Vabljeni k poslušanju ponovitve zadnje oddaje iz cikla mehiške proze, v kateri bo v interpretaciji Urše Červ skozi tekst Uvodni komentar k Prvemu interkontinentalnemu srečanju za človeštvo in proti neoliberalizmu spregovoril Subcomandante Marcos. Oddajo je pripravila Kristina Sluga, prevod in spremno besedo pa je prispevala Urša Červ.

***

V današnji oddaji, zadnji iz cikla mehiške proze, se bomo pomudili pri Subcomandanteju Marcosu, voditelju zapatističnih upornikov v Mehiki, natančneje v Chiapasu, pokrajini na jugu Mehike, v kateri vlada ljudstvo, država pa uboga. Za nekatere ime Marcos pomeni legendo, karizmatičen lik s statusom pop ikone, za druge neodgovornega sanjača, demagoga in izsiljevalca; najverjetneje je resnica nekje vmes, eno pa je zagotovo - ko sem na potepanju po Mehiki čisto običajne in malo manj običajne ljudi spraševala o tem, kaj si mislijo o njem, sem naletela samo na splošno odobravanje. In ko sem leta poprej enako vprašanje, ki zadeva še živeče legende, postavila na Kubi o Castru, so ljudje, ali odvrnili pogled ali pa zavili oči k nebu, s škrbastimi usti zazehali ter zamahnili z roko.

Tako sem nekega dne v opustelem mehiškem antikvariatu majhne zakotne vasice naletela na sofisticiranega knjigarnarja in ob živahni pripovedi, ki je trajala še nadaljnji dve uri, ko je stari možak kar zaprl štacuno, samo da je lahko v miru podoživel veličastno vkorakanje Subcomandanteja Marcosa v Ciudad de Mexico, po tem ko je ta s svojimi uporniki prehodil 3000 kilometrov iz Lacandonske džungle, se mi je naježila koža. Priznam, od ganjenosti nad vso to novodobno telenovelo o krivici/pravici sem tudi jaz spustila lužico pred človekom v črni podkapi in s pipo na konju. In seveda sem si kot tipična predstavnica sodobne zahodne potrošniške družbe nabavila tudi poster z Emilianom Zapato in majico s podobo zapatistke.

In kaj sploh vemo o gospodu Marcosu?

Da bo snel krinko, ko bo vsega konec. O vsem ostalem se le ugiba. Njegovo pravo ime naj bi bilo Rafael Sebastian Guillen, star pa naj bi bil 53 let. Govori se, da so njegovi starši španski priseljenci, da je četrti sin izmed osmih otrok in da prihaja iz srednjega razreda. Njegova starša, učitelja, sta otrokom že od mladih nog privzgojila ljubezen do branja in literature. Sveta tako niso spoznavali le preko novinarskih vesti, ampak tudi preko knjižnih del.

Marcos naj bi bil tudi zelo navezan na svojo babico, veliko prepotoval z bratom in na otroških rojstnodnevnih zabavah vedno hotel biti čarovnik. Nekaj časa naj bi celo živel v Španiji in delal v znani barcelonski veleblagovnici El Corte Ingles. Govori se tudi, da je hodil na jezuitsko šolo, nato pa magistriral na mehiški univerzi in bil nekaj časa profesor na fakulteti.

Dejstvo pa je, da je Marcos, pa naj bo v resnici kdorkoli že, leta 1994 odšel na jug, da bi pomagal indijanskim skupnostim v njihovem boju proti mehiški vladi, ki staroselske narode še danes izkorišča, zatira in jim odreka vrsto temeljnih človekovih pravic. Začel je kmečki upor; socialno revolucijo, osnovano na pristopu, ki spominja na Gramscija. Marcos je tudi pesnik, pisatelj ter goreči nasprotnik kapitalizma, globalizacije in neoliberalizma, ki vladajo v obdobju, v katerem živimo in ki ga je poimenoval kar četrta svetovna vojna. Nekateri ga imajo za novega Che Guevaro. Nadimek Marcos si je nadel po prijatelju, ki je padel za domovino - če namreč nekdo prevzame ime umrlega, se njegova duša bori naprej - nekateri pa ga kličejo tudi Delegado Cero - Odposlanec nič. Imel naj bi ženo Glorio, tudi zapatistko, ki ga je leta 1994, pri 26-ih, kot mehiška novinarka prišla intervjuvat v Lacandonsko džunglo, pa se je pomudila še kakšno desetletje ali dve, mehiški tabloidi pa natolcujejo, da po džungli bojda skače tudi mali Marcosito.

