V tokratni, novi oddaji z naslovom Tipologije prostora, ki je naslednica oddaje Misliti arhitekturo, se posvečamo zaprtim prostorom. Naj sprva povemo nekaj o oddaji Tipologije prostora: raziskujemo pojavitve v prostoru, ki nakazujejo določeno družbeno problematiko. Slednjo se trudimo vpeti čim širše in vanjo zabresti z več vpadnih kotov, a s tem tudi ne iščemo odgovora, vsaj tokrat ne, temveč le razpiramo določeno tematiko. 

Osnovna premisa in izhodiščna točka oddaje je nedeljivost prostora, dojemanje krajíne kot kontinuirane entitete, ki s svojimi partikularnostmi predstavlja nedeljivo eno. Ta želja po mišljenju homogenosti prostora izhaja med drugim iz Buckminstrove projekcije Sveta na globus Dymaxion, na katerem so, ko je globus razložen v 2D zemljevid, kontinenti in oceani razporejeni tako, da tvorijo en sam neprekinjen konglomerat kopnega in morja. Poleg tega je pogled s satelita pokazal naravne procese na Zemlji kot globalno povezane in omogočil opazovanje daljnosežnih vplivov človeka na okolje. Zaprti prostori, torej zapori, varovani oddelki, vsi nedostopni in izključujoči, ograjeni prostori, in nenazadnje tudi države, delujejo kot prekinitve tega neprekinjenega toka krajine, kot tudi našega dojemanja prostora. Nasprotje prostora kot skupne dobrine je lahko že samo prilaščanje in arbitrarno zavzemanje prostora - iz uporabniške ali oskrbniške vloge v lastniško logiko, pri čemer ne gre zamenjevati intimnega ali varnega prostora s privatnim in varovanim. Poskušamo se ukvarjati z niansami odprtega in zaprtega prostora, pri čemer ima vsak nivo odprtosti ali zaprtosti svoja pravila, povezana z značajem javnega, pol-javnega in zasebnega. 

Pri naslavljanju problema pomaga Foucault s svojo definicijo drugih, heterotopičnih prostorov, azilov ter zaporov. Foucault o prostoru razmišlja podobno kot o telesu: obstaja v obliki relacij položajev, nad njim se razgrinja mreža vednosti, navajamo iz predavanja O drugih prostorih, »ki ga omogoča determinirati ali formalizirati«. Heterotopije so prostori znotraj prostora, ki so povsem drugačni ter implicirajo ali nevtralizirajo protislovja družbenih relacij. Tipični primeri so prostori deviantnosti in krizne heterotopije - zapori, domovi za ostarele, bolnišnice; pa tudi vrtovi, muzeji, gledališča in pokopališča.

Čeprav nekateri trdijo, da prostor zunanjosti in notranjosti izginja, da prihaja do deteritorializacije in da zato Foucaulteva teorija o lokalizaciji heterotopij v današnjem času posebej zaradi virtualnega ne vzdrži več, pa se zdi ravno nasprotno - še bolj je relevantna. Lokacija je zaradi večjega števila naslovnikov in njihove premičnosti v prostoru postala pomnožena, kompleksnejša in preplastena. V smislu vednosti je ne-kraj, torej nepomemben prostor z neprepoznavnimi ali neizraženemi prostorskimi značilnostmi, popolnoma izginil - vse je lokacija. Še vedno pa obstajajo prostori, ki so popolnoma drugi, ločeni od odprtega prostora. Na naslednje vprašanje odgovarja Maja Potokar, univerzitetna diplomantka organizacijske informatike in varovanka Doma Nine Pokorn v Žalcu pri Celju, kjer je varovana že skoraj leto dni.

Kako dojemate prostor okrog sebe - je deprimirajoč, spodbujajoč, kako bi opisali atmosfero?

