Walden II ali življenje v skupnosti

Oddaja
22. 2. 2021 - 20.00

***V mestu kot v gozdu vlada navidezen mir. Minilo je 34 noči, odkar je bagrova čeljust zmlela opeke enega od zadnjih neuokvirjenih prostorov. A v slučaju Roga je zaslediti tudi hecen absurd. Delujoč, svoboden prostor je bil zamenjan z idejo o prostoru z delno modularnimi in vsebine prostimi kotički.

In ravno to nam je dalo misliti: občina je svobodno voljo zamenjala z – režirano, kontrolirano »svobodo«. Ob vsem tem se postavi vprašanje, kakšna je vloga svobodne volje v konkretnih utopijah in distopijah. Kaj pa vloga kontrole? Utopije navadno zavrnemo kot nerealistične, utopični eksperimenti v realnem življenju pa ravno zaradi vprašanja svobodne volje hitro postanejo distopija. Malenkost smo popraskali pod površjem zgodovine, iščoč utopične eksperimente skupnega in drugačnega življenja – in naleteli smo na eno čudno zgodbo … Zgodba o vzgojnem prostoru na prostem. Zgodba o meji med utopijo in distopijo. 

[Berete] zgodbo v treh delih, ki bo kulminirala na dan žena, 8. marca. A najprej razložimo osnovna dejstva. Pred štirimi leti je radijski kolega Sinanović razgrnil Thoreaujevo delo Walden ali življenje v gozdu. V tem prispevku bomo nadaljevali z delom Walden II – ali življenje v skupnosti. 

Pomlad je, leto 1945. Hitler je mrtev. V neki hiši ob večerji poteka pogovor o tem, kaj naj bi mladi počeli po koncu vojne. Za mizo sedi tudi B. F. Skinner, ameriški behavioristični psiholog:

»Sramota je, da opustijo svobodnjaški duh in padejo v dolgočasno ameriško življenje – služba, poroka, stanovanje, izplačilo za avto.« Že poleti leta 1945 Skinner napiše utopični roman z naslovom Sonce je vendar jutranja zvezda, ki ga tri leta kasneje izda kot Walden II. Imejte v mislih: v teku sta hladna vojna in vstaja na otoku Jeju, Ghandi je pravkar umorjen, začenja se apartheid, ameriški predsednik Truman pa podpiše Marshallov načrt. Če je Skinner tik po vojni ob zamisli za knjigo k eksperimentiranju pozval mlade, ki »... bi morali raziskati nove načine življenja, kot so to počeli ljudje v skupnostih devetnajstega stoletja«, se v knjigi eno od vprašanj glasi »kaj v utopiji Walden II storiti v izogib ustvarjanju mase kompletno standardiziranih mladih«

Javni odziv na Walden II je bil sprva počasen. Sčasoma pa se je Skinner znašel v središču nevihtne polemike, ki je do danes komaj potihnila. Filozofi in psihologi so se podali v zadnjo tekmo dolgoletnega turnirja zagovornikov determinizma na eni in zagovornikov svobodne volje na drugi strani. Čeprav je bil Walden II napisan pred 73 leti, se okrog romana še vedno razpleta polemika, še posebej med utopisti. Tako navdušenci kot tudi skeptiki ga vlečejo po zobeh kot mojstrovino, ki najbolje predstavi možnosti uživljanja vedenjskega inženiringa. Obstaja pa tudi veliko kritik Waldna II, ki pod svojo lupo vzamejo široko paleto vprašanj in praks iz romana, a redkokatera od njih je feministična. Zato bomo povzeli feministično analizo Rite Wolpert: V romanu je osem glavnih likov. Vsi so heteroseksualni belci, od katerih jih šest obišče Walden II, majhno podeželsko homogeno skupnost belega srednjega razreda na Srednjem zahodu, ki naj bi bila utopična. Skinnerjev roman je sporen, ker njegovi liki zavračajo svobodno voljo, vključno z zavračanjem ideje, da človeško vedenje nadzoruje netelesna entiteta, na primer duh ali duša. Skinner zatrjuje, da sistematično spreminjanje okoljskih spremenljivk lahko ustvari sociokulturni sistem, ki se zelo približa utopiji ...

