Legende o obredih

 

Severnoameriški Indijanci niso bili homogena skupina. Delimo jih v deset kulturnih pasov, ki so jih pogojevali geografsko-podnebni pogoji. Ozemlje današnjih Združenih držav Amerike je razdeljeno v osem pasov.

Najbogatejšo skupino predstavljajo Indijanci severozahodne obale. Sloveli so po gradnji velikih totemov. Če se pomaknemo proti vzhodu, naletimo na Indijance s Platoja, ki so kot nomadi iskali ribe in rastlinje. Nekoliko južneje so živeli Indijanci Velikega bazena. Tudi oni so bili nomadi, le da so bili mnogo nevarnejši od zahodnih bratov, ker so imeli konje in se pogosto oblikovali v roparske tolpe. Največje območje so poseljevali Prerijski Indijanci. Sloveli so po dolgih ježah, lovu na bizone in največjemu odporu proti belim priseljencem. Severovzhodni Gozdni Indijanci so naseljevali področje od atlantske obale do področja Velikih jezer. Bili so lovci in ribiči ter pridelovalci koruze. Prav oni so svetu dali priljubljene kokice. Tudi Jugovzhodni in Jugozahodni Indijanci so bili večinoma poljedelci. Zadnja skupina so bili Kalifornijski Indijanci. Preživljali so se z nabiranjem žita.

 

V večini indijanskih plemen so bile vloge moških in žensk jasno določene. Moški so trgovali, lovili in se borili, ženske pa so v prvi vrsti skrbele za dom in družino. Vendar to ni bilo vse. Ženskam so zaupali izdelavo orožja in nabiranje zdravilnih rastlin. V številnih plemenih so poglavarja izbrali po priporočilu starešink. Suji so deklice učili veščin boja, saj so v hudi nevarnosti priskočile na pomoč moškim.

V prvi oddaji smo slišali legendi o začetku in koncu sveta. Videli smo, kako zelo so bili Indijanci povezani z naravo. V današnji oddaji bomo spoznali še eno indijansko značilnosti: obrede. Slišali bomo štiri legende. Prvi dve sta posvečeni vojni in bojevanju, tretja je ljubezenska, četrta pa nudi vpogled v življenje plemena Zuni.

 

 

Indijansko dvorjenje je bilo zelo zapleteno. Moški so morali v napornih preizkušnjah dokazati, da so neustrašni in da so za svojo izvoljenko pripravljeni tudi umreti. Ločnice med ljubeznijo in spolnostjo niso poznali. Zato tudi v ljubezenskih legendah ni neprimernih ali obscenih besed. Kot smo že povedali, so bili Indijanci neločljivo povezani z naravo, zato v ljubezenskih legendah živali igrajo pomembno vlogo: lahko so ženin ali nevesta ali pa pomagajo neuslišano ljubezen spremeniti v uslišano.

Tudi vojne in bitke, ki so izbruhnile bodisi iz političnih bodisi iz osebnih razlogov, so bile en sam dolg ritual. Moški so si pred bojem nadeli številne amulete, zaužili so čudežna zdravila, konje in orožje pa so porisali s pisanimi vzorci. Ugled in spoštovanje so si lahko pridobili samo z bojem. Ni bilo dovolj, da so nasprotnika umorili, življenje so morali vzeti na junaški način, četudi za ceno lastnega življenja. Pokončati nasprotnika s strelnim orožjem iz zasede je bilo strahopetno, štel je le neposreden stik in boj mož na moža.

Četrta legenda prihaja z jugozahoda. Skoraj vsa tamkajšnja plemena so poznala posvečene neotesance – Zuni so jih imenovali Koyemashi oziroma Blatoglavci. Groteskni liki so se pojavili med obrednimi plesi in se norčevali, najpogosteje na račun misijonarjev in belcev. S humorjem, ki je bil del obredov, so poudarili resne življenjske teme, kajti tudi Blatoglavci so bili del božjega stvarstva.

 

 

Bojevnica: legenda ljudstva Oneida

 

Pred davnimi časi, še pred prihodom belega človeka, so ljudstvo Oneida oblegali njihovi stari sovražniki – Mingoji. Napadali so njihove vasi, podirali ograde, požigali domove, uničevali polja in pridelke, ubijali fante in može, ugrabljali dekleta in žene. Mingojem se ni bilo moč zoperstaviti, kajti bilo jih je kot listja in trave, kot kamenčkov na obali jezera.

Oneide so zapuščali vasi, za polja niso več skrbeli in domov niso več obnavljali. Moški so ženske, starce ter dečke in deklice odpeljali globoko v gozdove in jih skrili med skale, v jame v zakotnih gorovjih. Mingoji so zaman iskali nove žrtve. Veliki duh je pomagal ljudem v skrivališčih. Sovražnike je speljal na stranpoti, da jih ne bi našli.

