na čelu katerih je bil Gašperček, osrednja figura slovenskega lutkarstva, protestirale proti nemogočim razmeram.

Lutkovno gledališče so zaznamovale začasne prekinitve delovanja, pomanjkanje finančnih sredstev in s tem povezano sistemsko nerazumevanje in degradacija. Marionetno gledališče je bilo v zavesti prebivalcev izenačeno z gledališčem za otroke in obravnavano kot robna oblika umetnosti. Ob Klemenčiču so se z omenjeni problemi nato soočali tudi Sokolsko, partizansko lutkovno gledališče in drugi, ki so vpeljali specifičen stil v slovenski zgodovinski razvoj lutkovne umetnosti. Tako se postavlja vprašanje, kakšni so pogoji za ustvarjanje danes in ali se pojavljajo sorodne težave? Silvan Omerzu, režiser, slikar in lutkovni umetnik, znan po svojem specifičnem stilu lutk v mediju lesa, nam je povedal nekaj več o stanju lutkovnih gledališč.

Izjava

Kako pa je s statusom lutkovnega ustvarjalca?

Izjava

Pogoji ustvarjanja vplivajo tudi na programski razvoj slovenskega lutkarskega ustvarjanja. V mesecu septembru smo se v Mariboru udeležili 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, ki ga organizirata Ustanova lutkovnih ustvarjalcev in Lutkovno gledališče Maribor. Po izboru selektorice Olge Vujović smo si v tekmovalnem programu ogledali 9 predstav, ki predstavljajo najboljše slovenske lutkovne predstave preteklih dveh sezon.

Žirija v sestavi Morane Dolenc, Nike Leskovšek in Tina Grabnarja ob zaključku povzame glavne probleme, citiramo: »Vredno bi bilo premisliti o vlogi Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v širšem kulturnem prostoru. Je to festival, ki pogumno predstavlja nove prakse slovenskega lutkarstva? Je to festival, ki poskuša definirati in razumeti klasično lutkovno tradicijo? Je festival namenjen analitični refleksiji preteklih dveh sezon? In mora res bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije vse bolj postajati poligon dokazovanja moči? Ali pa je namenjen izmenjavanju izkušenj, novim spoznanjem, druženju in proslavljanju lutkovne umetnosti.«

Kar zaznavamo preko tekmovalnega programa, je torej usmeritev oziroma večja podpora bienala bolj »varnim«, estetko-prijetnim ter delujočim projektom. Obenem pa zapostavljanje novih, eksperimentalnih oblik in sodobnega razvoja lutkovne umetnosti oziroma izraz lutkovnega gledališča v svoji potencialnosti. Tudi Olga Vujović priznava, da je za tekmovalni program izbrala bolj tradicionalne predstave, a kot razlog za tovrstno izbiro navaja, da naj bi bile te boljše od tistih, ki so sledile nekim inovacijam. Prostor za slednje je bil le v spremljevalnem programu.

Prav tako so bile v tekmovalnem programu nesorazmerno razporejene produkcije institucij in neodvisnih gledališč: produkcije velikih hiš, kot sta Lutkovno gledališče Maribor in Lutkovno gledališče Ljubljana, so prednjačile, program neodvisnih gledališč pa je sestavljal le tretjino programa. Eksperimentalne forme in neinstitucionalni ustvarjalci so si tako delili obroben položaj. Vprašanje, ki se poraja, je torej, ali razlog za tak položaj izhaja iz kvalitativne vrednosti tovrstnih produkcij ali pa se bolj klasičnim lutkovnim praksam daje prednost? Kako je s sodobnimi pristopi izven bienala, smo povprašali Zalo Dobovšek:

Izjava

Selektorica Olga Vujović pravi, da je slovensko lutkarstvo na izredno visokem nivoju ter v njem prevladujejo kvalitetni lutkarski ustvarjalci, kar se odraža na programu bienala. Če odmislimo težnjo po nečem bolj inovativnem in eksperimentalnem, so nekatere predstave pokazale odlične prvine, ki so bile prepoznane tudi z nagradami. Miha Bezeljak in Maja Kunšič sta jo prejela za animacijo in igro. Nagrajena je bila likovna podoba Donne Wilson, grand prix pa je odnesla predstava Medved in mali, v kateri prevladuje posebno stkana in prijetna likovna estetika, ki spremlja razpiranje aktualnih vprašanj o sobivanju in sprejemanju drugih. Nagrada za najboljšo režijo je pripadla Marku Bulcu, režiserju predstave Kaj pa če…?, ki nasproti hiper-materialistični družbi in akumuliranju igrač za otroke postavi materialni minimalizem in poigravanje z domišljijo, ki ima (režijsko) sposobnost zapolnjevanja praznega prostora. Posebno nagrado za lutkovni pristop in domišljeno likovno podobo je prejel Andrej Štular, ki se v Bežimo, svet se podira! poigrava z odpadnimi predmeti, ki v skupni postavitvi sestavljajo lutke. Štular, kot obrazloži žirija, s predstavo: »jasno pokaže, da je razmišljanje o lutkovnih pristopih nujno. Še več, dokazuje, da je lutkar lahko vsestranski in celostni umetnik«.