»Seveda, doma je doma, domačno opremljeno, tukaj pa se sicer trudijo s svetlimi barvami, A NISEM DOMA PO SVOJE. ATMOSFERA JE NADVLADA OSEBJA V VSEM PO PRAVILNIKIH. Atmosfero si sama ustvarjam zase z računalnikom, v sobi imam še stalno radio vključen, youtube, a drugi se slabše znajdejo večinoma.«

Arhitektura in ves zazankan, z mejo določen prostor deluje polnopomensko, je zaključen, do skrajnosti definiran prostor in kot tak nasproten odprtemu prostoru. Slednji je vsebinsko in pomensko podhranjen, nedefiniran prostor in četudi lokaliziran, lahko spregledan v upravljanju. Premica poteka iz ene skrajnosti v drugo - od najstrožje definiranega varovanega zapora ali drugega zaprtega oddelka, kjer je del družbe najbolj strogo organiziran - kot pravi Foulcault: »[za zaprtega] zapor nima ne zunanjosti ne vrzeli; ne preneha, razen tedaj, ko je njegova naloga povsem končana; na individua mora učinkovati nepretrgano, nenehna disciplina.” - in na drugi strani svoboda vsaj navidezno odprtega prostora, ki ponuja možnosti izbire in je podvržen slučajnostnim operacijam.

Foucault gre v svojem delu Nadzorovanje in kaznovanje. Nastanek zapora od točke umikanja kaznovanja z ulic, saj naj bi javno rabeljstvo zločin poveličevalo in spodbujalo. Kazen-spektakel se je umaknil administrativnemu obračunu, ki je postajal avtonomen od pravosodja. Naložena kazen ni bila več le kaznovanje, temveč tehnika izboljšave, zdravljenja in prevzgoje. Nekje v 18. stoletju telo počasi postaja nedotakljivo - kaznuje se kaznjenčevo dušo in ne več izključno zločina. S kaznovanjem in zapiranjem duše se zdravi tudi duševna bolezen, ki v času klasicizma začne nadomeščati norost. Po koncu gobavosti, ki se je je zahodni svet rešil s pomočjo segregacije obolelih v za to posvečene leprozorije, so še vedno ostale strukture - Foucault: »Gobavost se je umaknila, za njo pa so brez rabe ostala ta zavržena bivališča in vse to obredje, ki ni bilo namenjeno temu, da jo odpravi, temveč, da jo ohrani v posvečeni razdalji, da jo utrdi v tej inverziji poveličanja.« Te segregaciji namenjene stavbe so ostale in skozi več stoletij sprejemale nove od družbe ločene posameznike.

Gospa Potokar, kako se na varovanem oddelku počutite - kot da vam je kaznovano telo ali duša?

»Seveda, kaznovanje telesa in duše, ker nisem dejansko prizadeta, ampak se psihiatrom nekaj „dozdeva“, ne pa meni. Počutim se razvrednoteno, razosebljeno tukaj v sivini in obkrožena z večinoma depresivnimi sotrpini, ter iztrgana iz domačega okolja. Prisiljena sem v jemanje zdravil, ki so strupi dejansko. Dominira osebje, ki je glasno do vsakogar in jih moram ves čas prenašati, ko spet nekaj hočejo in nas uniformirajo z enakimi sobami, enakimi posteljninami, smo kot neko pasje zavetišče, skupinsko jemo, skupinsko se sprehajamo zunaj, „naša četica koraka“ le do šole in nazaj.« 

Ali arhitektura lahko zapira dušo? Problem odprtega in zaprtega prostora in odstranjevanja in zapiranja ljudi ter živali z ulic, pa tudi nečistih in nespodobnih družbenih opravil za zapahe, ograje, za visoke panoje, verjetno služi temu, da se z zaprtimi čisto po človeški plati ne bi zbližali, ugotovili družbenih nepravilnosti, ali pa celo, da ne bi prepoznali lastnega početja za krivično, ali pa da ne bi slučajno dobili ideje grdega v našem okolju. Princip zapiranja vedno označimo za varnost - za nas, ki smo zunaj, ali pa za zaprte osebe - bodisi pred njimi samimi ali pred nami, kot v primeru živalskih vrtov.