– Aah, to je torej nocoj naše glavno vprašanje?

– Tako je. Wolpert Skinnerju sicer priznava vizionarstvo, a ga epistemološko locira kot produkt njegovega časa, ki odraža androcentrično, evro-ameriško stališče. Podobno in natančnejšo nedoslednost v mišljenju svobode opisuje bell hooks, ko se loti brazilskega andragoga Paula Freireja:

»Nikoli ni bilo trenutka, ko se nisem vseeno zavedala ne samo seksizma jezika, ki ga uporablja, ampak predvsem njegovega načina, kako konstruira falocentrično paradigmo osvoboditve: svobodo vedno znova poveže z izkušnjo patriarhalne moškosti, kot da sta eno in isto. Zame je to venomer vir tesnobe, kajti predstavlja slepo pego v viziji moških, ki se štejejo za nekoga, ki naj bi imel globok vpogled. Pa vendar si nikoli ne želim, da bi kritika te slepe pege kogarkoli zasenčila … poudarjam sposobnost učenja iz spoznanj.«

Skinner je sicer trdil, da je leta 1945 napisal Walden II ravno zato, da bi se lotil vprašanj spola in razreda. V uvodu izdaje Walden II Revisited iz leta 1976 je zapisal: »Nezadovoljstva, zaradi katerih sem napisal Walden II, so bila osebna … Videl sem svojo ženo in njene prijateljice, ki so se borile, da bi se rešile pred neskončno domačnostjo. Zdrznile so se vsakič, ko so pošiljale prošnje za službo in ko so v tistih praznih mestih v življenjepisu vtipkavale ‘gospodinja’.« Kritike romana prav tako pogosto niso vključevale razprav o rasi ali spolnosti v skupnosti Walden II. Belskosti in heteroseksualnosti se ni prevpraševalo; razumljeni sta bili kot normativni. Tu se za nas postavlja vprašanje okolja in jezika, ki ustvarja okolje, ki mu želimo reči utopija. In zdaj sledi ključen argument, ki povzame do sedaj povedano in razkrije, zakaj je ta tema za nas pomembna: Soočeni smo s svetom, v katerem razni futurologi, arhitekti in mestni načrtovalci ustvarjajo dizajne življenja, prihodnosti, nekakšne utopične podobe čistih linij, svetlobe in kurirane vsebine, v katero se ljudje integrirajo, a žal je tudi ta zgodba najpogosteje zgodba o – asimilaciji. Vsekakor postane slišano največji problem, kadar se za tovrstno režirano življenjsko logiko skriva kakšna oblast – občinska, državna, rasna, patriarhalna. Vsekakor pa so določene skupnosti poskušale samoorganizirano in horizontalno na podoben način zasnovati neke sorte namerne skupnosti. Sektaška in hipi gibanja bomo pustili ob strani in poskusili ugotoviti, kaj se je zgodilo z namernim poskusom uresničitve vsakdanjega, a alternativnega načina življenja zunaj trenutnih običajnih družbenih norm, ki ga plete tehnologija: kombinacija grajenja okolja in vedenjskih tehnik. Arhitekturni determinizem – včasih imenovan tudi okoljski determinizem, čeprav ima ta drugi izraz širši pomen – je teorija, uporabljena v urbanizmu, sociologiji in okoljski psihologiji, ki trdi, da je zgrajeno okolje glavni ali celo edini dejavnik družbenega vedenja. Spomnimo se, da tehnologija ni nevtralna, in delo vedenjskega psihologa Frederica Skinnerja je eklatanten primer tega. V šestdesetih in sedemdesetih letih je na ducate skupin poskušalo ustvariti utopične skupnosti, ki so temeljile na idejah v romanu in na splošno na znanosti o vedênju. Preživeli so le redki, med katerimi je skupnost Twin Oaks v ruralni Virginii. To je kar ogromen korak glede na dejstvo, da je bil Skinner znan predvsem po treningu – golobov. Temu rečemo instrumentalno pogojevanje in socialna kontrola. Preprosto rečeno: če so kljunili žogico – so dobili hrano. ***Ne ne, vsakič, ko so jo kljunili, so dobili hrano – in na koncu – vsakič, ko so si zaželeli hrano – so kljunili žogico. Gre za kontrolo. 