Oneide so bili na varnem, a kmalu je začelo primanjkovati hrane. S tistim, kar so našli, je bilo težko nasititi toliko ust. Odločiti so se morali: bodisi ostanejo in stradajo bodisi se napotijo iskat hrano in tvegajo, da jih zajamejo sovražniki. Vojni starešine in poglavarji so staknili glave, a niso našli nobene pametne rešitve.

Oglasila se je deklica in svètu povedala, da so ji dobri duhovi v sanjah pokazali, kako lahko reši ljudstvo Oneida. Ime ji je bilo Aliquipiso in za svoje ljudstvo je bila pripravljena dati življenje.

Aliquipiso je povedala svetu: „Skrivamo se na vrhu visoke strme pečine. Nad nami se dviga gora, polna balvanov in velikih težkih skal. Mingoje bom zvabila na mesto pod pečino. Nanje se bodo zvalile skale in jih pokopale.“

Starešine, poglavarji in vojščaki so začudeno poslušali deklico. Najstarejši med njimi jo je pohvalil in jo ovenčal z belo-vijolično ogrlico. „Aliquipiso, Veliki Duh te je blagoslovil s pogumom in modrostjo. Tvoje ljudstvo te ne bo nikoli pozabilo.“

Ponoči se je deklica spustila v gozdnato dolino in poiskala pot. Zjutraj so jo našli mingojski izvidniki. Da se je izgubila, je rekla. Odpeljali so jo v požgano in zapuščeno vas, kjer je nekoč živela. Tam so postavili tabor. Predstavili so jo prvemu med vojščaki. „Pokaži nam pot do skrivališča tvojega ljudstva. Če nam boš pomagala, te bomo posvojili. Uvrstili te bomo med zmagovalce. Če ne, te bomo mučili do smrti.“

„Ne bom pomagala.“

Mingoji so jo privezali k ožganemu drevesu in jo mučili z ognjem, kakor jim je veleval običaj. Dekličin pogum je osupnil tudi najsurovejše med njimi. Čez čas je Aliquipiso hlinila, da ne prenese več bolečine.

„Pustite me. Pokazala vam bom pot!“

Spustila se je noč in Mingoji so deklici zvezali roke na hrbtu in jo potisnili na pot pred sabo. „Niti v sanjah nas ne skušaj prelisičiti. Če bomo samo zaslutili, da kuješ zaroto, te bomo ubili.“ Oborožena vojščaka sta se ji postavila ob bok. Aliquipiso jih je popeljala na pot. Neslišno so se premikali po stezicah in skalnih poteh in prispeli pod pečino iz čistega granita.

„Mingojski vojščaki, pridite bliže. Zberite se okoli mene. Oneide spijo, ker mislijo, da so varni. Pokazala vam bom skrito pot navzgor.“ Strnili so vrste in obkolili deklico. Aliquipiso je s prodornim glasom zakričala: „Oneide! Sovražniki so tukaj! Uničite jih!“

Mingoji so jo usmrtili, naslednji hip pa so se nanje vsuli skale in balvani. Niso se mogli rešiti. Bilo je, kakor bi se vsula gora nanje. Mingoji so izgubili veliko mož. Niso mogli več pustošiti po deželi Oneid in vrnili so se v svoja lovišča. Aliquipisino ljudstvo so odtlej pustili pri miru.

Zgodbo o dekličinem pogumu in žrtvovanju so si Oneide pripovedovali ob tabornem ognju. Šla je iz roda v rod in tako bo, dokler ne bo izdahnil še zadnji Oneida.

Velika Skrivnost je Aliquipisine lase spremenila v zdravilno rastlino, ki jo Oneide imenujejo „plapolajoči lasje“. Iz njenega telesa je vzklil kovačnik, ki ga njeno ljudstvo imenuje „kri pogumnih žensk“.

 

 

Cheyennska odeja: legenda plemena Pawnee

 

Indijanci plemena Cheyenne se tako kot drugi Indijanci izven tabora ne pogovarjajo med sabo. Če moški zapusti vas ter sede ali se postavi na vrh hriba, pomeni, da želi biti sam: bodisi meditira bodisi moli. Nihče se z njim ne pogovarja ali se mu približuje.

Nekoč se je deček iz plemena Pawnee odločil napasti tabor plemena Cheyenne. V roke mu je prišla cheyennska odeja. Približal se je taboru, se skril in čakal. Sredi popoldneva je zapustil skrivališče in se povzpel na vrh hriba, od koder je imel razgled na vas. Ogrnil se je v cheyennsko odejo, da ga je prekrivala od glave do pet, le oči so mu gledale ven. Mirno je stal ter kakšno uro ali dve opazoval vas.

Možje so se vrnili z lova na bizone. Nekateri so vodili konje, natovorjene z mesom. Eden od lovcev je sedel na natovorjenem konju, konja s črnimi lisami pa je držal na povodcu. Slednji je bil njegov jezdni konj. Na jezdne konje so sedli le za lov in boj, potem so jih odpeljali k vodi, jih previdno umili in očedili. Fant iz plemena Pawnee je hotel lisastega konja. Lovec je žival povedel do šotora, ga razjahal in podal povodec svojim ženskam, potem pa odšel noter.