Ali red kot prisila organizacije ekscesa svobode, ki naj bi po mnenju nekaterih vodila v norost, pomaga? Torej vstajanje, zajtrk ob 7h, večerja ob 8h, omejeni telefonski klici, predvsem pa omejeno gibanje, ali vam vse to daje varnost? Ponovno odgovarja Potokar.

»Meni ne, lahko pa pomeni varnost dementnim ali drugače bolnim. Organizacija svobode je pa zame popolnoma nekaj drugega, npr. da si sama skuham svobodno in skromno, namesto organiziranega množičnega kosila z zrezkom, rajši sem doma ob prežganki, če pretiravam. Invalidnost je že v tem, da smo skopljenci, da nas bi morali streči, medtem ko mi gledamo v zrak cele dneve lahko po mili volji. Ne morem po Ljubljani se sprehajati, ne morem v gore, na smučanje, na obiske, nikamor!«

Pomembno je, da so nam ti ljudje v zaporih in varovanih domovih ter živali v zavetiščih in živalskih vrtovih vedno na voljo, ne glede na to, kdaj si poželimo njihove družbe. Tam čakajo kot v nekakšni vitrini in ko pridemo, če niso že hudo negibni, skočijo kot s fedrov iz škatlice, mahajo z repom in so nas nasploh veseli. Tako se počutimo zelo pomembne. Morda bi veljala tudi prepoved domačih ljubljenčkov in otrok za blaženje lastnih stisk. Hkrati pa je lahko nekje v ozadju prisoten občutek dolžnosti, da bi morali biti mi tisti, ki svojo babico obračamo na bok, ne pa neka neznana sestra. Vendar skrb za njeno telo ne pripada nam in tako nam je tudi prav - rajši služba kot babičina družba. Naša družba je namreč omejena na mladost, vitalnost, živahnost, nahajpanost - za ostarele mesta v družbi več ni. Mi smo light-weight, organsko-bombažni, vegansko-hemafroditski, sintetični minimalisti.

Politična ekonomija telesa se vzpostavlja preko uporabe telesa, njegove vrednosti, krotkosti, porazdelitve in podreditve; kot pravi Foucault, je politično investiranje telesa »zvezano z njegovo gospodarsko uporabo; v precejšnjem delu je telo obdano z oblastmi in gospodovalnimi razmerji prav kot produkcijska sila; zato pa se kot delovna sila lahko vzpostavi le, če je zajeto v sistem podrejanja; telo postane koristna sila šele tedaj, ko je produktivno in podjarmljeno«. Politična tehnologija telesa je skupek vednosti o telesu in obvladovanje njegovih sil - telo je vpeto v mrežo oblastno-vednostnih razmerij. Verjetno gre zato babica v dom za ostarele, otroci v šolo in starši v službo, arhitektura pomaga pri organizaciji teles v določena razmerja.

Maja Potokar, kaj je za vas dom? Katere dejavnosti najbolj pogrešate - ali so vezane na notranji ali zunanji prostor? 

»Dom je vsaj postelja in okoli mene domačno vzdušje s slikami, fotkami, glasbo in radiem po lastnem izboru, knjige, … od doma lahko grem kamorkoli ali v službo, kar bi tudi država morala poskrbeti, da ne bi bilo nikogar brez zaposlitve. Z delom moraš vračati dobrine, kot so OŠ, srednja šola, univerza, zdravstvo, pokojnine, parki, muzeji, knjižnice, vse to ne moreš samo izkoriščati, ampak z delom prispevati! Redno delovno zaposlitev pogrešam, Ljubljano, prijatelje, sosede, vse, kar je dom in delo ter družinske vezi, … POGREŠAM VSE DEJAVNOSTI IZ SVOBODE, NE TUKAJ. NE MOREM V GLEDALIŠČE, RAZEN KAKŠNE LOKALNE IGRICE, GRE ZA ODKLANJANJE INSTANT NADOMESTKOV, KER JIH NE MARAM IZVEN LASTNEGA DOMA. Šmarna gora, klavir, NUK, ljubljanske ulice, da si organiziram po moje življenje, poiščem službo itd.«

