V novem ciklu oddaje Tu pa tam, posvečenem Indijancem, staroselcem Združenih držav Amerike, bomo potovali skozi prostor in čas. V prvih treh oddajah bomo predstavili mite in legende iz časov pred prihodom belega človeka, v zadnjem pa bomo predstavili pisatelja Shermana Alexija, ki se v svojih delih posveča sodobnemu indijanskemu življenju.

 

Ameriški staroselci oziroma Indijanci je ime za različna ljudstva, ki so naseljevala Novi svet. O izvoru Indijancev si znanstveniki še niso enotni, najbolj uveljavljena teorija pa pravi, da naj bi v Severno Ameriko (natančneje na Aljasko) prišli iz Azije prek Berigovega preliva pred 60.000 tisoč oziroma 25.000 leti. Na podlagi jezikovne raznolikosti so ugotovili, da naj bi prvi Indijanci obe ameriški celini naselili v treh valovih, kar so potrdile tudi kasnejše genetske raziskave. Kulturne pasove, na katere delimo Severnoameriške prebivalce, bomo podrobneje predstavili v prihodnji oddaji. Danes se bomo posvetili njihovim legendam o začetku in koncu.

 

Indijanski miti in legende so se prenašali ustno. Odražajo indijansko življenje, ki je bilo neločljivo povezano z naravo. V prvem ciklu se bomo posvetili mitom in legendam o stvarjenju sveta in človeka ter o koncu življenja in sveta. Indijanci so večinoma verjeli, da je bila na začetku voda, iz nje je nastalo blato in iz njega Svet. V legendah se prepleta boj med dobrim in zlim, naletimo na različne živali, duhove, pošasti, zmaje. Celo prebrisani kojot je v teh legendah našel svoje mesto. Včasih je težko ločiti, kaj je bilo prej: človeštvo ali svet, saj je stvarjenje potekalo vzporedno. V številnih mitih bogovi (v obliki vetra ali sončnega žarka) oplodijo prvo žensko in iz nje se porodi človeštvo. Nekateri so verjeli tudi, da je človeštvo nastalo iz drevesnega semena. Zanimivo je, da prvi človek ni bil vedno moški. To vlogo so pogosto pripisali ženskam, ki so bile simbol plodnosti, spočetja in rojstva.

 

Indijanci se smrti niso bali. Bila je del naravnega cikla in zato so jo sprejeli, ko je prišla. V nekaterih bojevitejših plemenih je bila najbolj zaželena smrt na bojišču. Nekateri poglavarji so se v bitko podali s krikom: „Dober dan za boj, dober dan za smrt!“ S smrtjo so se pravzaprav poklonili duhovom življenja. Vojščaki iz plemena Sujev so govorili: „Le skale in gore so večne, ljudje morajo umreti.“ Zanimive so tudi legende o koncu sveta. V njih naletimo na apokaliptične podobe, saj naj bi svet pokončale bodisi poplave bodisi požari. Pojavile so se tudi legende o belem človeku, ki je dejansko uničil indijansko tradicijo. Zgradil je železnice, prinesel strelno orožje in pobil bizone. In Indijansko življenje, o katerem beremo v mitih in legendah, je izginilo.

 

Stvarjenje živali in ljudi: legenda plemena Okanagan

 

Nekoč je imela zemlja človeško podobo: Stari jo je ustvaril iz ženske. „Ti boš mati vseh ljudi,“ je rekel.

Zemlja je še vedno živa, a se je spremenila. Prst je njeno meso, skale so njene kosti, veter je njena sapa, drevesa in trava njeni lasje. Razkrečena je in mi živimo na njej. Ko se premakne, nastane potres.

Ko je Stari žensko spremenil v zemljo, je del njenega mesa oblikoval v krogle. To je storil tako kot ljudje oblikujejo glino. Iz prvih krogel je naredil prednike, prebivalce starodavnega sveta.

Predniki so bili ljudje in živali obenem. Nekateri so bili videti kot ljudje, drugi so hodili po štirih kot živali. Nekateri so leteli kot ptice, drugi so plavali kot ribe. Vsi so znali govoriti, imeli pa so še druge sposobnosti in bili so bolj prebrisani kot so ljudje in živali. Toda jelenov ni bilo med predniki; jeleni so že od nekdaj živali.

V tistem času so na zemlji živeli še pravi ljudje in prave živali. Stari je ljudi naredil iz zadnjih krogel zemeljskega blata. Vrtel jih je in vrtel, jih oblikoval v Indijance in jih s svojo sapo obudil v življenje. Bili so nevedni in najbolj nemočna bitja, kar jih je ustvaril Stari.