A Skinner je raziskoval tudi sisteme kontrole ljudi preko njihovega okolja, ki naj bi spodbudilo ali zaviralo določena obnašanja. Logika behaviorizma je, da se ljudje naučimo obnašati, kot se – zaradi svojega okolja: socialnega in nesocialnega. Če se zatečemo k hiperboli, je Skinner postavil pod vprašaj sam koncept svobodne volje. Sam Skinner je bil povsem jasen glede svojih idej o tehnokratski vladavini: »Nadzor nad prebivalstvom kot celoto moramo prenesti na strokovnjake – policijo, duhovnike, učitelje, terapevte.« V videodokumentaciji njegovega obiska skupnosti Twin Oaks iz leta 1979 sicer ni videti tako – Skinner govori prisotnim, da ne potrebujejo nadzora, in najde poanto v tem, da so samozadostni in samoupravni in naj se kot taki ne ozirajo na norme. V romanu pa napiše:

»’Ne morem verjeti’, je začel, in gledal v tla brez skrbi, da bi ga kdo slišal, ‘ne morem verjeti, da res lahko imate spontanost in svobodo skozi sistem tiranskega nadzora. Od kod pride iniciativa? Kdaj začne otrok razmišljati samostojno? Kaj sploh je svoboda pod takšnim načrtom?’

’Svoboda, svoboda’, je rekel Frazier, iztegnil roke in vrat in skoraj zapel besede, kot da bi jih izgovarjal skozi zehanje. ‘Svoboda je vprašanje, kajne? Toda ne odgovarjajmo zdaj. Pustimo, naj nam zvoni, prav? Pustimo, naj zvoni.’«

Feminizem, forme in kompozicije Anne Bofill
 / 8. 3. 2021

 

Čudesna arhitektura Walden 7
 / 1. 3. 2021

O skupnosti Twin Oaks

Korak naprej od Thoreaujevega Waldna: polje, gozd, njiva, reka, lesene hišice. Twin Oaks je danes skupnost približno stotih ljudi, nedaleč od Charlottesvilla, nedaleč od še ene, manjše skupnosti dvajsetih ljudi, imenovane Cambia. Člani Twin Oaks in Cambie porabijo 70 % manj bencina, 80 % manj električne energije in 76 % manj zemeljskega plina na prebivalca kot njihovi mestni sosedi. Začetni navdih skupnosti je vsekakor Walden II, ki opisuje izmišljeno behavioristično utopijo. Tam so člani producirali le toliko dobrin, da so vzdrževali življenje brez odpadkov, profita ali onesnaževanja. Delovna sila je bila združena, in enako je tudi v skupnosti Twin Oaks. Konkurenčnemu mišljenju so se izognili tako, da si delijo posest in otroke. Na začetku je bil ključ v skupnem izvajanju medsebojne kontrole in nadzora delovanja, v medsebojnem opozarjanju in v totalni posvečenosti gradnji prostora, tako fizičnega kot tudi prostora odnosov. Naravni materiali, lokacija sredi narave in oddaljenost od mestne gneče so ključni faktorji pri vzpostavljanju prostora, kot je Twin Oaks. Prostor se je neločljivo povezal s skupnostjo ljudi.