Če gremo nazaj od domov za ostarele in varovanih oddelkov, se vrnemo v šole. Arhitektura učilnice je lahko nasilna in »nehumana«, saj vzpostavlja neenakovreden odnos med učiteljem in učencem - kaj pomeni sedeti spredaj ali zadaj - kdo je poreden in kdo priden, četudi gre le za simbolne vrednosti. Šola se mora nujno zagabiti dovolj učencem, ki ne zmorejo pretrpeti nasilja avtoritet, da bi s šolanjem nadaljevali, zato da v družbi dobimo kanonfuter delavcev in delavk za tekočimi trakovi. Za koga je kazen sedeti spredaj in za koga to pomeni dobrikanje avtoriteti? Kaj pomeni postaviti se v vrsto po velikosti - razvrščanje, in višanje vrednosti višjih, vojaško postrojavanje pred začetkom telovadbe? Kaj pomeni ocena znanja določenega z učnim načrtom vodilnega kabineta in razvrščanje v kakovostne razrede? Foucault: »[Vojaški] tabor je diagram oblasti, ki deluje s pomočjo splošne preglednosti. Še dolgo bomo v urbanizmu, v zidavi delavskih mest, bolnišnic, azilov, zaporov, vzgajališč zmeraj znova našli ta zgled tabora ali vsaj načelo, na katerem temelji: prostorsko škatličenje hierarhiziranih nadziranj. Načelo inkastriniranja«, postavljanja v castrum. Tu naj bi se razvila cela problematika arhitekture, ki ne le da nadzira zunanjost, kot to počnejo z obzidji ali razkazujejo ekonomsko premoč, estetske boje, temveč tudi skrbi za notranji nadzor prostora z razčlembo, potrebno transparenco, da bi »bila operator pri preoblikovanju individuov: da bi učinkovala na tiste, ki jim daje zatočišče, omogočala oprijem na njihovem obnašanju, speljala do njih učinke oblasti, jih izročala spoznavanju, jih spreminjala. Zaradi kamnov lahko postanejo ljudje krotki in spoznavni.«

Foucault v svoji raziskavi pokaže, da v katoliških šolah 18. stoletja najboljši učenci dobijo poleg izobraževanja še naloge nadzorovanja drugih učencev, tako so »znotraj enega samega dispozitiva integrirane tri procedure: poučevanje v pravem pomenu besede, pridobivanje spoznanj s samim izvrševanjem pedagoške dejavnosti, naposled pa še recipročno in hierarhizirano opazovanje.” Kakor straženje študentskih hodnikov s strani študentov samih in tekmovanja v okraševanju za vzpodbujanje občutka pripadnosti. »Zaradi nadzorovalnih tehnik se “fizika” oblasti, njen oprijem na telesu dogaja po zakonih optike in mehanike, v skadu s celo vrsto prostorov, črt, zaslonov, snopov, stopenj, ne da bi se, vsaj načelno, zatekla k ekscesu, sili, nasilju. Ta oblast je na videz toliko manj “telesna”, kolikor bolj je učeno “fizična”.« Tako bi bil odgovor na vprašanje “Ali arhitektura lahko zapre dušo?” pritrdilen.