Fant na hribu je skoval načrt. Napotil se je po pobočju navzdol, zakorakal je v vas in šel naravnost k šotoru, kjer so ženske raztovarjale meso. Pristopil je in zgrabil povodec lisastega konja in še enega tovornega konja. Ženske so se umaknile, misleč, da je lovčev sorodnik, ki je prišel po konja, da bi ga odpeljal k reki. Fant ni znal cheyennskega jezika, zato je samo nekaj zamrmral in se napotil k reki. Ko jim je izginil izpred oči, je zajahal lisca in se v divjem drncu pognal proti domu, zadovoljen, ker je sredi belega dne nasprotnikom ukradel dva konja.

 

 

Zakaj živijo krti pod zemljo: legenda plemena Cherokee

 

 

Neki moški se je zaljubil v dekle, ki ga je preziralo in se mu v velikem loku izogibalo. Na vse prtege je skušal osvojiti njeno srce, a njegov trud je bil zaman. Čez čas je ves obupan odnehal.

Mimo je prineslo krta. Videl je moškega, ki je spominjal na kup nesreče. Vprašal ga je: „Kaj te muči?“ Moški mu je povedal vso zgodbo. Krt ga je poskušal in mu rekel: „Pomagal ti bom. Ne le, da se bo zagledala vate. Sama bo prišla k tebi.“

Ponoči se je zakopal v zemljo in se preril do mesta pod dekličinim ležiščem. Vzel ji je srce. Vrnil se je k obupanemu možu, ki srca ni mogel videti niti takrat, ko ga je držal v rokah. „Takole naredi – pogoltni ga in dekle se ti ne bo moglo več upreti.“

Moški ga je ubogal. Ko se je deklica prebudila, je najprej pomislila na vztrajnega snubca. Obšla jo je nenavadna želja po njegovi družbi. Nemudoma si je želela k njemu. Ni vedela, zakaj je tako čutila, saj ji prej ni bil všeč, zdaj pa si je želela postati njegova žena. In res sta se poročila.

Vsi čarodeji, ki so ju poznali, so se čudili njuni zvezi. Ko so izvedeti, da je to krtovo maslo, so se razjezili in se ga namenili ubiti. V njihovih očeh je bil namreč nepomembno bitje. Krt se je skril pod zemljo in tam ostal do danes.

 

 

Blatoglavci se učijo parjenja: legenda plemena Zuni

 

Blatoglavci niso preveč bistri. Pred časom se niso znali lotiti niti najpreprostejših reči, zato se jih je neki moški odločil podučiti.

Najprej jih je skušal naučiti, kako se leze po lestvi. Pokazal jim je in zaman so ga skušali posnemati. Eden je na lestev zlezel z glavo navzdol, drugi se je plezanja lotil na napačni strani lestve. Tretji je padel skozi razmak med prečkami, četrti se je med prečke zagozdil. Ni in ni jim šlo.

Potem jim je moški pokazal, kako se zgradi hišo. Spet so ga skušali posnemati. Eden od Blatoglavcev je zgradil streho, nato pa prijatelje prosil, naj jo dvignejo, da bo zgradil spodnja nadstropja. Drugi je zgradil hišo brez oken in vrat. Graditi je začel z notranje strani in ko je končal, je ostal ukleščen med štirimi stenami. Prijatelji so morali razbiti zidove, da so ga osvobodili. Tretji je naredil opeke iz peska. Ko je deževalo, so se stopile in hiša se je podrla. Blatoglavcem ni in ni šlo.

Moški se je odločil, da jih bo naučil nečesa res preprostega – sedenja na stolu. Opazovali so ga in ga skušali posnemati. Prvi se je usedel na hrbet stola in se prevrnil. Drugi je sedel pod stol. Tretji je zajahal stol in se z rokami oklenil hrbta. Tretji je na sedalo namesto zadnje plati prislonil glavo. Niso in niso mogli doumeti, kako se tej reči streže.

„No,“ je sklenil učitelj, „še nekaj bom poskusil. Pokazal vam bom, kako se pari.“ „Na meni lahko vadijo,“ se je ponudila debela starka, ki že dolgo ni bila z moškim. „Ne moti me.“ Dvignila je krilo in se sklonila. Učitelj je z njo občeval na najosnovnejši način: od zadaj, kot to počno psi. Blatoglavci so pozorno opazovali in si želeli poskusiti. Nihče ni našel prave odprtine. Eden je prodrl v anus, drugi se je zaletaval v kolenski zgib, tretji pod pazduho, četrti v popek in peti v uho. Poskušali so in poskušali. Trudili so se, a jim nikakor ni uspelo. „Obupal sem,“ je rekel učitelj. Debela starka pa se je samo smejala.

 

Besedila za drugo oddajo cikla Severnoameriških Indijancev je izbrala in prevedla Ana Marija Toman, ki je tudi avtorica spremnega besedila. Interpretirala sta Valentina in Ivan, oddajo pa uredili Petra in Andreja.