Stari je ljudi in živali razdelil na moške in ženske, da bi se lahko parili in se množili. Tako so vsa živa bitja prišla iz zemlje. Ko se razgledamo okoli, povsod vidimo sledi naše mame.

Težava prvega sveta je bila, da so bili predniki sebični in med njimi je bilo nekaj pravih pošasti. Težko je bilo. Tudi precej neumni so bili. Vedeli so, da lahko preživijo samo z lovom, niso pa znali ločiti jelena od človeka in včasih so ponesreči jedli soljudi.

Na koncu je Stari rekel: „Če ne ukrepam, bodo ljudje izumrli.“ Zato je na svet poslal Kojota, da bi pokončal pošasti in druge zlobne prednike, Indijance pa naučil raznih spretnosti.

Kojot se je napotil po svetu, učil je Indijance in jim olajšal življenje. Storil je še številna druga dobra dela.

 

 

Wasichu prihaja: legenda plemena Sujev

 

Pred mnogimi generacijami je Iktome, človek-pajek, slepar in prinašalec slabih novic, hodil od vasi do vasi, od plemena do plemena. Človek-pajek je glasnik, zato lahko spregovori v katerem koli jeziku in vsi ga lahko razumejo.

Pritekel je v prvi tabor in kričal: „Nova generacija prihaja, novi narod, novi človek, ki bo vse pokončal. Tak je kot jaz, Ikto, slepar, lažnivec. Ima dve dolgi nogi, s katerima vas bo poteptal.“ Iktome je sklical svet poglavarjev in vodja ga je vprašal: „Ikto, kakšne novice prinašaš z vzhoda?“

Iktome mu je odgovoril: „Novi človek prihaja. Tak je kot jaz, le da ima dolge dolge noge in s seboj prinaša številne novosti, večinoma slabe. Prebrisan je kot jaz. Vsa plemena bom obiskal in jim to povedal.“: „Jaz sem Iktome, potujem z vetrom!“

 

Ko je odšel, so mu trije fantje sledili. Videli so, kako se je povzpel na vrh hriba. Zvil se je v dve gubi, se pomanjšal in se spremenil v pajka. Fantje so videli, kako je čez nebo razpel srebrno pajčevino, hriba se je držala z eno samo nitko. Iktome je splezal po mreži in izginil med oblaki.

Iktome je nato obiskal Tetonce, ki pripadajo Sujem. Starki, ki sta nabirali dračje, sta ga opazili na vrhu osamljenega griča nedaleč od vasi. Pohiteli sta domov in povedali poglavarju: „Videli sva nenavadnega moža. Gledal naju je.“ Poglavar je poklical dva wakincuza – lastnika pipe, ki sta vedno imela zadnjo besedo – in jima ukazal: „Pripeljita ga semkaj. Mogoče ima sporočilo.“

Ikta v človeški podobi sta pripeljala v tabor. Iztegnil je roko proti zahodu in rekel: „Jaz sem Iktope. Potujem z vetrom in sedemdesetim taborom moram prinesti sporočilo. Tole vam moram povedati: z roba morja se razlega glas Školjke. Ne vemo, od kod prihaja, vemo le, da prihaja z zahoda. Pravi, da prihaja novi človek, Hu-Hanksa-Ska. Beli človek-pajek, suha južina, beli dolgokostnež. Prihaja z onstranstva velike luže, prihaja, da bi ukradel štiri strani sveta.“

„Kako ga bomo prepoznali? Kako bomo prepoznali tega človeka?“ so vprašali poglavar in lastnika pipe.

„Njegovi nogi sta nogi znanja. Novi človek ni pameten, le prebrisan je. V nogah ima znanje in pohlep. Kamor koli stopi, za njim ostane sled laži. Kamor koli pogleda, se v njegovih očeh skrivajo laži. Prepoznati ga morate in o njem poučiti naslednje generacije. Moje sporočilo se širi z vetrom.“

Iktome se je zvil v kroglo z osmimi okončinami in na nebu se je spet pojavila krhka pajčevina z rosnimi kapljicami. Iktome je splezal v nebo in izginil med oblaki.