Lahko se tudi vprašamo, ali je namen sistemskih rešitev opresiven že od samega začetka ali pa se nam je takšno videnje razmahnilo šele v neki točki retrogradnega pomišljanja in kakšno vlogo ima pri vsem tem oblikovanje prostora. Torej, je bil prej norec ali norišnica, učenjak ali šola? Seveda sta bila prej norec in učenjak, ostareli in gobavec kot pa prostori segregacije. Otvoritvena poved raziskave, ki sta jo magistra menedžmenta izvedla (l. 2013) za državni zbor z naslovom Zaporski sistemi - primerjalni pregled, se glasi: »Zapiranje ljudi v zapore obstaja že toliko časa, kot obstaja človeška družba, toda šele v zadnjih tristo letih se je zaporna kazen uveljavila kot najmočnejši ukrep države proti delinkventom.« Problematičnost takšne trditve dokumenta na državni ravni govori o trivialnosti dojemanja medčloveških odnosov in prostorov, ki družbena razmerja urejajo. Z zapiranjem, v narekovajih “duše”, arhitektura pravzaprav izkazuje svojo shizofrenost. Za nastanek duševnih bolezni se poleg bioloških, socioloških in drugih dejavnikov v več študijah kot pogoj navaja življenje v urbanem okolju, slabe stanovanjske razmere in preseljevanje. Jan Golembiewski, raziskovalec polja arhitekture in psihologije, pravi, da »morda ni nobenega močnejšega socialnega segregatorja, kot so zidovi in vrata, iz katerih je grajeno okolje.«

Maja, kako se počutite v urbanem prostoru in kako v naravi?

»Tako kot vsak, 99 % ljudi se v naravi boljše počuti, če jih ne zebe ipd. Tudi svobodni ljudje so večinoma prostovoljno v hišnem priporu, ker se ne spravijo v naravo.«

Vendar pa tudi zunanji oziroma odprti prostor ne uide oblastniškim razmerjem in nadzoru, pravzaprav notranji in zunanji prostor v tem smislu konvergirata - zunanji prostor dobiva značaj zaprtosti arhitekture. Katastrsko in drugače je okolje urejeno, prehodi čez ceste so definirani, cvetlična korita so vrisana v zemljevid upravljanja in so naloga določenih služb - jasno, prostor mora biti urejen do te mere, da ne deluje, kot da bi bil nikogaršnji, saj ko bi bil, bi bil imeniten predmet preizpraševanja in samovoljnih posegov. Zatorej je prav vsak vrtiček nujno organizirati s strani oblastnika in se za obdelovanje 50 kvadratov zemlje prijaviti na razpis pod geslom celostne vizualne urejenosti.

Lahko trdimo, da pretirano urejen in načrtovan prostor posamezniku odvzema avtonomijo in moč odločanja ter sodelovanja z okoljem in ostalimi, ki se v prostoru nahajajo. Semafor, na primer, nam prepreči komunikacijo z drugimi ljudmi; tako se prižiga neodvisno od naše udeležbe, mi pa nemo strmimo v barvne svetlobe, obešene na drog, ki hkrati še zvočno utripajo, kot da gre za napovedano vojaško koreografijo prečkanja minskega polja. Vendarle gre za našo varnost, saj smo odgovornost za svoje življenje preložili na izvršitelja oblasti - ta pa nas s povratno zanko kaznovanja drži v odrekanju tudi tako banalni avtonomiji. Morda je prehitra vožnja z avtomobilom odgovor omejevanju ogrožanja lastnega življenja na vseh drugih točkah in pospeševanje avtomobila ostane edini adrenalinski užitek urbanega, morda pa še bolj podeželskega človeka.