Bienale torej odraža, da imamo kvalitetno lutkovno produkcijo za otroke, ki si je publika želi. O tem priča tudi obiskanost Lutkovnega gledališča Ljubljana, v katerem so predstave pogosto razprodane. V sezoni 2017/2018 pripravljajo 12 novih predstav, v Lutkovnem gledališču Maribor pa 7, pri čemer ne gre pozabiti tudi na ponudbo neodvisnih gledališč. Število premier lutkovnih predstav je tako primerljivo s številom premier dramskih gledališč v Ljubljani. Drama jih v tej sezoni na primer pripravlja 12, MGL 11, Mladinsko 8. Lutkovna produkcija je torej kljub prej omenjenim težavam in nedvomno tudi zaradi produkcije večjega števila predstav, ki so že tradicionalno uspešne in so torej varne, v polnem zagonu.

A navedeni uspešni kazalniki veljajo predvsem za predstave za otroke. Lutk za odrasle je izredno malo, za obstoječe predstave pa je značilno, da je številno ponovitev nizko. Tako so marginalen položaj lutke za odrasle zavzele tudi na bienalu, v tekmovalni program namreč ni bila uvrščena nobena neposredna lutkovna predstava za odrasle. Besedo neposredno omenjamo zato, ker naj bi bila dobra lutkovna predstava  »učinkovita« tako za mlajše kot starejše občinstvo. A nazaj k bienalu: v spremljevalnem programu sta se le Viktorija 2.0 in Peter Kušter ponašala s starostno omejitvijo 16+ in 11+. Omenjeni predstavi sta hkrati presegali meje tradicionalne lutkarske forme in širili lutkarske dimenzije s preigravanjem dramskega, tehnološkega, performativnega in lutkovnega. Predstav, specifično namenjenih le odraslemu občinstvu, pa ni bilo.

Silvan Omerzu, ki je svet lutkovnih predstave za odrasle odpiral s predstavami, kot so Prepovedane ljubezni, Kleist, Hiša Marije Pomočnice in Stolp, na podlagi neposrednih izkušenj komentira stanje lutk za odrasle:

Izjava

Raznovrstnost in odpiranje referenčnega prostora lutke, z drugimi besedami, kaj lutka lahko je in kako kvalitetna je lahko lutkovna produkcija za odrasle, je mogoče zaznati preko mednarodne produkcije, ki jo v slovenski prostor prinaša festival Lutke v LGL. V njem se je mogoče seznaniti z (mednarodno) drznostjo v raziskovanju lutkovnega medija in možnostmi njegovega izraza. Dobovšek pove več o razsežnostih lutk za odrasle:

Izjava

Na lutkovni ustvarjalni razvoj v Sloveniji vplivajo tudi možnosti izobraževanja, ki se v zadnjem času izboljšujejo. Ločenega izobraževanja za lutkarje nimamo, a zadnjih nekaj let obstajajo možnosti za profesionalno učenje lutkovnega gledališča. Glavna od teh je na AGRFT, kjer študenti igre in režije v stik z lutkovnim gledališčem pridejo v tretjem in v obliki izbirnega predmeta tudi v četrtem letniku. Igralci pa se za igro z lutko lahko specializirajo v okviru podiplomskega študija. Martina Maurič Lazar, animatorka, ki na AGRFT tudi poučuje, pove nekaj o stanju izobraževalnega programa:

Izjava

Eden izmed pomembnejših centrov v tujini, kjer so se in se še izobražujejo slovenski lutkarji, med njimi na primer Matija Solce, Martina Maurič Lazar, Silvan Omerzu, je katedra za alternativno in lutkovno gledališče na Akademiji za gledališče DAMU v Pragi.

Izjava

Katera pa so specifična znanja, ki jih lutkar obvladuje, nam z vidika lutkovne ustvarjalke pojasni Maurič Lazar:

Izjava

Z mislijo na temo odprtosti razumevanja lutkovnega gledališča smo prišli do konca malega uvoda v lutkarstvo. Pokazali smo, da se nekatere težave, ki so pestile začetke lutkovnega gledališča v Sloveniji, in z njimi povezani stereotipi pojavljajo tudi danes. Kljub temu da v pogovoru Omerzu omeni, da se glede na preteklo stanje lutkarstvo izboljšuje, pa je nezanimanje odraslih za lutkovno umetnost še vedno prisotno in s tem prav gotovo tudi manjvreden odnos do lutk. Tako neformalno status lutkovnega gledališča kot resne umetniške panoge še ni povsem dosežen. Stanje lutkarstva na Slovenskem ni neugodno - prevladujejo kvalitetne vsebine s kakovostnimi ustvarjalci, eksperimenti se razvijajo, a obstajajo v manjšini. Možnosti raznovrstnih projektov se odpira, kot se odpira lutkovna izobrazba.

Za nadaljnjo obravnavo teoretskih in kognitivnih razsežnosti lutk pa bi potrebovali posebno oddajo in tako smo se danes posvetili bolj splošnim temam, ki so jedrne za dojemanje lutkovne umetnosti. Umetnosti, ki je ob svojem potencialu in kvaliteti lahko izvedbeno zelo zahtevna in obenem skozi oči odraslega občinstva zelo kompleksna in zanimiva.

Na teritoriju lutk se je potepala Tjaša.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.