Ikto je nato obiskal vas plemena Arapaho. Spet so se zbrali poglavarji in vaščani, da bi slišali, kakšno novico jim prinaša. Spregovoril je v njihovem jeziku: „Prinašam vam zamotano sporočilo, v njem se skriva novica. Iktome-Hu-Hanksa-Ska, beli dolgonožec prihaja. Po zraku sem priletel, da bi vam to povedal. Novi človek bo prišel peš.“

Poglavar Arapahov je vprašal: „Kako to da ti letiš, on pa hodi?“

„Wokhata potuje počasi, počasi se z zahoda pomika proti jugu in vzhodu. Po poti pokončuje narode in požira zemljo.“

„Kdaj bo prišel sem?“

„Videli boste zvezdo. Ko boste videli dvojno zvezdo, zvezdo z odsevom, bo Hu-Hanksa-Ska čisto blizu.“

Iktome je odšel. Šel je mimo dveh žensk, ki sta iskali divjo repo. Iz zemlje sta jo kopali z jelenjimi rogovi. Videli sta Iktoma, ki je med hojo kazal proti nebu. Nenadoma se je zvil v kroglo in prek neba se je razprostrla pajčevina. Iktome se je povzpel po njej in izginil v zraku.

V bližini vasi plemena Vran sta starca nabirala zelišča za indijanska zdravila. Videla sta, da se nekdo skriva za drevesom in skrivaj opazuje tabor. Rekla sta si: „Ni iz našega plemena. Vprašajva, kaj hoče.“

Ikto je spregovoril v njunem jeziku: „Beli dolgonožec prihaja. Razglejta se okoli – oglejta si travo, drevesa, živali. Iktome Hu-Hanska-Ska bo vse uničil. Zrak bo ukradel. Dal vam bo novo, drugačno življenje. Dal vam bo veliko novih reči, a oklenite se svojega načina življenja, ne pozabite, kaj vas je naučil Tunkashila, starodavni duh.“

Starca sta rekla: „Peljala te bova k poglavarju.“  In poglavar ga je vprašal: „Kakšno sporočilo nam prinašaš?“

„Beli dolgonožec prihaja! Pojedel bo travo, drevesa in bizone. Novo vero bo prinesel. To vam sporočam jaz, Ikto, ki potujem z vetrom.“

Poglavar Vran je vprašal: „Zakaj prihaja? Nočemo ga. Nočemo novih reči. Imamo vse, kar nas osrečuje.“

„Prišel bo, če vam je všeč ali ne. Prihaja z vzhoda.“

„Zakaj ti je ime Ikto?“

„Ker sem Iktome, Človek-pajek. Ne pozabite drevesa, ki raste iz belega pepela. Sveto je. Ne pozabite Iyana, Tunke, skale. Skale so večne.“

Neka ženska iz plemena Vran je Iktomu ponudila wasno – na soncu sušeno meso z ledvično maščobo in jagodičjem –, da po poti ne bi bil lačen. Iktome se ji je zahvalil, rekoč: „Pazite se novega človeka. Kar koli vam ponudi, recite „Hiya,“ recite „Ne,“ vsemu recite hiya. Zdaj pa moram sporočilo ponesti na zahod.“

Iktome je vstal sredi tipija. Starešine Vran z bojnimi pokrivali so ga obkrožili. Nenadoma jih je obšla nenavadna moč. Iktome se je skrčil v kroglo in nitka pajčevine z neba se je dotaknila prerije. Globoko v zemlji se je streslo in zagrmelo. Vrane so se čudile, Iktome pa se je povzpel po pajčevini in izginil.

 

Po dolini se je klatil neki človek. Opazil ga je vojščak iz plemena Šošonov, ki je pripravljal konje. Vojščak je moža vprašal, kdo je in zakaj je prišel. Tujec je rekel:„Jaz sem Ikto. Potujem z vetrom. Prihajam z vzhoda in prinašam novice.“

Vojščak je rekel: „Počakaj tukaj. Pripeljal bom poglavarja.“ Šošonski poglavar je prišel, sledili so mu njegovi ljudje. Ikto mu je povedal: „Novi človek prihaja, Beli dolgonožec z veliko lažmi in veliko novimi rečmi. Sami se odločite, ali jih želite.“

Poglavar je na tla položil dve palici, ki sta gledali proti jugu in severu. To je bilo znamenje za: „Ne.“ Poglavar je rekel Iktu: „Nočemo ga. Naša generacija je dobra. Naša zemlja je dobra. Nobene koristi ne bo od novega človeka.“

„Kljub temu bo prišel. Proti severu grem, da sporočilo ponesem še tamkajšnjim ljudem.“

Ikto se je povzpel na hrib in Šošoni so videli strelo, ki je udarila v vrh, v tleh pod njihovimi nogami so zaslišali zvok mnogih bizonov.