Pogosto imajo srednjeveška mesta oziroma mesta in vasi, nastala brez arhitektovega imena, to lastnost organskosti, da se ravnajo po nenapisanem pravilu prepleta gradnje, nadgradnje, odpiranja, zapiranja, prepiha, zračenja, sence … Mestom novejšega nastanka je s tega vidika z organizirano gradnjo odvzeta plastičnost, haptičnost - pogosta kritika načrtovalskih poklicev je njihov pogled od zgoraj navzdol, ko v sploščene prostore naselijo neimenovana in fantazemska človeška trupelca, od katerih se vnaprej pričakuje, da se bodo vedla in premikala po prostoru in ga uporabljala, kot je predvideno. Kolikor je ta nadpozicija fantastična, pa smo vendar lahko do prostorskih načrtovalcev oprostljivi, saj so večinoma le ekstenzija naročnikov, ki uprostorja njihove zahteve, z zavedanjem, da je vsekakor šlo za zgodovinski trial and error in da sedanja generacija ni odgovorna za tisočletne poskuse organiziranja življenja večjih heterogenih skupin ljudi na enem mestu in dejansko zagotavljanje varnosti ter udobja.

Če bi bil cesar pameten, bi držal norca oziroma otroka vedno blizu, saj mu edini lahko pove, da je gol. Maja Potokar, se strinjate z vašo diagnozo, je zdravljenje sploh potrebno in kako bi bilo lahko bolj ustrezno?

»Pri meni gre za občasne razpoloženjske motnje, kar pripisujem strupom, kar sem dokazala že s testiranjem urina na drogo, le ne vem, od kod je prišlo thc in drugo vame. Zdravljenje je zame pravilno, da mi v primeru čudnega obnašanja pregledajo kri in urin, ter da se razstrupim in grem domov naslednji ali isti dan, odvisno od stopnje zastrupitve. Prvo desetletje 1985-1995 so me dosti hujše zastrupljali kot sedaj. Sedaj pa me psihiatrija brez simptomov zastrupitve iz političnih razlogov zatira, saj sem žvižgač, česar politika ne prenese. Z žvigaštvom sem prenehala, sem pa včeraj klicala v državni zbor, da nameravajo čez Glinščico samo en tir namesto 2 tirov izgraditi za milijardo. Nisem pa kot doslej poslala opominov v javnost. Sedaj bom rajši na manj naslovov opozarjala na katastrofalne napake, bolj mirno in fokusirano na prave naslove, če bo pomagalo.« 

Iz zaprtih prostorov smo preko Foucaulta prišli do linije, ki govori o statusu odprtosti ali zaprtosti prostora. Na eni strani premice je arhitektura, ki deluje najbolj zaprto in najbolj varovano, disciplinirano in urejeno, torej zapor, na drugi strani premice pa je prostor, ki je najbolj odprt, divji in neurejen, torej narava. Od zapora se pomaknemo k prostorom, ki zagotavljajo varnost - bolnišnicam, varovanim oddelkom in oddelkom s polodprtim značajem, kamor zapiramo bolne, dementne, duševne bolnike. V to skupino bi morda lahko umestili tudi heterotopično kitajsko karanteno zaradi korona virusa, ki je začasna zapora že sicer vprašljivega javnega prostora. Naslednja postaja zaprtega prostora so prostori dela, ki delujejo prisilno in nadzorovano, pogosto s štetjem ur in kartičnimi sistemi. Mehkejše prisile, kot smo ugotovili s Foucaultom, so šole in ustanove, ki nas navajajo na disciplinski sistem in učijo o kulturi. Sem bi umestili tudi vse ostale izobraževalne enote, knjižnice in prostore zabave. Tu nekje se arhitektura konča, na sredi premice stoji dom, ki kot tak ni arhitektura per se, temveč absolutno privaten, zaseben prostor intime in varnosti. Na drugi strani premice bi lahko začeli z zasebnim vrtom. Sem bi lahko prišteli tudi agrarna polja in narodne parke, ki so sicer narava, vendar zaradi svojega statusa delujejo privatno. Naslednji po odprtosti so prostori komunikacije, ki so sicer javni, a zaradi varnosti strogo določeni s pravili obnašanja. Torej ceste, pločniki. Dalje so še športna igrišča in parki ter urejeni gozdovi, prostori užitka in počitka ter prostega časa. Nazadnje narava, še najbolj prosta je tista, ki ne paše v državno mejo, torej odprto morje, da ne rečemo vesolje.