Vemo tudi, da je leta 1994 za novo leto mehiški centralistični vladi pripravil posebno darilo: napovedal ji je vojno. Dva tedna kasneje je vlada razglasila premirje, sledila pa so leta manjših spopadov med uporniki in paravojaškimi enotami; le te so kasneje z domov odpeljale na tisoče zapatističnih simpatizerjev. Leto kasneje je mehiški predsednik Ernesto Zedillo ukazal državnim četam, naj se umaknejo iz Chiapasa, a premirje ni trajalo dolgo, saj so leta 1997 v neki cerkvi čete pobile 45 Indijancev, večinoma žensk in otrok. Masaker je svetovna javnost obsodila in nekaj predstavnikov vlade je moralo odstopiti.

Vemo tudi to, da je pred devetimi leti ponovno izvedel veličastno procesijo, ki sta jo leta 1914 izvedla že Emiliano Zapata in Pancho Villa - s svojo vojsko majevskih kmetov je februarja leta 2001 v mestu San Cristobal de las Casa začel dvotedenski pohod, prehodil 12 najrevnejših mehiških držav in doživel slavnosten sprejem na glavnem trgu v Ciudadu de Mexicu, kjer je stotisočglavo množico nagovoril v svojem poetičnem tonu in povedal, da je končno napočil čas za Indijance. Takratni novopečeni mehiški predsednik Vicente Fox je bil tako prisiljen privoliti v dialog; Subcomandante je namreč zagrozil, da se ne premakne iz prestolnice, dokler ne bodo ustave spremenili tako, da bodo vanjo vključene tudi pravice indijanskih skupnosti.

Marcos danes predstavlja sinonim za idejo upora zatiranih, pozabljenih in ljudi z roba družbe. Naomi Klein je zapisala, da ta »kvintesenčni vodja vztrajno trdi, da je njegova črna podkapa zgolj ogledalo; tako je Marcos gej v San Franciscu, črnec v Južni Afriki,  Azijec v Evropi, Čikano v San Isidru, anarhist v Španiji, Palestinec v Izraelu, majevski Indijanec na cestah San Cristobala, žid v Nemčiji, cigan na Poljskem, Mohawk v Quebecu, pacifist v Bosni, ženska na metroju ob desetih zvečer, kmet brez zemlje, član tolpe v slumu, nezaposleni delavec, nesrečni študent in seveda zapatist v gorah. Z drugimi besedami on smo mi, mi smo vodja, ki ga iščemo.«

Do danes je Marcos napisal obsežno zbirko več kot 200 esejev. Nekatere izmed njih lahko prebirate na internetu ali pa tudi v knjigi EZLN Ya Basta (EZLN Dovolj je!), ki je leta 2003, sicer v angleščini, izšla pri Časopisu za kritiko znanosti, spremne tekste pa so napisali Žiga Vodovnik, Noam Chomsky in Naomi Klein. Bojda bo knjiga kmalu izšla tudi v slovenščini. Objavil je tudi 21 knjig, v katerih je razložil svoja filozofska in politična prepričanja. Leta 1996 je napisal celo knjigo za otroke, naslovljeno Knjiga barv (La historia de los colores), ki je njegova najbolj brana knjiga. Zgodba temelji na  majevski legendi, ki govori o tem, kako je skupina bogov prišla na plan in našla vse barve tega sveta.

V njegovih delih se pogosto pojavljajo trije literarni liki: starec Antonio, deček Olivio in pragozdni hrošček Don Durito. Starec Antonio, sicer Marcosov duhovni učitelj, pripoveduje zgodbe o preteklosti, razmišlja o sedanjosti in napoveduje prihodnost, pragozdni hrošček Don Durito je nekakšna prispodoba zatiranih indijanskih plemen, medtem ko je mali bosonogi deček in nogometaš Olivio predstavnik vseh indijanskih otrok. Naj nazadnje omenimo še Marcosovo korespondenco s sodobnimi pisatelji, politiki in misleci, ter njegovo zbirko esejev Naša beseda je naša moč (Nuestra arma es nuestra palabra), ki je izšla leta 2002 in v kateri se literarno zateka tudi k magičnemu realizmu, saj je njegov sogovornik kar pragozdni hrošček Don Durito. Danes bomo poslušali odlomka iz njegovih esejev: Uvodni komentar k Prvemu interkontinentalnemu srečanju za človeštvo in proti neoliberalizmu z dne 27. julija 1996 in Tukaj še naprej dežuje, 8. septembra 1998.



Povezava do Marcosovih tekstov v angleščini:http://flag.blackened.net/revolt/mexico/marcos_index.html



Povezava do Marcosovega intervjuja: http://www.youtube.com/watch?v=PDLssf72C3Y