ŽENSKE SO Z MARSA, MOŠKI Z VENERE
Pozdravljeni v marčevski oddaji Teritorij teatra! V današnji epizodi bomo nadaljevali z drugo v ciklusu treh oddaj, v katerih z različnimi sogovornicami in sogovorniki razmišljamo o najbolj problematičnih in premalo ali sploh nereflektiranih ideoloških temah in vzorcih, skozi katere danes »živimo« in opisujemo svojo realnost. Posebej nas zanima, kakšno pozicijo sodobne gledališke prakse zavzemajo do teh ideologij. Kdaj jih gledališče zgolj spontano in nevede reproducira, reprezentira, ponavlja in s tem tudi utrjuje ter kdaj, pa tudi na kakšne načine te teme kritično naslavlja, razpira in problematizira njihovo ideološko naravo.
Od rasizma nadaljujemo z vprašanji seksizma, in sicer skozi dekodiranje pozicije ženske v sodobnih uprizoritvenih umetnostih, saj podobne mehanizme nestrpnosti in neenakopravnosti vidimo tudi v odnosu do žensk. Kljub ogromnemu številu marčevskih dogodkov, ki obeležujejo tako ženske teme kot družbene funkcije žensk, nedavni medijski val razkritja vseobsežnosti nasilja opominja na dejstvo, da je situacija še zmeraj izjemno resna. Pomembno nam je, da se ta vprašanja prične pogumno odpirati in izpostavljati premisleku, saj verjamemo, da je to pomemben korak k spremembi. Skozi očišče teoretskih razmislekov je z nami oddajo razprla teatrologinja Maja Šorli.
Seksizem in problematičen odnos do žensk se lahko pojavljata na različnih nivojih gledališča, denimo v tistih žanrih, ki nekritično preigravajo stereotipe in tipizacije. V komedijah in stand upu stereotipi brez globljega konceptualnega razmisleka ostanejo zgolj na ravni reproduciranja patriarhalnih in seksističnih vzorcev, redko pa dobijo subverzivni podton, ki bi služil kot sredstvo v borbi. Skozi vprašanje stereotipov in tipizacije v dramatiki in slovenskih uprizoritvenih umetnostih smo tematiko pozicije žensk problemsko razprli z vidika ustvarjalk in ustvarjalcev: igralca Žana Koprivnika, igralke Nike Rozman in režiserke ter direktorice zavoda Melara, Nine Ramšak.
Nika Rozman ob tem opaža, da je neenakost spolov prisotna tudi že na mikroravni, kot je denimo izbira kostuma ali maske.
Ideologija je najbolj trdovratna in najbolj prisotna v situacijah, o katerih zaradi njihove domnevne samoumevnosti sploh ne razmišljamo in jih problemsko ne razpiramo. Zato je nujno kritično premišljevanje konteksta, v katerega so takšne situacije umeščene. Podobno velja tudi za goloto na odru, o kateri govorijo Nina Ramšak, Nika Rozman in igralka Damjana Černe.
Nika Rozman prav zato poudarja, kako ključno je, da se odločitvam, s katerimi se ne strinjaš ali jih šteješ za neprimerne, upreš.
A priložnost in zmožnost za upor sta prepojeni z neenakostjo, saj je reči »ne« privilegij, ki je pogojen tako s starostjo igralk kot tudi z njihovim ekonomskim položajem. V vsakem primeru pa je pri temah, ki jih gledališče odpira, in pri uprizoritvenih odločitvah, ki jih sprejema, pomemben prav kontekst, v katerega oboje postavlja. Prav zato Nina Ramšak poudarja, da ni dovolj, kadar gledališka predstava samo odpre teme ženskosti. Bistveno pomembneje je, na kakšen način do njih sploh pristopa, pri čemer Ramšak opaža, da se predstave teh tem pogosto še vedno lotevajo s tipično moškim pogledom.
O svojih izkušnjah pri nastajanju predstav To jabolko, zlato in Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj pripovedujeta Nika Rozman in Damjana Černe.
Damjano Černe je pred leti navdušila postavitev Treh sester japonskega režiserja Tadashija Suzukija, ki se mu je z odrekanjem nekaterim konvencionalnim potezam pri uprizarjanju Čehova uspelo izogniti ustaljenim klišejem.
Tudi Žan Koprivnik, ki je na odru že nekajkrat igral ženske vloge, pridodaja, da bi morale biti vsake odločitve te vrste dobro premišljene in kontekstualizirane.
Nina Ramšak poudarja, da bi morala partikularno ženska vprašanja odpirati univerzalnejše probleme ne le v gledališkem uprizarjanju, temveč tudi v dramskem pisanju.
V zadnjem delu oddaje smo s svojimi sogovornicami in sogovorniki vprašanje odnosa in dinamike dela med obema spoloma odprli še v kontekstu gledaliških vaj in gledaliških institucij. Tako Nina Ramšak kot Nika Rozman se strinjata, da obstajajo različni principi dela, ki jih lahko tisti na poziciji moči privzemajo ne glede na spol.
Gledališče ne le odpira in ustvarja, temveč, zelo preprosto, tudi je javni prostor. Prav zato se gledališče neke družbe od nje težko prav zelo razlikuje. S svojo zadnjo mislijo temu pritrjuje tudi Žan Koprivnik.
Oddajo so pripravili Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.
Dodaj komentar
Komentiraj