Žirija ne bo podelila nagrade za najboljšo uprizoritev
Lepo pozdravljeni v novi epizodi oddaje Teritorij teatra. V kontekstu aktualno izvedenih Dnevov komedije, Tedna slovenske drame in približajočega se Festivala Borštnikovo srečanje se v današnji oddaji posvečamo delu selektorjev in članov žirij. Javnost namreč pozornost praviloma posveča le vsakokratnemu izboru, ki ga opravijo selektorji in žiranti, le redko pa se reflektira njihovo delo samo in kontekst, v katerem ga opravljajo. Prav zato si z današnjim gostom in gostjami želimo razpreti vprašanja pozicije opravljanja tovrstnih funkcij, premisliti, kakšne kriterije in merila se pri tem delu zasleduje, s kakšnimi dilemami in problemi se selektorji in žiranti spopadajo, pa tudi v kakšnih razmerah in pogojih delujejo. Zato se nam bodo nocoj pridružili nekdanji selektorji tekmovalnih programov in žiranti omenjenih festivalov, Zala Dobovšek, Primož Jesenko, Alja Predan in Tea Rogelj.
Čeprav smo se v dosedanjih epizodah oddaje ukvarjali s poklici, ki so v odnosu do vzporednih umetniških poklicev zvečine spregledani ali nevideni, se tokrat posvečamo delu, ki se na prvi pogled zdi eno vidnejših znotraj uprizoritvenih umetnosti. Rezultati dela, ki ga opravijo selektorji in člani različnih žirij, torej odločitve, ki jih sprejmejo glede uvrstitev predstav na tekmovalne programe festivalov in glede izbora prejemnikov nagrad, so namreč tako medijsko kot strokovno zmeraj izjemno izpostavljene. Tako se skorajda ob vsaki selekciji predstav, nominirancev in podelitvi nagrad sproži – mestoma tudi zelo kritična – javna diskusija o ustreznosti izbora in opravljenega dela. Pri tem se navadno pričakuje, da bo to delo opravljeno v skladu z načeli objektivnosti. A to je vedno tudi boj z mlini na veter, saj je danes kristalno jasno, da je objektivnost konstrukt, pogosto zgrajen na temeljih izredno subjektivnih prepričanj o tem, kaj je dobro, kvalitetno in relevantno.
Tako selektorsko kot žirantsko delo je do neke mere sicer mogoče objektivizirati skozi strokovno znanje, zaradi česar se od selektorjev in članov žirij navsezadnje pričakuje strokovno usposobljenost, odprtost za različne umetniške prakse in pristope, pa tudi celostno seznanjenost z domačo in tujo gledališko produkcijo. Toda naj bo proces odločanja še tako objektiviziran, odločitve na koncu vedno vsaj deloma uravnavajo tudi prepričanja, pogojena z različnimi osebnimi ideologijami in pogledi na svet. S tem se strinja tudi Primož Jesenko.
Jesenko to ponazarja na svojem primeru.
Jesenko sicer pravi, da je selekcija lahko bolj sumarična, vsevključujoča in kot taka torej predstavlja reprezentativen pregled tekoče produkcije, toda po njegovem prepričanju se selektor in selektorstvo zgodi šele takrat, ko je delo opravljeno na avtorski način. S tem se strinja tudi Alja Predan.
Zala Dobovšek prav zato meni, da bi morali selektorji in člani žirij pred začetkom svojega dela razčistiti, upoštevati in ozavestiti svoje preference. Res je, da je vsaka odločitev selektorja ali žirije osnovana na podlagi strokovnih kriterijev, toda že samo to, katere kriterije se pri tem upošteva kot odločujoče, je stvar subjektivne presoje. S tem se strinjata tako Zala Dobovšek kot Tea Rogelj.
Primož Jesenko pa poudarja tudi pomembnost spremljanja mednarodnega konteksta.
Vprašanje torej je, zakaj selektorsko delo le redko opredelimo kot avtorsko in umetniško delo. Zakaj mu vztrajno poskušamo vsiljevati kriterije tako imenovane objektivnosti ali reprezentativnosti? Alja Predan izvor težave locira kot del večjih ostalin prejšnjega sistema, ki jih tako kulturna politika kot umetniška srenja še nista uspeli transformirati.
Alja Predan zato meni, da bi se morali gledališki festivali pri nas profesionalizirati. Poleg tega, da bi namesto selektorjev to delo opravljali umetniški direktorji, bi to pomenilo tudi, da bi festivali postali samostojni in neodvisni. Temu zdaj ni tako, saj so vsi trije največji in institucionalizirani gledališki festivali pri nas vezani na gledališke institucije – Dnevi komedije na celjsko, Teden slovenske drame na kranjsko, Borštnikovo srečanje pa na mariborsko gledališče. To lahko vpliva tudi na delo selektorjev in članov žirije.