Ker pa je skupnost v trenutkih, ko se je slepo zanašala na utopično behavioristično agendo Skinnerjeve vizije, doživela tudi trenja in padce, je v Twin Oaksu behaviorizem tudi hitro izginil. Behavioristična načela so opustili v korist egalitarnih načel. Za razliko od veliko bolj kontroverzne, samostojne [avtonomne] gozdne skupnosti v Indiji, imenovane Auroville, v kateri je dom našlo več kot 2000 ljudi in ki je v celoti brezkompromisna v svoji zavzetosti za načelo »samorazvoja«, je pozornost v Twin Oaks osredotočena na bolj egalitarno in sekularno dojemanje skupnega življenja. To nas vrača h konceptu svobodne volje. Če skupnost ne bi skozi leta in leta skupaj predelovala in adaptirala svojega prostora in odnosov ravno na podlagi svobodne volje, spreminjajočih se okoliščin oziroma odprte narave socialnega eksperimenta – ne bi več obstajala.

Danes so tako namesto kontrole obnašanja in izvajanja nadzora njihove temeljne vrednote sodelovanje, egalitarnost, nenasilje, trajnostnost in delitev dohodka. Skupnost je leta 1967 na tobačni farmi ustanovila skupina osmih mlajših posameznikov, ki niso imeli kmetovalnih izkušenj. Tako kot v Skinnerjevem romanu je namreč tudi v prvotnem sistemu kreditnih točk za delo v Twin Oaks veljala »adaptirana« kreditna ura: nekatera delovna mesta so bila z namenom narediti vsako delo zaželeno ovrednotena z več kreditnimi urami kot druga. Prilagojene različice začetne organizacijske strukture skupnosti in sistema kreditnih točk za delo so preživele do današnjega dne. Sistem adaptirane kreditne ure je vzpostavil drugačno dojemanje dela. Ko je povprečno prebivalstvo doseglo približno 40 let, je skupnost ugotovila, da sedaj pri njih ne obstaja nekaj takšnega, kot je splošno zaželeno ali nezaželeno delo. Štejejo tako gradnja objektov, varstvo otrok, čiščenje kot tudi intelektualno delo ali opravljanje inženirskih posegov. Hkrati je ključen faktor, da je sam prostor kot tak – glede na to, da je funkcioniral kot mešanica prizorišč in srečevalnica različnih dejavnosti na majhni razdalji – ustvaril zavedanje o delu drugega, ki je tudi tvoje delo. S tem se je izbrisala profesionalizacija, potem pa tudi alienacija od dela drugih. To, kar se danes odvija v skupnosti, je posledica dolgoletne vaje, poskusov in spreminjanja izvornih načrtov. Še enkrat, ključno je to, da so imeli prostor za preizkušanje drugačnih načinov življenja in bivanja, dokler niso izoblikovali nekega optimuma. Kar pa velja še danes, je uporaba »standarda«: vsako delovno mesto v skupnosti je glede na kreditne ure enako ovrednoteno. Članom so – v