 

 

Iktome se je pojavil na severu. Peš se je napotil v vas plemena Pawnee, s prstom je pokazal proti taboru in zakričal: „Nova generacija prihaja! Novi človek prihaja! Na ta svet prihaja!“

Neka ženska je vprašala: „Bo prišel kot novorojenec?“

„Ne, ni otrok. Nima ne stare matere ne starega očeta, nove bolezni bo prinesel.“

„Nočemo ga! Kaj naj naredimo?“ so vprašali Pawnee.

„Sami se morate znajti. Jaz grem nazaj k svojemu ljudstvu.“

Pawnee so rekli: „Ne hodi še.“ A Iktome je odšel s smrekovo palico v roki. Pokazal je na vse štiri strani na Starem očetu Nebu in Stari mami Zemlji. „Zapomnite si, to bo rastlina čaščenja v središču zemlje in z njo si boste pomagali.“

In vsi so odvrnili: „Ohan, da.“

Iktome se je vrnil k svojim Sujem. Letel je po zraku in veter ga je prinesel v tabor. Ljudem je povedal: „Nazaj v morje grem. Novi človek prihaja. Še malo pa bo tukaj.“

„Kako bo prišel?“ je vprašal sujevski poglavar.

„Z wahté bo prišel, z ladjo. Vi ste Ikche-Wichasha – preprosti, divji, neukročeni ljudje – človek vas bo preimenoval. Skušal vas bo ukrotiti in si vas podrediti. Pazite na bizone, kajti Beli dolgonogež jih bo vse pobral. Prinesel bo štiri stvari: wicocuye – bolezen; wowoya – sovraštvo; wawiwagele – predsodke; waunshilap-sni – okrutnost. Skušal vam bo vsiliti svojega Velikega Duha in vam vzeti Wakan Tanko. Tako boste izgubili svet. Ne pozabite na Tunko, skalo. Nima ne ust, ne oči, ne ušes, ima pa moč. Oklenite se je. In nikoli ne pozabite na Tunkashila, Starega očeta, Velikega Duha! Novi človek prihaja, prihaja, da bi se naselil med vas. Lagal bo in njegovim lažem ne bo ne konca ne kraja. Svet bo odel v temno črno zanko.“

„Ni nobenega upanja?“  

„Mogoče je, mogoče ga ni. Ne vem. Zgodilo se bo, kakor sem vam povedal in s svojimi dolgimi nogami vas bo poteptal. Mogoče bo prišel čas, ko boste lahko temno zanko pretrgali. Mogoče boste tega človeka spremenili na bolje, ga naučili modrosti zemlje in poslušanja dreves in trave. Zdaj vam bom povedal, kako mu je ime. Ime mu bo washi-manu, kradljivec, ali topilec tolšče, wasichu, kajti z zemlje bo odstranil tolščo. Vse bo jedel, vsaj nekaj časa.“

Iktome je odšel in ljudje so sčasoma pozabili na prihod Belega dolgonožca, saj se dolgo časa ni nič spremenilo. Ni jih več skrbelo. Potem pa sta nekega jutra dve Sujevki šli nabirat jagodičevje in nenadoma ju je objel črn dim.

 

In v črnini sta zagledali nenavadno bitje. Imel je nenavaden črn klobuk, škornje in oblačila. Bil je belopolt, zlatolas in modrook. Pod nosom so mu rasle dlake in mu prekrivale usta, tudi brado so mu prekrivale dlake, ves je bil poraščen. Njegov jezik ni zvenel kot človeški jezik. Nihče ga ni razumel. Sedel je na nenavadni živali, veliki kot los, a ni bil los. Nihče ni poznal te živali.

To nenavadno bitje, ta nenavadni človek, je v eni roki nosil križ in v drugi grozljivo ognjeno palico, ki je bruhala strele in donela kot nevihta. Izpod črnega plašča je potegnil trden, bleščeč in lesketajoč predmet. Bil je prozoren kot čutara. Zdelo se je, da je v njej voda. Ponudil jo je ženskama. Pijača jima je ožgala grlo in v glavi se jima je zavrtelo. Moški je bil prekrit s strašno boleznijo in ženski sta se okužili z njo. Po koži so se jima razpasli nešteti gnojni mehurčki in življenje ju je počasi začelo zapuščati. Zavedli sta se, da je prišel wasichu in da se bo vse spremenilo.

 

 

Besedila za prvo oddajo cikla severnoameriških indijancev je izbrala in prevedla Ana Marija Toman, ki je tudi avtorica spremnega besedila. Interpretirali so Zala, Nejc in Boštjan, oddajo pa uredili Petra in Andreja.