Pritisk javnosti je prav gotovo ena od okoliščin, s katero se mora pri svojem delu soočiti in spopasti vsakokratni selektor. Tega se še iz časa svoje selekcije spominja tudi Zala Dobovšek.
Kot pripoveduje Alja Predan, se zaradi pritiska in pričakovanj javnosti od selektorjev in članov žirije pričakuje, da so diskretni ljudje, da se za časa opravljanja svoje funkcije po predstavah hitro umikajo iz gledališč in da se torej za tisto obdobje manj družijo s svojimi gledališkimi kolegi. Podobno tudi Dobovšek poudarja, da je pomembno vzpostavljati mejo in ostajati načelen.
Toda pri tem ne gre le za to, da se selektorji izvzamejo iz socialnega življenja, pač pa tudi, da v času opravljanja te funkcije »zamrznejo« svoje siceršnje delo. Tako se morajo, recimo, kritiki za ta čas odpovedati kritiški dejavnosti, podobno pa velja tudi za ljudi, ki so tesno povezani z gledališkim uprizarjanjem, denimo za igralce ali režiserje. Tudi zaradi tega je njihova zastopanost med selektorji in člani žirij praviloma manjša.
Kljub pritiskom, ki se vršijo od zunaj, Tea Rogelj meni, da si največji pritisk ponavadi ustvari kar selektor oziroma žirant sám.
Vendar se zdi, da je to le ena od številnih dilem, s katerimi se selektorji in žiranti srečujejo pri svojem delu. Tako Rogelj kot Dobovšek opisujeta številne pomisleke in zagate, na katere sta naleteli v času opravljanja teh funkcij in ki sta jih hočeš nočeš morali razrešiti.
Zdi se, da je te dileme še bistveno težje razreševati pri žirantskem delu, saj je v žirijah v odločanje vključeno večje število ljudi, s tem pa se pojavi tudi več različnih pogledov in mnenj. Prav zato je pomembno, da je število članov žirije liho, saj v nasprotnem primeru hitro pride do tega, da se mnenja razdelijo na pol in mora zato odločiti glas predsednika žirije. Poleg tega Tea Rogelj poudarja, da je bolje, kadar je v žiriji vsaj pet ljudi, saj če jih je premalo, lahko mnenje enega člana hitro prevlada nad ostalimi. Po drugi strani pa Zala Dobovšek opozarja, da lahko, kadar je v žiriji zbrano večje število ljudi, hitro pride tudi do medsebojnega konflikta.
Delo žirij in selektorjev se torej kljub svoji medijski izpostavljenosti zdi nereflektirano in premalo premišljeno skozi različne oblike vrednotenja tega dela ter skozi osnovne principe izbora ljudi, ki tovrstno funkcijo opravljajo. To delo predvideva ogromno mero odgovornosti, ki lahko v svojih odločitvah nosi velike posledice, tako širše na ravni celotne uprizoritvene scene kot na ravni posameznih ustvarjalcev, predvsem tistih, ki delujejo na neodvisni sceni. Umeščenost v tekmovalne programe ustvarjalcem omogoča večjo prepoznavnost, hkrati pa krepi njihovo referenčno polje pri kriterijih na občinskih in državnih razpisih. Po drugi strani pa lahko podeljevanje nagrad pomeni tudi afirmacijo določenega ustvarjalca, stališča, tipa gledališča ali principa dela, in hkrati predstavlja pomembno gesto. Kadar žirija, denimo, ne podeli glavne nagrade ali pa, nasprotno, kadar večino nagrad podeli le enemu ustvarjalcu oziroma predstavi, je to seveda pomembno sporočilo celotni uprizoritveni sceni. Toda po drugi strani se zdi, da se z delom, ki ga žirija in selektorji opravijo, sporočilo posreduje vsakokrat, ne le v takšnih izjemnih primerih. Navsezadnje je morda prav to tisto, zaradi česar je to delo na koncu vendarle avtorsko, subjektivno in v nasprotju z domnevnimi načeli objektivnosti.
Vsakič znova pod lupo postavljen izbor posameznega selektorja ali žirije pa vztrajno in spretno preusmerja pozornost z nekega drugega vprašanja, v katerega je veliko nevarneje dregniti. Samoumeven obstoj in potek festivalov z njihovo tekmovalno naravo asimetrično koristi predvsem gledališčnikom javnega sektorja, ko jim z nagradami prinaša možnost napredovanja, medtem ko je za neodvisno sceno (v današnjih političnih razmerah) veliko manj oprijemljiv. In, če smo tekom današnje oddaje že večkrat izpostavili avtorsko in subjektivno naravo gledanja, potem je morda trenutek, da premislimo, zakaj smo ves čas v tekmi za »najboljše« in komu je to v interesu. Uprizoritvene umetnosti konec koncev le niso šport, da bi lahko to numerično izmerili.
Oddajo so pripravili Varja Hrvatin, Maša Radi Buh in Jakob Ribič.
Dodaj komentar
Komentiraj