zameno za njihovih 42 delovnih ur na teden ‒ zagotovljeni osnovni življenjski pogoji – stanovanje, oblačila, hrana, zdravstvena oskrba. Nekaj ​​dela je namenjenega ustvarjanju dohodka skupnosti, ostalo pa je gospodinjsko delo, kot so vrtnarjenje, pridelava hrane, kuhanje, popravilo koles, vzdrževanje zgradb, čiščenje in varstvo otrok. Večina ljudi vsak teden opravlja najrazličnejša opravila, namesto da bi ves čas preživela na enem delovnem področju. Člani imajo malo možnosti za povečanje lastniškega kapitala ali prihrankov, kar je tudi največja kritika delovanja skupnosti – če bi si nekdo zaželel izstopiti iz skupnosti, izstopi s praznimi žepi. Skupnosti v obliki komun terjajo podoben davek kot samostan, kjer se, če karikiramo, pričakuje zaobljuba revščine. Tovrstne skupnosti pa ne morejo dolgo ostati utopični prostor, ne če so zastavljene statično in če s svojo statičnostjo režejo človekovo željo po drugačnem. Vsekakor pa je to morda ena od struktur, ki bi se v Twin Oaks lahko spremenila, torej je zastavljena kot dinamična, saj so si prebivalci komune ustvarili možnost za spremembo. Skupnost namreč upravlja več podjetij v skupni lasti: Twin Oaks Tofu, Twin Oaks Hammocks in Twin Oaks Book Indexing. Poleg tega člani, ki delajo na semenski farmi Twin Oaks, gojijo semena za izmenjavo semen, s temi produkti pa sodelujejo, kakopak – na trgu. In to je nekako skupni imenovalec vseh tovrstnih socialnih eksperimentov, trg je neke vrste dodaten nad-prostor, ki jih zaznamuje. A če zaključimo s Twin Oaks: Kje je tu, poleg [trga in] manka osebnega kapitala za vključene, distopija? Lahko bi se vrnili k ostroumni kritiki, ki jo je podala Wolpert: »Skinner je pisal Walden II s svojo ženo v mislih, vendar je osredotočanje na bele ženske srednjega razreda izjemno problematično in takšno hegemonijo je treba prevprašati. Konec koncev: Ali analitiki vedênja dvomimo o lastnem belskem privilegiju? Ali smo lahko učinkoviti nosilci sprememb, če ignoriramo celo vrsto pomembnih družbenih dogodkov?« Skinnerjeva utopična skupnost je sicer odpravljala vrsto socialno oblikovanih vlog, a je bila zasnovana za majhno manjšino belih žensk srednjega razreda, ki jih je seksistična družba predstavljala kot neizpolnjene gospodinje. Pomembno je dejstvo, da homogenosti belih prebivalcev nikoli ne opazi. Nevidnost drugih je pokazatelj nezavednega rasizma v naši družbi. Zanimivo, po mnogih letih delovanja je lani skupnost Twin Oaks podala izjavo na to temo in še enkrat dokazala, da se ljudje lahko učijo sami, če se jim pusti prostor in se ustvarijo politični pogoji za to:

»Pri iskanju tega egalitarnega življenjskega sloga nismo prepoznali, kako ustvarjena kultura ohranja sistemski rasizem in nepravičnosti. Ker nismo namerno prepoznavali rase kot pomembnega vprašanja, ločenega od drugih križišč moči in privilegijev, nismo videli, kako je naša barvna slepota ignorirala in odrinila želje in potrebe tistih nekaj temnopoltih ljudi, ki so bili v naši skupnosti. Nismo uvideli, da je to dejanje neposredno vplivalo na njihovo izselitev in obče nezadovoljstvo z gibanjem skupnostih. Naš poskus enakosti za vse ljudi je ustvaril neenako mesto za temnopolte ljudi. To spoznanje je streznitveno in žalostno. Spremeniti se moramo.«

No, to je le en primer. Skinner je s svojim romanom inspiriral tudi druge ljudi.

Še bolj zavzeta za Skinnerjeve ideje je namerna skupnost Los Horcones, ki jo je jeseni leta 1973 ponovno osnovalo zgolj sedem ljudi. Opisujejo se kot »edina resnično obstoječa, prava skupnost Walden II«. Tudi ta skupnost sredi narave, približno 40 km od mesta Hermosillo v Mehiki, deluje za boljši svet. Je namerna, saj ima za namen preprečevanje in reševanje osebnih in socialnih problemov – predvsem gre za delo z otroki s posebnimi potrebami. Prizadevajo si ustvariti kulturo, »ki temelji na sodelovanju, izmenjavi, nenasilju, enakosti in ekološki trajnosti«. Njeni člani zaprisegajo k uporabi tehnike, ki temelji na vedenjski znanosti, primarno za namen oblikovanja lastnega kot tudi vedenja drugega. Te tehnike vedenjskega oblikovanja uporabljajo na politično usklajen način, in to z namenom nenehnega samoizboljševanja. Los Horcones je še najbolj zanimiv s pravnega vidika, saj gre za zadružno korporacijo proizvajalcev in delavcev. Dejstvo je, da je spodbudno okolje velik faktor v ustvarjanju boljšega sveta, ali ustvarjanju ljudi, ki imajo voljo za mišljenje in ustvarjanje boljšega sveta. A da je nujno imeti politično in ne tehnično osnovo za tovrstno ustvarjanje okolja – prostorskega in socialnega, pokaže naslednja izkušnja behaviorističnih principov. V tem primeru natanko vidimo, kam pelje slepo sledenje behaviorističnim, ostalim znanstvenim, dizajnerskim ali konec koncev arhitektonskim in urbanističnim rešitvam.

Četudi se je behavioristična metoda izkazala za uspešno pri delu z otroki s posebnimi potrebami, se je na neki točki zgodil tudi popoln fiasko. Pri Skinnerjevih poskusih so ti otroci za vsak narejen korak od točke A do točke B dobivali čokoladico, kar jih je naučilo hoje. Tudi mladoletne "delikvente" so z njegovo metodo spodbujali - k pridnosti - do točke, ko je materialne nagrade zamenjalo dobro obnašanje kot nagrada sama po sebi. Ampak kjer je korenček, je tudi palica. Eden najbolj znanih plodov inspiracije, navdahnjene s Skinnerjevim modelom, je tudi Združenje za družbeno oblikovanje Matthewa Israela. ***To se sliši kot neka entiteta iz Beckettovih romanov. Hja, no, leta 1971 je Matthew ustanovil tudi tako imenovani Rotenbergov Inštitut v Massachussetsu. Inštitut deluje kot dom in šola za otroke z motnjami v razvoju, čustvenimi motnjami in avtizmom. Šolo je zaradi mučenja obsodil posebni poročevalec Združenih narodov, kajti učence so do nedavnega leta 2020 kaznovali z povezovanjem, odrekanjem hrane in električnimi šoki. Slednje so skrbniki počeli povsem zakonito, z napravo, imenovano Postopni elektronski zaviralec, ki jo je izumil sam Matthew Israel. Naprava je bila namenjena povzročanju močne bolečine za nedovoljeno vedenje 

– ...kar je bilo lahko karkoli, ane?

Ja, bilo je arbitrarno, včasih je bil otrok kaznovan tudi za mahanje z rokami pred obrazom, vstajanje brez izrecnega dovoljenja ali jokanje. Žal je ameriški sistem to upošteval kot povsem legalno metodo. Ampak leta 2020, torej lani, po močnem zakulisnem preigravanju pravnega sistema Združenih držav, so bile naprave za električni udar končno prepovedane ... In tu je pomenljiva ravno ta neverjetnost tega pravnega manevra. Prepoved, ki je uveljavljena za cel prostor Združenih držav, je v bistvu strogo usmerjena v eno, edino, samo samcato šolo, ki jih še vedno uporablja – Rotenbergov center. In to je javna tajna

Za zaključek: Skinnerjev Walden je v tradiciji, ki sega do Platonovih filozofskih kraljev, delal razliko med navadnimi ljudmi in ljudmi, ki so od njih boljši. Nekatera dejstva ostajajo jasna. Avtor je Walden II jemal kot dosežek, primerljiv z dvema klasikama znanstvene fantastike: Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in 1984 Georgea Orwella. Vse tri je poučeval na svojem uvodnem tečaju psihologije na Harvardu. V Skinnerjevi izbiri pa je nekaj pomenljivega: Orwellov in Huxleyev roman sta oba distopiji.

Več o utopijah naslednji ponedeljek ob 20.30. 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Top prispevek! Top oddaja! Hvala!
Lotr <3

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness